Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Življenje Marine Cvetajeve se bere kot kakšen filmski scenarij. Rodila se je v premožni, umetniški družini v Moskvi v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja. Pri osemnajstih, v tistih zadnjih pozlačenih letih, preden je prva svetovna vojna ves svet pahnila v kaos, je začela objavljati poezijo in hitro naletela na zelo ugoden odziv ruskega bralstva. Leta 1917 je izbruhnila oktobrska revolucija, ki ji je Cvetajeva – za razliko od malodane vseh drugih ruskih književnikov tistega časa – nasprotovala že od samega začetka. Leta, ki so sledila, so bila trda. Njen mož se je boril v vrstah bele garde, sama pa je ostala v Moskvi, kjer ji je zaradi lakote umrla starejša hči. Leta 1922 ji je naposled uspelo oditi na Zahod, vendar se tudi tam ni znašla. Njena svobodomiselnost, njene ljubezenske afere, njeno dopisovanje z največjim pesnikom ruske revolucije, Vladimirjem Majakovskim, in s poznejšim nobelovcem Borisom Pasternakom, ki je tudi živel v prvi komunistični državi, njena drzna in zahtevna poezija – vse to je bilo v očeh konservativne in zagrenjene ruske emigrantske skupnosti skrajno moteče. Medtem se je njen mož odločil sodelovati s sovjetsko tajno policijo, njena druga hčerka pa je začela gojiti simpatije do ruskih komunističnih oblasti. Tako se je Cvetajeva tik pred začetkom druge svetovne vojne vrnila v Sovjetsko zvezo, kjer pa so člane njene širše družine zaprli, številne med njimi, tudi njenega moža, so celo ubili. Nazadnje si je konec avgusta 1941 sama vzela življenje.
Življenjska zgodba Marine Cvetajeve je nedvomno tragična. Toda literarni raziskovalci pravijo, da si brez njenega literarnega dela ni mogoče predstavljati ne zgodovine ruske ne zgodovine svetovne književnosti v dvajsetem stoletju. In to sodbo potrjuje tudi izbor iz poezije in proze Cvetajeve, ki je pod naslovom Poskus sobe nedavno izšel pri založbi Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. O Marini Cvetajevi in njenem literarnem opusu bo tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom bo Andreja Kalc, ki je Poskus sobe prevedla v slovenščino in za ta prevod prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko.
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Življenje Marine Cvetajeve se bere kot kakšen filmski scenarij. Rodila se je v premožni, umetniški družini v Moskvi v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja. Pri osemnajstih, v tistih zadnjih pozlačenih letih, preden je prva svetovna vojna ves svet pahnila v kaos, je začela objavljati poezijo in hitro naletela na zelo ugoden odziv ruskega bralstva. Leta 1917 je izbruhnila oktobrska revolucija, ki ji je Cvetajeva – za razliko od malodane vseh drugih ruskih književnikov tistega časa – nasprotovala že od samega začetka. Leta, ki so sledila, so bila trda. Njen mož se je boril v vrstah bele garde, sama pa je ostala v Moskvi, kjer ji je zaradi lakote umrla starejša hči. Leta 1922 ji je naposled uspelo oditi na Zahod, vendar se tudi tam ni znašla. Njena svobodomiselnost, njene ljubezenske afere, njeno dopisovanje z največjim pesnikom ruske revolucije, Vladimirjem Majakovskim, in s poznejšim nobelovcem Borisom Pasternakom, ki je tudi živel v prvi komunistični državi, njena drzna in zahtevna poezija – vse to je bilo v očeh konservativne in zagrenjene ruske emigrantske skupnosti skrajno moteče. Medtem se je njen mož odločil sodelovati s sovjetsko tajno policijo, njena druga hčerka pa je začela gojiti simpatije do ruskih komunističnih oblasti. Tako se je Cvetajeva tik pred začetkom druge svetovne vojne vrnila v Sovjetsko zvezo, kjer pa so člane njene širše družine zaprli, številne med njimi, tudi njenega moža, so celo ubili. Nazadnje si je konec avgusta 1941 sama vzela življenje.
Življenjska zgodba Marine Cvetajeve je nedvomno tragična. Toda literarni raziskovalci pravijo, da si brez njenega literarnega dela ni mogoče predstavljati ne zgodovine ruske ne zgodovine svetovne književnosti v dvajsetem stoletju. In to sodbo potrjuje tudi izbor iz poezije in proze Cvetajeve, ki je pod naslovom Poskus sobe nedavno izšel pri založbi Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. O Marini Cvetajevi in njenem literarnem opusu bo tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom bo Andreja Kalc, ki je Poskus sobe prevedla v slovenščino in za ta prevod prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko.
