Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Četrtega januarja je minilo 150 let od rojstva slikarja Matije Jame, ki velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Ker je bil tako predan krajini in podeželju, so v njegovem opusu le redki primerki drugih slikarskih žanrov, tudi portretov, ki jih za javnost ni slikal. Impresionizem je umetniški slog, ki se je razvil v Franciji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in še danes imajo impresionisti na svetovnih razstavah večji odmev od drugih predstavitev. Tudi pri nas sodi četverica slikarjev Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen med najbolj priljubljene umetnike v Narodni galeriji. O življenju in delu svetovljanskega umetnika se pogovarjamo s kustosom Andrejem Smrekarjem.
Mineva sto petdeset let od rojstva impresionističnega slikarja, ki je bil v svoji generaciji najbolj svetovljanski
Četrtega januarja je minilo 150 let od rojstva slikarja Matije Jame, ki velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Ker je bil tako predan krajini in podeželju, so v njegovem opusu le redki primerki drugih slikarskih žanrov, tudi portretov, ki jih za javnost ni slikal. Impresionizem je umetniški slog, ki se je razvil v Franciji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in še danes imajo impresionisti na svetovnih razstavah večji odmev od drugih predstavitev. Tudi pri nas sodi četverica slikarjev Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen med najbolj priljubljene umetnike v Narodni galeriji, pove kustos Andrej Smrekar.
"Matija Jama je odraščal svetovljansko. Skoraj kot dete je izgubil očeta, tako se je mati drugič poročila in so se preselili Pod Trančo, kjer je danes tabla, da je to njegova rojstna hiša, pa ni. Srednjo šolo je potem obiskoval v Zagrebu, kamor so se preselili. Tam je začel študirati pravo, pozneje se je odločil za slikarstvo v Münchnu, k čemur so ga spodbujali tudi gimnazijski učitelji."
V Münchnu, ki se je uveljavil kot evropsko umetniško središče, je pozorno spremljal razstave, poskušal je priti na akademijo in bil, tako kot preostali trije, tudi on učenec v münchenski zasebni šoli slikarja Antona Ažbeta, kjer se je srečal s francoskim in nemškim impresionizmom.
"Pri Ažbetu so se dobivali naši slikarji, a Ažbe je odigral simbolno funkcijo. Tu je bilo precej govora že o slovenski umetnosti. Naši impresionisti so prva generacija, ki pride domov slikat in hoče doma slikati."
Najbolj prepoznavni motivi Matije Jame so prav Vrbe v megli, pa Hrvaški kmet v soncu in Most čez Dobro, pa poznejši motivi kola. Drugače je s portreti. Andrej Smrekar pravi, da kolikor imajo pogled v njegovo kariero, se portreti na razstavah ne pojavljajo. Jama je bil predan krajini in žanru, kjer je krajina pomemben element. Izjema sta Portret Lea Souvana in njegove sestre Portret Rozi z otrokoma. Oba sta na ogled v stalni zbirki Narodne galerije v Novem krilu.
Nekaj portretov pa je na ogled tudi na manjši razstavi iz cikla Odstiranja, ki so v Narodni galeriji Slovenije za javnost dostopni do 1. februarja.
Četrtega januarja je minilo 150 let od rojstva slikarja Matije Jame, ki velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Ker je bil tako predan krajini in podeželju, so v njegovem opusu le redki primerki drugih slikarskih žanrov, tudi portretov, ki jih za javnost ni slikal. Impresionizem je umetniški slog, ki se je razvil v Franciji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in še danes imajo impresionisti na svetovnih razstavah večji odmev od drugih predstavitev. Tudi pri nas sodi četverica slikarjev Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen med najbolj priljubljene umetnike v Narodni galeriji. O življenju in delu svetovljanskega umetnika se pogovarjamo s kustosom Andrejem Smrekarjem.
