Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu. Kakor koli, NUK je na seznamu ljubljanskih znamenitosti, in če ga že obiskujejo turisti, se spodobi, da ga poznamo tudi mi.
Knjižnica se je v stavbo, ki ima štiri nadstropja, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu.
Preglejmo zgodovino: Marija Terezija je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za splošno uporabo knjižnici, ustanovljeni pri ljubljanskem liceju. Fond gradiva se je povečeval in licejska knjižnica je po načrtu Antona Tomaža Linharta dobila svoje prostore v prazni stavbi frančiškanskega samostana. Leta 1794 je ta postala zares javna knjižnica za vse, ne le za profesorje in dijake. Vodja te je bil pozneje tudi Matija Čop, ki je začel urejati knjižnične kataloge. Knjižnica potem, na začetku 20. stoletja, za nekaj časa dobi svoj prostor v novi stavbi Poljanske gimnazije. Po prvi vojni, leta 1919, ko postane osrednja univerzitetna knjižnica in začne dobivati obvezne izvode iz vse Slovenije, pozneje še iz celotne Jugoslavije, pa prostor ni bil več primeren, in porodila se je ideja za samostojno stavbo.
Stavba NUK-a je bila sicer le del širšega načrta Plečnikove prenove Ljubljane v novodobne Atene, pravi Samo Kristan, bibliotekar v rokopisni zbirki NUKA. Akropolo si je Plečnik zamislil na gradu, kjer je želel postaviti parlament, nekropola so Žale, agora bi bil Kongresni trg, NUK pa helenistična knjižnica. Graditev je trajala pet let in knjižica se je v stavbo, ki ima štir nadstropja in približno 8400 kvadratnih metrov, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki. Danes Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani več kot dva milijona 700 tisoč kosov gradiva in glavno skladišče je že zapolnjeno. V nekaj letih bo polno tudi skladišče na dislocirani lokaciji.
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu. Kakor koli, NUK je na seznamu ljubljanskih znamenitosti, in če ga že obiskujejo turisti, se spodobi, da ga poznamo tudi mi.
Knjižnica se je v stavbo, ki ima štiri nadstropja, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu.
Preglejmo zgodovino: Marija Terezija je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za splošno uporabo knjižnici, ustanovljeni pri ljubljanskem liceju. Fond gradiva se je povečeval in licejska knjižnica je po načrtu Antona Tomaža Linharta dobila svoje prostore v prazni stavbi frančiškanskega samostana. Leta 1794 je ta postala zares javna knjižnica za vse, ne le za profesorje in dijake. Vodja te je bil pozneje tudi Matija Čop, ki je začel urejati knjižnične kataloge. Knjižnica potem, na začetku 20. stoletja, za nekaj časa dobi svoj prostor v novi stavbi Poljanske gimnazije. Po prvi vojni, leta 1919, ko postane osrednja univerzitetna knjižnica in začne dobivati obvezne izvode iz vse Slovenije, pozneje še iz celotne Jugoslavije, pa prostor ni bil več primeren, in porodila se je ideja za samostojno stavbo.
Stavba NUK-a je bila sicer le del širšega načrta Plečnikove prenove Ljubljane v novodobne Atene, pravi Samo Kristan, bibliotekar v rokopisni zbirki NUKA. Akropolo si je Plečnik zamislil na gradu, kjer je želel postaviti parlament, nekropola so Žale, agora bi bil Kongresni trg, NUK pa helenistična knjižnica. Graditev je trajala pet let in knjižica se je v stavbo, ki ima štir nadstropja in približno 8400 kvadratnih metrov, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki. Danes Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani več kot dva milijona 700 tisoč kosov gradiva in glavno skladišče je že zapolnjeno. V nekaj letih bo polno tudi skladišče na dislocirani lokaciji.
Aleš Mendiževec je ekonomist, filozof in kulturni teoretik. Je tudi urednik pri založbi Maska, pri kateri je nedavno izšel njegov knjižni prvenec Naključje in jaz (Filozofija za Louisa Althusserja). V knjigi skuša filozofsko razdelati sama naključja in naš odnos do njih. Morda tudi ni naključje, da je Aleš Mendiževec zavzet bralec. V branje pa nam priporoča dela enega največjih latinsko ameriških avtorjev 20 stoletja Roberta Bolaña. Veliko njegovih delih je izšlo tudi v slovenščini pri založbi Beletrina. Njegov zadnji (zelo zajeten) roman z naslovom 2666 je bil izdan leta 2004, leto po avtorjevi smrti. V slovenskem prevodu pa sta zaenkrat prvi dve knjigi izšli pri Cankarjevi založbi, zbirka Moderni klasiki (leta 2014).
Zadnje tedne smo lahko sredi Kongresnega trga v Ljubljani, visoko med krošnjami, opazovali nenavadna izmišljena bitja in meduze, ki so ob mraku zaživela v živih barvah. Izmislil si jih je umetnik Matej Bizovičar, ki nas vsako leto posebej navduši s svojimi likovnimi, kiparskimi in svetlobnimi instalacijami. Z njim se je v Svetlobnem parku ob Gradaščici srečala Nina Zagoričnik.
Bella Ciao je pesem, ki je postala simbol upora proti avtoritarnim režimom po vsem svetu. Vedno znova navdihuje nove generacije, zaslišala se je celo s turških minaretov, pojejo jo v Siriji, Iraku, njen izvor pa pripisujejo italijanskim partizanom. Toda od kod v resnici izhaja?
Kaj pa v branje priporoča varstveni ornitolog z Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije?
