Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.
Vedno ga je zanimal pogled na preteklost. Pravi, da se nam zdaj zdijo Združene države Amerike in Rusija različni državi. Ko pa se bomo čez dvesto let ozrli nazaj, bomo spoznali, da sta bila to dva enaka sistema. Njun industrijski razvoj, centralizirana ureditev s številno vlado in velikanskimi korporacijami ter vohunskimi agencijami … vse je enako. Tako trdi britanski sociolog dr. Richard Barbrook, profesor na Univerzi v Westminstru in strokovnjak na področju medijev, ki se je v devetdesetih ukvarjal tudi z medijsko zakonodajo znotraj EU. V projektnem prostoru v Aksiomi razstavlja projekt Igra vojne.
Že od nekdaj namreč občuduje Guya Deborda, ki je ustvaril igro z naslovom Vojna iger. Tako je po tem vzorcu nastala večnacionalna skupina umetnikov – med katerimi je tudi Barbrook, in ta je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames. Igranje vojnih družabnih iger je v tem primeru prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.
“Debord je bil zelo aktiven v demonstracijah maja leta 1968 v Parizu. Večina iger o vojnah govori o bitki pri Borodinu septembra 1812, kjer je Napoleon slavil nad Rusi, ali o bitki za Stalingrad, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Toda on je želel ustvariti nekaj drugačnega. To je nekakšna abstraktna različica Napoleonovega vojskovanja in seveda ni običajna vojna igra. Vojaki se ne pobijajo med sabo, ampak gre za prekinjanje komunikacijskih omrežij.”
Barbrook se ukvarja tudi s kritiko nekaterih družbenih stanj. Esej The California Ideology oziroma Kalifornijska ideologija, ki sta ga napisala z medijskim teoretikom Andyjem Cameronom, je bil nekakšna kritika zahodnoobalne neoliberalne stranke, članek z naslovom Namišljena prihodnost pa govori predvsem o tem, kako politika vpliva na nadziranje našega početja na internetu. O tem tudi sicer veliko piše. Ob vprašanju, ali živimo v internetnem Panoptikonu odvrne, da je zelo težko prisluškovati in slediti 7 milijardam ljudi in točno vedeti, kaj kdo počne, poskuša pa internetne lahkomiselneže tudi naučiti obnašanja na internetu.
“Pišem nekakšen Internetni zakonik, ki opisuje, kako zavarovati našo avtonomijo in kako spodbujati skupno prizadevanje za boljši internet. Seveda vsi želimo deliti svoje stvari z drugimi, vendar pa nočemo, da jih vohunske agencije uporabijo proti nam. Ta dokument bo zajemal predvsem napotke, kako se obnašati, da ne bomo zanimivi za vohune.”
Za to si prizadeva tudi, ker je bil sam žrtev vohunske politike. V osemdesetih letih je bil Barbrook soustanovitelj piratskega radia Spectrum v Londonu v Veliki Britaniji. To je bil po njegovem mnenju precej nevpliven, multikulturni radio, na katerem so besedo dobile številne etnične skupine na otoku. Seveda ni ogrožal nikogar, pa vendar je njihovo oddajanje šlo v nos takratni vladi.
“V 70. letih je obstajalo veliko tako rekoč “naredi si sam” medijev, zato sva s prijateljem ustanovila piratski radio. V 80. letih je v Veliki Britaniji veljala zelo radikalna politika za radie, saj je bila takrat predsednica vlade Margharet Thatcher. Britanska vohunska agencija mi je šest mesecev prisluškovala po telefonu. Mi samo želeli dati besedo imigrantom in beguncem. Zanimale so nas le njihove zgodbe.”
