Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes ob 18.00 se bo začelo slavnostno odprtje Plečnikove hiše v Ljubljani, v Cerkljah na Gorenjskem pa bodo ob isti uri odprli rojstno hišo Ignacija Borštnika.
Po dveh letih celovite prenove bodo od danes naprej spet odprta vrata v Plečnikovo hišo na Karunovi 4-6 v Ljubljani. “Arhitektova dediščina še vedno kliče k raziskovanju, zaveza k ohranitvi njegovega domovanja pa neguje spomin na umetnika,” pove kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, obenem tudi avtorica stalne razstave, na kateri se s treh velikih panojev bohotijo Tržnice, Narodna in univerzitetna knjižnica in Plečnikove Žale z vsemi skicami in ostalo dokumentacijo. Nekaj projektov, na primer Mesarski most in Ljubljanski grad, bo oživelo s pomočjo 3D-animacije, razgrnjenih pa bo tudi devet izvirnih načrtov.
“Več materiala bo na ogled na dodatnih ekranih na dotik, da si bo obiskovalec sam v digitalni obliki ogledal Plečnikove skice, načrte in fotografije današnjega stanja objektov. Kronološko smo sledili delu Jožeta Plečnika. Na časovnici bomo predstavili njegove življenjske postaje in dela na Dunaju, v Pragi in Ljubljani ter drugod … čemur sledi tudi zasnova po sobah. V prvi sobi Dunaj in Praga, v osrednji ljubljanska dela. V sosednji pa sledimo Plečnikovim neuresničenim projektom za Ljubljano: z razstavljeno originalno maketo slovenskega parlamenta iz leta 1947 in načrtom za dokončanje Aleksandrovih propilej, zaključka osi Vegove ceste čez Kongresni trg in park Zvezda, prav tako z originalno maketo.”
Nad vsemi drobnimi predmeti znotraj Plečnikove hiše (na primer ravnili, šestili, risalnimi deskami in plovci, na katerih je ostril pisala) je bdela restavratorka-konservatorka Katarina Toman Kracina.
“Teh predmetov je bilo 1118. Plus vsa njegova knjižna zbirka, kar pomeni še dvakrat toliko. Vsi predmeti so bili potrebni preventivne konservacije, nekateri pa tudi restavratorskih posegov. Tu so njegovi osebni predmeti, nekaj garderobe je (čevljev, klobukov, sprehajalnih palic); risarsko orodje, dekoracija, darila, ure … Vse. Osebno mi je bilo zanimivo to, da je imel v svojih predalih spravljenih 22 naočnikov oziroma ščipalnikov, in ko smo odkrili, da je nekatere dobil tudi v Optiki Zajec, smo tam naredili analizo njegove dioptrije in ugotovili, da je bil celo življenje kratkoviden. Ko je imel najslabši vid, je njegova dioptrija znašala -9,75. To je bil nov podatek in nam veliko pove o tem, kako težko je nekatere stvari delal.”
Prvi dedič Jožeta Plečnika je bil njegov nečak Karl Matkovič: duhovnik, ki je imel velike zasluge za gradnjo cerkve Sv. Mihaela na Ljubljanskem barju. Leto dni po Matkovičevi smrti, 1972., je z ustanovitvijo Arhitekturnega muzeja Ljubljana Plečnikova hiša prešla v večinsko last Mestne občine Ljubljana. Slednja je 40 let pozneje odkupila še 180 kvadratnih metrov objekta: njegovo prenovo je nadzorovala Irena Vesel z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Stavbno pohištvo, notranji ometi in vgrajeni les so bili v zelo slabem stanju, je še razkrila Irena Vesel. Toda sodelujoče pri obnovi je od prvega do zadnjega dne vodila misel na izvirno podobo hiše: takšno, kakršno je ob smrti zapustil Jože Plečnik.
“Vsi smo se s spoštovanjem lotili tega objekta: na začetku se ga sploh nismo upali dotakniti! Spraševali smo druge strokovnjake, plečnikoslovce, kaj je in kaj ni pomembno. Ampak potem smo videli, da moramo biti korajžni. Smo generacija, ki se je tega prva lotila …”
Danes ob 18.00 se bo začelo slavnostno odprtje Plečnikove hiše v Ljubljani, v Cerkljah na Gorenjskem pa bodo ob isti uri odprli rojstno hišo Ignacija Borštnika.
