Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu. Kakor koli, NUK je na seznamu ljubljanskih znamenitosti, in če ga že obiskujejo turisti, se spodobi, da ga poznamo tudi mi.
Knjižnica se je v stavbo, ki ima štiri nadstropja, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu.
NUK v preteklosti
foto: NUK
Preglejmo zgodovino: Marija Terezija je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za splošno uporabo knjižnici, ustanovljeni pri ljubljanskem liceju. Fond gradiva se je povečeval in licejska knjižnica je po načrtu Antona Tomaža Linharta dobila svoje prostore v prazni stavbi frančiškanskega samostana. Leta 1794 je ta postala zares javna knjižnica za vse, ne le za profesorje in dijake. Vodja te je bil pozneje tudi Matija Čop, ki je začel urejati knjižnične kataloge. Knjižnica potem, na začetku 20. stoletja, za nekaj časa dobi svoj prostor v novi stavbi Poljanske gimnazije. Po prvi vojni, leta 1919, ko postane osrednja univerzitetna knjižnica in začne dobivati obvezne izvode iz vse Slovenije, pozneje še iz celotne Jugoslavije, pa prostor ni bil več primeren, in porodila se je ideja za samostojno stavbo.
NUK danes
foto: Branko Cvetkovič
Stavba NUK-a je bila sicer le del širšega načrta Plečnikove prenove Ljubljane v novodobne Atene, pravi Samo Kristan, bibliotekar v rokopisni zbirki NUKA. Akropolo si je Plečnik zamislil na gradu, kjer je želel postaviti parlament, nekropola so Žale, agora bi bil Kongresni trg, NUK pa helenistična knjižnica. Graditev je trajala pet let in knjižica se je v stavbo, ki ima štir nadstropja in približno 8400 kvadratnih metrov, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki. Danes Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani več kot dva milijona 700 tisoč kosov gradiva in glavno skladišče je že zapolnjeno. V nekaj letih bo polno tudi skladišče na dislocirani lokaciji.
NUK danes
foto: Branko Cvetkovič
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu. Kakor koli, NUK je na seznamu ljubljanskih znamenitosti, in če ga že obiskujejo turisti, se spodobi, da ga poznamo tudi mi.
Knjižnica se je v stavbo, ki ima štiri nadstropja, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu.
NUK v preteklosti
foto: NUK
Preglejmo zgodovino: Marija Terezija je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za splošno uporabo knjižnici, ustanovljeni pri ljubljanskem liceju. Fond gradiva se je povečeval in licejska knjižnica je po načrtu Antona Tomaža Linharta dobila svoje prostore v prazni stavbi frančiškanskega samostana. Leta 1794 je ta postala zares javna knjižnica za vse, ne le za profesorje in dijake. Vodja te je bil pozneje tudi Matija Čop, ki je začel urejati knjižnične kataloge. Knjižnica potem, na začetku 20. stoletja, za nekaj časa dobi svoj prostor v novi stavbi Poljanske gimnazije. Po prvi vojni, leta 1919, ko postane osrednja univerzitetna knjižnica in začne dobivati obvezne izvode iz vse Slovenije, pozneje še iz celotne Jugoslavije, pa prostor ni bil več primeren, in porodila se je ideja za samostojno stavbo.
NUK danes
foto: Branko Cvetkovič
Stavba NUK-a je bila sicer le del širšega načrta Plečnikove prenove Ljubljane v novodobne Atene, pravi Samo Kristan, bibliotekar v rokopisni zbirki NUKA. Akropolo si je Plečnik zamislil na gradu, kjer je želel postaviti parlament, nekropola so Žale, agora bi bil Kongresni trg, NUK pa helenistična knjižnica. Graditev je trajala pet let in knjižica se je v stavbo, ki ima štir nadstropja in približno 8400 kvadratnih metrov, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki. Danes Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani več kot dva milijona 700 tisoč kosov gradiva in glavno skladišče je že zapolnjeno. V nekaj letih bo polno tudi skladišče na dislocirani lokaciji.