Ste si pred nedavnim nemara ogledali najnovejšo, BBC-jevo televizijsko adaptacijo Vojne in miru in sklenili, da bi bil že skrajni čas, da to veliko delo svetovne književnosti naposled uvrstite tudi na svoje knjižne police? Odlično; težava je seveda le v tem, da v naših knjigarnah Tolstojevega romana že leta ni mogoče več kupiti. Kaj pa tale scenarij: vaš otrok mora za srednješolko domače branje nujno vzeti v roke Ibsenovo Noro – pa je, kot se izkaže, knjigarne prav tako ne prodajajo, nesrečna drama pa je za povrhu izposojena še v vseh knjižnicah ... Ali pa recimo, da do knjig čutite posebno zbirateljsko strast in ste odločeni, da bi radi imeli prve izdaje vseh Župančičevih pesniških zbirk. Prav mogoče je, da vas bo v vseh treh omenjenih primerih pot zanesla v kakega izmed naših knjižnih antikvariatov. In eden daleč najbolje založenih, najbolje kurirarnih je prav gotovo Trubarjev antikvariat v Ljubljani, ki ga je dolga leta vodila Stanka Golob. Golobova se je pred sedmimi leti sicer upokojila, a redni obiskovalci antikvariatov tega bržčas skorajda niso zaznali, saj jo v omenjeni knjižni starinarni še vedno lahko srečajo skoraj vsak dan. Njena ekspertiza, njeno enciklopedično poznavanje starejših in novejših tiskov je pač nenadomestljivo. No, pred dvema tednoma je na letošnjem knjižnem sejmu prejela ugledno Shwentnerjevo nagrado, ki jo Zbornica knjižnih založnikov, založnikov časopisov in revij, knjigotržcev, radiodifuznih medijev in grafične industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije podeljuje za posebne dosežke v knjigotrštvu in založništvu. Kakšno vlogo torej v polju slovenskega knjigotrštva igra antikvarna prodaja? V čem je pravi mik starih knjig? In kateri naslovi gredo med našimi kupci kot za med? – Ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru s Stanko Golob pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred nedavnim je v Narodni galeriji v Ljubljani odprla vrata razstava Podobe prestiža. To poimenovanje slej ko prej zbuja pričakovanje, da si bodo obiskovalci razstave vse tja do sredine februarja 2018 lahko ogledovali umetelno oblikovane, luksuzne predmete – morda iz zlata, morda iz porcelana, morda iz slonove kosti. Toda v resnici so na Podobah prestiža na ogled postavljene tako imenovane geme. In povrh vsega – kakor nam pove še podnaslov razstave – naj bi šlo za geme, ki jih je mogoče povezovati z nekim knezom Poniatowskim, ki je živel na prelomu 18. in 19. stoletja. Kaj pravzaprav so geme, v čem se skriva njihova prestižnost, zakaj bi morale pritegniti pozornost naše javnosti in kdo, ne nazadnje, je sploh bil knez Stanisław Poniatowski? – Vse to so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. V njem smo pred mikrofonom gostili avtorico razstave Podobe prestiža in bržčas osrednjo poznavalko gem na Slovenskem, umetnostno zgodovinarko dr. Alenko Simončič. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. na fotografiji: Minervino rojstvo; delavnica Paoletti, 1. polovica 19. stoletja (Janko Dermastja, Narodna galerija)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Sleherno delo likovne umetnosti seveda najprej motrimo in doživljamo kot posamezniki, se pravi na tisti način, kjer se vsakdo predvsem sprašuje, kako umetnina njega ali njo nagovarja na čisto osebni, intimni ravni. Je pa ob tem vendarle jasno, da določene umetnine – spomeniki javnega značaja; portreti pomembnih zgodovinskih osebnosti; slike, ki so, kakor na primer Groharjev Sejalec, na neki način ponarodele – v sebi premorejo neko dimenzijo družbenega, skupnostnega, ki je preprosto ni mogoče odmisliti niti takrat, ko pred njimi stojimo kot posamezniki. In prav s to simbolno-kolektivno razsežnostjo umetnin na Slovenskem se že vrsto let znanstveno ubada Damir Globočnik, doktor tako umetnostne zgodovine kakor zgodovine, likovni kritik in muzejski svetnik. Tako je pred nedavnim pri Slovenski matici izdal obsežno knjigo, naslovljeno Likovno in