Razstava prinaša vpogled v večletno delovanje konSa ≡ Platforme za sodobno raziskovalno umetnost, ki združuje devet partnerjev, delujočih na področju intermedijske umetnosti. Platforma si prizadeva vzpostaviti aktivno mrežo povezav med produkcijskimi centri za umetnost, izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami ter gospodarstvom. Njen cilj je spodbujanje občinstva k spremljanju dognanja o umetni inteligenci, robotiki, biotehnologiji in ekologiji ter h kritičnemu premišljanju o vplivih znanosti in sodobnih tehnologij na posameznika in družbo. Stremi k izboljšanju pogojev za umetniške raziskave in produkcijo ter k prevajanju umetniških idej v inovacije, ki bi omogočile bolj etično in trajnostno naravnano družbo.
Zgodba o svetlobi, muzah, navdihu in umetniški svobodi, ki si jo lahko izborijo le največje osebnosti.
Pogovor pred otvoritvijo 25. Festivala dokumentarnega filma.
Kar 18 olimpijcev se je rodilo v Mojstrani in na Dovjem, med njimi tudi smučarski skakalec, ki je večkrat dejal, da noben ptič nima perutnic naprej.
Uvodni večer je zaznamovala knjiga Mamin glas, zgodba o koroški Slovenki Elizabeti Sittar, ki jo je napisala njena hči Helga Mračnikar, dolgoletna urednica in prevajalka pri celovški Mohorjevi založbi. Helga Mračnikar je skupaj z avstrijskim pisateljem Petrom Handkejem prevajala Lipuševo knjigo Zmote dijaka Tjaža, s katero se je začel proces priznavanja, da je koroška slovenska literatura tudi del avstrijske književnosti.
Eden izmed najpomembnejših evropskih in svetovnih muzejev letos praznuje svojo 20. obletnico ponovnega odprtja. V ta namen so odprli razstavo Dürer. Munch. Miró. Veliki mojstri grafike. O prihodnosti muzejev, željah obiskovalcev in nujnosti prilagoditve mladim občinstvom se je Katja Stojnić pogovarja z direktorjem Albertine, prof. dr. Klausom Albrechtom Schröderjem.
Gašper Krajnc je stripar in ilustrator. Samouk. Korošec, ki živi v Ljubljani. Nedavno je pri založbi VigeVageKnjige izšel drugi del njegove ptičje trilogije. Po Mestnih zdaj čivkajo in se derejo Vaške ptice. So Kranjčevo ljubezensko pismo Koroški. Lepotam pokrajine in njenim ljudem, predvsem prednikom, ki so tam bivali med drugo svetovno vojno, v času, v katerega je umeščen večji del risoromana.
Arhitektura inventura je naziv za največjo pregledno razstavo slovenske arhitekture, ki jo že enajstič bienalno organizira Društva arhitektov Ljubljana. Gre za pregled nekaterih kakovostnih prostorskih in arhitekturnih rešitev, ki kažejo, da v zadnjem obdobju nastaja vedno več dobre arhitekture. Razstava je na ogled v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma. Tam se je s soustvarjalci razstave in kataloga srečala Nina Zagoričnik.
Postojnčan Marko Premrl je bil verjetno bolj poznan kot Marcel Valentini.
Festival gorniškega filma, ki se začne danes in bo trajal do sobote bo v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju predstavil najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo, letos že 17.po vrsti. Festival bo ob 20. uri odprl slovenski film Ena za reko: Zgodba Save režiserja Rožleta Bregarja, ki nas bo v spremstvu štirih kajakašev popeljal po tej naši edinstveni vodni poti. Po programu letošnjega festivala pa nas bo popeljal alpinist in direktor festivala Silvo Karo, ki je lani kot drugi Slovenec doslej prejel zlati cepin za življenjsko delo.
Arhitektka Jerneja Fischer Knap, soustanoviteljica biroja Medprostor, predstavlja nekatere zanimivosti projektov, ki so prejeli nagrado Prešernovega sklada za leto 2023.
Peter Mlakar je pred koncem naše kulturniške verižne reakcije predal štafeto dr. Miklavžu Komelju, umetnostnemu zgodovinarju, pesniku,pisatelju in prevajalcu srednje generacije, saj bo letos poleti srečal Abrahama. Leposlovno in strokovno zelo plodovit ustvarjalec je prejel že večino največjih področnih nagrad, izhaja pa iz dobro znane kulturniške družine, ki jo v slovenskem umetniškem okolju poznamo že nekaj generacijskih kolen.
Našega naslednjega kulturniškega gosta je torej predlagal »laibachovec« Jani Novak , ne kot potujčenega »performerja«, ampak znanega »nastopača«, predvsem pa filozofa-enega in edinega Petra Mlakarja. Na prizemljenih deset minut s podaljšano brez…ga je zvabil Damjan Zorc.
Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme.
Nadaljujemo pogovore s slovenskimi ustvarjalci in umetniki … naša prva gostja Ema Kugler, prejemnica letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo, je predlagala umetniški tandem Dunja Zupančič in Dragan Živadinov, postgravitacijska umetnika, ki v breztežnosti, med kozmokinetičnim in telekozmičnim gradita vseobsegajoče abstrakte.
Slovenska vizualna umetnica Ema Kugler je gotovo ena najbolj samosvojih mednarodno uveljavljenih umetnic. Da so njena dela vrhunska dokazujejo domače in predvsem številne prestižne nagrade in priznanja v tujini. Leta 2008 je prejela nagrado Prešernove sklada, letošnja Prešernova nagrada za življenjsko delo pa je, kot sama pravi, prvo priznanje v zgodovini Prešernovih nagrad, ki ga dobi umetnik ali umetnica iz alternativne scene.
Neveljaven email naslov