NUK danes
foto: Branko Cvetkovič
Od leta 2008 do danes je Avgust Demšar izdal 11 kriminalnih romanov iz cikla Primeri inšpektorja Vrenka, s čimer je postal najbrž najuspešnejši slovenski pisec žanrske literature pri nas. Najbrž le zato, ker imata Demšar in Vrenko hudo konkurenco v Tadeju Golobu in njegovemu Tarasu Birsi. Romani Avgusta Demšarja so do zdaj izšli kot zvočne knjige, lani pa smo si lahko na Televiziji Slovenija ogledali prvo ekranizacijo njegovih prvih štirih romanov. In ne samo, da je to postala najbolj uspešna in gledana igrana serija na nacionalki v tem tisočletju, prav zdaj snemajo drugo sezono te serije. Danes pa bo na našem Prvem radijska premiera prve od štirih nanizank radijske igrane serije, ki je nastala v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija.
Meta Hočevar je arhitektka in scenografka, avtorica cele vrste gledaliških predstav v Sloveniji in tujini. Letos je izšel njen literarni prvenec Drobnarije, čudoviti okruški iz njenega življenja in časa.
Priporoča dr. Tanja Roženbergar, kustosinja za obrt in trgovino v Slovenskem etnografskem muzeju, ki je pred kratkim skupaj z Marijo Mojco Terčelj prejela odlikovanje za vodenje razstavnega projekta La Doctora: Življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju.
Hiše naših dedov je naslov projekta, ki povezuje 13 starih hiš na Zgornjem Gorenjskem. Predstavitev je včeraj potekala na Pocarjevi domačiji v Zgornji Radovni nad Mojstrano. Domačija je prejela nagrado Europa Nostra, ki jo Evropska unija podeluje za izjemne dosežke na področju kulturne dediščine v Evropi. O starosti hiše veliko povedo ohranjene listine, najstarejša nosi letnico 1605. Leta 1993 odkupil Triglavski narodni park in jo uredil v muzej, ki je danes odprt za javnost.
Dušan Jelinčič, pisatelj, novinar, alpinist in zaveden tržaški Slovenec, za Baško grapo pravi, da je njegov morda tretji ali četrti dom. Njegov oče je mlada leta preživel v Podmelcu pri Kneži, dom na Črni prsti je poimenovan po njem. In tudi zato, ker ko govorimo o Dušanu Jelinčiču, ne moremo mimo njegovega očeta Zorka, je bila ena izmed projekcij dokumentarnega filma Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča v Podbrdu. Film, posnet na pobudo in po scenariju pisatelja in literarnega kritika Robija Šabca, je režiral Dušan Moravec, nastal pa je v produkciji Friendly Production ter v koprodukciji z RTV Slovenija in Zavodom Vesnik.
Klara Kuk je ena izmed najbolj perspektivnih mladih gledaliških igralk. V letošnji sezoni jo gledamo na treh gledaliških odrih: na Ptuju, v Mini teatru in na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. V predstavi Kdo se boji Virginije Woolf, ameriškega dramatika Edwarda Albeeja, igra skupaj z Benjaminom Krnetičem mlad zaljubljeni par. V predstavi Idiot Fjodora Mihajloviča Dostojevskega pa se je vživela v lik Aglaje, ki je v svojih rosnih dvajsetih do ušes zaljubljena v dobroto in iskrenost Miškina. Vmes, pravi Klara Kuk, pa najraje bere, še posebej, če tisti dan pada dež.
Na Igu je zrasel nov arheološki park, ki predstavlja edinstveno kulturno dediščino. Rekonstrukcija naselbine s petimi hišami predstavlja vas iz tretjega tisočletja pred našim štetjem, ki deluje kot muzej na prostem. Pri tem projektu je šest let intenzivno delalo pet sodelavcev z Inštituta za arheologijo, med njimi tudi Elena Leghissa.
V Ljubljani se je danes z umetniškim programom začel letošnji mednarodni festival Sonica. Festival eksperimentalne elektronske glasbe in zvočnih umentnosti s poudarkom na umetniških izrazih, ki združujejo glasbo in zvok z drugimi umetniškimi oblikami, bo že štirinajstič pretresal sodobne smernice na presečišču umetnosti, tehnologije in glasbe. Na petih festivalskih prizoriščih v Ljubljani se bodo do sobote, 24. septembra, vrstili zvočni dogodki, instalacije, avdio-vizualni performansi, koncerti, DJ-seti in konferenca. Sodelovalo bo več kot 20 tujih in domačih umetnikov.
