Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu. Kakor koli, NUK je na seznamu ljubljanskih znamenitosti, in če ga že obiskujejo turisti, se spodobi, da ga poznamo tudi mi.
Knjižnica se je v stavbo, ki ima štiri nadstropja, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu.
Preglejmo zgodovino: Marija Terezija je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za splošno uporabo knjižnici, ustanovljeni pri ljubljanskem liceju. Fond gradiva se je povečeval in licejska knjižnica je po načrtu Antona Tomaža Linharta dobila svoje prostore v prazni stavbi frančiškanskega samostana. Leta 1794 je ta postala zares javna knjižnica za vse, ne le za profesorje in dijake. Vodja te je bil pozneje tudi Matija Čop, ki je začel urejati knjižnične kataloge. Knjižnica potem, na začetku 20. stoletja, za nekaj časa dobi svoj prostor v novi stavbi Poljanske gimnazije. Po prvi vojni, leta 1919, ko postane osrednja univerzitetna knjižnica in začne dobivati obvezne izvode iz vse Slovenije, pozneje še iz celotne Jugoslavije, pa prostor ni bil več primeren, in porodila se je ideja za samostojno stavbo.
Stavba NUK-a je bila sicer le del širšega načrta Plečnikove prenove Ljubljane v novodobne Atene, pravi Samo Kristan, bibliotekar v rokopisni zbirki NUKA. Akropolo si je Plečnik zamislil na gradu, kjer je želel postaviti parlament, nekropola so Žale, agora bi bil Kongresni trg, NUK pa helenistična knjižnica. Graditev je trajala pet let in knjižica se je v stavbo, ki ima štir nadstropja in približno 8400 kvadratnih metrov, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki. Danes Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani več kot dva milijona 700 tisoč kosov gradiva in glavno skladišče je že zapolnjeno. V nekaj letih bo polno tudi skladišče na dislocirani lokaciji.
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu. Kakor koli, NUK je na seznamu ljubljanskih znamenitosti, in če ga že obiskujejo turisti, se spodobi, da ga poznamo tudi mi.
Knjižnica se je v stavbo, ki ima štiri nadstropja, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu.
Preglejmo zgodovino: Marija Terezija je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za splošno uporabo knjižnici, ustanovljeni pri ljubljanskem liceju. Fond gradiva se je povečeval in licejska knjižnica je po načrtu Antona Tomaža Linharta dobila svoje prostore v prazni stavbi frančiškanskega samostana. Leta 1794 je ta postala zares javna knjižnica za vse, ne le za profesorje in dijake. Vodja te je bil pozneje tudi Matija Čop, ki je začel urejati knjižnične kataloge. Knjižnica potem, na začetku 20. stoletja, za nekaj časa dobi svoj prostor v novi stavbi Poljanske gimnazije. Po prvi vojni, leta 1919, ko postane osrednja univerzitetna knjižnica in začne dobivati obvezne izvode iz vse Slovenije, pozneje še iz celotne Jugoslavije, pa prostor ni bil več primeren, in porodila se je ideja za samostojno stavbo.
Stavba NUK-a je bila sicer le del širšega načrta Plečnikove prenove Ljubljane v novodobne Atene, pravi Samo Kristan, bibliotekar v rokopisni zbirki NUKA. Akropolo si je Plečnik zamislil na gradu, kjer je želel postaviti parlament, nekropola so Žale, agora bi bil Kongresni trg, NUK pa helenistična knjižnica. Graditev je trajala pet let in knjižica se je v stavbo, ki ima štir nadstropja in približno 8400 kvadratnih metrov, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki. Danes Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani več kot dva milijona 700 tisoč kosov gradiva in glavno skladišče je že zapolnjeno. V nekaj letih bo polno tudi skladišče na dislocirani lokaciji.
V današnjem Filmogledu na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe odgovarja enaindvajsetletni Andrej Omejc, ki je pravkar zaključil izpite tretjega letnika medicine, kot saksofonist in član Mladinskega orkestra Evropske unije pa na svojih koncertih najraje izvaja klasično glasbo, prirejeno za saksofon.
Pravijo: enkrat zbiralec, vedno zbiralec. In predmeti, ki so predmet zbiranja, so zelo različni, od kovancev in plišastih medvedov do starega železa. Med vinorodnimi griči Bizeljskega, v kleti hiše Babičevih v Bukovju, pa stoji posebna zbirka. Leta 2000 je Lea Babič dobila izziv: zbiranje majolik. Ko ga je sprejela, si je po tihem mislila: kakšnih 40 jih bo, več pa ne. Toda zdaj njena zbirka šteje več kot 1500 vrčev za vino z vsega sveta, iz 65-ih držav in marsikdo reče, da česa takega še ni videl.
Korona poletje je prekrižalo načrte mnogim organizatorjem kulturnih festivalov. Marsikje je letošnji turistični utrip drugačen, v Izoli pa je druga slika - kulturni utrip je kar živahen, kulturni dogodki se odvijajo v parku, pa na Manziolijevem trgu, v Letnem kinu Arrigoni in tudi na Ljubljanski ulici. Tam namreč živi Drago Mislej Mef, ki skupaj s somišljeniki že peto leto, od začetka julija do sredine septembra, organizira Četrtkove večer pri Špini.
Vladimir Habjan je urednik Planinske založbe Planinske zveze Slovenije. Če je Triglav kralj, potem je Škrlatica kraljica naših gora, ki Triglav povezuje z Martuljkovo skupino, v kateri leži 2472 metrov visok današnji poletni namig, ki ga najdete v vodniku Julijske Alpe: osrednji del, avtorja Romana Tratarja.