simbolno : kolektivni spomin Slovencev v likovni umetnosti, v kateri preučuje predvsem različne likovne reprezentacije osebnosti in dogodkov, signifikantnih za našo narodno zgodovino med sredino 19. in sredino 20. stoletja. Do kakšnih spoznanj se je ddr. Globočnik v tem smislu dokopal, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ivan Grohar - Sejalec, 1907 (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Tisoč let med padcem zahodnega Rimskega cesarstva in Kolumbovo odpravo, ki je Evropejcem odkrila Ameriko, je dolgo veljalo za mračen srednji vek, za obdobje splošnega somraka civilizacije, omike in umetnosti na stari celini. Ne gledališče ne kiparstvo ne slikarstvo ne arhitektura ne glasba ne književnost srednjega veka naj bi se po sporočilni moči, intelektualni globini ali sublimni lepoti ne mogli meriti s tistim, kar sta nam na teh področjih dali antika in renesansa. Toda če želimo pri tovrstni diskvalifikaciji srednjeveške umetnosti vztrajati še naprej, pomeni, da si moramo trmasto zatiskati oči pred sapo jemajočim iluminiranim rokopisom lindisfarnskega evangelija, pred vrtoglavo eleganco zvonikov katedrale v Kölnu, pred žarečimi vitraži pariške Svete kapele ali pred visceralno grozo pekla na Giottovih padovanskih freskah. Prav tako moramo ostati gluhi za Dantejevo halucinantno potovanje po onstranstvu v Božanski komediji, za goreče hrepenenje po nedosegljivi ženski, ki so jo opevali provansalski trubadurji, ali za angelske harmonije gregorijanskega korala. Zdi se, drugače rečeno, da je napočil čas, da stare, enodimenzionalne predsodke o borni kulturni zapuščini srednjega veka temeljito korigiramo. Toda – kakšen naj bo naš novi pogled na to obdobje? Ali naj nekdanje predstave o srednjeveški temi kratko malo zamenjajo podobe neskaljene svetlobe ali pa bi vendarle bilo bolje ubrati neko drugo, srednjo pot? Pri iskanju odgovora nam je lahko v pomoč tudi s slikovnim gradivom bogato opremljena in vseskozi poljudno pisana kulturna zgodovina srednjega veka Marka Trobevška, ki je pod naslovom Tisoč let mraka in luči pred nedavnim izšla pri založbi Modrijan. In prav Marka Trobevška, prevajalca in gimnazijskega učitelja slovenščine, smo gostili pred mikrofonom tokratnega Kulturnega fokusa. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Sveta kapela v Parizu (Chris Chabot, Flickr)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Nova sezona v Slovenskem narodnem gledališču, v ljubljanski Drami, je prav posebna, saj so gledališčniki v spomin na 150. obletnico ustanovitve Dramatičnega društva, s katerim teater na Slovenskem sploh začenja svojo institucionalno zgodovino, celoten repertoar sestavili iz uprizoritev slovenskih dramskih del. Nekako neizbežno se zdi, da je prvo dejanje take, slavnostne sezone pripadlo Ivan Cankarju, bržčas še vedno najodmevnejšemu slovenskemu dramatiku. Toda Cankar je spisal lepo število gledalikih del; mar je v dejstvu, da so se v ljubljanski Drami odločili za uvod uprizoriti Hlapce – in ne, denimo, Kralja na Betajnovi, Lepe Vide ali igre Za narodov blagor – treba prepoznati implicitno vrednostno sodbo, da so prav Hlapci ključno delo vse slovenske dramatike, delo, v katerem se razkrivajo osnovne koordinate tega, kaj pravzaprav pomeni biti Slovenec? In če je tako, kakšna bi utegnila biti vrednost te drame v očeh vseh tistih, ki niso Slovenci? Kakšna bi, drugače rečeno, utegnila biti univerzalna, obče človeška vrednost Hlapcev? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred mikrofonom je bil gledališki režiser Janez Pipan, ki se podpisuje pod uprizoritev Hlapcev v ljubljansi Drami. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Marko Mandić kot Jerman in Jernej Šugman kot župnik v uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev, SNG Ljubljana, 2017 (promocijski material ljubljanske Drame)
