Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste po jutranjem tuširanju uporabili deodorant, dezodorant ali morda celo dezodorans? Če niste uporabili nič od naštetega, potem jezikovne dileme nimate, imate pa morda problem kje drugje … Pred podobno dilemo se, ko vstopi v trgovino, znajde marsikateri zaljubljenec, ki bi svoji izbranki ali izbrancu rad podaril bomboniero. Ali pa morda bonboniero? Katera od naštetih besed je »kiks« in katera ni, je raziskala Darja Pograjc.
Prof. dr. Marko Snoj: "Slovenščina ni edini jezik, ki ima te težave, tako rekoč vsi jeziki imajo dvojnice."
"Dejstvo je, da se danes prevladujoče uporablja dezodorant, v porastu pa je uporaba deodorant. Deodorant seveda pod angleškim vplivom. Vendar ta beseda izvorno ni angleška, temveč so jo Angleži sprejeli od Italijanov," razlago začne prof. dr. Marko Snoj z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Kaj je torej pravilneje – deodorant ali dezodorant?
"Prav je oboje! Na neki način pa mogoče sporočimo tudi svoja leta, če rečemo deodorant ... to bo verjetno bolj mlajša generacija, dezodorant pa bolj starejša. Kakšna prav stara generacija pa bo morda rekla celo še dezodorans."
"V slovenščini je tako, da bi se n pred b-jem tudi v pisni obliki moral prilagoditi temu b-ju. Imamo recimo braniti in obramba. Nimamo obranba, ampak obramba. Po tem pravilu bi pravzaprav morali Slovenci pisati bombon, kar pa se ni prijelo."
Zato večkrat vidimo zapis bonbon. A brez skrbi, dovoljena je uporaba obeh.
Ste po jutranjem tuširanju uporabili deodorant, dezodorant ali morda celo dezodorans? Če niste uporabili nič od naštetega, potem jezikovne dileme nimate, imate pa morda problem kje drugje … Pred podobno dilemo se, ko vstopi v trgovino, znajde marsikateri zaljubljenec, ki bi svoji izbranki ali izbrancu rad podaril bomboniero. Ali pa morda bonboniero? Katera od naštetih besed je »kiks« in katera ni, je raziskala Darja Pograjc.
Prof. dr. Marko Snoj: "Slovenščina ni edini jezik, ki ima te težave, tako rekoč vsi jeziki imajo dvojnice."
"Dejstvo je, da se danes prevladujoče uporablja dezodorant, v porastu pa je uporaba deodorant. Deodorant seveda pod angleškim vplivom. Vendar ta beseda izvorno ni angleška, temveč so jo Angleži sprejeli od Italijanov," razlago začne prof. dr. Marko Snoj z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Kaj je torej pravilneje – deodorant ali dezodorant?
"Prav je oboje! Na neki način pa mogoče sporočimo tudi svoja leta, če rečemo deodorant ... to bo verjetno bolj mlajša generacija, dezodorant pa bolj starejša. Kakšna prav stara generacija pa bo morda rekla celo še dezodorans."
"V slovenščini je tako, da bi se n pred b-jem tudi v pisni obliki moral prilagoditi temu b-ju. Imamo recimo braniti in obramba. Nimamo obranba, ampak obramba. Po tem pravilu bi pravzaprav morali Slovenci pisati bombon, kar pa se ni prijelo."
Zato večkrat vidimo zapis bonbon. A brez skrbi, dovoljena je uporaba obeh.
V naši jezikovni rubriki KiKs se vselej trudimo, da smo karseda aktualni - prejšnjo soboto smo tako ob premiku urinih kazalcev na poletni čas pregledali nekaj pravil, ki veljajo pri zapisovanju ure oziroma časa. Današnji KiKs pa je navdihnil napis v eni od prodajaln z živili, kjer je ob odprodaji velikonočnih artiklov pisalo "velikonočna jajčka", pri čemer je bilo mišljeno zgolj eno velikonočno jajce. Primerov, ko samostalniki srednjega spola prehajajo bodisi v moški bodisi v ženski spol, je v različnih slovenskih narečjih še precej.
Pred časom smo v Kratki informativni koristni slovenščini že obravnavali pravilen zapis datuma. Tokrat pa tudi nekoliko sezonsko pogojeno lekcija o pravilnem zapisu ure. Še preden premaknemo urine kazalce na poletni čas, boste izvedeli, kakšen je slovnično pravilen zapis ure v slovenščini, katere možnosti zapisovanja ure imamo, kako čim bolj ustrezno napovedati uro na radiu, in tudi o zapisovanju in navajanju ure na načine, ki so nekoliko bližje starejšim.