S svojim velikanskim opusom se je zapisal med največje slovenske igralce. Nastopil je v več kot 100 gledaliških predstavah in prav toliko filmih. Je neizbrisljivo vtkan v slovensko gledališko in filmsko krajino. Star je bil 80 let.
V današnjem poletnem namigu se bomo spomnili na čebele. Na letošnji svetovni dan čebel je pri nas namreč izšla knjiga Skrivnosti gospodične Medične, Uporaba čebeljih pridelkov skozi zgodbo iz vsakdanjega življenja. Avtorica te je Nika Pengal, mednarodno priznana čebelarka in apiterapevtka, ki je knjigo napisala skupaj s partnerjem Anžetom Gallusom Petelinom. In prav s čebelami bo povezan današnji knjižni namig Nike Pengal, ki je še vedno ena mlajših apiterapevtk pri nas.
Nocoj se v SNG Drama začenja Cementfest, festival treh gledaliških uprizoritev, beograjske, zagrebške in ljubljanske, ki sta jih po drami Cement nemškega dramatika Heinerja Mullerja zasnovala režiser Sebastjan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Vsaka od uprizoritev tematizira drug vidik te drame, vse tri pa je na oder postavil Sebastijan Horvat.
Obsežen razstavni projekt izhaja iz umetniškega opusa slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka (1894–1970), ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Zaradi njegove razgibane življenjske poti je tudi njegov umetniški opus razdrobljen in ga hranijo vse sodelujoče ustanove. Tematika razstave, o kateri govori kustosinja Andreja Borin, se vrti okoli narodne noše in njenih upodobitev v določenem prostoru in času, nagovarja pa tudi teme pripadnosti in identitete ter razmišlja o vlogi ženske in njenem položaju v družbi. Razstava je dopolnjena z deli sodobnih umetnikov in tako je etnografska razstava dobila povezavo z današnjim časom.
V Narodni galeriji si še do 2. oktobra lahko ogledamo razstavo o gluhem akademskem kiparju povojne generacije Ivanu Štreklju, ki je živel med letoma 1916 in 1975. Ustvarjal je zunanje plastike, ženske akte in portrete. Pomemben del razstave so donacije, največ njegovih del pa hrani Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. V okviru njihovega projekta Prilagajanje in izdajanje knjig v slovenskem znakovnem jeziku je izšla slikanica Neslišni zvoki dleta – Ivan Štrekelj, gluhi kipar, ki jo je napisala tiflopedagoginja dr. Aksinja Kermauner. Z njo, s koordinatorico projekta Aleksandro Rijavec in z avtorico razstave mag. Matejo Breščak se je pogovarjal Žiga Bratoš.
Kantavtor Andrej Šifrer že petinštirideset let skrbi, da Slovenci zastrižemo z ušesi, ko nas opozori na pomembne stvari. Velja za legendo med slovenskimi glasbeniki, saj je avtor številnih ponarodelih skladb. Na devetnajstih ploščah se je nabralo veliko skladb, ki so že ponarodele, kar je za vsakega ustvarjalca največja nagrada. V današnjem poletnem namigu bo ob orisu osebnega poletnega razpoloženja delil tudi dva namiga za širjenje obzorij duha.
Tokrat pogledujemo proti otoku Lido, kjer festivalski vrvež, kot pravi Nina Zagoričnik, ne poneha. Do konca Beneške Mostre so v glavnem tekmovalnem programu preostali še štirje filmi in kopica v vzporednih programih.
O filmski premieri na sarajevskem festivalu dokumentarnega filma pod okriljem Al Jazeere Balkans ter o grozljivih in nepredstavljivih dogodkih med obstreljevanjem Sarajeva.
Nismo želeli uglasbiti Bartolove ideje, ampak se temeljito poglobiti v besedilo ter označiti ključne elemente in probleme, ki se nam zdijo aktualni.
Tobias Putrih je mednarodno uveljavljen slovenski umetnik, živi v ameriški zvezni državi Massachusetts, kjer na eni od univerz predava študentom arhitekture umetnost ustvarjanja. V svojem delu povezuje različna področja od arhitekture do znanosti, dizajna in zdaj tudi jeklarstva s kiparstvom. Svoj zadnji projekt “Industrija jekla” te dni razstavlja v Galeriji Ravne. Kakšen pa je njegov poletni namig?
Neveljaven email naslov