Medijski poznavalec Richard Barbrook kot pisec člankov, nekakšnih »internetnih« zakonov in soustanovitelj piratskega radia, trdi, da bi za razumevanje zdajšnjega časa morali razumeti preteklost … in kot poznavalec zgodovine ter nekdanji radijec pravi, da se radiu obeta pravi razcvet …
“Včasih si moral kakšne posebne radijske oddaje poslušati ob enih ponoči. Zdaj pa lahko rečem, da radijske postaje doživljajo pravo renesanso od pojava interneta naprej, predvsem zaradi podkastov. Ta možnost, da lahko oddajo poslušaš kadarkoli si zaželiš, in to, da lahko poslušaš oddaje, ki so bile v etru pred nekaj leti, je odlično. Radio se je pomladil, zahvala za to pa gre internetu.”
Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.
Vedno ga je zanimal pogled na preteklost. Pravi, da se nam zdaj zdijo Združene države Amerike in Rusija različni državi. Ko pa se bomo čez dvesto let ozrli nazaj, bomo spoznali, da sta bila to dva enaka sistema. Njun industrijski razvoj, centralizirana ureditev s številno vlado in velikanskimi korporacijami ter vohunskimi agencijami … vse je enako. Tako trdi britanski sociolog dr. Richard Barbrook, profesor na Univerzi v Westminstru in strokovnjak na področju medijev, ki se je v devetdesetih ukvarjal tudi z medijsko zakonodajo znotraj EU. V projektnem prostoru v Aksiomi razstavlja projekt Igra vojne.
Že od nekdaj namreč občuduje Guya Deborda, ki je ustvaril igro z naslovom Vojna iger. Tako je po tem vzorcu nastala večnacionalna skupina umetnikov – med katerimi je tudi Barbrook, in ta je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames. Igranje vojnih družabnih iger je v tem primeru prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.
“Debord je bil zelo aktiven v demonstracijah maja leta 1968 v Parizu. Večina iger o vojnah govori o bitki pri Borodinu septembra 1812, kjer je Napoleon slavil nad Rusi, ali o bitki za Stalingrad, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Toda on je želel ustvariti nekaj drugačnega. To je nekakšna abstraktna različica Napoleonovega vojskovanja in seveda ni običajna vojna igra. Vojaki se ne pobijajo med sabo, ampak gre za prekinjanje komunikacijskih omrežij.”
Barbrook se ukvarja tudi s kritiko nekaterih družbenih stanj. Esej The California Ideology oziroma Kalifornijska ideologija, ki sta ga napisala z medijskim teoretikom Andyjem Cameronom, je bil nekakšna kritika zahodnoobalne neoliberalne stranke, članek z naslovom Namišljena prihodnost pa govori predvsem o tem, kako politika vpliva na nadziranje našega početja na internetu. O tem tudi sicer veliko piše. Ob vprašanju, ali živimo v internetnem Panoptikonu odvrne, da je zelo težko prisluškovati in slediti 7 milijardam ljudi in točno vedeti, kaj kdo počne, poskuša pa internetne lahkomiselneže tudi naučiti obnašanja na internetu.
“Pišem nekakšen Internetni zakonik, ki opisuje, kako zavarovati našo avtonomijo in kako spodbujati skupno prizadevanje za boljši internet. Seveda vsi želimo deliti svoje stvari z drugimi, vendar pa nočemo, da jih vohunske agencije uporabijo proti nam. Ta dokument bo zajemal predvsem napotke, kako se obnašati, da ne bomo zanimivi za vohune.”
Za to si prizadeva tudi, ker je bil sam žrtev vohunske politike. V osemdesetih letih je bil Barbrook soustanovitelj piratskega radia Spectrum v Londonu v Veliki Britaniji. To je bil po njegovem mnenju precej nevpliven, multikulturni radio, na katerem so besedo dobile številne etnične skupine na otoku. Seveda ni ogrožal nikogar, pa vendar je njihovo oddajanje šlo v nos takratni vladi.
“V 70. letih je obstajalo veliko tako rekoč “naredi si sam” medijev, zato sva s prijateljem ustanovila piratski radio. V 80. letih je v Veliki Britaniji veljala zelo radikalna politika za radie, saj je bila takrat predsednica vlade Margharet Thatcher. Britanska vohunska agencija mi je šest mesecev prisluškovala po telefonu. Mi samo želeli dati besedo imigrantom in beguncem. Zanimale so nas le njihove zgodbe.”