Po dveh letih celovite prenove bodo od danes naprej spet odprta vrata v Plečnikovo hišo na Karunovi 4-6 v Ljubljani. “Arhitektova dediščina še vedno kliče k raziskovanju, zaveza k ohranitvi njegovega domovanja pa neguje spomin na umetnika,” pove kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, obenem tudi avtorica stalne razstave, na kateri se s treh velikih panojev bohotijo Tržnice, Narodna in univerzitetna knjižnica in Plečnikove Žale z vsemi skicami in ostalo dokumentacijo. Nekaj projektov, na primer Mesarski most in Ljubljanski grad, bo oživelo s pomočjo 3D-animacije, razgrnjenih pa bo tudi devet izvirnih načrtov.
“Več materiala bo na ogled na dodatnih ekranih na dotik, da si bo obiskovalec sam v digitalni obliki ogledal Plečnikove skice, načrte in fotografije današnjega stanja objektov. Kronološko smo sledili delu Jožeta Plečnika. Na časovnici bomo predstavili njegove življenjske postaje in dela na Dunaju, v Pragi in Ljubljani ter drugod … čemur sledi tudi zasnova po sobah. V prvi sobi Dunaj in Praga, v osrednji ljubljanska dela. V sosednji pa sledimo Plečnikovim neuresničenim projektom za Ljubljano: z razstavljeno originalno maketo slovenskega parlamenta iz leta 1947 in načrtom za dokončanje Aleksandrovih propilej, zaključka osi Vegove ceste čez Kongresni trg in park Zvezda, prav tako z originalno maketo.”
Nad vsemi drobnimi predmeti znotraj Plečnikove hiše (na primer ravnili, šestili, risalnimi deskami in plovci, na katerih je ostril pisala) je bdela restavratorka-konservatorka Katarina Toman Kracina.
“Teh predmetov je bilo 1118. Plus vsa njegova knjižna zbirka, kar pomeni še dvakrat toliko. Vsi predmeti so bili potrebni preventivne konservacije, nekateri pa tudi restavratorskih posegov. Tu so njegovi osebni predmeti, nekaj garderobe je (čevljev, klobukov, sprehajalnih palic); risarsko orodje, dekoracija, darila, ure … Vse. Osebno mi je bilo zanimivo to, da je imel v svojih predalih spravljenih 22 naočnikov oziroma ščipalnikov, in ko smo odkrili, da je nekatere dobil tudi v Optiki Zajec, smo tam naredili analizo njegove dioptrije in ugotovili, da je bil celo življenje kratkoviden. Ko je imel najslabši vid, je njegova dioptrija znašala -9,75. To je bil nov podatek in nam veliko pove o tem, kako težko je nekatere stvari delal.”
Prvi dedič Jožeta Plečnika je bil njegov nečak Karl Matkovič: duhovnik, ki je imel velike zasluge za gradnjo cerkve Sv. Mihaela na Ljubljanskem barju. Leto dni po Matkovičevi smrti, 1972., je z ustanovitvijo Arhitekturnega muzeja Ljubljana Plečnikova hiša prešla v večinsko last Mestne občine Ljubljana. Slednja je 40 let pozneje odkupila še 180 kvadratnih metrov objekta: njegovo prenovo je nadzorovala Irena Vesel z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Stavbno pohištvo, notranji ometi in vgrajeni les so bili v zelo slabem stanju, je še razkrila Irena Vesel. Toda sodelujoče pri obnovi je od prvega do zadnjega dne vodila misel na izvirno podobo hiše: takšno, kakršno je ob smrti zapustil Jože Plečnik.
“Vsi smo se s spoštovanjem lotili tega objekta: na začetku se ga sploh nismo upali dotakniti! Spraševali smo druge strokovnjake, plečnikoslovce, kaj je in kaj ni pomembno. Ampak potem smo videli, da moramo biti korajžni. Smo generacija, ki se je tega prva lotila …”
Na drugega aprila, dan rojstva danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, med drugim zaznamujemo mednarodni dan knjig za otroke.
Blizu glavnega mesta Srbije je naselje Vinča, kjer je v prazgodovini živela družba, znana po svojem poselitvenem vzorcu, ritualnem vedenju in kmetijski tehnologiji. A Vinča, ki je tako rekoč del Beograda, je večkrat omenjena ne zaradi vinčanske neolitske kulture, ampak zaradi raziskovalnega jedrskega reaktorja, v katerem so se jugoslovanski znanstveniki ukvarjali s projektom atomske bombe.
