Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.
Vedno ga je zanimal pogled na preteklost. Pravi, da se nam zdaj zdijo Združene države Amerike in Rusija različni državi. Ko pa se bomo čez dvesto let ozrli nazaj, bomo spoznali, da sta bila to dva enaka sistema. Njun industrijski razvoj, centralizirana ureditev s številno vlado in velikanskimi korporacijami ter vohunskimi agencijami … vse je enako. Tako trdi britanski sociolog dr. Richard Barbrook, profesor na Univerzi v Westminstru in strokovnjak na področju medijev, ki se je v devetdesetih ukvarjal tudi z medijsko zakonodajo znotraj EU. V projektnem prostoru v Aksiomi razstavlja projekt Igra vojne.
Že od nekdaj namreč občuduje Guya Deborda, ki je ustvaril igro z naslovom Vojna iger. Tako je po tem vzorcu nastala večnacionalna skupina umetnikov – med katerimi je tudi Barbrook, in ta je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames. Igranje vojnih družabnih iger je v tem primeru prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.
“Debord je bil zelo aktiven v demonstracijah maja leta 1968 v Parizu. Večina iger o vojnah govori o bitki pri Borodinu septembra 1812, kjer je Napoleon slavil nad Rusi, ali o bitki za Stalingrad, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Toda on je želel ustvariti nekaj drugačnega. To je nekakšna abstraktna različica Napoleonovega vojskovanja in seveda ni običajna vojna igra. Vojaki se ne pobijajo med sabo, ampak gre za prekinjanje komunikacijskih omrežij.”
Barbrook se ukvarja tudi s kritiko nekaterih družbenih stanj. Esej The California Ideology oziroma Kalifornijska ideologija, ki sta ga napisala z medijskim teoretikom Andyjem Cameronom, je bil nekakšna kritika zahodnoobalne neoliberalne stranke, članek z naslovom Namišljena prihodnost pa govori predvsem o tem, kako politika vpliva na nadziranje našega početja na internetu. O tem tudi sicer veliko piše. Ob vprašanju, ali živimo v internetnem Panoptikonu odvrne, da je zelo težko prisluškovati in slediti 7 milijardam ljudi in točno vedeti, kaj kdo počne, poskuša pa internetne lahkomiselneže tudi naučiti obnašanja na internetu.
“Pišem nekakšen Internetni zakonik, ki opisuje, kako zavarovati našo avtonomijo in kako spodbujati skupno prizadevanje za boljši internet. Seveda vsi želimo deliti svoje stvari z drugimi, vendar pa nočemo, da jih vohunske agencije uporabijo proti nam. Ta dokument bo zajemal predvsem napotke, kako se obnašati, da ne bomo zanimivi za vohune.”
Za to si prizadeva tudi, ker je bil sam žrtev vohunske politike. V osemdesetih letih je bil Barbrook soustanovitelj piratskega radia Spectrum v Londonu v Veliki Britaniji. To je bil po njegovem mnenju precej nevpliven, multikulturni radio, na katerem so besedo dobile številne etnične skupine na otoku. Seveda ni ogrožal nikogar, pa vendar je njihovo oddajanje šlo v nos takratni vladi.
“V 70. letih je obstajalo veliko tako rekoč “naredi si sam” medijev, zato sva s prijateljem ustanovila piratski radio. V 80. letih je v Veliki Britaniji veljala zelo radikalna politika za radie, saj je bila takrat predsednica vlade Margharet Thatcher. Britanska vohunska agencija mi je šest mesecev prisluškovala po telefonu. Mi samo želeli dati besedo imigrantom in beguncem. Zanimale so nas le njihove zgodbe.”