Medijski poznavalec Richard Barbrook kot pisec člankov, nekakšnih »internetnih« zakonov in soustanovitelj piratskega radia, trdi, da bi za razumevanje zdajšnjega časa morali razumeti preteklost … in kot poznavalec zgodovine ter nekdanji radijec pravi, da se radiu obeta pravi razcvet …
“Včasih si moral kakšne posebne radijske oddaje poslušati ob enih ponoči. Zdaj pa lahko rečem, da radijske postaje doživljajo pravo renesanso od pojava interneta naprej, predvsem zaradi podkastov. Ta možnost, da lahko oddajo poslušaš kadarkoli si zaželiš, in to, da lahko poslušaš oddaje, ki so bile v etru pred nekaj leti, je odlično. Radio se je pomladil, zahvala za to pa gre internetu.”
Letos praznujemo tridesetletnico samostojnosti, ob tem pa tudi trideset let, kar smo v Sloveniji dobili prve prenosne telefone. Takrat precej drugačne od današnjih. V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu je na ogled pregledna razstava Halo! Kje si? 30 let mobilne telefonije v Sloveniji, ki prikazuje razvoj mobilnih telefonov od tistih prvih »ceglov« pa do današnjih tankih pametnih telefonov, ob tem pa opozarja tudi na pasti mobilne telefonije.
Ob srečevanjih z drugimi ljudstvi ugotoviš tudi stvari o sebi, ki si jih morda spregledal, pozabil, potlačil, a so pomembne za osebno srečo in sprejemanje samega sebe, pravi Anja Kovačič, novinarka in publicistka, ki jo že od mladih let vodi nemiren popotniški duh. Leto pred korono, ko si nismo še niti predstavljali, kaj bo doletelo svet, se je odpravila na pot po Avstraliji in na tropska pacifiška otočja, kjer jo je na Salomonovih otokih presenetila novica o covidu-19, nenadnih ukrepih in popolnem zaprtju. Namesto sedem dni jih je tam, potem ko sta se zaprla letalski in pomorski promet, preživela 47. O tem piše v potopisnem romanu Ujeta v svobodi, ki je izšel pri založbi Miš. V njem opisuje sebe, svoja čustva in to, kako je sebe sprejemala med potjo po Avstraliji, Fidžiju in Salomonovih otokih.
Panorama je prvi roman Dušana Šarotarja, ki so ga prevedli v francoščino. Predstavil ga je na posebnem srečanju Evropa bere v pariškem Centru Evropa. V Panorami je stopil do beguncev, migrantov, brezposelnih, brezdomcev in tujcev, ter jim dal svoj glas. Kakšna je prihodnost novega bivanja v Evropi? 15. decembra izide njegov nov roman Zvezdna karta, ki je kot nekakšna predzgodba romana Biljarda v Dobrayu.
Nove filmske stvaritve bo 32. ljubljanski mednarodni filmski festival LIFFe predstavil med 11. in do 21. novembrom. V desetih programskih sklopih bo na ogled okoli 80 celovečercev in 16 kratkih filmov. Po lanski spletni različici bo letošnja hibridna: v kinodvoranah v Ljubljani, Mariboru, Celju in Novem mestu ter na spletu.
Velenjčan, ki ga je srečala v Litvi, je kriv, da je Ono Čepaityte Gams življenje vodilo v Velenje, kjer zdaj živi že 17 let. Srečali smo jo v Muzeju Velenje, kjer kot kustosinja pedagoginja skrbi za pedagoške dejavnosti in prireditve. Večkrat jo kdo vpraša o njenem imenu Ona, ki pa je v Litvi in drugih dveh baltskih državah precej pogosto. Mi pa smo jo vprašali po njenem knjižnem priporočilu.
