Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu. Kakor koli, NUK je na seznamu ljubljanskih znamenitosti, in če ga že obiskujejo turisti, se spodobi, da ga poznamo tudi mi.
Knjižnica se je v stavbo, ki ima štiri nadstropja, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu.
NUK v preteklosti
foto: NUK
Preglejmo zgodovino: Marija Terezija je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za splošno uporabo knjižnici, ustanovljeni pri ljubljanskem liceju. Fond gradiva se je povečeval in licejska knjižnica je po načrtu Antona Tomaža Linharta dobila svoje prostore v prazni stavbi frančiškanskega samostana. Leta 1794 je ta postala zares javna knjižnica za vse, ne le za profesorje in dijake. Vodja te je bil pozneje tudi Matija Čop, ki je začel urejati knjižnične kataloge. Knjižnica potem, na začetku 20. stoletja, za nekaj časa dobi svoj prostor v novi stavbi Poljanske gimnazije. Po prvi vojni, leta 1919, ko postane osrednja univerzitetna knjižnica in začne dobivati obvezne izvode iz vse Slovenije, pozneje še iz celotne Jugoslavije, pa prostor ni bil več primeren, in porodila se je ideja za samostojno stavbo.
NUK danes
foto: Branko Cvetkovič
Stavba NUK-a je bila sicer le del širšega načrta Plečnikove prenove Ljubljane v novodobne Atene, pravi Samo Kristan, bibliotekar v rokopisni zbirki NUKA. Akropolo si je Plečnik zamislil na gradu, kjer je želel postaviti parlament, nekropola so Žale, agora bi bil Kongresni trg, NUK pa helenistična knjižnica. Graditev je trajala pet let in knjižica se je v stavbo, ki ima štir nadstropja in približno 8400 kvadratnih metrov, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki. Danes Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani več kot dva milijona 700 tisoč kosov gradiva in glavno skladišče je že zapolnjeno. V nekaj letih bo polno tudi skladišče na dislocirani lokaciji.
NUK danes
foto: Branko Cvetkovič
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu. Kakor koli, NUK je na seznamu ljubljanskih znamenitosti, in če ga že obiskujejo turisti, se spodobi, da ga poznamo tudi mi.
Knjižnica se je v stavbo, ki ima štiri nadstropja, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu.
NUK v preteklosti
foto: NUK
Preglejmo zgodovino: Marija Terezija je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za splošno uporabo knjižnici, ustanovljeni pri ljubljanskem liceju. Fond gradiva se je povečeval in licejska knjižnica je po načrtu Antona Tomaža Linharta dobila svoje prostore v prazni stavbi frančiškanskega samostana. Leta 1794 je ta postala zares javna knjižnica za vse, ne le za profesorje in dijake. Vodja te je bil pozneje tudi Matija Čop, ki je začel urejati knjižnične kataloge. Knjižnica potem, na začetku 20. stoletja, za nekaj časa dobi svoj prostor v novi stavbi Poljanske gimnazije. Po prvi vojni, leta 1919, ko postane osrednja univerzitetna knjižnica in začne dobivati obvezne izvode iz vse Slovenije, pozneje še iz celotne Jugoslavije, pa prostor ni bil več primeren, in porodila se je ideja za samostojno stavbo.
NUK danes
foto: Branko Cvetkovič
Stavba NUK-a je bila sicer le del širšega načrta Plečnikove prenove Ljubljane v novodobne Atene, pravi Samo Kristan, bibliotekar v rokopisni zbirki NUKA. Akropolo si je Plečnik zamislil na gradu, kjer je želel postaviti parlament, nekropola so Žale, agora bi bil Kongresni trg, NUK pa helenistična knjižnica. Graditev je trajala pet let in knjižica se je v stavbo, ki ima štir nadstropja in približno 8400 kvadratnih metrov, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki. Danes Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani več kot dva milijona 700 tisoč kosov gradiva in glavno skladišče je že zapolnjeno. V nekaj letih bo polno tudi skladišče na dislocirani lokaciji.
