Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Ne bi se prav veliko zmotili, če bi rekli, da je delo Pedagogika zatiranih Paula Freira najpomembnejše pedagoško delo druge polovice 20. stoletja. Freire je knjigo napisal leta 1968, pred kratkim pa smo dobili tudi njen slovenski prevod. Zakaj šele po več kot 50 letih? Izredni profesor za filozofijo vzgoje na Pedagoški fakulteti v Kopru, doktor Tomaž Grušovnik, avtor spremne besede v knjigi, pravi, da najbrž tudi zato, ker je delo napisano v brazilski portugalščini, za katero prav veliko prevajalcev pri nas ni. Delo Pedagogika zatiranih je prevedla Blažka Müller, izšlo pa je v zbirki Temeljna dela Založbe Krtina.
V Mariboru odpirajo dve razstavi o mariborskem arhitektu in urbanistu Ljubu Humku, v Novo Gorico pa se vrača knjižni sejem Knjige pod jelkami. V novogoriškem narodnem gledališču bodo na malem odru jutri premierno uprizorili muzikal ameriškega dramatika in skladatelja Jasona Roberta Browna z naslovom Zadnjih pet let.
Na vprašanje, kateri film si je zapomnil zaradi glasbe ali katero glasbo zaradi filma, odgovarja Igor Prassel, programski direktor in ustanovitelj Animateke, mojster animacije in stripa.
Tokrat predstavljamo tri knjižna nadaljevanja iz Hiše sanjajočih knjig, kjer domuje založba Sanje, obiskali pa smo še razstavo Ko zapoje kovina v Narodnem muzeju Slovenije.
Vseh pet slovenskih potnikov se je na pot proti New Yorku odpravilo iz britanskega pristanišča Southampton
Majda Širca je filmska dokumentaristka in publicistka, trenutno pa pripravlja novi dokumentarni film o fašizmu. Iz neskončnega seznama filmov, ki si jih je ogledala, med drugim izbira glasbo iz filma Caro Diario Nannija Morettija in glasbo iz filma Leningrajski kavboji finskega režiserja Akija Kaurismakija.
Tomaž Furlan je predvsem kipar, ki se je prvič srečal s kamnom v očetovi kamnoseški delavnici. Je pa tudi intermedijski umetnik, ki se že vso svojo kariero bojuje proti banalnosti. Tudi ob pomoči neumnosti. Izdelal je na primer stroj, ki te klofuta in sili k vedenju po načelu »tekočega traku«, lahko pa ti tudi zlomi hrbtenico. Na njegovi sedanji razstavi, ki nosi naslov Zajtrk na jutranjem vlaku in bo še nekaj dni na ogled v Galeriji Škuc, pa je na ogled tudi instalacija Priročnik za domačo izdelavo vesoljskega plovila, ki ga je avtor tudi zares napisal. Tomaž Furlan je prejemnik nagrade skupine OHO in priznanja Riharda Jakopiča. Dela kot asistent na Oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Obletnico rojstva Franceta Prešerna kulturne ustanove po vsej Sloveniji tudi letos obeležujejo z Dnevom odprtih vrat. Današnji že 20-i Ta veseli dan kulture ponuja več kot 300 brezplačnih prireditev. Podroben opis dogodkov je na posebni spletni strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ljubljansko-filmsko festivalsko dogajanje se decembra tradicionalno konča z Mednarodnim festivalom animiranega filma Animateka. Letošnji 16. bo do nedelje v Kinodvoru, Slovenski Kinoteki in Stari mestni elektrarni v različnih sklopih prikazal 348 kratkih in 12 celovečernih animiranih filmov. V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled razstava sodobne umetnosti Nemogoči mehanizmi priznane slovenske umetnice srednje generacije Mete Grgurević, ki svoje kinetične skulpture razstavlja doma in v tujini. Posebnost pregledne razstave avtoričinih del je, da poteka v dveh delih: v Umetnostni galeriji Maribor in v galeriji Künstlerhaus v Gradcu. Brigita Mohorič. Zaključni dogodek praznovanja stoletnice trnovskega KUD-a France Prešeren ''100 let KUD-a'' bo nocoj v Gala hali Metelkove v Ljubljani.
Kdo vse je prebival na ozemlju današnje Slovenije – na primer v starejši kameni dobi ali pa v železni? O tem lahko sklepamo po arheoloških najdbah z našega prostora. Številne predmete, ki sodijo v sam vrh svetovne kulturne dediščine, hrani naš osrednji slovenski zgodovinski muzej. Tam je zdaj na ogled stalna razstava Zgodbe s stičišča svetov. Izjemno arheološko gradivo pripoveduje zgodbe od stare kamene dobe pa vse do konca srednjega veka.
