Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Četrtega januarja je minilo 150 let od rojstva slikarja Matije Jame, ki velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Ker je bil tako predan krajini in podeželju, so v njegovem opusu le redki primerki drugih slikarskih žanrov, tudi portretov, ki jih za javnost ni slikal. Impresionizem je umetniški slog, ki se je razvil v Franciji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in še danes imajo impresionisti na svetovnih razstavah večji odmev od drugih predstavitev. Tudi pri nas sodi četverica slikarjev Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen med najbolj priljubljene umetnike v Narodni galeriji. O življenju in delu svetovljanskega umetnika se pogovarjamo s kustosom Andrejem Smrekarjem.
Mineva sto petdeset let od rojstva impresionističnega slikarja, ki je bil v svoji generaciji najbolj svetovljanski
Četrtega januarja je minilo 150 let od rojstva slikarja Matije Jame, ki velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Ker je bil tako predan krajini in podeželju, so v njegovem opusu le redki primerki drugih slikarskih žanrov, tudi portretov, ki jih za javnost ni slikal. Impresionizem je umetniški slog, ki se je razvil v Franciji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in še danes imajo impresionisti na svetovnih razstavah večji odmev od drugih predstavitev. Tudi pri nas sodi četverica slikarjev Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen med najbolj priljubljene umetnike v Narodni galeriji, pove kustos Andrej Smrekar.
"Matija Jama je odraščal svetovljansko. Skoraj kot dete je izgubil očeta, tako se je mati drugič poročila in so se preselili Pod Trančo, kjer je danes tabla, da je to njegova rojstna hiša, pa ni. Srednjo šolo je potem obiskoval v Zagrebu, kamor so se preselili. Tam je začel študirati pravo, pozneje se je odločil za slikarstvo v Münchnu, k čemur so ga spodbujali tudi gimnazijski učitelji."
V Münchnu, ki se je uveljavil kot evropsko umetniško središče, je pozorno spremljal razstave, poskušal je priti na akademijo in bil, tako kot preostali trije, tudi on učenec v münchenski zasebni šoli slikarja Antona Ažbeta, kjer se je srečal s francoskim in nemškim impresionizmom.
"Pri Ažbetu so se dobivali naši slikarji, a Ažbe je odigral simbolno funkcijo. Tu je bilo precej govora že o slovenski umetnosti. Naši impresionisti so prva generacija, ki pride domov slikat in hoče doma slikati."
Najbolj prepoznavni motivi Matije Jame so prav Vrbe v megli, pa Hrvaški kmet v soncu in Most čez Dobro, pa poznejši motivi kola. Drugače je s portreti. Andrej Smrekar pravi, da kolikor imajo pogled v njegovo kariero, se portreti na razstavah ne pojavljajo. Jama je bil predan krajini in žanru, kjer je krajina pomemben element. Izjema sta Portret Lea Souvana in njegove sestre Portret Rozi z otrokoma. Oba sta na ogled v stalni zbirki Narodne galerije v Novem krilu.
Nekaj portretov pa je na ogled tudi na manjši razstavi iz cikla Odstiranja, ki so v Narodni galeriji Slovenije za javnost dostopni do 1. februarja.
Četrtega januarja je minilo 150 let od rojstva slikarja Matije Jame, ki velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Ker je bil tako predan krajini in podeželju, so v njegovem opusu le redki primerki drugih slikarskih žanrov, tudi portretov, ki jih za javnost ni slikal. Impresionizem je umetniški slog, ki se je razvil v Franciji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in še danes imajo impresionisti na svetovnih razstavah večji odmev od drugih predstavitev. Tudi pri nas sodi četverica slikarjev Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen med najbolj priljubljene umetnike v Narodni galeriji. O življenju in delu svetovljanskega umetnika se pogovarjamo s kustosom Andrejem Smrekarjem.
Mineva sto petdeset let od rojstva impresionističnega slikarja, ki je bil v svoji generaciji najbolj svetovljanski
Četrtega januarja je minilo 150 let od rojstva slikarja Matije Jame, ki velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Ker je bil tako predan krajini in podeželju, so v njegovem opusu le redki primerki drugih slikarskih žanrov, tudi portretov, ki jih za javnost ni slikal. Impresionizem je umetniški slog, ki se je razvil v Franciji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in še danes imajo impresionisti na svetovnih razstavah večji odmev od drugih predstavitev. Tudi pri nas sodi četverica slikarjev Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen med najbolj priljubljene umetnike v Narodni galeriji, pove kustos Andrej Smrekar.
"Matija Jama je odraščal svetovljansko. Skoraj kot dete je izgubil očeta, tako se je mati drugič poročila in so se preselili Pod Trančo, kjer je danes tabla, da je to njegova rojstna hiša, pa ni. Srednjo šolo je potem obiskoval v Zagrebu, kamor so se preselili. Tam je začel študirati pravo, pozneje se je odločil za slikarstvo v Münchnu, k čemur so ga spodbujali tudi gimnazijski učitelji."