Medijski poznavalec Richard Barbrook kot pisec člankov, nekakšnih »internetnih« zakonov in soustanovitelj piratskega radia, trdi, da bi za razumevanje zdajšnjega časa morali razumeti preteklost … in kot poznavalec zgodovine ter nekdanji radijec pravi, da se radiu obeta pravi razcvet …
“Včasih si moral kakšne posebne radijske oddaje poslušati ob enih ponoči. Zdaj pa lahko rečem, da radijske postaje doživljajo pravo renesanso od pojava interneta naprej, predvsem zaradi podkastov. Ta možnost, da lahko oddajo poslušaš kadarkoli si zaželiš, in to, da lahko poslušaš oddaje, ki so bile v etru pred nekaj leti, je odlično. Radio se je pomladil, zahvala za to pa gre internetu.”
Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.
Vedno ga je zanimal pogled na preteklost. Pravi, da se nam zdaj zdijo Združene države Amerike in Rusija različni državi. Ko pa se bomo čez dvesto let ozrli nazaj, bomo spoznali, da sta bila to dva enaka sistema. Njun industrijski razvoj, centralizirana ureditev s številno vlado in velikanskimi korporacijami ter vohunskimi agencijami … vse je enako. Tako trdi britanski sociolog dr. Richard Barbrook, profesor na Univerzi v Westminstru in strokovnjak na področju medijev, ki se je v devetdesetih ukvarjal tudi z medijsko zakonodajo znotraj EU. V projektnem prostoru v Aksiomi razstavlja projekt Igra vojne.
Že od nekdaj namreč občuduje Guya Deborda, ki je ustvaril igro z naslovom Vojna iger. Tako je po tem vzorcu nastala večnacionalna skupina umetnikov – med katerimi je tudi Barbrook, in ta je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames. Igranje vojnih družabnih iger je v tem primeru prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.
“Debord je bil zelo aktiven v demonstracijah maja leta 1968 v Parizu. Večina iger o vojnah govori o bitki pri Borodinu septembra 1812, kjer je Napoleon slavil nad Rusi, ali o bitki za Stalingrad, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Toda on je želel ustvariti nekaj drugačnega. To je nekakšna abstraktna različica Napoleonovega vojskovanja in seveda ni običajna vojna igra. Vojaki se ne pobijajo med sabo, ampak gre za prekinjanje komunikacijskih omrežij.”
Barbrook se ukvarja tudi s kritiko nekaterih družbenih stanj. Esej The California Ideology oziroma Kalifornijska ideologija, ki sta ga napisala z medijskim teoretikom Andyjem Cameronom, je bil nekakšna kritika zahodnoobalne neoliberalne stranke, članek z naslovom Namišljena prihodnost pa govori predvsem o tem, kako politika vpliva na nadziranje našega početja na internetu. O tem tudi sicer veliko piše. Ob vprašanju, ali živimo v internetnem Panoptikonu odvrne, da je zelo težko prisluškovati in slediti 7 milijardam ljudi in točno vedeti, kaj kdo počne, poskuša pa internetne lahkomiselneže tudi naučiti obnašanja na internetu.
“Pišem nekakšen Internetni zakonik, ki opisuje, kako zavarovati našo avtonomijo in kako spodbujati skupno prizadevanje za boljši internet. Seveda vsi želimo deliti svoje stvari z drugimi, vendar pa nočemo, da jih vohunske agencije uporabijo proti nam. Ta dokument bo zajemal predvsem napotke, kako se obnašati, da ne bomo zanimivi za vohune.”
Za to si prizadeva tudi, ker je bil sam žrtev vohunske politike. V osemdesetih letih je bil Barbrook soustanovitelj piratskega radia Spectrum v Londonu v Veliki Britaniji. To je bil po njegovem mnenju precej nevpliven, multikulturni radio, na katerem so besedo dobile številne etnične skupine na otoku. Seveda ni ogrožal nikogar, pa vendar je njihovo oddajanje šlo v nos takratni vladi.