Branje pesmi nam lahko da nekaj presenetljivega: vdahnemo besede, izdahnemo izkušnjo. Besede nekoga drugega se nas dotaknejo, povzročijo spremembo, za hip morda tudi mi vidimo, razumemo več. Tako je v slovenski poslanici ob svetovnem dnevu poezije razmišljala pesnica Veronika Dintinjana. Po državi so se vrstila javna branja poezije in povezala je tudi Maribor, kjer pa se ta svetovni dan ne prepleta le z začetkom pomladi, ampak tudi z rojstnim dnevom ruškega pesnika Janka Glazerja. Občina Maribor Glazerjeve nagrade, najvišja občinska priznanja na področju kulture podeljuje od leta 1987. Letošnjo za življenjsko delo bo 5. aprila, ko podelijo tudi Glazerjeve listine za dosežke na področju kulture v krajšem časovnem obdobju, prejela akademska slikarka Ida Brišnik Remec.
Kitajska, Rusija, Latvija, Srbija, Gvatemala, Peru. To je le nekaj krajev ali bolje prostorov, ki jih vidimo na fotografijah Klavdija Slubana. Ter seveda Francija in Slovenija. Sluban je namreč francoski fotograf slovenskega rodu, ki je otroštvo preživel v Livoldu, vasici pri Kočevju, nato pa se je vrnil v Pariz. Zdaj razstavlja v Ljubljani, v Galeriji Jakopič je na ogled njegova največja pregledna razstava doslej, ki nosi naslov Nekje drugje Tukaj. Skupaj s kuratorko razstave, dr. Marijo Skočir sta zasnovala povsem nov izbor ciklov, ki na več kot 150 fotografijah predstavlja vrhunce Slubanovega ustvarjanja. Retrospektivni pregled več kot tridesetih let fotografskega dela se začne s ciklom fotografij o zaporih za mladoletnike, te obiskuje od leta 1995, in konča s snegom, ki je zanj neskončen vir navdiha. Razstavo, ki bo na ogled do 25. avgusta, spremlja obsežna fotomonografija, ki je na voljo tudi kot posebna izdaja.
Kako živi eno največjih smetišč na svetu v Vinči nedaleč od Beograda, kdo so performativni deloholiki oziroma obsedeni z delom, kakšno je življenje evangeličanske duhovnice Jane in zakaj ptice močvirnice v jezerih ekvadorskih Andov storijo skupinski samomor?
Monografija z naslovom "Trsta ne damo!" pojasnjuje nekatere novo vidike tržaškega vprašanja, ki je zaznamovalo odnose med Jugoslavijo in Italijo po 2. svetovni vojni. Zgodovinar dr. Federico Tenca Montini, ki preučuje mejno območje med Italijo in Slovenijo, je analiziral arhive v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Knjiga poleg zgodovinskih faktov osvetljuje širši kontekst odnosov med narodi na tem območju, pomaga pa tudi pri razumevanju aktualnih mejnih vprašanj v Evropi in po svetu.
Preverjamo, katere mladinske knjižne novosti slovenskih avtorjev v kratkem prihajajo na police knjigarn in knjižnic. Z njihovimi avtorji se pogovarjamo o tem, kakšni bralci so mladi in kako je pisati zanje. Mlade pa sprašujemo, kaj jih pri knjigah najbolj pritegne.
V Ljubljani se je začel 25. mednarodni feministični in kvir festival Rdeče Zore. Na različnih lokacijah po Ljubljani in v Mariboru bodo do 10. marca na ogled performensi, koncerti, razstave in filmi, ki opozarjajo na zgrešene reprezentacije in nevidnost žensk, kvir, nebinarnih in trans oseb, ne le v družbi, temveč tudi znotraj kulturne industrije. Pogovarjali smo se z organizatorko Sašo Nemec, med drugim tudi o izvoru imena 'Rdeča Zora'.
Z literarnim večerom, na katerem je gostoval španski avtor Pol Guasch se je včeraj začel letošnji festival Fabula. Naš največji praznik literature je uvedel že dogodek Fabula pred Fabulo, na katerem je bil gost, sicer le na daljavo, najbolj prevajan sodobni romunski pisatelj Mircea Cartarescu, ki je v pogovoru omenil, kako pomembno je humorno in sanjavo dojemanje sveta.
