Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes ob 18.00 se bo začelo slavnostno odprtje Plečnikove hiše v Ljubljani, v Cerkljah na Gorenjskem pa bodo ob isti uri odprli rojstno hišo Ignacija Borštnika.
Po dveh letih celovite prenove bodo od danes naprej spet odprta vrata v Plečnikovo hišo na Karunovi 4-6 v Ljubljani. “Arhitektova dediščina še vedno kliče k raziskovanju, zaveza k ohranitvi njegovega domovanja pa neguje spomin na umetnika,” pove kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, obenem tudi avtorica stalne razstave, na kateri se s treh velikih panojev bohotijo Tržnice, Narodna in univerzitetna knjižnica in Plečnikove Žale z vsemi skicami in ostalo dokumentacijo. Nekaj projektov, na primer Mesarski most in Ljubljanski grad, bo oživelo s pomočjo 3D-animacije, razgrnjenih pa bo tudi devet izvirnih načrtov.
“Več materiala bo na ogled na dodatnih ekranih na dotik, da si bo obiskovalec sam v digitalni obliki ogledal Plečnikove skice, načrte in fotografije današnjega stanja objektov. Kronološko smo sledili delu Jožeta Plečnika. Na časovnici bomo predstavili njegove življenjske postaje in dela na Dunaju, v Pragi in Ljubljani ter drugod … čemur sledi tudi zasnova po sobah. V prvi sobi Dunaj in Praga, v osrednji ljubljanska dela. V sosednji pa sledimo Plečnikovim neuresničenim projektom za Ljubljano: z razstavljeno originalno maketo slovenskega parlamenta iz leta 1947 in načrtom za dokončanje Aleksandrovih propilej, zaključka osi Vegove ceste čez Kongresni trg in park Zvezda, prav tako z originalno maketo.”
Nad vsemi drobnimi predmeti znotraj Plečnikove hiše (na primer ravnili, šestili, risalnimi deskami in plovci, na katerih je ostril pisala) je bdela restavratorka-konservatorka Katarina Toman Kracina.
“Teh predmetov je bilo 1118. Plus vsa njegova knjižna zbirka, kar pomeni še dvakrat toliko. Vsi predmeti so bili potrebni preventivne konservacije, nekateri pa tudi restavratorskih posegov. Tu so njegovi osebni predmeti, nekaj garderobe je (čevljev, klobukov, sprehajalnih palic); risarsko orodje, dekoracija, darila, ure … Vse. Osebno mi je bilo zanimivo to, da je imel v svojih predalih spravljenih 22 naočnikov oziroma ščipalnikov, in ko smo odkrili, da je nekatere dobil tudi v Optiki Zajec, smo tam naredili analizo njegove dioptrije in ugotovili, da je bil celo življenje kratkoviden. Ko je imel najslabši vid, je njegova dioptrija znašala -9,75. To je bil nov podatek in nam veliko pove o tem, kako težko je nekatere stvari delal.”
Prvi dedič Jožeta Plečnika je bil njegov nečak Karl Matkovič: duhovnik, ki je imel velike zasluge za gradnjo cerkve Sv. Mihaela na Ljubljanskem barju. Leto dni po Matkovičevi smrti, 1972., je z ustanovitvijo Arhitekturnega muzeja Ljubljana Plečnikova hiša prešla v večinsko last Mestne občine Ljubljana. Slednja je 40 let pozneje odkupila še 180 kvadratnih metrov objekta: njegovo prenovo je nadzorovala Irena Vesel z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Stavbno pohištvo, notranji ometi in vgrajeni les so bili v zelo slabem stanju, je še razkrila Irena Vesel. Toda sodelujoče pri obnovi je od prvega do zadnjega dne vodila misel na izvirno podobo hiše: takšno, kakršno je ob smrti zapustil Jože Plečnik.