“V 70. letih je obstajalo veliko tako rekoč “naredi si sam” medijev, zato sva s prijateljem ustanovila piratski radio. V 80. letih je v Veliki Britaniji veljala zelo radikalna politika za radie, saj je bila takrat predsednica vlade Margharet Thatcher. Britanska vohunska agencija mi je šest mesecev prisluškovala po telefonu. Mi samo želeli dati besedo imigrantom in beguncem. Zanimale so nas le njihove zgodbe.”
Medijski poznavalec Richard Barbrook kot pisec člankov, nekakšnih »internetnih« zakonov in soustanovitelj piratskega radia, trdi, da bi za razumevanje zdajšnjega časa morali razumeti preteklost … in kot poznavalec zgodovine ter nekdanji radijec pravi, da se radiu obeta pravi razcvet …
“Včasih si moral kakšne posebne radijske oddaje poslušati ob enih ponoči. Zdaj pa lahko rečem, da radijske postaje doživljajo pravo renesanso od pojava interneta naprej, predvsem zaradi podkastov. Ta možnost, da lahko oddajo poslušaš kadarkoli si zaželiš, in to, da lahko poslušaš oddaje, ki so bile v etru pred nekaj leti, je odlično. Radio se je pomladil, zahvala za to pa gre internetu.”
Letošnji Festival dokumentarnega filma bo po lanski spletni izdaji spet odprl vrata kinodvoran, ob tem pa so za vse, ki filme raje gledate doma, obdržali tudi možnost ogleda nekaterih filmov na spletu.
Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji na razstavi v Galeriji Tobačna 001.
Koliko ulic je v vašem kraju poimenovanih po ženskah? Ko so se v Novem mestu začeli spraševati o tem, je nastal projekt Pozabljena polovica Novega mesta. Tega so leta 2016 začele različne novomeške ustanove, ki so si zadale pomembno nalogo odkriti zgodovinska dejstva o ženskah, ki so delovale v turbulentnem obdobju konec 19. in v začetku 20. stoletja in ki so pomembno sooblikovale družbo in kulturo Novega mesta. Njihove življenjske zgodbe lahko spoznate tudi na tematski pešpoti Pozabljena polovica, ki obudi spomin nanje in na njihovo spregledano vlogo.
Mila Peršin je študentka Akademije za vizualne umetnost, smer konceptualizacija prostora, zanima jo vse, kar je povezano s filmom, od igre in režije do produkcije. Trenutno jo kot mlado igralko spremljamo v televizijski seriji Sekirca v med, z gledališkim režiserjem Matjažem Bergerjem pa bo letos sodelovala pri dveh uprizoritvah Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu.
Kultni kiosk K67 arhitekta in oblikovalca Saše Mächtiga od včeraj stoji v vhodni avli kultne stavbe iz 30 let, Palais de Tokyo, ki se nahaja na vrhu popularne ploščadi Trocadero. Gre za prvi kiosk iz obnovljene in tehnološko popolnoma posodobljene proizvodnje. V njem bodo razstavljene publikacije in revije razupite milanske modne znamke Bottega Veneta, ki bo kiosk za svoje promocijske namene postavila še v drugih italijanskih mestih. Številna naročila iz tujine so sprožila izziv za popolnoma novo proizvodnjo kioska, ki pa ohranja prvoten volumenski prostor. "Ohranila ga ni toliko tehnologija, kot človekovo merilo, geometrija in odprta celična struktura."
Zbirka Sinji galeb je najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas. Knjižna zbirka, namenjena mladim bralcem od 10. leta naprej, je pri Mladinski knjigi začela izhajati pred 70 leti. Zasnoval jo je njen prvi urednik, pesnik Ivan Minatti. Od takrat je izšlo več kot 350 del slovenske in svetovne mladinske književnosti. V jubilejnem letu zbirka Sinji galeb nadaljuje tako z objavljanjem del slovenskih avtorjev in avtoric kot s posredovanjem knjig iz slovenske in svetovne mladinske književnosti.
