Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes ob 18.00 se bo začelo slavnostno odprtje Plečnikove hiše v Ljubljani, v Cerkljah na Gorenjskem pa bodo ob isti uri odprli rojstno hišo Ignacija Borštnika.
Po dveh letih celovite prenove bodo od danes naprej spet odprta vrata v Plečnikovo hišo na Karunovi 4-6 v Ljubljani. “Arhitektova dediščina še vedno kliče k raziskovanju, zaveza k ohranitvi njegovega domovanja pa neguje spomin na umetnika,” pove kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, obenem tudi avtorica stalne razstave, na kateri se s treh velikih panojev bohotijo Tržnice, Narodna in univerzitetna knjižnica in Plečnikove Žale z vsemi skicami in ostalo dokumentacijo. Nekaj projektov, na primer Mesarski most in Ljubljanski grad, bo oživelo s pomočjo 3D-animacije, razgrnjenih pa bo tudi devet izvirnih načrtov.
“Več materiala bo na ogled na dodatnih ekranih na dotik, da si bo obiskovalec sam v digitalni obliki ogledal Plečnikove skice, načrte in fotografije današnjega stanja objektov. Kronološko smo sledili delu Jožeta Plečnika. Na časovnici bomo predstavili njegove življenjske postaje in dela na Dunaju, v Pragi in Ljubljani ter drugod … čemur sledi tudi zasnova po sobah. V prvi sobi Dunaj in Praga, v osrednji ljubljanska dela. V sosednji pa sledimo Plečnikovim neuresničenim projektom za Ljubljano: z razstavljeno originalno maketo slovenskega parlamenta iz leta 1947 in načrtom za dokončanje Aleksandrovih propilej, zaključka osi Vegove ceste čez Kongresni trg in park Zvezda, prav tako z originalno maketo.”
Nad vsemi drobnimi predmeti znotraj Plečnikove hiše (na primer ravnili, šestili, risalnimi deskami in plovci, na katerih je ostril pisala) je bdela restavratorka-konservatorka Katarina Toman Kracina.
“Teh predmetov je bilo 1118. Plus vsa njegova knjižna zbirka, kar pomeni še dvakrat toliko. Vsi predmeti so bili potrebni preventivne konservacije, nekateri pa tudi restavratorskih posegov. Tu so njegovi osebni predmeti, nekaj garderobe je (čevljev, klobukov, sprehajalnih palic); risarsko orodje, dekoracija, darila, ure … Vse. Osebno mi je bilo zanimivo to, da je imel v svojih predalih spravljenih 22 naočnikov oziroma ščipalnikov, in ko smo odkrili, da je nekatere dobil tudi v Optiki Zajec, smo tam naredili analizo njegove dioptrije in ugotovili, da je bil celo življenje kratkoviden. Ko je imel najslabši vid, je njegova dioptrija znašala -9,75. To je bil nov podatek in nam veliko pove o tem, kako težko je nekatere stvari delal.”
Prvi dedič Jožeta Plečnika je bil njegov nečak Karl Matkovič: duhovnik, ki je imel velike zasluge za gradnjo cerkve Sv. Mihaela na Ljubljanskem barju. Leto dni po Matkovičevi smrti, 1972., je z ustanovitvijo Arhitekturnega muzeja Ljubljana Plečnikova hiša prešla v večinsko last Mestne občine Ljubljana. Slednja je 40 let pozneje odkupila še 180 kvadratnih metrov objekta: njegovo prenovo je nadzorovala Irena Vesel z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Stavbno pohištvo, notranji ometi in vgrajeni les so bili v zelo slabem stanju, je še razkrila Irena Vesel. Toda sodelujoče pri obnovi je od prvega do zadnjega dne vodila misel na izvirno podobo hiše: takšno, kakršno je ob smrti zapustil Jože Plečnik.
“Vsi smo se s spoštovanjem lotili tega objekta: na začetku se ga sploh nismo upali dotakniti! Spraševali smo druge strokovnjake, plečnikoslovce, kaj je in kaj ni pomembno. Ampak potem smo videli, da moramo biti korajžni. Smo generacija, ki se je tega prva lotila …”
Danes ob 18.00 se bo začelo slavnostno odprtje Plečnikove hiše v Ljubljani, v Cerkljah na Gorenjskem pa bodo ob isti uri odprli rojstno hišo Ignacija Borštnika.