“Vsi smo se s spoštovanjem lotili tega objekta: na začetku se ga sploh nismo upali dotakniti! Spraševali smo druge strokovnjake, plečnikoslovce, kaj je in kaj ni pomembno. Ampak potem smo videli, da moramo biti korajžni. Smo generacija, ki se je tega prva lotila …”
Danes ob 18.00 se bo začelo slavnostno odprtje Plečnikove hiše v Ljubljani, v Cerkljah na Gorenjskem pa bodo ob isti uri odprli rojstno hišo Ignacija Borštnika.
Po dveh letih celovite prenove bodo od danes naprej spet odprta vrata v Plečnikovo hišo na Karunovi 4-6 v Ljubljani. “Arhitektova dediščina še vedno kliče k raziskovanju, zaveza k ohranitvi njegovega domovanja pa neguje spomin na umetnika,” pove kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, obenem tudi avtorica stalne razstave, na kateri se s treh velikih panojev bohotijo Tržnice, Narodna in univerzitetna knjižnica in Plečnikove Žale z vsemi skicami in ostalo dokumentacijo. Nekaj projektov, na primer Mesarski most in Ljubljanski grad, bo oživelo s pomočjo 3D-animacije, razgrnjenih pa bo tudi devet izvirnih načrtov.
“Več materiala bo na ogled na dodatnih ekranih na dotik, da si bo obiskovalec sam v digitalni obliki ogledal Plečnikove skice, načrte in fotografije današnjega stanja objektov. Kronološko smo sledili delu Jožeta Plečnika. Na časovnici bomo predstavili njegove življenjske postaje in dela na Dunaju, v Pragi in Ljubljani ter drugod … čemur sledi tudi zasnova po sobah. V prvi sobi Dunaj in Praga, v osrednji ljubljanska dela. V sosednji pa sledimo Plečnikovim neuresničenim projektom za Ljubljano: z razstavljeno originalno maketo slovenskega parlamenta iz leta 1947 in načrtom za dokončanje Aleksandrovih propilej, zaključka osi Vegove ceste čez Kongresni trg in park Zvezda, prav tako z originalno maketo.”
Nad vsemi drobnimi predmeti znotraj Plečnikove hiše (na primer ravnili, šestili, risalnimi deskami in plovci, na katerih je ostril pisala) je bdela restavratorka-konservatorka Katarina Toman Kracina.
“Teh predmetov je bilo 1118. Plus vsa njegova knjižna zbirka, kar pomeni še dvakrat toliko. Vsi predmeti so bili potrebni preventivne konservacije, nekateri pa tudi restavratorskih posegov. Tu so njegovi osebni predmeti, nekaj garderobe je (čevljev, klobukov, sprehajalnih palic); risarsko orodje, dekoracija, darila, ure … Vse. Osebno mi je bilo zanimivo to, da je imel v svojih predalih spravljenih 22 naočnikov oziroma ščipalnikov, in ko smo odkrili, da je nekatere dobil tudi v Optiki Zajec, smo tam naredili analizo njegove dioptrije in ugotovili, da je bil celo življenje kratkoviden. Ko je imel najslabši vid, je njegova dioptrija znašala -9,75. To je bil nov podatek in nam veliko pove o tem, kako težko je nekatere stvari delal.”
Prvi dedič Jožeta Plečnika je bil njegov nečak Karl Matkovič: duhovnik, ki je imel velike zasluge za gradnjo cerkve Sv. Mihaela na Ljubljanskem barju. Leto dni po Matkovičevi smrti, 1972., je z ustanovitvijo Arhitekturnega muzeja Ljubljana Plečnikova hiša prešla v večinsko last Mestne občine Ljubljana. Slednja je 40 let pozneje odkupila še 180 kvadratnih metrov objekta: njegovo prenovo je nadzorovala Irena Vesel z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Stavbno pohištvo, notranji ometi in vgrajeni les so bili v zelo slabem stanju, je še razkrila Irena Vesel. Toda sodelujoče pri obnovi je od prvega do zadnjega dne vodila misel na izvirno podobo hiše: takšno, kakršno je ob smrti zapustil Jože Plečnik.