V Münchnu, ki se je uveljavil kot evropsko umetniško središče, je pozorno spremljal razstave, poskušal je priti na akademijo in bil, tako kot preostali trije, tudi on učenec v münchenski zasebni šoli slikarja Antona Ažbeta, kjer se je srečal s francoskim in nemškim impresionizmom.
"Pri Ažbetu so se dobivali naši slikarji, a Ažbe je odigral simbolno funkcijo. Tu je bilo precej govora že o slovenski umetnosti. Naši impresionisti so prva generacija, ki pride domov slikat in hoče doma slikati."
Najbolj prepoznavni motivi Matije Jame so prav Vrbe v megli, pa Hrvaški kmet v soncu in Most čez Dobro, pa poznejši motivi kola. Drugače je s portreti. Andrej Smrekar pravi, da kolikor imajo pogled v njegovo kariero, se portreti na razstavah ne pojavljajo. Jama je bil predan krajini in žanru, kjer je krajina pomemben element. Izjema sta Portret Lea Souvana in njegove sestre Portret Rozi z otrokoma. Oba sta na ogled v stalni zbirki Narodne galerije v Novem krilu.
Nekaj portretov pa je na ogled tudi na manjši razstavi iz cikla Odstiranja, ki so v Narodni galeriji Slovenije za javnost dostopni do 1. februarja.
77. Mostra se spogleduje s pokoronskimi Benetkami. O filmskem festivalu in ostalem dogajanju v laguni s prizorišča Nina Zagoričnik.
Tudi v Švici so bile reke nekoč, kot povsod drugje, namenjene predvsem plovbi in odvajanju odpadnih voda. A so tam kmalu spoznali, da če iz mest umaknejo težko industrijo, bodo reke postale čiste in dobile neko povsem novo vlogo. Bistveno je, da ljudje spoznajo, da reke niso smetišča, pač pa naravni zakladi. In da so ti zakladi namenjeni temu, da ljudje ob njih uživajo, ne pa da vanje izlivajo odplake in odlagajo odpadke. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje gostuje razstava, nastala v produkciji Švicarskega arhitekturnega muzeja z naslovom Mesto plava. Ta želi poudariti pomen rek kot javnega prostora ter njihovo uporabo. Po razstavi nas je vodil Andreas Ruby, direktor Švicarskega arhitekturnega muzeja S AM in sokustos razstave.
Ta konec tedna poteka še zadnji knjižni sejem, Sejem na zraku, ki so ga prvič pripravili konec maja kot odgovor na stanje, ki morda še nekaj časa ne bo dopuščalo večjih knjižnih sejmov in literarnih prireditev. Sejem so si v dveh izdajah delila različna mesta, tokrat, tretjič, sta to Ljubljana in Novo mesto.
Esad Babačić je pesnik, pisatelj in novinar, ki ceni dobro improvizacijo. Tudi njegova poletna namiga, s katerima podarja košček svobode, sta povezana z njo.
Na vprašanje, katere filme si je zapomnil zaradi glasbe, odgovarja režiser Vinči Vogue Anžlovar. Pred dnevi je padla filmska klapa njegovega novega celovečernega filma Dedek gre na jug. Izbor filmov in glasbe: Do zadnjega diha (A Bout de Souffle,), Jean-Luc Godard, Martial Solal Blade runner, Ridley Scott, Vangelis Zadnji tango v Parizu (Le Dernier Tango a Paris), Bernardo Bertolucci, Gato Barbieri Bilo je nekoč v Ameriki (Once Upon A Time In America), Sergio Leone, Ennio Morricone
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odogovorov? Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico po ljubljanskih ulicah.
V Kulturnicah napovedujemo 77. Mostro, najstarejši filmski festival na svetu, ki se začne jutri, v sredo, na otoku Lido. Spremljala ga bo Nina Zagoričnik.
Kje v Mariboru še lahko spijete špricar v pravem pajzlu. Zakaj so nekoč meščani na Studence gledali le kot na pretepaško gnezdo in kakšna so ozadja mostov, ki jih je v Mariboru več kot v avstrijskemu Linzu. Na vsa ta vprašanja dobite odgovor na Rajzefirčnih sprehodih, ki jih pripravlja ekipa Rajzefibra. V mestu s karakterjem, kar Maribor zagotovo je, želijo poiskati čim več zanimivih zgodovinskih dejstev in zgodb, ki se skrivajo med fasadami zidov in ki niso tako širše znane.
Fotoreporter časopisa Delo Voranc Vogel je eden od avtorjev fotografij razstave Co(u)vid: Podobe nove realnosti, ki bo do 13. septembra odprta v parku Ljubljanskega gradu. Tudi njegov poletni namig je povezan z grajskimi prostori.