Rachel Bright je angleška pisateljica, pesnica in ilustratorka otroških knjig. Slovenska založba Morfen je izdala osem njenih zgodb, ki jih je ilustriral angleški ilustrator Jim Field, v slovenščino pa jih je s polno mero rim, ritma in humorja odlično prevedel Milan Dekleva. Pravljice Rachel Bright so otrokom celega sveta predstavljene tudi v animiranih televizijskih serijah. Med prestižnimi nagradami je popularna avtorica prejela tudi knjižnega oskarja.
Suzana Brborović si je že od nekdaj želela postati umetnica. Z večkrat nagrajeno akademsko se pogovarjamo o pomenu umetnosti v Sloveniji in Nemčiji, kjer je do nedavnega živela, o posebnem ustvarjalnem procesu, pri katerem ji občasno pomaga tudi enoletni sin, in želji, da ustvarja slike, ki so privlačne za misel in oko.
Knežje mesto je te dni središče gledališkega dogajanja. Žarometi 32. Dnevov komedije so uperjeni v osem tekmovalnih in štiri spremljevalne predstave, pa tudi v okrogle mize in delavnice. Svojo vlogo imajo tudi gledalci, ki izbirajo komedijantko ali komedijanta večera in najboljšo komedijo festivala. Vse naštete povezujejo komedija, novo vpraševanje o žanru v slovenskem prostoru in nastavljanje zrcala naši realnosti.
18. Festival gorniškega filma bo od 12. do 17. februarja v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju tudi letos predstavil najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo. Ogledamo si lahko 35 filmov: osem alpinističnih ter po devet v kategorijah plezanje, gorska narava in kultura ter gore, šport in avantura. Festival se bo začel s premiero slovenskega filma Viharnik z roba, prinaša pa tudi fotografsko razstavo direktorja festivala Silva Kara: Od lesenega do zlatega cepina.
Je pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka in raziskovalka na Oddelku za prevajalstvo ljubljanske Filozofske fakultete. Prevaja iz francoščine in arabščine. Je prejemnica nagrade Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca. Njen prvenec Kozjeglavka, zbirka kratkih zgodb, je bila na Slovenskem knjižnem sejmu nominirana za najboljši literarni prvenec.
Je pisateljica, prevajalka in urednica. Po zadnji odmevni knjigi Zakaj ne pišem snuje nov roman, nedavno je prispevala spremno besedo k sveže prevedenemu delu Éduarda Louisa Boji in preobrazbe neke ženske, ki je izšlo pri založbi *cf. Od leta 2020 ureja spletni portal Disenz.
Pesnica, skladateljica, performerka in doktorica sociologoje je avtorica sedmih knjig, radijskih oddaj in radijske igre. Je prejemnica dveh nagrad vitez poezije, Zupančičeve ter Jenkove nagrade. V knjigi Kako zveni oblast? preučuje zvočnost birokracije v vsakdanjem življenju. Njena zadnja pesniška zbirka nosi naslov Ampak kdo?
Pisateljica, prevajalka in novinarka je lani izdala svoj prvenec Težka voda, ki je bil nagrajen na 39. Slovenskem knjižnem sejmu. Leta 2018 je izšel njen prevod kratkoprozne zbirke Priročnik za čistilke Lucie Berlin.
Je pesnica in kritičarka, nova predsednica društva LUD Literatura ter urednica zbirke Prišleki, ki išče nova imena in objavlja knjižne prvence. Leta 2020 je prejela Stritarjevo nagrado za literarne kritike.
Pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka je izdala že šest romanov ter zbirko kratkih zgodb. Že njen prvenec Koža iz bombaža (2007) je bil nagrajen na Slovenskem knjižnem sejmu, njen tretji roman Sušna doba (2013) pa je dobil nagrado Evropske unije za literaturo. Poleg pisateljevanja tudi prevaja, večinoma afriške avtorje.
Pisateljica, prevajalka, kolumnistka in avtorica sedmih knjig nas je najprej navdušila z zbirko kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki. Njen najnovejši roman z naslovom Čmrljev žleb je zanimiv žanrski hibrid družinske sage in kriminalke, ki se dogaja v idilični gorski vasici Strmčnik.
Neveljaven email naslov