“Vsi smo se s spoštovanjem lotili tega objekta: na začetku se ga sploh nismo upali dotakniti! Spraševali smo druge strokovnjake, plečnikoslovce, kaj je in kaj ni pomembno. Ampak potem smo videli, da moramo biti korajžni. Smo generacija, ki se je tega prva lotila …”
Razstava protestne fotografije Naša last Slovenska protestna fotografija 2020 – 2022 v ospredje postavlja vlogo in pomen fotografije pri beleženju družbenih dogodkov in vrednotenju naše skupne dediščine v obdobju, zaznamovanem s pandemijo in z demonstracijami po vsej Sloveniji. Izpostavljenih je 250 fotografij 38 fotografov in fotografinj. Poseben sklop predstavljajo fotografije, na katerih so ujete strategije, s katerimi je oblast nadzorovala ljudi.
Knjige, ki raziskujejo številne tematike, spodbujajo razmišljanje in odpirajo vrata v neznane svetove, izdaja mariborska založba Pivec. Med letošnjimi 40 novostmi so avtorska dela domačih avtorjev in prevodi. Predstavljamo izbor novih izdaj iz predpoletnega in popoletnega časa.
Začetek jeseni je v dunajski galeriji Albertina pospremilo odprtje treh večjih razstav. Ob 70. rojstnem dnevu enega najuspešnejših in najbolj znanih sodobnih umetnikov na svetu Erwina Wurma so pripravili njegovo retrospektivo, pri njih gostujejo velike hiperrealistične risbe Newyorčana Roberta Longa, po 20 letih pa spet na ogled postavljajo skoraj 100 del Marca Chagalla. Tokratna epizoda Kulturnic ponuja barvit sprehod med razstavljenimi umetninami.
Na 17. mednarodnem bienalu sodobne lutkovne umetnosti bodo v Ljubljani od srede do sobote na ogled najboljše lutkovne predstave zadnjih dveh let iz tuje in domače produkcije. Poudarek letošnje edicije je prepletanje tradicionalnih in sodobnih lutkovnih animacij. V Mariboru v septembru poteka deveti festival fotografije, ki se tokrat z naslovom Mrtvi kot ukvarja z velikokrat spregledanimi tematikami in težavami sodobne družbe. V 16 razstaviščih svoja dela predstavljajo novi in uveljavljeni fotografi.
Med vsemi gledališkimi hišami Mestno gledališče ljubljansko novo sezono odpira s kar dvema zaporednima premierama. Ena sama noč na Oktoberfestu leta 1932 je prikaz družbe v drami Kazimir in Karolina, ki jo je leto dni pred Hitlerjevim prihodom na oblast napisal na Reki rojeni avstrijsko-madžarski dramatik Odon von Horvath, druga uprizoritev, Čas za veselje sodobnega norveškega dramatika Arneja Lygreja, pa se ukvarja z vprašanjem, kdo smo drug drugemu v pripadnosti in skupnosti.
V minutah o kulturi tokrat o letošnji Rožančevi nagrajenki Heleni Koder, scenaristki in režiserki, ki je žirijo prepričala z zbirko esejev Krošnja z neznanimi sadeži. V njenih esejih se prepletajo film, slikarstvo, literatura, jezik in vedno znova poezija, o kateri sta se po podelitvi nagrade pogovarjala z Vladom Motnikarjem. V nadaljevanju programa pa smo se skupaj s Heleno Kodrič Cizerl oglasili pred vrati festivala Docudoc. Festival se v Lutkovnem gledališču Maribor začenja nocoj s projekcijo filma Nekoč v Posočju režiserke Eme Kugler, o vseh ostalih njegovih poudarkih in čaru dokumentarnega filma pa slišite v prispevku.
Maček Muri, Kekec, Mojca Pokrajculja in Muca Copatarica, to je le peščica najbolj znanih slikanic, ki so zaznamovale generacije. Pri Mladinski knjigi so se z izdajo monografije, ki jo sestavlja 30 reprodukcij najbolj znanih ilustracij iz otroških slikanic, poklonili legendarnim slovenskim ilustratorkam in ilustratorjem. Ob predstavitvi monografije in začetku Festivala izvirne slovenske slikanice smo se z veličastnimi 30 pogovarjali o pomenu ilustracij za otroke, razvoju slovenske ilustracije skozi čas in tudi o tem, kaj pomeni biti ilustrator ali ilustratorka.