Mineva sto petdeset let od rojstva impresionističnega slikarja, ki je bil v svoji generaciji najbolj svetovljanski
Četrtega januarja je minilo 150 let od rojstva slikarja Matije Jame, ki velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Ker je bil tako predan krajini in podeželju, so v njegovem opusu le redki primerki drugih slikarskih žanrov, tudi portretov, ki jih za javnost ni slikal. Impresionizem je umetniški slog, ki se je razvil v Franciji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in še danes imajo impresionisti na svetovnih razstavah večji odmev od drugih predstavitev. Tudi pri nas sodi četverica slikarjev Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen med najbolj priljubljene umetnike v Narodni galeriji, pove kustos Andrej Smrekar.
"Matija Jama je odraščal svetovljansko. Skoraj kot dete je izgubil očeta, tako se je mati drugič poročila in so se preselili Pod Trančo, kjer je danes tabla, da je to njegova rojstna hiša, pa ni. Srednjo šolo je potem obiskoval v Zagrebu, kamor so se preselili. Tam je začel študirati pravo, pozneje se je odločil za slikarstvo v Münchnu, k čemur so ga spodbujali tudi gimnazijski učitelji."
V Münchnu, ki se je uveljavil kot evropsko umetniško središče, je pozorno spremljal razstave, poskušal je priti na akademijo in bil, tako kot preostali trije, tudi on učenec v münchenski zasebni šoli slikarja Antona Ažbeta, kjer se je srečal s francoskim in nemškim impresionizmom.
"Pri Ažbetu so se dobivali naši slikarji, a Ažbe je odigral simbolno funkcijo. Tu je bilo precej govora že o slovenski umetnosti. Naši impresionisti so prva generacija, ki pride domov slikat in hoče doma slikati."
Najbolj prepoznavni motivi Matije Jame so prav Vrbe v megli, pa Hrvaški kmet v soncu in Most čez Dobro, pa poznejši motivi kola. Drugače je s portreti. Andrej Smrekar pravi, da kolikor imajo pogled v njegovo kariero, se portreti na razstavah ne pojavljajo. Jama je bil predan krajini in žanru, kjer je krajina pomemben element. Izjema sta Portret Lea Souvana in njegove sestre Portret Rozi z otrokoma. Oba sta na ogled v stalni zbirki Narodne galerije v Novem krilu.
Nekaj portretov pa je na ogled tudi na manjši razstavi iz cikla Odstiranja, ki so v Narodni galeriji Slovenije za javnost dostopni do 1. februarja.
Kako se je Matija Rupel, član ansambla Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, prvič z avtomobilom podal v Ljubljano in se po kroženju po mestu ne le izgubil, ampak, kot pravi sam, skoraj tudi pogubil
Tihotapstvo je dejavnost, ki je bila ob mejah vedno prisotna. Na šverc oziroma na črno so rekli tisti, ki so čez mejo prinesli kakšno bolj ali manj nujno stvar. Prav Na šverc pa se imenuje razstava, namenjena tihotapstvu na Goriškem po drugi svetovni vojni, ki je postavljena v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi. Tega je Goriškemu muzeju v upravljanje predala občina. Etnolog in kustos v Goriškem muzeju Rok Bavčar je ob pripravi razstave o tihotapljenju na Goriškem po drugi svetovni vojni posnel približno 30 pričevanj, ki jih na razstavi lahko tudi slišite. Zgodbe pripovedujejo živeči z obeh strani meje, prav tako jugoslovanski in italijanski miličniki in cariniki.
Knjižnice in knjigarne te dni odpirajo vrata, knjižni sejmi pa so dosegljivi le virtualno. O izzivih malih založnikov je spregovorila Helena Koncut Kraljič, ena od najuspešnejših slovenskih samostojnih založnic za otroško in mladinsko literaturo.
Igralka in ustvarjalka v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica Maja Poljanec Nemec se je v svoji zgodbi spomnila na teto Lojzo in resnično zgodbo iz časov, ko je obiskovala zadnji letnik srednje šole.