Letos smo praznovali 150 let od rojstva Frana Saleškega Finžgarja, avtorja povesti davnih dedov Pod svobodnim soncem. Ena največkrat ponatisnjenih, kar 40-krat, in najbolj branih knjig na Slovenskem je sprva izhajala v Domu in svetu kot podlistek, v knjižni obliki pa je izšla leta 1912. Že takrat je pisatelj razmišljal, da bi bil roman ilustriran, to je želel uresničiti v prvi knjižni izdaji, a je knjiga zaradi finančnih težav založbe izšla brez ilustracij. Ilustrirana knjižna izdaja romana Pod svobodnim soncem je bila uresničena šele leta 1951, avtor ilustracij pa je bil Slavko Pengov. Te dni pa je pri založbi Škrateljc po zgodovinskem romanu, ki poudarja junaško zgodovino Slovanov, izšel strip. Ilustriral ga je Damijan Stepančič, besedilo je priredil Goran Vojnović.
V tokratni epizodi bomo spoznali Pariz kot mesto ljubezni skozi raziskovalno delo slovenske rezidentke na Cité internationale des arts Tjaše Črnigoj. Išče zgodbe brezdomcev, ki nimajo prostora za emocionalno in seksualno življenje.
Hinko Smrekar je bil mojster družbeno-politične satire in karikature, vsestranski likovnik, ki je ustvarjal po naročilu za publikacije ? časopise in knjige. Ustvarjal je predvsem risbe s tušem, občasno dodal akvarel, pastel ali gvaš, pa grafike. Ustvarjal pa je tudi nekaj kipov in oljnih slik. Nekatere zgodbe težko razvozlamo, ker tudi časopisov ni. V Narodni galeriji drugi del razstave o Hinku Smrekarju predstavlja obdobje po prvi svetovni vojni do njegove usmrtitve leta 1942. Do 13. februarja 2022 je na razstavi Hinko Smrekar, II. del na ogled skupaj približno 200 orginalnih del, tudi nekaj kipov.
V poletju pred tremi leti je Metka Dolanc v nesreči izgubila mlajšega brata. Po tragediji, ki je zaznamovala vso družino, po dneh, ko se je počutila, kot bi ji kdo pred oči dal roke in ji dejal, da naj tako gleda svet – zdaj po treh letih pridejo tudi dnevi, ko smrt brata ni več prva jutranja misel. Pomagalo ji je tudi to, da je o tem napisala pravljico Želvice, čeprav pravi, ji pisanje prej nikoli ni bilo blizu. S pravljico pa je Metka Dolanc poskušala spodbuditi tudi k temu, da bi se o teh temah, o žalovanju in smrti več pogovarjali z najmlajšimi.
Igralec, televizijski voditelj, YouTuber je v Priporočilo združil tri predloge. Foto: Darja Štravs Tisu
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje je na ogled razstava Iščem stanovanje, sto let organizirane stanovanjske gradnje. Zasnovana je kot informativna pot po javnem prostoru Ljubljane. Z vprašanji, ki jih odpira, poskuša oblikovati eno izmed možnih izhodišč ne samo politične in arhitekturne debate, temveč tudi družbene. Razstavo so pripravili s podporo Stanovanjskega sklada Republike Slovenije. Kustosi razstave so arhitekti Ajda Bračič, Andraž Keršič, dr. Miloš Kosec in dr. Bogo Zupančič, direktor MAO.
Na novi osrednji razstavi ''Ljudska umetnost med domom in svetom: Zbirki SEM in ljudske umetnosti NSK skupine Irwin'' v Slovenskem etnografskem muzeju slovenska ljudska umetnost sreča globalno ljudsko umetnost zbirke državljanov države NSK (Neue Slowenische Kunst).
Kaj v branje priporoča Goran Vojnović, vsestranski ustvarjalec, pisatelj, ki ga poznamo po več knjižnih in filmskih uspešnicah, najbolj po prvencu Čefurji raus?