Na prvi pogled ni seveda nikakršnega posebnega razloga, da bi se sodobni človek kaj prida posvečal antični, to je grško-rimski mitologiji. Zevs, Pozejdon, Atena, Apolon, Afrodita, Ares in drugi olimpski bogovi že dolgo nimajo več častilcev, tudi kultne prakse, ki so se spletle okrog velikih človeških junakov – Herakla, Ahila ali Jazona – so že davno utonile v pozabo. Zadnji rimski cesar, ki je svojo oblast, svoj imperium hotel povezovati s poganstvom, Julijan Odpadnik, je bil vojaško poražen sredi četrtega stoletja. Približno v istem času je bil – tako vsaj pravi legenda – uničen Serapeion, starodavni dom aleksandrijske knjižnice, znamenite institucije, okrog katere so se proti koncu antike zbirali še zadnji poganski učenjaki. Ne nazadnje velja omeniti, da so bile proti koncu četrtega stoletja z dekretom cesarja Teodozija ukinjene še olimpijske igre. Poganstvo je bilo tako izrinjeno iz religijskega življenja, iz sfere politične moči, iz polja produkcije vednosti, iz spektaklov za ljudske množice. In vendar popolna pozaba ni nikoli nastopila; miti so nekako ostali pri življenju. Kako je to mogoče? Po odgovor smo se v tokratnem Kulturnem fokusu napotili k antropologinji antičnih svetov, dr. Svetlani Slapšak, ki je pred nedavnim pri založbi Beletrina, v knjižni ediciji Koda, izdala obsežno, znanstveno poglobljeno, čeprav vseskozi dovolj poljudno pisano knjigo, naslovljeno Antična miturgija, v kateri se sprašuje, kaj nam grško-rimski miti sporočajo oziroma kako jih v kulturnem, intelektualnem, idejnem življenju uporabljamo še danes. S Svetlano Slapšak se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Zevs ugrabi Evropo; Muzej mozaikov iz Zeugme v turškem Gaziantepu (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Angleži, na primer, imajo Beowulfa, Francozi Pesem o Rolandu in Rusi Pesem o Igorjevem pohodu. Pa ne le veliki, številčni narodi, tudi manjši imajo svoje epe, te zelo obsežne pesnitve, v katerih junaki s herojskimi dejanji posegajo v javni prostor, v skupnostno zgodovino in jo - nemalokrat za ceno lastnega življenja - odločilno spreminjajo. Tako imajo Črnogorci Gorski venec, Finci Kalevalo, Islandci pesniško Eddo. Kaj pa Slovenci? - Slovenska književnost se v svoji sicer bogati zgodovini slej ko prej ne more pohvaliti z velikim številom epskih pesnitev. Tu sicer je Prešernov Krst pri Savici, a v splošnem se vendarle zdi, da je naše pesnike vselej bolj vleklo h krajšim, osebno-izpovednim, lirskim formam. No, pred nekaj meseci pa je po kakega četrt stoletja dela prav eden naših najizrazitejših lirikov, Boris A. Novak, pri založbi Goga izdal še zadnji del velikopoteznega, osupljivih 40 tisoč verzov dolgega epa, ki ga je naslovil Vrata nepovrata. Tridelni opus - gre za knjige Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš - so literarni poznavalci že pred časom označili za pesnikovo življenjsko delo. Strokovna žirija, ki je Bivališčem duš (posredno pa celotnim Vratom nepovrata) 29. 08. prisodila Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dvanajstih mesecev, pa je šla še korak dlje in je v utemeljitvi zapisala, da Novakov ep pravzaprav sodi v sam vrh vsega dosedanjega slovenskega literarnega ustvarjanja in da predstavlja unikum v celotni moderni svetovni književnosti. Za kaj torej gre v Vratih nepovrata? Kako je pesnitev nastala in kako je strukturirana? Kdo so njeni junaki? Kako se kaže herojskost njihovih dejanj in kako spreminjajo zgodovino svoje skupnosti? So to junaki, ki jih vidimo le kot junake, heroje, večje od življenja samega, ali pa se pred bralkami in bralci vendarle razkrivajo kot figure iz mesa in krvi, obremenjene z lastnimi napakami, dvomi in strahovi? Je v prvoosebnem glasu, ki Vrata nepovrata poje, treba slišati glas njihovega avtorja samega? - Ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru z Borisom A. Novakom pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Med pesniškimi glasovi, ki so se na Slovenskem pojavili po letu 2000, eden najbolj vpadljivih – četudi nikakor ne tudi najbolj kričavih – pripada Veroniki