Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Življenje Marine Cvetajeve se bere kot kakšen filmski scenarij. Rodila se je v premožni, umetniški družini v Moskvi v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja. Pri osemnajstih, v tistih zadnjih pozlačenih letih, preden je prva svetovna vojna ves svet pahnila v kaos, je začela objavljati poezijo in hitro naletela na zelo ugoden odziv ruskega bralstva. Leta 1917 je izbruhnila oktobrska revolucija, ki ji je Cvetajeva – za razliko od malodane vseh drugih ruskih književnikov tistega časa – nasprotovala že od samega začetka. Leta, ki so sledila, so bila trda. Njen mož se je boril v vrstah bele garde, sama pa je ostala v Moskvi, kjer ji je zaradi lakote umrla starejša hči. Leta 1922 ji je naposled uspelo oditi na Zahod, vendar se tudi tam ni znašla. Njena svobodomiselnost, njene ljubezenske afere, njeno dopisovanje z največjim pesnikom ruske revolucije, Vladimirjem Majakovskim, in s poznejšim nobelovcem Borisom Pasternakom, ki je tudi živel v prvi komunistični državi, njena drzna in zahtevna poezija – vse to je bilo v očeh konservativne in zagrenjene ruske emigrantske skupnosti skrajno moteče. Medtem se je njen mož odločil sodelovati s sovjetsko tajno policijo, njena druga hčerka pa je začela gojiti simpatije do ruskih komunističnih oblasti. Tako se je Cvetajeva tik pred začetkom druge svetovne vojne vrnila v Sovjetsko zvezo, kjer pa so člane njene širše družine zaprli, številne med njimi, tudi njenega moža, so celo ubili. Nazadnje si je konec avgusta 1941 sama vzela življenje.
Življenjska zgodba Marine Cvetajeve je nedvomno tragična. Toda literarni raziskovalci pravijo, da si brez njenega literarnega dela ni mogoče predstavljati ne zgodovine ruske ne zgodovine svetovne književnosti v dvajsetem stoletju. In to sodbo potrjuje tudi izbor iz poezije in proze Cvetajeve, ki je pod naslovom Poskus sobe nedavno izšel pri založbi Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. O Marini Cvetajevi in njenem literarnem opusu bo tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom bo Andreja Kalc, ki je Poskus sobe prevedla v slovenščino in za ta prevod prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko.
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Življenje Marine Cvetajeve se bere kot kakšen filmski scenarij. Rodila se je v premožni, umetniški družini v Moskvi v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja. Pri osemnajstih, v tistih zadnjih pozlačenih letih, preden je prva svetovna vojna ves svet pahnila v kaos, je začela objavljati poezijo in hitro naletela na zelo ugoden odziv ruskega bralstva. Leta 1917 je izbruhnila oktobrska revolucija, ki ji je Cvetajeva – za razliko od malodane vseh drugih ruskih književnikov tistega časa – nasprotovala že od samega začetka. Leta, ki so sledila, so bila trda. Njen mož se je boril v vrstah bele garde, sama pa je ostala v Moskvi, kjer ji je zaradi lakote umrla starejša hči. Leta 1922 ji je naposled uspelo oditi na Zahod, vendar se tudi tam ni znašla. Njena svobodomiselnost, njene ljubezenske afere, njeno dopisovanje z največjim pesnikom ruske revolucije, Vladimirjem Majakovskim, in s poznejšim nobelovcem Borisom Pasternakom, ki je tudi živel v prvi komunistični državi, njena drzna in zahtevna poezija – vse to je bilo v očeh konservativne in zagrenjene ruske emigrantske skupnosti skrajno moteče. Medtem se je njen mož odločil sodelovati s sovjetsko tajno policijo, njena druga hčerka pa je začela gojiti simpatije do ruskih komunističnih oblasti. Tako se je Cvetajeva tik pred začetkom druge svetovne vojne vrnila v Sovjetsko zvezo, kjer pa so člane njene širše družine zaprli, številne med njimi, tudi njenega moža, so celo ubili. Nazadnje si je konec avgusta 1941 sama vzela življenje.
Življenjska zgodba Marine Cvetajeve je nedvomno tragična. Toda literarni raziskovalci pravijo, da si brez njenega literarnega dela ni mogoče predstavljati ne zgodovine ruske ne zgodovine svetovne književnosti v dvajsetem stoletju. In to sodbo potrjuje tudi izbor iz poezije in proze Cvetajeve, ki je pod naslovom Poskus sobe nedavno izšel pri založbi Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. O Marini Cvetajevi in njenem literarnem opusu bo tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom bo Andreja Kalc, ki je Poskus sobe prevedla v slovenščino in za ta prevod prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko.