V Slovenskem etnografskem muzeju letos že četrto leto predstavljajo pustne šege naših pokrajin. Gre za maske in like, ki jih je v preteklem letu muzej odkupil za svojo zbirko in da teh takoj ne pospravijo v depo, jih predstavijo in ob tem ozaveščajo o pestrosti pustnih šeg v Sloveniji. Letos so tam do 13. marca na ogled Liški pustjé, ki so od leta 2020 vpisani v Register nesnovne kulturne dediščine. O ta grdih, ta lepih in bakrenih maskah, pa tudi o pustu, nam je več povedala avtorica in kustosinja razstave, magistrica Adela Pukl.
Magister umetnosti, akademski slikar Uroš Weinberger ustvarja na področju sodobnega figuralnega slikarstva, muralov in intermedijskih instalacij. Poleg delovanja na področju vizualne umetnosti ustvarja tudi avtorsko glasbo. Je član novomeškega kolektiva Moveknowledgement, ki bo aprila izdal šesti album Lying Cobra. Kaj ga pri ustvarjanju navdihuje in kaj priporoča?
Te dni je izšla nova revija CUKR, ki se je rodila z novim prostorom, Cukrarno. V prvi številki v svoje tematsko središče postavlja prostor. Namenjena je umetnosti in življenju kot načinu komunikacije in stičišču svetov, ki jih ni mogoče združiti drugače kot skozi umetniški proces. Njeni ustanovitelji upajo, da revija CUKR ne bo samo odpirala novih prostorov, temveč, da bo tudi sam postala nov prostor.
Katja Felle je koroška vizualna umetnica, ki živi in ustvarja v Parizu in Slovenj Gradcu, deluje na področjih slikarstva, umetnostnega izobraževanja ter umetniškega dela z družbenimi skupinami in institucijami. Razstava 500 GB je njeno nadaljevanje razvijanja sodobnega slikarskega medija, saj se že nekaj let ukvarja z digitalnimi mediji, povezanimi s slikarsko prezentacijo.
Pri Beletrini je včeraj uradno izšla avtobiografija Toneta Vogrinca z naslovom Vsi me kličejo Tona, njen izid pa sovpada z njegovim 80 rojstnim dnem, ki ga bo praznoval jutri. Na predstavitvi knjige v ljubljanskem BTC-ju so bili skorajda vsi ključni igralci ‘zlatega obdobja slovenskega smučanja’ od Bojana Križaja do vražjih slovenk, ključni funkcionarji smučarske zveze 80’ in 90’ih let kot tudi prvi predsednik republike Milan Kučan. Zanimivo življensko pot je Tonetu Vogrincu na papir in v biografijo Vsi me kličejo Tona pomagal spraviti naš kolega, radijski novinar, kolumnist, dokumentarist, romanopisec in navdušen smučar Marko Radmilovič. Nastanku te knjige je, kot je pogosto v takih primerih, botrovalo usodno srečanje na neki prireditvi in morda nepremišljena Markova izjava, ‘to bi moralo biti v knjigi’.
Vizualni umetnik, magister slikarstva Uroš Weinberger je svoja dela predstavil na številnih razstavah doma in v tujini. Z različnimi likovnimi ciklusi je naznanjal dogodke, ki so postali del resničnosti. V mariborski galeriji KiBela do 26. februarja na razstavi Projectories predstavlja izbor velikoformatnih slik zadnjih treh let. Tudi tokratna dela neposredno odsevajo sedanje družbene transformacije, ki jih povzročajo gospodarsko-politični motivi, razvoj novih tehnoloških orodij, globalna pandemija ...