Odprti globus / Going global, skupinska razstava v Galeriji Cankarjevega doma, predstavlja umetnost milenijske generacije, ki je odrasla s prehodom iz analognega v digitalni svet. Deset umetnic in umetnikov je prvotno umetniško izobrazbo pridobilo doma, nato pa študij nadaljevalo v tujini. Tam so tudi ostali, v tujini delujejo in so vpeti v mednarodni trg. Svoja dela predstavljajo Katarina Caserman, Evgen Čopi Gorišek, Meta Drčar, Živa Drvarič, Katja Felle, Jure Kastelic, Gašper Kunšič, Dino Kužnik, Nana Wolke in Jana Zornik. Umetniške prakse avtorjev in avtoric so različne. Različna so tudi mesta, tako v Evropi kot Združenih državah Amerike, pogosto se selijo ali pa hkrati delujejo na več lokacijah.
V KiBeli v Mariboru Laibach do 5. oktobra predstavlja prostorsko instalacijo Operacija Barbarossa, danes (14. 9.) zvečer pa bo v Avditoriju v Portorožu zadnji koncert poletne turneje skupine Laibach - Opus Dei.
V svetu, kjer vse bolj postaja norma delo od devetih do petih popoldne, je lepo najti čas za razvijanje talentov ali brisanje prahu s police, kjer imate shranjene pripomočke za slikanje, izdelovanje iz gline, pletenje in podobno. O čem govorimo? Vse več mladih svoj prosti čas namenja razvoju različnih rokodelskih spretnosti in obujanju starih hobijev. Zala Brglez je umetnostna zgodovinarka iz Slovenskih Konjic, ki je, kot pravi sama, vedno za, ko gre za umetnost. Kakršnokoli, pravzaprav. Pred kratkim je na Instagramu odkrila taftanje, ročno izdelovanje unikatnih stenskih preprog in se nad njim navdušila tudi sama.
''Moj dom: begunci, migracije in zabrisani spomini po jugoslovanskih vojnah'' je evropski projekt zavoda Maska in partnerjev iz več držav. Del tega bo tudi dvodnevna mednarodna konferenca Vojna in gledališče – pogled v preteklost, premiero pa bo dočakala tudi predstava avtorja Damirja Avdića Šivi.
Zapuščina družine Stupica je izjemna. Gabrijel Stupica je bil modernistični slikar, njegova žena Marlenka Stupica pa slikarka in ilustratorka. Znamenite ilustracije Sneguljčice, deklice s črnimi lasmi in belo poltjo, so poklon njuni hčerki Luciji Mariji, vsi skupaj pa so zaznamovali delo ilustratorke Hane Stupica, ki so jo navdihovale dedkove slike, mamin zasanjani svet domišljije in babičina ustvarjalnost. Njihova dela so prvič združili na razstavi, ki so jo odprli v Galeriji Velenje.
V ljubljanski galeriji Equrna tokrat ne bomo naleteli na slikarska ali kiparska dela, temveč na fotografije in videe. In čeprav v njih lahko prepoznamo neko estetiko, je namen predvsem razmislek o samem mediju, procesu nastajanja umetniškega dela in gledanju. Razstavljata likovna in konceptualna umetnika Nika Špan in v Grčiji živeči Anglež Richard Whitlock [ríčard uítlok]. Naslov je hudomušen, kot pravita: Zapri oči. Nekaj več kot 80 let je od prvega izida Malega princa, dela francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja, ki je zelo aktualno tudi dandanes. Osamljenost, prijateljstvo, ljubezen, izguba, predvsem pa resnica, za katero moramo gledati z drugačnimi očmi, da bi jo spoznali, so temeljni pojmi te večne zgodbe, ki so vodili tudi ustvarjalce istoimenske baletne predstave, ki bo premiero na odru ljubljanske Opere in baleta ugledala jutri (v petek). O tem, kako so Malega princa v baletni preobleki pripravljali z mislijo na mlado občinstvo in kako nam partitura - podobno kot Mali princ - ob vsakokratnem poslušanju odstira povsem novo zgodbo, smo se pogovarjali s koreografom in avtorjem libreta Lukasom Zuschlagom in skladateljico Aleksandro Naumovski Potisk.