Kratkek 15-minutni film Kazenski strel režiserja Roka Bička je bil predstavljen na pravkar končanem 24. Festivalu slovenskega filma Portorož. Gre za filmsko adaptacijo ene izmed zgodb iz romana Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka. Povsod tam, kjer je vaško igrišče, so tudi zgodbe o odraščanju, prijateljstvu in pripadnosti. Osrednja tematika filma je medvrstniško nasilje. Potreba po pripadanju se lahko prenese ne le na nogometni klub, tudi na družino in šolski razred. Včasih je bila igra na igriščih splošen trend, pri čemer so dečki postali fantje. Danes se je po besedah režiserja igra verjetno preselila na družabna omrežja.
VIII. Bienale slovenske neodvisne ilustracije – Bienale neodvisnih bo med 19. oktobrom in 20. novembrom na razstavi v Kinu Šiška v Ljubljani gostil 25 avtorjev in avtoric, ki ustvarjajo v medprostorih sodobne ilustracije, umetniških praks in oblikovanja. Spomnimo pa se še na to, da se je na današnji dan, 19.oktobra, pred sto let, v Radljah ob Dravi, rodil arhitekt Oton Jugovec, ki je zasnoval projekte kot so Nuklearni inštitut v Podgorici pri Ljubljani, Kulturni dom Španski borci, Baza 20 v Kočevskem rogu, med večjimi stanovanjskimi stavbami pa je tudi naselje Selo ob Zaloški cesti v Ljubljani. Pa vendar še danes prav posebno pozornost svetovne arhitekturne javnosti privablja Jugovčeva nenavadna – kot šotor- razpeta streha, ki jo že od daleč opaziš sredi zelenega travnika v Otoku na Dobravi pri Škocjanu. Ta streha je bila zgrajena samo zato, da ščiti arheološke ostanke tlorisa nekdanje cerkve svetega Mihaela.
O Prešernu vemo že skoraj vse – pa vemo tudi, kako je dišal, ko se je sprehajal po ulicah Ljubljane? Morda bo tudi ta podatek prinesel projekt ODOTHEKA, v katerem so se povezali slovenski in poljski raziskovalci, ki nameravajo razviti mednarodno knjižnico muzejskih in zgodovinskih vonjev. V projektu, ki se bo začel 1. decembra, bodo v treh letih skušali analizirati 10 zgodovinskih predmetov iz slovenskih in poljskih zbirk, izolirati njihove vonje, te reproducirati in arhivirati. Prva dva predmeta bosta Prešernova tobačnica, ki jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije, in da Vincijeva slika Dama s hermelinom, ki jo hranijo v Narodnem muzeju v Krakovu. Gre za prvi projekt te vrste na globalni ravni, v okviru katerega nameravajo slovenski in poljski raziskovalci razviti kemijsko analitično metodologijo, ki jo bodo potem lahko uporabljali po vsem svetu.
Kaj priporoča Miha Colner, umetnostni zgodovinar, ki deluje kot kustos v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki?
Pogovor s Katarino Jazbec, režiserko kratkega filma Ne morete me avtomatizirati. Film pripoveduje o pristaniških delavcih, ki opravljajo nevarno delo, obdani s samovozečimi vozili in daljinsko vodenimi žerjavi. So še edini, ki delo opravljajo fizično. Ogledate si ga lahko na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Z razstavo Damnatio memoriae se v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki predstavlja v Zagrebu živeči in delujoči fotograf in umetnik Darije Petković. V ciklusu Damnatio memoriae se posveča načinom konstitucije spomina z vizualnimi sredstvi.
V letošnjem letu praznujemo 50. obletnico prihoda Františka Foita v Velenje. Foit je bil češki raziskovalec in umetnik, ki se je v svojem življenju dvakrat odpravil v Afriko. Prvič skupaj z biologom dr. Jiřijem Baumom, drugič s svojo soprogo Ireno. To potovanje naj bi trajalo nekaj mesecev, a se je zavleklo za več kot 20 let, tudi zato, ker so ju v današnji Demokratični republiki Kongo zaradi antropoloških doprsnih kipov označili za ljudožerca. Po vrnitvi v Evropo sta prišla v Velenje in Foit je Muzeju Velenje tudi odstopil svojo afriško zbirko, ki je zdaj na ogled na Velenjskem gradu.
Neveljaven email naslov