Katarina Čas v Filmogledu odgovarja na vprašanje, kateri film si je zapomnila zaradi glasbe ali glasbo zaradi filma.
Danes zvečer se s slavnostno prireditvijo in podelitvijo Schwentnerjeve nagrade začenja 35. knjižni sejem, v četrtek pa bo v MGL premiera predstave Kar vem, da je res avstralskega dramatika Andrewa Bovella, ki jo je za slovenski oder režiral Luka Martin Škof.
Letošnje leto je leto pomembnih obletnic: najbolj okrogli sta 200. obletnici smrti dveh ključnih razsvetljencev našega prostora: barona Žige Zoisa in Valentina Vodnika. 330 let je že od natisa Valvasorjeve knjige Slava vojvodine Kranjske in skoraj 470 let od natisa prve slovenske knjige. Tudi zato so veliko razstavo dosežkov zgodnjega novega veka v Mestnem muzeju Ljubljana naslovili Knjiga. Znanje. Razum. Ta zajema precej široko obdobje od leta 1500 do leta 1800 in obsega obdobja od protestantizma do razsvetljenstva.
Popoldne, 24. novembra leta 1919 se je v Celju na vlak vkrcala Alma Maxsimiliana Karlin in takrat se je začelo njeno več kot osem let trajajoče potovanje.
Če ste med tistimi bralci, ki jih pri knjigi najprej pritegne naslov, bodo morda za vas zanimive knjižne novosti založbe Beletrina. Stalinove krave je prvenec Sofi Oksanen, ene najbolj prepoznavnih avtoric finske literature. Pesnic je več: je reka ali pravičneje rečeno rečica, občina, železniška postaja, je pa tudi kraj, v katerem je odraščal Tone Partljič in o tem zdaj napisal knjigo z naslovom Pesnica. Delo Volna in telo se začne z opisom zgodovine in antropologije volne, nadaljuje do odnosa med volno in telesom in konča pri naši lastni kosmatosti. Kot pravi Svetlana Slapšak, vsi nosimo ovco na sebi.
Prejšnji četrtek se je v Ljubljani začel 26. bienale oblikovanja, ki nosi naslov Skupno znanje. Osrednja tema je kriza na področju informacij. Vse do 9. februarja prihodnjega leta bo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Fužinah na ogled obsežna razstava, ob njej pa letošnji bienale prinaša tudi šest projektov v različnih institucijah kot so muzej, knjižnica, časopisna hiša, univerza, dom starejših občanov, botanični vrt, ki so odprle vrata oblikovalcem.
Literarni večer (Ne)znani Kosovél je prvi dogodek novega cikla Ars Teatralis – srečanj ob umetniški besedi v okviru čezmejnega sodelovanja našega Tretjega programa Ars, tržaškega Slovenskega stalnega gledališča in društva Slovenski klub. O bogati prazgodovinski dediščini Novega mesta so v Dolenjskem muzeju izdali že osmo publikacijo iz zbirke Carniola Archaeologica. Zadnje delo, ki so ga predstavili včeraj, ima naslov Kapiteljska njiva – načini pokopa v starejši železni dobi.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovarja Tina Lešničar.
Če bi se po nekakšni naključni časovni zanki kdo iz našega časa znašel v 17. stoletju, bi bil po vsej verjetnosti prej lačen kot sit. Značilnost takratne evropske kuhinje je bila, da je bil sever malce bolj mesnat, jug pa vezan na plodove zemlje. Kislemu okusu se pridruži sladki, glavno mesto pri maščobah zasede maslo, na jedilniku pa se znajdejo tudi raki, vidre in čaplje. In kot se na srečo vse jedi iz 17. stoletja niso ohranile, pa je sreča tudi, da so nekatere se. Recept za marsikatero jed je zapisal tudi Janez Vajkard Valvasor v svoji Slava vojvodine Kranjske. Z njim se je za mizo usedel naš etnolog doktor Janez Bogataj in ob 330. obletnici izida njegovega dela je nastala je nova knjiga o prehranski kulturi na Kranjskem v 2. polovici 17. stoletja.
Drugi film Tomaža Gorkiča Prekletstvo Valburge je v Kulturnem domu Medvode zaživel v prav posebni obliki. Scenarista grozljivke Zoran Lesjak in Gregor Nartnik sta namreč v domačem kraju pripravila razstavo scenskih elementov in utrinkov s snemanja.
Neveljaven email naslov