NUK danes
foto: Branko Cvetkovič
Ob letošnjem Mednarodnem dnevu knjig za otroke ima med novimi knjigami, ki jih je izdala založba Mladinska knjiga, prav posebno mesto slikanica o življenju velikega danskega pravljičarja z naslovom ''Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena''. Na povabilo švicarske založbe jo je ilustrirala slovenska ilustratorka Maja Kastelic. ''Sam, sama'' in ''Bilo je nekoč na deželi'' sta deli pisateljice za otroke in mladino Cvetke Sokolov za otroke, ki želijo kaj narediti sami, ter s primerjavami med življenjem nekoč in zdaj. Amor in strašne stvari pa je sedma knjiga priljubljene serije Trio Golaznikus Andreja E. Skubica. V zabavne dogodivščine treh prijateljev se vplete Amor ...
Zadnje delo zgodovinarke Nadje Terčon, ‘Sava in Jolanda, prvi slovenski in jugoslovanski pomorščakinji’, je ob nedavnem izidu naletelo na izjemno zanimanje javnosti in odziv v medijih. Zgodba pogumnih Primork, ladijskih častnic in prijateljic, Save Kaluža in Jolande Gruden, je namreč danes enako navdihujoča kot je bila pred 70-leti, ko sta na tovorni ladji Hrvatska skupaj pripluli v New York in zbudili zanimanje očividcev in medijev. Nekaj poudarkov iz obširnega in slikovno bogatega dela, ki ga je izdal piranski Pomorski muzej, nam bo predstavila avtorica Nadja Terčon. K pogovoru jo je povabila Lea Širok, ki se je tudi pri hčerkah, Tamari Kaluža in Alenki Mažer pozanimala, kako se spominjata svojih mam, pionirk ženskega pomorstva pri nas.
Kam vas vabi Roman Uranjek, umetnik, član skupine IRWIN, Novi kolektivizem in NSK?
V normalnih razmerah bi v Škofji Loki potekal Škofjeloški pasijon. A ta je zaradi razmer prestavljen na prihodnje leto, vseeno pa se bomo na današnji veliki četrtek sprehodili – ne sicer v procesiji, ampak skozi zgodovino pasijona, ki je poseben tudi v tem, da pri njegovi izvedbi sodeluje več kot 1000 prostovoljcev in igralcev, ki so za svoje delo leta 2016 dobili posebno priznanje.
Na območju krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski Hrib se nahaja Bloudkov stolp, ki je nastal po načrtih Stanka Bloudka. 70-metrska nekdanja smučarska skakalnica, ki je nekoč privabljala veliko ljudi, je v slabem statičnem stanju. Mestna občina Ljubljana ga je želeli porušiti, a zdaj zgodba dobiva epilog. Gosta: Rok Žnidaršič s Fakultete za arhitekturo ter Miloš Kosec, predavatelj in publicist.
Pogovorjali smo se s švicarskim režiserjem Thomasom Imbachom, ki je sedem let (s svojega okna) snemal dokumentarni film Nemesis.
V Mestnem gledališču ljubljanskem nadaljujejo s spletnimi predvajanji novih uprizoritev sezone 2020/2021 s premiero igre "Le zaljubiti se ne smemo" hrvaškega dramatika Ivorja Martinića v režiji Alena Jelena. Foto: Peter Giodani / MGL
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
V sekciji intimni in globalni portreti si na 23. festivalu dokumentarnega filma lahko ogledamo tudi film Gunda. Tako je ime pujsi, ki vzgaja in doji svoje potomce. Kot piše ob predstavitvi filma sledi skoraj sanjska prezentacija ležernega vsakdana na neimenovani kmetiji. V filmu ni pripovedovalca, ni dialogov, ni glasbe, ampak nam odpre prostor za opazovanje in poskus doumeti živali, ne, kako gledamo na njih, ampak takšne kot v resnici so. Vprašanja doživljanja, trpljenja, življenja, zavesti živali zelo nagovarjajo nevroznanstvenika dr. Zvezdana Pirtoška. Letos imamo privilegij, da si filme lahko ogledamo kar iz svojega kavča in v tem filmu ne boste videli posnetkov klanja s pojasnjevanjem, kako slabi smo. In to nagovarja močneje.