O filmih in njihovi glasbi razmišlja Erik Valenčič, režiser in scenarist, avtor številnih dokumentarnih filmov, od leta 2003 tudi novinar in vojni poročevalec iz raznih vojnih žarišč.
Pri Planinski založbi Planinske zveze Slovenijeimajo štiri knjižne novosti. Tri leposlovna dela in eno vodniško. Nov je vodnik Julijske Alpe: osrednji del, avtorja Romana Tratnika, ki obseg več kot 400 vzponov, 100 vrhov ter skoraj 40 planinskih koč. Vsak pristop ima tudi oceno težavnosti. Anka Rudolf v delu Čez drn in strn zapiše 18 pravljic, pripovedk in zgodb iz življenja ljudi. Rafael Terpin v leposlovnem delu Griči združi eseje in slike rovtarskega sveta, ki se razprostira med ajdovskimi, tolminskimi in škofjeloškimi griči. Smeh z gora je zadnja novost, ki jo je napisal Dušan Škodič. Bralec se lahko sprehodi med zabavnimi planinskimi zgodbami, ki se dogajajo v hribih.
Izjemen poznavalec domače in tuje knjižne ustvarjalnosti Andrej Blatnik rad potuje in bere. Čeprav je pred kratkim pri založbi Goga izdal roman z naslovom Luknje, v katerem se junak s svojim rešiteljem poda reševat svet z umetnostjo, že nastaja novo romaneskno delo. Njegov poletni namig je delo enega najuspešnejših mlajših italijanskih romanopiscev Marca Missirolija Zvestoba, ki ga je prevedel Janko Petrovec. Roman se je lani uvrstil med pet finalistov za najpomembnejšo italijansko književno nagrado Strega ter osvojil nagrado Strega Giovani 2019. Pravice za snemanje televizijske serije pa je odkupil Netflix.
V tokratni oddaji gostimo Kristino Ravnikar, multimedijsko umetnico, snemalko in režiserko. V Slovenski kinoteki je nova vodja za odnose z javnostmi.
Francoski festival z imenom Partir en livre (Sprehod v knjige) vsako poletje poteka v različnih krajih po Franciji, zadnja leta pa je v projekt vključena tudi Slovenija. Glavna tema festivala je spodbujanje bralne kulture med mladimi in starejšimi bralci, običajno na lokacijah, ki primarno niso namenjene knjižnim dogodkom. Več nam je povedala Maša Jazbec, slovenska predstavnica festivala.
A dela? je naslov razstave, ki bo v galeriji Vžigalica v Ljubljani od 14. julija do 29. avgusta predstavila izbor novejšega ustvarjanja transdisciplinarne raziskovalne in razvojne platforme ZKM | Hertz-Lab: zbirko glasbenih orodij, interaktivne zvočne instalacije in aplikacijo, ki se osredotočajo na možnosti ustvarjanja in oblikovanja v času pospešenega tehnološkega napredka in digitalizacije. Razstava A dela? je uvod v istoimenski festival, ki ga organizira društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost.
Majolika ima v slovenski umetnosti poseben status, kot simbol dobre in vesele družbe jo opevajo celo ljudske pesmi. Mimi Malenšek pa v zgodovinski povesti Pod Triglavom zapiše, da majolka vina prežene mračne misli in prinese dobro voljo. Nekoč je veljalo, da skoraj ni bilo hiše, ki tega čudovitega izdelka ne bi imela. A majolika ni le posoda za vino. Je vrsta keramike, o kateri so v Narodnem muzeju Slovenije pripravili razstavo. O zgodovini in imenu majolika nam je več povedala doktorica Mateja Kos, kustosinja in soavtorica razstave Slovenska majolika.
Mateja Valentinčič je filmska kritičarka in novinarka, ki so jo v glasbenem smislu najbolj zaznamovale filmske mojstrovine Charlija Chaplina. V svoj izbor dodaja še filme Francisa F. Coppole, Quentina Tarantina in Briana De Palme.
Festival Pranger je srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije. Začenja se danes v Ljubljani, nato pa se bo preselil v Rogaško Slatino oz. na bližnjo Sladko Goro. Usmeritve festivala so dostojanstvo in recepcije umetnosti.
Mariborska Galerija Media Nox, ki daje razstavni prostor na voljo mladim ustvarjalnim avtorjem s področja vizualne umetnosti in kustosom, praznuje 30-letnico delovanja. Ob jubileju so pripravili obsežen katalog o zgodovini galerije in razstavo ''V času prostora'' z deli 41 danes uveljavljenih avtorjev, ki ponuja svojevrsten pregled slovenske umetnosti zadnjih tridesetih let.
Goro Osojnik, slovenski specialist za ulično gledališče, z namigom za poletni izlet v kraj, za katerega je dolga leta mislil, da ima le avtobusno postajo.
O filmih in filmski glasbi razmišlja igralka in performerka Katarina Stegnar.
V Kulturnicah predstavljamo Malo teraso in razstavo o kultni skupini Laibach, ki bo na Ljubljanskem gradu na ogled do 1. novembra.
V Galeriji Božidar Jakac Anton Podvešek Teater predstavlja novo predstavo Talka, pri Cankarjevi založbi pa so izšla dela Psihoporn, Boj v požiralniku, Sanjska knjiga in Čuvaj sna.
Aljoša Harlamov je urednik Cankarjeve založbe, publicist, pisatelj. Skupaj z Igorjem Harbom in Mitom Gegičem pa tudi eden od treh soavtorjev podkasta O.B.O.D., v katerem gledajo, spremljajo, berejo in poslušajo serije, filme in risanke vseh žanrov vse od f do z.
Neveljaven email naslov