V tokratni oddaji je naša gostja Maruša Majer, gledališka in filmska igralka ter članica ansambla SNG Drama Ljubljana.
V letošnji okrnjeni festivalski sezoni se je preteklo soboto v velikem slogu, z razprodanim koncertom skupine Siddharta, začel Festival Lent 2020. Čeprav so se letos zaradi razmer morali vrniti k formatu izpred desetletij, so se s tem hkrati vrnili k izvoru, k Dravi, k intimnejšim prizoriščem in butični ponudbi.
16. mednarodni filmski festival Kino Otok je letos zaradi novonastalih okoliščin že od sredine julija na turneji po slovenskih krajih, nocoj se začenja v Kinodvoru, med 26. in 30. avgustom pa se bo festivalsko dogajanje zgostilo v Izoli. Svečana otvoritev skoncentriranega filmskega dogajanja bo v sredo zvečer ob 20.30 v letnem kinu Arrigoni, s filmom Balon, tibetanskega režiserja Peme Tsedena.
Tonka Zadnikar je kariero oskrbnice planinske koče začela pod Vršičem in tudi končala jo bo pod Vršičem. Po Mihovem domu, Golici in Kriški gori se je pred leti ustalila v koči, ki jo je njena družina poimenovala po njej. Tonka ni legendarna oskrbnica le zaradi svojih odlično pripravljenih jedi, je človek, ki ve, da je treba ljudem prisluhniti, se z njimi nasmejati in jim reči dobro besedo. Njena poletna namiga sta dva, eden bolj dinamičen, ki pelje po lovskih stezicah, drugi bolj statičen, a še vedno vsebinsko izjemno bogat.
V tokratni oddaji je naš gost Matevž Jerman, filmski režiser in scenarist ter programski direktor mednarodnega festivala kratkega filma FeKK.
Fotografije na razstavi Co(u)vid: Podobe nove realnosti, ki bo do 13. septembra postavljena v parku ljubljanskega gradu, so nastale v nenavadnih preteklih mesecih, od začetka epidemije koronavirusne bolezni 19, do njenega konca. Avtorji fotografij so fotoreporterji Dela in Slovenskih novic Matej Družnik, Jure Eržen, Marko Feist, Uroš Hočevar, Dejan Javornik, Blaž Samec, Jože Suhadolnik, Leon Vidic in Voranc Vogel.
Teater Ulysses te dni praznuje 20 let gledališkega ustvarjanja in mednarodnega druženja z različnimi gledališči in glasbeniki iz vseh koncev sveta. Leta 2000 so ga skupaj ustanovili igralec Rade Šerbedžija, hrvaški pisatelj Borislav Vujčić ter gledališka režiserka Lenka Udovički. Za svoj oder so izbrali staro avstroogrsko trdnjavo Minor, ki se nahaja na Malem Brionu, na Velikem, v nekdanji vojaški stavbi, pa so si uredili poletni domicil. Vse se je začelo s predstavo Kralj Lear, ki potrjuje Shakespearovo globoko navezanost na naravo.
V domu Sremčica, blizu Beograda, so nastanjeni ljudje, ki imajo motnje v razvoju, in so glavni igralci v celovečernem igranem filmu Oaza, beograjskega režiserja Ivana Ikiča. Film pripoveduje ljubezensko zgodbo o treh najstnikih, ki živijo v tem domu in kjer eno od njihovih vzgojiteljic igra slovenska gledališka in filmska igralka Maruša Majer. Film bo svetovno premiero doživel na letošnjem Beneškem filmskem festivala, ki se začne 2. septembra na otoku Lido. Foto: Bobo
Kranjčanu Mitju Lavtarju idej in energije ne zmanjka zlepa, vsaj ko gre za potepanja in potovanja. Ta so se najprej začela s starši, kar nekaj Evrope in Balkana pa je videl z reprezentanco vaterpola na turnirjih. Pozneje so prišla na vrsto samostojna potovanja in pri 23. letih je imel obkljukane vse evropske države. Začel je razmišljati o bolj oddaljenih koncih, potem je pomislil, da je pošteno, da preden obišče druge celine, spozna Slovenijo. In tako je konec maja končal Projekt Slovenija, v katerem je v petih letih in pol obiskal vsa slovenska naselja. Njegov poletni namig pa je povezan s tistim, kar je med naselji. Hribi.
V tokratni oddaji je naš gost gledališki in filmski igralec Timon Šturbej, eden najmlajših članov ansambla SNG Drama Ljubljana. Navdušuje nas s svojimi zahtevnimi vlogami, gledamo ga lahko tudi v televizijski seriji Reka ljubezni.
Prevajalec Simon Demšar o knjigi Jaz Eltona Johna.
Neveljaven email naslov