Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Življenje Marine Cvetajeve se bere kot kakšen filmski scenarij. Rodila se je v premožni, umetniški družini v Moskvi v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja. Pri osemnajstih, v tistih zadnjih pozlačenih letih, preden je prva svetovna vojna ves svet pahnila v kaos, je začela objavljati poezijo in hitro naletela na zelo ugoden odziv ruskega bralstva. Leta 1917 je izbruhnila oktobrska revolucija, ki ji je Cvetajeva – za razliko od malodane vseh drugih ruskih književnikov tistega časa – nasprotovala že od samega začetka. Leta, ki so sledila, so bila trda. Njen mož se je boril v vrstah bele garde, sama pa je ostala v Moskvi, kjer ji je zaradi lakote umrla starejša hči. Leta 1922 ji je naposled uspelo oditi na Zahod, vendar se tudi tam ni znašla. Njena svobodomiselnost, njene ljubezenske afere, njeno dopisovanje z največjim pesnikom ruske revolucije, Vladimirjem Majakovskim, in s poznejšim nobelovcem Borisom Pasternakom, ki je tudi živel v prvi komunistični državi, njena drzna in zahtevna poezija – vse to je bilo v očeh konservativne in zagrenjene ruske emigrantske skupnosti skrajno moteče. Medtem se je njen mož odločil sodelovati s sovjetsko tajno policijo, njena druga hčerka pa je začela gojiti simpatije do ruskih komunističnih oblasti. Tako se je Cvetajeva tik pred začetkom druge svetovne vojne vrnila v Sovjetsko zvezo, kjer pa so člane njene širše družine zaprli, številne med njimi, tudi njenega moža, so celo ubili. Nazadnje si je konec avgusta 1941 sama vzela življenje.
Življenjska zgodba Marine Cvetajeve je nedvomno tragična. Toda literarni raziskovalci pravijo, da si brez njenega literarnega dela ni mogoče predstavljati ne zgodovine ruske ne zgodovine svetovne književnosti v dvajsetem stoletju. In to sodbo potrjuje tudi izbor iz poezije in proze Cvetajeve, ki je pod naslovom Poskus sobe nedavno izšel pri založbi Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. O Marini Cvetajevi in njenem literarnem opusu bo tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom bo Andreja Kalc, ki je Poskus sobe prevedla v slovenščino in za ta prevod prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko.
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Življenje Marine Cvetajeve se bere kot kakšen filmski scenarij. Rodila se je v premožni, umetniški družini v Moskvi v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja. Pri osemnajstih, v tistih zadnjih pozlačenih letih, preden je prva svetovna vojna ves svet pahnila v kaos, je začela objavljati poezijo in hitro naletela na zelo ugoden odziv ruskega bralstva. Leta 1917 je izbruhnila oktobrska revolucija, ki ji je Cvetajeva – za razliko od malodane vseh drugih ruskih književnikov tistega časa – nasprotovala že od samega začetka. Leta, ki so sledila, so bila trda. Njen mož se je boril v vrstah bele garde, sama pa je ostala v Moskvi, kjer ji je zaradi lakote umrla starejša hči. Leta 1922 ji je naposled uspelo oditi na Zahod, vendar se tudi tam ni znašla. Njena svobodomiselnost, njene ljubezenske afere, njeno dopisovanje z največjim pesnikom ruske revolucije, Vladimirjem Majakovskim, in s poznejšim nobelovcem Borisom Pasternakom, ki je tudi živel v prvi komunistični državi, njena drzna in zahtevna poezija – vse to je bilo v očeh konservativne in zagrenjene ruske emigrantske skupnosti skrajno moteče. Medtem se je njen mož odločil sodelovati s sovjetsko tajno policijo, njena druga hčerka pa je začela gojiti simpatije do ruskih komunističnih oblasti. Tako se je Cvetajeva tik pred začetkom druge svetovne vojne vrnila v Sovjetsko zvezo, kjer pa so člane njene širše družine zaprli, številne med njimi, tudi njenega moža, so celo ubili. Nazadnje si je konec avgusta 1941 sama vzela življenje.
Življenjska zgodba Marine Cvetajeve je nedvomno tragična. Toda literarni raziskovalci pravijo, da si brez njenega literarnega dela ni mogoče predstavljati ne zgodovine ruske ne zgodovine svetovne književnosti v dvajsetem stoletju. In to sodbo potrjuje tudi izbor iz poezije in proze Cvetajeve, ki je pod naslovom Poskus sobe nedavno izšel pri založbi Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. O Marini Cvetajevi in njenem literarnem opusu bo tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom bo Andreja Kalc, ki je Poskus sobe prevedla v slovenščino in za ta prevod prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko.