Še do sobote bo v Benetkah filmsko, tam namreč od prejšnje srede poteka 81. mednarodni filmski festival, ki je najstarejši festival te vrste na svetu. Beneški festival, ki je na Lidu zasidran že od leta 1932, je poleg canskega najbolj relevanten za prihajajočo sezono nagrad in naslednjo podelitev oskarjev. Letošnji festival je za razliko od lani, ko je zaradi stavke v Hollywoodu v Benetke pripotovalo precej manj filmskih zvezdnikov kot običajno, obiskalo kar nekaj znanih osebnosti med drugimi tudi George Clooney in Brad Pitt.
Amira Medunjanin je sarajevska pevka in umetnica, ki je prepoznavna predvsem po svojih interpretacijah tradicionalne glasbe jugovzhodne evrope. Še posebej se posveča bosansko-hercegovski glasbeni tradiciji sevdaha.
Na 18. mednarodnem festivalu Platforma sodobnega plesa se bo na različnih prizoriščih v Mariboru do sobote zvrstilo deset plesnih in gibalnih predstav domačih in tujih umetnikov. Tema letošnjega festivala je Polnih 18 ali prehod v polnoletnost.
19. mednarodni plesni festival Front@ v Murski Soboti bo odprl Gran bolero španskega koreografa Jesusa Rubia Gama v izvedbi plesalcev En – Knap Group iz Ljubljane in Zagrebškega plesnega ansambla. Letošnja Front@ bo med 28. in 31. avgustom na različnih prizoriščih v Murski Soboti ponudila 18 plesnih del, dve delavnici in pogovore z gostujočimi umetniki in umetnicami.
V sredo se odpira 81. Beneški filmski festival, najstarejši med največjimi, ki se je začel leta 1932 na terasi hotela Excelsior, kjer se še danes srečujejo cineasti celotnega sveta. Vse do konca druge svetovne vojne se je festival soočal s pestro zgodovino in se je zato moral kasneje vzpostaviti na novo. Danes 81. beneška Mostra predstavlja ozaveščanje in promocijo svetovne kinematografije, en del pa je namenjen tudi restavriranju in ohranjanju za boljše razumevanje njene zgodovine. Med več kot sto filmi v raznih sekcijah, se v glavnem tekmovalnem programu za beneškega leva poteguje 15 režiserjev in 6 režiserk, predsednica žirije pa je francoska igralka Isabelle Huppert. Umetniški direktor in glavni selektor festivala, Alberto Barbera, napoveduje svetovne premiere filmov z neverjetnim razmahom domišljije in vizionarskimi idejami.
Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je v Združenih državah in Angliji začela razvijati nova zvrst odrske umetnosti, ki je izvirala iz varietejske umetnosti, kjer so nastopajoči na odru to, kar so v zakulisju, brez pripomočkov ali soigralcev. Njihova komunikacija je neposredna, njihov namen pa občinstvo nasmejati do solz in pri tem dodati kakšno moralno lekcijo. Govorimo o standupu. Sinoči se je na Ljubljanskem gradu začel že 17. Festival slovenske komedije - Panč. Z nastopajočimi in organizatorji smo se pogovarjali o začetkih, izkušnjah in tudi o tem, kaj pomeni standup v našem prostoru.
V četrtek se bo v Ljubljani začel 27. mednarodni festival sodobnih uprizoritvenih umetnosti Mladi levi. Z mednarodnim projektom Skupne krajine bo najprej povabil v naravo ob Koseškem bajerju, preden se bodo zadnji teden avgusta zvrstili dogodki pretežno v Stari mestni elektrarni.
Neveljaven email naslov