To, kar so v pisni besedi čustvenčki, so v govorjeni medmeti. Z njimi izražamo čustva, prevzemamo pa jih primarno iz tistih jezikov, ki imajo neposreden stik s slengom. V zadnjem času smo zato v slovenščini dobili kar nekaj novih medmetov, prevzetih iz angleščine - na primer bla bla. Pred leti pa je bil močan vpliv tudi jezikov sosednjih držav. Zato na Štajerskem še vedno lahko slišimo “servus”, na Primorskem pa “čao”, pravi tokratni sogovornik Kratke informativne, koristne slovenščine, dr. Marko Snoj.
Danes bomo zavili v svet terminologije in povedali več o terminoloških poimenovanjih, ki so razširjena med vrtičkarji, sporočajo pa pomembne lastnosti. Kako si predstavljamo solato – je to jed postrežena na mizi ali rastlina na vrtu? Je motovilec solata? Kaj pa berivka? Ste že slišali za rezivko? O vsem tem v tokratni rubriki Kiks – pripravilo jo je Tadeja Bizilj, ki je pred mikrofon povabila doc. dr. Matejo Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Že pred časom se je na spletni strani Jezikovne svetovalnice Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pojavilo naslednje vprašanje: Zanima me, kako je z edninsko obliko samostalnika vilice. Zdi se mi, da je, vsaj ko gre za jedilni pribor, oblika vilica precej v rabi, tako v pogovorih kot v pisanih besedilih. Slovarji pa pravijo, da so vilice množinski samostalnik. Ali je torej napaka, če zapišemo »Z vilico je iz lonca dvignil klobaso?« Kaj so torej množinski samostalniki in ali jih sploh lahko uporabimo v ednini?
V jezikovnem KiKsu smo pod drobnogled vzeli naglaševanje samoglasnikov e in o, natančneje premeno po trajanju pri njunih kratko naglašenih različicah; zakaj se torej v nekaterih primerih, denimo polèt - poléta ali zahòd - zahóda tadva samoglasnika podaljšata in spremenita kakovost? Odgovor smo poiskali pri fonetiku in lektorju na Televiziji Slovenija Roku Dovjaku.
“Jezik je živ in se ves čas spreminja,” pravi docent doktor Damjan Pópič s Filozofske fakultete Ljubljana. To velja tudi za stopnjevanje nekaterih vrst prislovov, pri katerih v primerniku in presežniku izginja črka j. Pravopis sicer kot ustrezni dopušča tako različico z j kot brez, a dejanska jezikovna raba kaže, da večkrat zapišemo bližje kot bliže in višje kot više.
V času vsesplošne draginje je Zveza potrošnikov Slovenije opazila in opozorila na dve potrošniku škodljivi praksi – »skrčflacijo« in »skimpflacijo«, ki pomenita netransparentno spreminjanje količine in kakovosti živil. V KiKs-u se bomo lotili iskanja izvora obeh besed. Darja Pograjc se je o uvajanju novih besed v slovenski jezik pogovarjala z doc. dr. Borisom Kernom z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Fakultete za humanistiko Univerze v Novi gorici.
V jezikovnem KiKsu bomo tokrat pod drobnogled vzeli tri oziralne zaimke, ki so pogosto predmet jezikovne zagate, saj jih v vsakdanji rabi med seboj lahko hitro zamenjamo. Govor je o zaimkih čigar, kateri in ki. Zaimek ki je zgolj krajša različica zaimka kateri, kar pa ne pomeni, da ju lahko prosto zamenjujemo; zaimek čigar pa ima v stavku točno določen položaj.
V občini Krško želijo zaselek naselja Premagovce odcepiti in ga kot ločeno naselje poimenovati Trebelnik. Naselja v Sloveniji s tem zemljepisnim imenom še nimamo, zato to poimenovanje s strokovnega vidika ni problematično. Tako je danes. Zelo veliko pa je pri nas naselij, ki so dobivala imena v obdobju, ko standardizacija zemljepisnih imen še ni imela take veljave. Tako imamo v Sloveniji kar 8 naselij z imenom Pristava. Zakaj je to z gledišča zakonodaje in smernic sporno?
Danes bo v KiKsu govor o naklonski in razločevalno-pomenski rabi oblik: biti treba – biti potreba – biti potrebno – rabiti. Verjetno se sliši precej kompleksno, a ne skrbite, po osmih minutah bo jasneje, da je govor o »kiksih«, kot je tale, skrit v stavku: »Tega ne rabi delati.« Ste ga našli? Za vas ga bosta zdaj poiskali Darja Pograjc in prof. dr. Andreja Žele s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Veznike v slovenščini delimo na enodelne in večdelne, enodelne pa dalje na enobesedne in večbesedni. Pri slednjih nam pogosto nagaja vejica, saj se ravnamo po pravilu: “Pred ki, ko, ker, da, če, vejica skače,” ki pa ne velja v vseh primerih. Kako je z rabo vejice pri večbesednih enodelnih ter večdelnih veznikih, nam je v tokratni Kratki informativni koristni slovenščini razložil docent doktor Damjan Popič s Filozofske fakultete ljubljana.