S slovenskim islamologom dr. Samijem Al-Daghistanijem smo se pogovarjali ob izidu njegove esejistične knjige, v kateri pretresa bleščečo kulturno oziroma intelektualno zgodovino islamskega sveta
Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.
Zakaj se milijoni oboževalk in oboževalcev v skoraj sedmih desetletjih niso naveličali ne globin vesolja ne človeške družbe prihodnosti, kakršno prikazuje kultna znanstveno-fantastična serija?
"Sam Gubec, zlovešči vodja zločinske vojske in, kakor ga sami imenujejo, kralj ujet živ in pripeljan v Zagreb. Tu je bil najprej strašno razmrcvarjen z razbeljenimi kleščami, nato okronan z razbeljeno železno krono in na koncu razčetverjen kot razbojnik.”
V oddaji Kulturni fokus nas bo tokrat zanimalo, kakšna približno so merila za pravo ravnanje človeka v stvarstvu, v družbi z drugimi živimi bitji. Morda Biblija nudi kake konkretne podlage v obliki napotkov, vsaj v odnosu do živali, saj je človek njihov gospodar in varuh? Ali razloge za legalizacijo človekocentričnosti lahko iščemo tudi v svetih spisih?
Enolična globalna kultura, ki je vse manj uglašena s človekom in z naravo, se vsiljuje tudi našemu grajenemu prostoru, spodjeda identiteto krajev in spreminja poseljeno krajino.
Kako so se v času med sredino 3. in začetkom 7. stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v širokem prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem?
Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?
Nemški vitezi, ki so v visokem srednjem veku začeli pisati pesmi, v katerih so opevali presežno telesno in duhovno lepoto žensk, so si pravzaprav izmislili to, čemur danes rečemo romantično ljubezensko koprnenje
Nekdaj, ko smo bili mi Slovenci še del večje, avstro-ogrske države, so včasih naši, sicer redki znani popotniki, z ljudmi imperialističnega in kolonialističnega Zahoda delili pokroviteljski in superioren odnos, kot so menili, do nerazvitega in statičnega Orienta, v katerega sta jih največkrat vodila avanturizem in radovednost. Naj je šlo za misijonarje, politike, diplomate, znanstvenike ali druge, pa se vseeno niso vsi ujeli v past prevladujočega evolucionističnega mišljenja.
Otroštvo in otroci niso bili vedno center pozornosti pri odraslih, velikokrat zaradi velike smrtnosti med njimi. To ne pomeni, da se njihovi vzgoji in izobrazbi - če so bili starši le dovolj premožni in navadno tudi visokega stanu - niso izdatno posvečali. Plemenit duh v zdravem telesu je, kot vemo, pomenil kulturno civilizacijsko normo in doseganje najvišjega smisla v grški antiki.
To pomlad mineva 70 let od rojstva velikega novosadskega kantavtorja, čigar umetnost je, nedotaknjena, preživela tudi krvavi razpad jugoslovanske države
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Petoviona – kakor se je v antiki imenoval Ptuj – je bila v času principata eno največjih in najpomembnejših rimskih mest onkraj obal Sredozemlja
Čemu današnji antropologi in antropologinje prisluškujejo utripanju lastnih teles in premenam svojih misli med hojo, če pa v bistvu hočejo raziskati, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje?
Naš predstavni svet si ne more več zamisliti neskončnosti vsega, kar je lahko umetna inteligenca, saj se lahko spreminja brez naših navodil, v skladu z lastnimi življenjskimi principi
"Agresija in nasilje nimata istega položaja. Nasilje preči meje drugega, zakaj potem za napad na drugo državo uporabljamo besedo agresija?"
Kako dobrih 2400 let po nastanku Sofoklejeve znamenite tragedije razumeti zagonetno ravnanje glavne junakinje?
Bogata in raznovrstna zbirka Tehniškega muzeja Slovenije, ki prav letos praznuje 70. obletnico delovanja, zgovorno priča o naši preteklosti
Od smrti genialnega Španca – prav mogoče največjega slikarja 20. stoletja – mineva natanko pol stoletja
Neveljaven email naslov