Podjetje Iskra Delta je bilo sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij. Sredi Ljubljane so razvijali začetek kitajskega interneta, avtomatizirali tovarne, izdelovali priljubljena računalnika Partner in Triglav. V nikoli čisto pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb, tik pred osamosvojitvijo propadli. V Kinodvoru bodo v ponedeljek popoldne predstavili dokumentarni film o vrtoglavem vzponu in padcu slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta Iskra Delta, ki si je prislužil posebno omembo žirije na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
V okviru letošnjega Festivala gorniškega filma bo jutri ob 17.30 v Cankarjevem domu na sporedu predstavitev monografije Z znanjem do zvezd, v kateri so svoje spomine in zapise strnili nekateri inštruktorji in zdravniki, ki so v preteklosti delili svoje znanje domačinom v Slovenski šoli za nepalske vodnike v Manangu v Nepalu. Šolo je ustanovil Aleš Kunaver in to ravno leta 1979, ko se je tam spisala še ena pomembna zgodba: slovenski alpinisti so po novi smeri dosegli vrh Everesta. Knjigo, ki je izšla pri Planinski založbi, je uredila Mojca Volkar Trobevšek.
Prvi Festival gorniškega filma je pri nas potekal leta 2002 na Bledu, a štejemo jih od leta 2007, ko se je festival preselil v Ljubljano, in tako bo letošnji, ki ga bo v danes ob 20-ih v Ljubljani in Radovljici slovesno odprl dokumentarni film Stena – vzpon do zlata o štirih vrhunskih plezalkah, tudi naši Janji Garnbret, že 16. po vrsti.
Leto 2022 bo v znamenju 150. obletnice rojstva velikega mojstra Jožeta Plečnika. Skozi vse leto se bodo zvrstile številne zanimive prireditve in razstave. V oddaji Prostor je Nina Zagoričnik trem arhitektom, trem različnim generacijam zastavila eno in isto vprašanje: "Zakaj Plečnika večinoma obravnavamo skozi prizmo umetnostne zgodovine, ne pa skozi kvaliteto prostora, radikalnost konceptov in urbanizma, ki ga je soustvarjal."
Razstava na Ptuju in nagrada za najboljše še neobjavljeno književno delo v zvrsti roman za odrasle
Nastanek naše Narodne in univerzitetne knjižnice je povezan z odlokom cesarice Marije Terezije iz leta 1774, s katerim je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija, namenila za splošno uporabo ustanovljeni Licejski knjižnici. Danes NUK med drugim hrani tudi rokopisno zakladnico, največji arhiv rokopisnega gradiva v Sloveniji. Tega je prva popisala umetnostna zgodovinarka, Nataša Golob in s tem na nek način odprla vrata v srednji vek. O njenem delu in tem, kaj vse je odkrila, se je z dvojno doktorico ob predstavitvi prvega zvezka o srednjeveških rokopisov in fragmentov pogovarjala Veronika Gnezda.
Višja kustosinja in direktorica Muzeja Velenje Tanja Verboten večkrat vzame v roke knjigo Z avtom do Afrike in nikoli nazaj Irene Foit, soproge češkega kiparja in raziskovalca Františka Foita, čigar zbirka afriških predmetov je na ogled na velenjskem gradu. Knjigo, ki je napisana v češčini, boste pri nas težko našli, morda pa nekoč le dobimo slovenski prevod.
Vila Ebenspanger ali Pisateljska vila, Vila na Tomšičevi 12, Sedež Društva slovenskih pisateljev, je tudi stavba, kjer je nastal osnutek prve slovenske ustave. Zgrajena pred skoraj 150 leti in se nahaja med najbolj elitnimi stavbami prestolnice kot so Moderna galerija, SNG Opera in balet in Narodna galerija. V zbirki Umetnine v žepu, ki jo izdaja Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU je zgodovinarka Barbara Vodopivec zaokrožila prvo strnjeno pripoved o tej hiši. Najprej je bila zgrajena kot najemna vila, svojo modernistično podobo je dobila med obema vojnama. Zgodovinarka Barbara Vodopivec o Pisateljski vili na Tomšičevi v Ljubljani kot pomembnem arhitekturnem spomeniku.
Neveljaven email naslov