Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu. Kakor koli, NUK je na seznamu ljubljanskih znamenitosti, in če ga že obiskujejo turisti, se spodobi, da ga poznamo tudi mi.
Knjižnica se je v stavbo, ki ima štiri nadstropja, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu.
NUK v preteklosti
foto: NUK
Preglejmo zgodovino: Marija Terezija je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za splošno uporabo knjižnici, ustanovljeni pri ljubljanskem liceju. Fond gradiva se je povečeval in licejska knjižnica je po načrtu Antona Tomaža Linharta dobila svoje prostore v prazni stavbi frančiškanskega samostana. Leta 1794 je ta postala zares javna knjižnica za vse, ne le za profesorje in dijake. Vodja te je bil pozneje tudi Matija Čop, ki je začel urejati knjižnične kataloge. Knjižnica potem, na začetku 20. stoletja, za nekaj časa dobi svoj prostor v novi stavbi Poljanske gimnazije. Po prvi vojni, leta 1919, ko postane osrednja univerzitetna knjižnica in začne dobivati obvezne izvode iz vse Slovenije, pozneje še iz celotne Jugoslavije, pa prostor ni bil več primeren, in porodila se je ideja za samostojno stavbo.
NUK danes
foto: Branko Cvetkovič
Stavba NUK-a je bila sicer le del širšega načrta Plečnikove prenove Ljubljane v novodobne Atene, pravi Samo Kristan, bibliotekar v rokopisni zbirki NUKA. Akropolo si je Plečnik zamislil na gradu, kjer je želel postaviti parlament, nekropola so Žale, agora bi bil Kongresni trg, NUK pa helenistična knjižnica. Graditev je trajala pet let in knjižica se je v stavbo, ki ima štir nadstropja in približno 8400 kvadratnih metrov, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki. Danes Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani več kot dva milijona 700 tisoč kosov gradiva in glavno skladišče je že zapolnjeno. V nekaj letih bo polno tudi skladišče na dislocirani lokaciji.
NUK danes
foto: Branko Cvetkovič
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu. Kakor koli, NUK je na seznamu ljubljanskih znamenitosti, in če ga že obiskujejo turisti, se spodobi, da ga poznamo tudi mi.
Knjižnica se je v stavbo, ki ima štiri nadstropja, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki
Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu.
NUK v preteklosti
foto: NUK
Preglejmo zgodovino: Marija Terezija je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za splošno uporabo knjižnici, ustanovljeni pri ljubljanskem liceju. Fond gradiva se je povečeval in licejska knjižnica je po načrtu Antona Tomaža Linharta dobila svoje prostore v prazni stavbi frančiškanskega samostana. Leta 1794 je ta postala zares javna knjižnica za vse, ne le za profesorje in dijake. Vodja te je bil pozneje tudi Matija Čop, ki je začel urejati knjižnične kataloge. Knjižnica potem, na začetku 20. stoletja, za nekaj časa dobi svoj prostor v novi stavbi Poljanske gimnazije. Po prvi vojni, leta 1919, ko postane osrednja univerzitetna knjižnica in začne dobivati obvezne izvode iz vse Slovenije, pozneje še iz celotne Jugoslavije, pa prostor ni bil več primeren, in porodila se je ideja za samostojno stavbo.
NUK danes
foto: Branko Cvetkovič
Stavba NUK-a je bila sicer le del širšega načrta Plečnikove prenove Ljubljane v novodobne Atene, pravi Samo Kristan, bibliotekar v rokopisni zbirki NUKA. Akropolo si je Plečnik zamislil na gradu, kjer je želel postaviti parlament, nekropola so Žale, agora bi bil Kongresni trg, NUK pa helenistična knjižnica. Graditev je trajala pet let in knjižica se je v stavbo, ki ima štir nadstropja in približno 8400 kvadratnih metrov, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki. Danes Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani več kot dva milijona 700 tisoč kosov gradiva in glavno skladišče je že zapolnjeno. V nekaj letih bo polno tudi skladišče na dislocirani lokaciji.
NUK danes
foto: Branko Cvetkovič
Prejšnji četrtek se je v Ljubljani začel 26. bienale oblikovanja, ki nosi naslov Skupno znanje. Osrednja tema je kriza na področju informacij. Vse do 9. februarja prihodnjega leta bo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Fužinah na ogled obsežna razstava, ob njej pa letošnji bienale prinaša tudi šest projektov v različnih institucijah kot so muzej, knjižnica, časopisna hiša, univerza, dom starejših občanov, botanični vrt, ki so odprle vrata oblikovalcem.