Ste si nove cilje zadali ob začetku leta ali na začetku leta? Vas je pritegnil podatek na ali v začetku oddaje? Se je škandal zgodil na začetku ali v začetku mandata? To so primeri dileme, kjer ni izključne pravilnosti ali nepravilnosti. So pa preference oz. ustreznejše rabe. Darja Pograjc se je o tem pogovarjala z dr. Polono Gantar, ki se s slovenščino ukvarja interdisciplinarno, tako na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete kot tudi na Fakulteti za računalništvo in informatiko.
Zadnja pravopisna pravila, ki so izšla v celoti, so se pripravljala pred približno štiridesetimi leti, ko še nismo poznali interneta ali elektronske pošte. Posledično danes nimamo posebnih pravopisnih pravil za komunikacijo preko spleta. Pri uporabi vejic, klicajev, vprašajev in novih odstavkov v elektronskih sporočilih se zato orientiramo po pravilih za pisanje pisem. Kako je to videti v praksi in ali za pozdravom sledi vejica ali ne, smo v Kratki informativni koristni slovenščini vprašali doc. dr. Damjana Popiča s Filozofske fakultete Ljubljana.
Jezik ni nekaj statičnega in je zaradi družbenih sprememb in tehnološkega razvoja vseskozi podvržen razvoju. Spol je, ko govorimo ali pišemo, prisoten na več ravneh, in sicer kot slovnični spol, skozi besede, ki predstavljajo tudi spol in družbeno dogovorjene pomene, ki jih imajo nekatere besede. V današnji Kratki informativni koristni slovenščini si bomo zastavili vprašanje, kako povedati kaj, kar ne bo razumljeno kot binarno? Kako spoštljivo in vključujoče naslavljati nebinarne osebe?
Danes se bomo v Kratki informativni koristni slovenščini lotili precej kratke besede, ki pa je v določenih okoliščinah bistvena. Zdraviti se, lotevati se, peljati se, srečati se … Glede na naštete primere ste verjetno ugotovili, da bo govor o t. i. povratnih glagolih. Kdaj je »se« obvezen, kdaj pa ga morda lahko izpustimo? Darja Pograjc je pred mikrofon povabila prof. dr. Andrejo Žele z ljubljanske Filozofske fakultete in Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU.
V današnji rubriki Kiks bomo pogledali v jezikovne slovarje in nekatere ostale priročnike. Malo za šalo – ljudje prav radi v priročnike sicer ne gledamo, saj jih ne maramo prav preveč, zato, ker nas omejujejo. Pa vendar – danes zelo veliko informacij najdemo na spletu in četudi te informacije s spleta so zapisane v kakšnih priročnikih, pogosto ne prepoznamo, v katerih so. Zato je res pomembno, da vemo, kje smo informacijo našli in da jo znamo povezati z vsebino tega priročnika. Več o tem dr. Mateja Jemec Tomazin - pred mikrofon jo je povabila Tadeja Bizilj.
Danes je martinovo, jesenski praznik, ko se mošt spremeni v vino. Torej dan, ko goduje Martín. Ali Mártin? Prav naglaševanje je eden izmed pomembnejših pravorečnih problemov. Zakaj prihaja do teh razlik v naglasnem mestu osebnih imen in kaj je torej prav?
Kadar nimamo dovolj časa, da bi kavo spili v kavarni, jo lahko vzamemo za na pot, za s sabo, za s seboj ali za po poti. To so štiri prevodne ustreznice angleškega izraza “coffee to go”, ki so tudi slovnično pravilne. Kot nam v tokratnem KiKsu pove dr. Urška Vranjek Ošlak z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, v pogovornem jeziku slišimo tudi neustrezna poimenovanja, kot sta na primer kava za sabo ali kava za po peš.
Danes obelodanimo razliko v rabi dveh prislovov oz. predlogov, ki ju v govoru pogosto zamenjujemo. Bi rekli, da gledate »čez« okno ali »skozi« okno? Rekli verjetno prvo, zapisali pa, upamo, drugo. Več v KiKsu s prof. dr. Andrejo Žele z ljubljanske Filozofske fakultete in Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU.
Neveljaven email naslov