Ljudje se velikokrat sprašujemo, kako dobro živeti, v materialnem in duhovnem smislu. Kako sploh zaživeti modrost bivanja, kot avtonomni ljudje, ki ne potrebujejo vsakodnevnih pridig in se ne podrejajo višjim instancam? Namesto hierarhičnega sveta bi najprej seveda morali ustvariti boljšo skupnostno horizontalo v socialno uravnoteženem in uravnovešenem svetu. Tudi znotraj krščanske etike, teologije in filozofije so že pred stoletji vznikale podobne zamisli, ki pa znotraj svojih dob niso doživele uspešnega odmeva v praksi, njihovi snovallci in idejni vodje pa so bili navadno preganjani. Poleg tega so teološko srenjo evropskega in ameriškega Zahoda sestavljali predvsem starejši, neporočeni moški brez otrok, ki so teologijo pisali brezčutno v dobesednem pomenu tega; o čutnosti in telesnosti sploh niso razmišljali. Danes se mnoge ortodokne predpostavke znotraj krščanstva rušijo in mehčajo. Ali to pomeni, da se etos krščanstva spreminja na univerzalnem in globalnem nivoju? In smo zares stopili v dobo postkrščanstva, ki ima nalogo, da se odpre vsem različnostim v človeški in živalski populacij in aktivno podpre prizadevanja za rešitev ekološke krize sveta ter kritično naslovi neenakopravnost in neenakost, ki ju ustvarja ekonomsko politični režim kapitalizma.
Skozi prizmo zgodovine civilno-družbenih društev, ki so v Trstu delovala okoli leta 1900, se pokaže, da so vsakdanje življenje v osrednjem habsburškem pristanišču bolj kakor etnične pravzaprav določale razredne delitve
Z Nadjo Zgonik, letošnjo prejemnico priznanja Ivane Kobilca, o naši vizualni umetnosti od impresionistov do danes pa tudi o usihanju likovne kritike, manku umetnostnih monografij in tržaških dražbah slovenskih umetnin
V pogovoru s pisateljem, urednikom in univerzitetnim predavateljem Andrejem Blatnikom preverjamo, kakšne spremembe se dandanes pravzaprav godijo na globalnem in lokalnem knjižnem polju
Človeški svet je prepreden z neformalno veljavnimi pravili, ki kažejo smeri, kako živeti in preživeti.
Skozi prizmo antropologije se pokaže, da se za idejo hygge ne skriva le specifičen način opremljanja stanovanj, ampak tudi obljuba človeške sreče, mehka moč nordijskih držav in kopica spretnih marketinških trikov
Nekateri učenjaki tega stoletja so menili, da je človeštvo prispelo tako daleč in doseglo tako visoko in mejno stanje družbe, da dlje ni mogoče, čemur bi lahko rekli konec zgodovine. Zdaj ugotavljamo, da je prispelo do ideala učinkovitosti, neizmerne potrebe po največjem možnem dobičku, brezobzirne skrajne racionalnosti ...
V Galeriji Jakopič in Mestnem muzeju Ljubljana so predstavljena dela umetnic, ki razen redkih posameznic, med katerimi izstopa skoraj mitološka podoba Ivane Kobilca, praviloma niso uvrščene v knjige pregledov slovenskih umetnic in umetnikov.
V pogovoru z antropologinjo dr. Svetlano Slapšak preverjamo, kaj nam mitološke zgodbe, ki so do nas dospele iz širokega prostora med Julijci in Uralom, govorijo o Slovanih posebej in o condition humaine nasploh
Nedavno so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo z naslovom Spomin Slovenije, ki bo zaradi občutljivosti materiala na ogled le mesec dni, saj gre za pisno, čeprav ne le besedilno izvirno gradivo arhivov, knjižnic in muzejev, ki sodi na seznam Slovenska nacionalna lista UNESCO Spomin sveta.
Evangeličanski duhovnik, ki se je rodil pred natanko 300 leti, je z mojstrskim prevodom Nove zaveze iz grščine vzpostavil prekmurski knjižni jezik, to pa je v 19. stoletju pomembno zaznamovalo celostni razvoj slovenščine
Ob stoti obletnici razglasitve turške republike se sprašujemo, kako se nesporni uspehi pa tudi globoka protislovja reform, ki jih je implementiral Atatürk, kažejo skozi prizmo tamkajšnje stavbarske umetnosti
Pred predstavo, ki se bo zgodila v Slovenskem mladinskem gledališču, objavljamo navedek s spletne strani, kjer piše:
Zakaj so bili orjaški spomeniki, ki so jih povsod po nekdanji skupni državi postavljali v čast NOB-ju in revoluciji, ob svojem času razmeroma nepriljubljeni, danes, ko ni nikjer več ne socializma ne Jugoslavije, pa jih občudujemo kot velika dela modernistične umetnosti?
Sociološka teorija jezika, ki so jo v 20. stoletju izdelali jezikoslovci, filozofi in literarni zgodovinarji, zbrani okoli ruskega misleca Mihaila Bahtina, nudi izvrstno konceptualno orodje za preučevanje književnosti
Kako je veliki pisatelj in politik iz Poljanske doline posegel v svoj čas, kako ga je s svojo literaturo spremenil in kako je njegov prispevek v slovensko kulturno-zgodovinsko zakladnico videti danes?
V globalni logiki neoliberalnega kapitaliza imamo poplavo avtoric in avtorjev, ki pišejo za sebe in o sebi ter vse manj z mislijo na otroke, med drugim meni gostja oddaje.
Tradicionalno rokodelstvo, tudi izdelava ročno delanih tkanin, kovanega orodja ali keramičnih izdelkov, se je v obliki enostavne in počasne proizvodnje, zmanjšalo že zdavnaj.
Produkcije novih verskih in magičnih praks na Šrilanki, ki jih ustvarjajo obsedeni ekstati.
Čeprav so se kar tri četrtine njegove monumentalne zgodovine izgubile, je tisto, kar je od Livijevega besedila ostalo, nepogrešljivo za razumevanje nastanka rimske republike in njenega velikega obračuna s Hanibalom in Kartagino
Neveljaven email naslov