Po dveh letih celovite prenove bodo od danes naprej spet odprta vrata v Plečnikovo hišo na Karunovi 4-6 v Ljubljani. “Arhitektova dediščina še vedno kliče k raziskovanju, zaveza k ohranitvi njegovega domovanja pa neguje spomin na umetnika,” pove kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, obenem tudi avtorica stalne razstave, na kateri se s treh velikih panojev bohotijo Tržnice, Narodna in univerzitetna knjižnica in Plečnikove Žale z vsemi skicami in ostalo dokumentacijo. Nekaj projektov, na primer Mesarski most in Ljubljanski grad, bo oživelo s pomočjo 3D-animacije, razgrnjenih pa bo tudi devet izvirnih načrtov.
“Več materiala bo na ogled na dodatnih ekranih na dotik, da si bo obiskovalec sam v digitalni obliki ogledal Plečnikove skice, načrte in fotografije današnjega stanja objektov. Kronološko smo sledili delu Jožeta Plečnika. Na časovnici bomo predstavili njegove življenjske postaje in dela na Dunaju, v Pragi in Ljubljani ter drugod … čemur sledi tudi zasnova po sobah. V prvi sobi Dunaj in Praga, v osrednji ljubljanska dela. V sosednji pa sledimo Plečnikovim neuresničenim projektom za Ljubljano: z razstavljeno originalno maketo slovenskega parlamenta iz leta 1947 in načrtom za dokončanje Aleksandrovih propilej, zaključka osi Vegove ceste čez Kongresni trg in park Zvezda, prav tako z originalno maketo.”
Nad vsemi drobnimi predmeti znotraj Plečnikove hiše (na primer ravnili, šestili, risalnimi deskami in plovci, na katerih je ostril pisala) je bdela restavratorka-konservatorka Katarina Toman Kracina.
“Teh predmetov je bilo 1118. Plus vsa njegova knjižna zbirka, kar pomeni še dvakrat toliko. Vsi predmeti so bili potrebni preventivne konservacije, nekateri pa tudi restavratorskih posegov. Tu so njegovi osebni predmeti, nekaj garderobe je (čevljev, klobukov, sprehajalnih palic); risarsko orodje, dekoracija, darila, ure … Vse. Osebno mi je bilo zanimivo to, da je imel v svojih predalih spravljenih 22 naočnikov oziroma ščipalnikov, in ko smo odkrili, da je nekatere dobil tudi v Optiki Zajec, smo tam naredili analizo njegove dioptrije in ugotovili, da je bil celo življenje kratkoviden. Ko je imel najslabši vid, je njegova dioptrija znašala -9,75. To je bil nov podatek in nam veliko pove o tem, kako težko je nekatere stvari delal.”
Prvi dedič Jožeta Plečnika je bil njegov nečak Karl Matkovič: duhovnik, ki je imel velike zasluge za gradnjo cerkve Sv. Mihaela na Ljubljanskem barju. Leto dni po Matkovičevi smrti, 1972., je z ustanovitvijo Arhitekturnega muzeja Ljubljana Plečnikova hiša prešla v večinsko last Mestne občine Ljubljana. Slednja je 40 let pozneje odkupila še 180 kvadratnih metrov objekta: njegovo prenovo je nadzorovala Irena Vesel z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Stavbno pohištvo, notranji ometi in vgrajeni les so bili v zelo slabem stanju, je še razkrila Irena Vesel. Toda sodelujoče pri obnovi je od prvega do zadnjega dne vodila misel na izvirno podobo hiše: takšno, kakršno je ob smrti zapustil Jože Plečnik.
“Vsi smo se s spoštovanjem lotili tega objekta: na začetku se ga sploh nismo upali dotakniti! Spraševali smo druge strokovnjake, plečnikoslovce, kaj je in kaj ni pomembno. Ampak potem smo videli, da moramo biti korajžni. Smo generacija, ki se je tega prva lotila …”
Na prvi pogled se zdijo digitalne tehnologije in čarovništvo na dveh bregovih, a temu ni tako. Na spletu novo hibridno čarovništvo spaja astrologijo, newage duhovnost in še marsikaj. Posebej kvir in žensko-identificiranim čarovnicam je skupna želja, da pretresejo ustaljen sistem in svobodno raziskujejo svojo identiteto.