Dintinjana. Vitezinja poezije, zmagovalka pesniškega slama (to je: tekmovanja v improviziranem pesnjenju na odru, pred občinstvom), predvsem pa seveda avtorica dveh pesniških zbirk, ki sta izšli pri Literarno-umetniškem društvu Literatura. To sta Rumeno gori grm forzicij, za katerega je pred slabim desetletjem prejela tudi nagrado za najboljši literarni prvenec leta, ter še čisto sveža, druga zbirka V suhem doku. Z obema ji je uspelo bralke in bralce prepričati, da poezija z nami vsemi resnično vztraja, kakor se Dintinjani zapiše nekje V suhem doku, do konca sveta. Kako je pesnici uspelo prepričati bralsko občinstvo, ki je tovrsten, visokoleteči idealizem – skupaj z vero v dedka Mraza – menda že davno nazaj prepustilo mladostnim sanjam, smo v pogovoru z Veroniko Dintinjana preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Sunčan Stone (objavljeno z dovoljenjem Veronike Dintinjana)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Med letoma 1615 in 1672 na Slovenskem ni bila natisnjena niti ena sama knjiga v slovenskem jeziku. Naši literarni zgodovinarji zato večji del 17. stoletja opredeljujejo kot čas tako imenovanega slovstvenega zatona. No, pa tudi po tem, ko tiskanje slovenskih knjig oživi z drugo izdajo Evangelijev inu listov, ključnega protireformacijskega lekcionarja, ki ga je bil pripravil tedaj že dolgo pokojni ljubljanski škof Tomaž Hren, se slovensko slovstvo ni kaj prida razmahnilo. Predvsem se zdi pomenljivo, da v stotih letih med zadnjo tretjino sedemnajstega in zadnjo tretjino osemnajstega stoletja v slovenščini niso nastajala čista leposlovna, fikcijska dela, ampak kvečjemu literarizirana, estetsko ozaljšana besedila religiozne narave. Prav zato slovenska literarna zgodovina tega obdobja nikoli ni pretirano cenila, o njem se – z izjemo morda kake priložnostne omembe Janeza Svetokriškega in njegovega Svetega priročnika – povečini tudi nismo učili v šolah. Tako se danes kaj lahko zdi, da med Jurijem Dalmatinom in Tomažem Linhartom slovenska književnost spi dolgo zimsko spanje, to pa slej ko prej le še utrjuje občutek, da je slovenska literatura obremenjena z nepremostljivim zaostajanjem za Evropo, kjer je – posebej v sedemnajstem stoletju – cvetel barok z Miltonom in Donnom v Angliji pa Gongoro v Španiji, Grimmelshausnom v Nemčiji ter Racinom in Molierom v Franciji. To razmeroma preprosto pa vendar precej razširjeno sodbo o slovenskem slovstvu 17. in 18. stoletja zdaj postavlja pod vprašaj dr. Alen Širca, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je pred nedavnim pri založbi Kulturno-umetniškega društva Logos izdal študijo Slovenska baročna literatura v evropskem kontekstu. Do kakšnih novih spoznanj se je Alen Širca pravzaprav dokopal, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Odajo je pripravil Goran Dekleva. Na fotografiji: spomenik Janezu Svetokriškemu v Vipavskem Križu (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Hana Stupica je kot meteor zasijala na slovenski likovni sceni pred tremi leti, ko je zahvaljujoč svojim ilustracijam k Rokavički, ukrajinski ljudski pripovedki, postala doslej najmlajša prejemnica nagrade Hinka Smrekarja, najvišjega slovenskega priznanja na področju ilustracije. No, od takrat so se njenim nagrajenim podobam merjasca, volka, miške in drugih junakov iz Rokavičke pridružile še številne druge živali – na primer mandril, ki ob branju Miltonovega Izgubljenega raja srka škotski viski, pa na kavču udobno zleknjeni ježevec, ki si žejo gasi z jabolčnim moštom, in novogvinejski golob, ki samovšečno motri lasten odsev v zrcalu. Del tega minuciozno izrisanega bestiarija Hane Stupica je od konca prejšnjega meseca na ogled na razstavi v ljubljanski galeriji Krka. Kaj pa njegovo avtorico žene k ustvarjanju, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. S Hano Stupica se je pogovarjal Goran Dekleva. na fotografiji: Hana Stupica - Mandril (objavljeno z dovoljenjem avtorice)
Neveljaven email naslov