Literarni večer (Ne)znani Kosovél je prvi dogodek novega cikla Ars Teatralis – srečanj ob umetniški besedi v okviru čezmejnega sodelovanja našega Tretjega programa Ars, tržaškega Slovenskega stalnega gledališča in društva Slovenski klub. O bogati prazgodovinski dediščini Novega mesta so v Dolenjskem muzeju izdali že osmo publikacijo iz zbirke Carniola Archaeologica. Zadnje delo, ki so ga predstavili včeraj, ima naslov Kapiteljska njiva – načini pokopa v starejši železni dobi.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovarja Tina Lešničar.
Če bi se po nekakšni naključni časovni zanki kdo iz našega časa znašel v 17. stoletju, bi bil po vsej verjetnosti prej lačen kot sit. Značilnost takratne evropske kuhinje je bila, da je bil sever malce bolj mesnat, jug pa vezan na plodove zemlje. Kislemu okusu se pridruži sladki, glavno mesto pri maščobah zasede maslo, na jedilniku pa se znajdejo tudi raki, vidre in čaplje. In kot se na srečo vse jedi iz 17. stoletja niso ohranile, pa je sreča tudi, da so nekatere se. Recept za marsikatero jed je zapisal tudi Janez Vajkard Valvasor v svoji Slava vojvodine Kranjske. Z njim se je za mizo usedel naš etnolog doktor Janez Bogataj in ob 330. obletnici izida njegovega dela je nastala je nova knjiga o prehranski kulturi na Kranjskem v 2. polovici 17. stoletja.
Drugi film Tomaža Gorkiča Prekletstvo Valburge je v Kulturnem domu Medvode zaživel v prav posebni obliki. Scenarista grozljivke Zoran Lesjak in Gregor Nartnik sta namreč v domačem kraju pripravila razstavo scenskih elementov in utrinkov s snemanja.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovarja pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj.
Pred petimi leti je na plakatno mestno sceno prišel Plaktivat. Plaktivat je plakat, a ne kar kakršen koli. Gre namreč za plakat, ki s svojo vsebino in podobo mimoidoče opozarja na težave v družbi, nam kritično nastavlja ogledalo ali pa nas le opominja na aktualne stvari. Plaktivat je jeseni 2014 zagnala družba TAM-TAM z namenom, da bi najstarejši medij, mestni plakat, izkoristili za opozarjanje na težave, ki pestijo našo družbo. V petih letih so opozorili na 12 različnih tem, kot so nasilje nad mladostniki, telesna nedejavnost, bralna kultura, kriza medijev. Med temami je bila tudi spletna odvisnost, na katero je opozarjal plakat z napisom “Anita. Izgubila hčerko pri devetih letih. Sina pri osmih. Odvisnost od telefona in računalnika vam jemlje otroke.” Perečih tem, ki bi jih plakati lahko poudarjali, pa je bilo v petih letih veliko več kot le tistih, ki so jih uvrstili na plakat. Ustanovitelj in vodja projekta je Tomaž Drozg.
Na oder SNG Nova Gorica prihaja eksperimentalna uprizoritev Os, nov razstavni projekt RIO pa zaznamuje obdobje neodvisne in alternativne kulture sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let.
Vampirji so paraziti, ki raziskujejo ljudi. So pa tudi ljudje, ki raziskujejo vampirje. Eden takih je Clemens Ruthner, profesor nemških in evropskih študij na Kolidžu svete Trojice v Dublinu. Fenomen živih mrtvecev ga je zanimal že v študentskih letih, ko je ugotovil, da o vampirjih pravzaprav ni napisane nikakršne resne literature. Tako je dobil idejo, da bi to naredil sam kar za doktorsko delo, a je to zamisel hitro ovrgel njegov mentor. Vampirji pa mu niso dali miru. Zdaj piše literarno in kulturno zgodovino vampirizma, vsake toliko pa na to temo pripravi tudi predavanje. V Ljubljani je predaval na povabilo Oddelka za zgodovino in Oddelka za germanistiko, nederlandistiko in skandinavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani.
Po petindvajsetih letih in več kot sto ponovitvah se na lutkovni oder vrača oživljena predstava Napravite mi zanj krsto. V Centru kulture Španski borci pa bo na sporedu predstava, ki temelji na srčnem utripu.