Poletje je polno takšnih ali drugačnih glasbenih festivalov po vsem svetu. Naš Festival Ljubljana z izjemno bogatim programom praznuje jubilejnih 70 let in je le tri leta mlajši od legendarnih Dubrovniških poletnih iger, ki so nekoč gostile svetovna imena iz sveta teatra in glasbe, med njimi tudi našo slavno pianistko Dubravko Tomšič Srebotnjak. Le malokdo pa ve, da je prav Dubrovnik njeno rojstno mesto.
Doc. dr. Barbara Rajgelj je predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, ter ena od soustanoviteljic Pravne mreže za varstvo demokracije. Za poletje priporoča ....
Pianistični koncert Ivana Skrta, diplomanta slovitega konservatorija Čajkovski v Moskvi
Žigan Krajnčan je glasbenik, plesalec, koreograf, igralec in performer, ki razvija idejo integralnega ustvarjanja. Trenutno pripravlja glasbeni album Fusion Reactor, na katerem z avtorsko glasbo in plesom potuje med številnimi žanri. Kaj pa Žigan Kranjčan priporoča za poletje?
Prenovljeno otroško igrišče Tivoli je eno najsodobnejših otroških igrišč v Evropi. Otroke vseh starosti čakajo premišljeno izbrana, sodobna in kakovostna igrala, s katerimi zagotavljamo še zabavnejšo, a hkrati varno igro.
Drevi bo na Ljubljanskem gradu premiera slovenskega filma Orkester, režiserja in scenarista Matevža Luzarja. Zgodba v ospredje postavlja pihalni orkester iz Zagorja ob Savi, ki doživi marsikaj, ko se napoti na gostovanje v pobrateno mesto v Avstriji. Orkester so povabili na glasbeni festival, kjer ima napovedan figuralni paradni nastop pihalnih godb. Toda že od samega začetka pa vse do konca filma spremljamo razne, večkrat zelo komične dogodivščine, ki jih doživljajo posamezni člani orkestra, med njimi tudi preplašen mladi šofer avtobusa, nezaupljivi avstrijski gostitelji in še kdo. Zanimivo se ta zgodba o gostovanju orkestra prepleta z dogajanjem v Zagorju, žene so morale ostati doma, a neizmerno uživajo v tej svobodi. Zadnji izziv pa vsi protagonisti v avtobusu doživijo na poti domov ... z avtobusom so nekaj zadeli.
Kako so slišati četrtkovi večeri v izolski Ljubljanski ulici, ko lahko obiskovalci prisluhnejo slovenskim izvajalcem in avtorjem?
Motovunski filmski festival je prostor, kjer nastaja umetnost, je prepričana 20-letna prostovoljka na festivalu Klara Jovanov. Na enem mestu so zbrani filmi, ki premikajo kritično razmišljanje in meje filmske industrije. Festival obiskujejo predvsem ljubitelji filma, ki se ne ženejo za kredibilnostjo ali družbenim statusom. Filmski festival v Motovunu je bil vedno poseben predvsem zaradi lokacije. Selektorka glavnega programa Milena Zajović pravi, da za motovunski festival velja, da je 277 metrov nad realnostjo. “To je nadmorska višina tega griča. Mi se trudimo, da v letih, kakršno je letos, ko okoliščine niso idealne, ko je prisotna tudi negotovost, ustvarimo majhen odmik, kjer se lahko ljudje mentalno in čustveno odpočijejo. Želimo jim prinesti nekaj filmske magije, ki je na tem festivalu res posebna, saj tukaj ljudje ostanejo po 5 dni. In vse, kar se zgodi na Motovunu, tukaj ostane. Obenem pa to ostane v srcu celo leto.” Včasih je bil festival popularna in obvezna poletna destinacija tako tistih, ki so bili povezani s filmsko umetnostjo, kot drugih, ki so si samo želeli drugačnega poletnega odklopa. A tako kot preostali podobni dogodki tudi motovunski ni imun na težke razmere, ki so zajele kulturni sektor. Naslednje leto je na sporedu 25 edicija festivala, nato pa organizatorje čaka veliko odprtih vprašanj, med njimi je tudi o lokaciji - o mestu Motovun, ki je v letih delovanja filmskega festivala postal ena glavnih turističnih destinacij osrčja Istre.