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo. "Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
O 23. Festivalu dokumentarnega filma smo se pogovarjali s programskim direktorjem Simonom Popkom in direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel.
Na dan otvoritve 23. Festivala dokumentarnega filma, ki ga pripravljajo v Cankarjevem domu in bo prek spletne platforme ponudil 20 celovečernih in nekaj kratkih filmov, bo v posebnem sklopu Posvečeno na ogled opus filmov slovenskega režiserja, letošnjega Prešernovega nagrajenca Matjaža Ivanišina. Del svojih majhnih, a iskrenih in brezčasnih filmskih mojstrovin, nam je predstavil tudi v pogovoru z Nino Zagoričnik.
Projekt Jesenice, ki je na ogled v ljubljanski galeriji Fotografija, združuje umetniške prakse Romana Uranjka, Tihomirja Pinterja in Tadeja Vaukmana. Privlačna sila pa je naslov samostojne razstave avtorice Maruše Meglič, ki ima obliko projekcije v javnem prostoru, na pročelju knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu.
O The Beatles in Johnu Lennonu obstaja nešteto knjig, a nobena ni takšna kot ta – tako celovita, tako analitična in hkrati tako osebna, saj obravnava morda najbolj zanimivo in skrivnostno osebo v zgodovini rocka. Ob 40. obletnici njegove smrti se je priznana britanska glasbena biografinja in novinarka Lesley-Ann Jones lotila vznemirljivega raziskovanja, kdo je sploh bil John Lennon.
Na spletni strani Muzeja novejše zgodovine Celje je na ogled virtualna razstava, ki prikazuje predmete, ki so zaznamovali karantenski čas nekaterih žensk. Gre za prvo dejanje projekta Ženske stopinjiCE, ki raziskuje sledi žensk, ki so bile navzoče in so delovale v Celju, ter odpira vprašanje ženske vloge nekoč in danes. Koordinatorka projekta je kustosinja, etnologinja in kulturna antropologinja Urška Repar, ki danes v branje priporoča naslednje.
''Tavajoči'' je naslov samostojne razstave slikarja Igorja Banfija v razstavišču mariborske KiBele. Slike, ki so del cikla Horizonti, so odraz njegovega občutenja prekmurske pokrajine. Zavzeto razmišljanje o na videz enostavnih, celo samoumevnih stvareh je značilno za arhitekta, kiparja in pedagoga Jožeta Baršija, ki s svojim delom širi meje razumevanja umetniškega dela. Njegova razstava ''Učenje in pozabljanje'' je na ogled v Mestni galeriji Ljubljana.
Leta 1975 je bil v Kranju ustanovljen Klub ljubiteljev glasbe. Čeprav je na ustanovitev vplivalo tudi dogajanje na zahodu, pa klub ni bil usmerjen proti takratnemu političnemu ali družbenemu sistemu. Osnova je bila glasba. Eden izmed KLG-jevskih aktivistov je bil tudi Gojko Bremec, Boris Bogataj, pa je spremljal klubsko delovanje, čeprav ni bil aktiven član, in kot novinar, tudi tednika Mladine, o njem pisal. Gojko Bremec in Boris Bogataj sta ob 45-i obletnici ustanovitve kluba uredila zbornik o KLG, izdala ga je Layerjeva založba, v njem pa so zbrani spomini nekdanjih KLG-jevcev, gostujočih v klubu in drugih, ki so tako ali drugače povezani z njim.
Alen Steržaj, glasbenik in novinar, član skupine Big Foot Mama, priporoča za bližnje bodoče čase...
Pred premiero dokumentarnega filma Idealna mesta o tem, kako so nastala mesta Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanova, Torviscosa in Nova Gorica. Gosta oddaje sta avtor idejne zasnove, režiser in scenarist Amir Muratović in strokovni sodelavec prof. Fedja Košir.
Neveljaven email naslov