Že od sredine junija pa do 1. marca prihodnje leto si v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani lahko ogledate razstavo Ideja – znanost in tehnologija antične Grčije. Gre za prvo potujočo razstavo Znanstvenega centra in tehnološkega muzeja NOESIS iz Soluna. Galerija Cankarjevega doma pa je njena prva gostiteljica izven matične Grčije. Kot so zapisali v obširnem katalogu, ki spremlja razstavo: »Prikazuje vse tehnološke dosežke, ki so starogrški svet povzdignili na globalno prepoznavno raven ter opredelili zahodno in posledično sodobno civilizacijo.«
Ivanu Franku ali ukrajinski enciklopediji, kot so mu tudi rekli, je posvečenih več muzejev. Eden je v njegovi rojstni vasi, drugi v Karpatih, kamor je hodil na oddih, glavni pa je Nacionalni literarni spominski muzej Ivana Franka v Lvovu, znan tudi kot Frankova hiša, pri katerem so pripravili tudi labirint Franko od A do Z, ki potuje po evropskih mestih in tako ljudi, ki za Franka niso še nikoli slišali, opozori na tega ukrajinskega genija.
Filmogled: na vprašanje ‘ Katero glasbo si je zapomnila zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe?’, odgovarja Ženja Leiler, namestnice odgovornega urednika Delo, tokrat v vlogi filmske kritičarke.
Festival Oktober Jazz v Kulturnem domu v Novi Gorici letos gosti šest mednarodnih zasedb, med njimi tudi pihalni kvintet orkestra Zračnih sil Združenih držav Amerike v Evropi - Winds Aloft. Julija je naslov opere neiztrohnjene ljubezni, ki nastaja v produkciji Zavoda Novo mesto. Libreto romantične zgodbe pesnika Franceta Prešerna in njegove ljubezni Julije je napisal Igor Grdina, glasbo pa Aleš Makovac.
Prve koptske tkanine so v Evropo prinesli v 17. stoletju. V Egipčanskem muzeju v Torinu hranijo več teh iz časa Napoleonovega pohoda v Egipt, naš Narodni muzej pa ima že vse od leta 1890 triinpetdeset koptskih tkanin, ki jih je takrat Deželni muzej za 260 florintov kupil od slikarja Karla Blumauerja iz Linza, ta pa jih je pridobil od zbiratelja teh tkanin Nemca, doktorja Franza Bocka. Zbirka je zdaj po konserviranju na Konservatorsko-restavratorskem oddelku Pokrajinskega muzeja Ptuj razstavljena v Narodnem muzeju Slovenija.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja Simon Popek, direktor filmskega festivala Life in filmski kritik.
Samo Pivač, javnosti bolj znan kot Samuel Blues, in Miha Erič sta izvirna in nadarjena glasbenika v mlajših vrstah slovenske rock-blues glasbene scene. Oba sta multiinstrumentalista, oba sta sodelovala in še sodelujeta z različnim glasbeniki, v duetu pa sta kitarist Samuel Blues in mojster ustne harmonike Miha Erič nastopila na različnih prizoriščih. In kakšni sta njuni priporočili?
Knjižnica slepih in slabovidnih je za marsikoga, ki ima okvaro vida, edini stik z literaturo in poezijo sploh. Del, prilagojenih v braillovo pisavo, imajo za zdaj na razpolago 1.500, zvočna knjižnica z zapisi v formatu mp3 pa ima približno 5.600 del domačih in tujih avtorjev. A to je še vedno malo. Če pri nas na leto izide med 6000 in 8000 leposlovnih del in jih v zvočno obliko preberejo le približno 250, je to glede na želje in potrebe uporabnikov veliko premalo. Splošna ocena je, da bralcem zvočnih knjig bolj ustrezajo moški, nižji glasovi, med bralci pa je običajno več žensk. Zdaj je bralcev in bralk zvočnih knjig 25, od tega aktivnih 17, nekaj pa je tudi občasnih, ki na primer pridejo in preberejo učbenike za matematiko, fiziko in so na tem področju strokovnjaki. Ker pa ni vsakdo, ali bolje, vsak glas primeren za branje knjig, so pred časom za bralce zvočnih knjig pripravili tudi delavnico, prvo te vrste.
Neveljaven email naslov