Glasbe sveta je festival, ki že več kot desetletje povezuje Gorico, Novo Gorico in širši obmejni prostor. Osredotoča se na predstavljanje različnih glasb z vseh koncev sveta, od antičnih ljudskih tradicij do sodobnih mutacij starih in novih zvokov iz urbanih metropol.
Poletje je čas za obisk razstav, prav gotovo je priporočen ogled fotografij kontroverzne italijanske fotoreporterke Letizie Battaglia, znane tudi kot fotografinje mafije, v Galeriji Jakopič. Še eno priporočilo, ki je lahko tudi poletni namig, povezan s fotografijo, pa nam daje doktorica Beti Žerovc, izredna profesorica za umetnostno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti.
Nina Zagoričnik se oglaša iz zgodovinskega Dubrovnika, ki v svojem večnem kamnu deluje kot pravljično mesto. Tam potekajo legendarne 73. Dubrovniške poletne igre, nekoč prava meka svetovne glasbene in gledališke elite, zadnji dve desetletji pa zaradi drastičnega pomanjkanja finančnih sredstev, ohranjajo skromno, a še vedno zanimivo podobo nekdanjega mediteranskega festivala. O festivalu ter mestu, ki se mu zdi, da postaja pravi zabaviščni park, pa spregovori tudi režiser Karpo Godina.
"Kot so piramide v Egiptu, kot je Mona Lisa v Louvru, to so Rolling Stonesi v glasbi. Ni ga benda, ki bi se lahko primerjal z njimi." - Tadej Košmerl, Koncerti.net Angleška zasedba The Rolling Stones velja za eno najbolj uspešnih skupin vseh časov. Po svetu je prodala več kot 240 milijonov izvodov albumov, osvojila več prestižnih glasbenih nagrad ter dobila tudi svoje mesto v Dvorani slavnih rokenrola. Klara Zupančič se je v petek odpravila na Dunaj, kjer je zasedba The Rolling Stones v sklopu koncertne turneje Sixty nastopila na največjem avstrijskem stadionu. Več sogovornikov, ki sem jih ujela med čakanjem na koncert, je člane zasedbe označilo za legende, ki vedno pripravijo spektakel. Že v uvodu koncerta se je skupina poklonila pokojnemu Charlieju Wattsu, s čimer so izzvali bučen aplavz, ki ni pojenjal niti v nadaljevanju. Obiskovalci smo lahko slišali nekatere najbolj prepoznavne skladbe skupine, ki so skozi koncert sicer nihale v kvaliteti izvedbe, a je treba poudariti, da Rolling Stones prav letos slavi 60. obletnico skupnega ustvarjanja. Ob tej priložnosti so k sodelovanju povabili tudi ukrajinski pevski zbor, ki se jim je pridružil pri izvedbi skladbe You Can’t Always Get What You Want, na svoji spletni strani pa so pripravili tudi spletno glasovanje, na katerem so lahko oboževalci označili skladbo, ki si jo na posameznem koncertu želijo slišati v živo. Na Dunaju so na tak način izbrali skladbo Wild Horses.
Igor Štromajer je internetni umetnik z udeležbo na najrazličnejših razstavah in festivalih po svetu. Za svoje delo je prejel več nagrad, njegova umetniška dela v svojih stalnih zbirkah hranijo vrhunske umetnostne institucije v različnih državah. V njegovem opusu je dobrih sto del in projektov, predstavljenih na več kot 250 razstavah, bienalih in festivalih v 60 državah. Kot gostujoči umetnik predava in vodi praktične seminarje ter delavnice na različnih univerzah in inštitutih za sodobno umetnost. Novi projekt naslovljen s kubično funkcijo, ki je nastal s sodelovanjem umetnostnega zgodovinarja in kustosa Sakrowskega, je do 22. julija postavil na ogled v Aksiomi v Ljubljani.
V Fotogaleriji Stolp v Mariboru je na ogled razstava Izbrana graška fotografija IV. Gre za izbor del, ki so se pred dvema letoma predstavila na fotografskem bienalu v Gradcu, edinem tovrstnem dogodku v Avstriji, in ki predstavljajo smernice fotografske scene na avstrijskem Štajerskem.
Neveljaven email naslov