Prvi mednarodni pesniški Festival upanja, iniciativa Versopolisa, ki se zaradi izjemnega odziva, podaljšuje v mesec maj in je trenutno najbolj globalni literarni dogodek na vseh petih celinah. Aleš Šteger in Nina Zagoričnik.
Luka Cimprič se je spomnil zgodbe o tem, kako se je začela njegova profesionalna pot in kako je potekal podpis njegove prve pogodbe v profesionalnem gledališču, in sicer v Gledališču Koper.
Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
Ustvarjalke in ustvarjalce v naših gledališčih smo prosili, naj nam povedo kakšno prigodo iz življenja. Tokrat nam jo je igralka in animatorka v Lutkovnem gledališču v Ljubljani Nina Skrbinšek.
Renata Zamida, direktorica JAK, Javne agencije za slovensko knjigo RS: “Vsa pozornost založnikov je namenjena spremenjenim razmeram mednarodnega knjižnega sodelovanja. Ne moremo objaviti naše razpise za prevode, problem je izzid slovenskih avtorjev, ki naj bi izšli v tujem jeziku,prevajalski seminarji in številne druge mednarodne aktivnosti dobesedno visijo v zraku …”
Med epidemijo, ko so vse kulturne ustanove zaprle svoja vrata, morda že kdo pogreša kakšen večer, preživet ob predstavi, v gledališču, morda kakšen znani glas ali le dobro zgodbo. Takšno brez korone. Zato smo na Valu 202 ustvarjalce in ustvarjalke v naših gledališčih prosili, naj nam zaupajo kakšno svojo zgodbo, prigodo iz življenja. Prvo nam je povedal igralec Aljoša Ternovšek, član igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj.
V Galeriji Jakopič so ravno na začetku širjenja koronavirusa postavili razstavo Videnje 20/20: Skupnost, o življenju v Indoneziji, ki je tako postala "razstava v izolaciji", kar pa ne pomeni, da si je ni mogoče ogledati. Pripravili so namreč virtualna vodstva, ki jih redno objavljajo na družbenih omrežjih Facebook in Instagram pa tudi na njihovi spletni strani.
Gostja oddaje je kuratorka, umetnostna publicistka in direktorica Fondacije Ulay.
Po drugi svetovni vojni so pri nas zgradili in postavili veliko spomenikov v spomin na žrtve narodnoosvobodilne vojne, tudi vseh 33, ki jih predstavljajo v galeriji Dessa, je v spomin nanje. A čeprav imajo ti tudi politično vzporednico, so se ji snovalci razstave skušali izogniti in predvsem poudariti, da gre za izjemna umetniška dela, ki nadgrajujejo prostor. Številni spomeniki oziroma spominski kompleksi, postavljeni po drugi svetovni vojni, so bili zgrajeni iz betona, ki so ga z oblikovanjem in obdelavo povzdignili v plemenit material.
Šesto sezono ustvarjanja v Ulični galeriji na Vegovi v Ljubljani odpira razstava #VsakDan8Marec. Nastala je v sodelovanju z Društvom za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk. Nova premiera sezone 2019/2020 v Mestnem gledališču ljubljanskem pa bo tudi prva slovenska uprizoritev drame Koščki svetlobe britanskega avtorja Simona Longmana v režiji Barbare Zemljič.
Urbana Vrana je zavod, ki po Ljubljani organizira že več kot deset različnih alternativnih tur. Urbana tura Misterij ženske literarne Ljubljane je nekakšen poklon ženskam, ki so s svojim delom in znanjem sogradile današnjo družbo, a vseeno postale spregledane ali pa so celo spolzele v pozabo. Tura, na kateri spoznamo slovenske književnice, pelje tudi skozi kulturno bogato Križevniško ulico, v kateri je živelo kar nekaj znanih ljudi, na primer Kosovel, pa tudi Luiza Pesjak, ki bi se lahko v literaturo zapisala kot prva avtorica ženskega romana, a jo je prehitela Pavlina Pajk, pa vse do Starega trga, do Schweigerjeve hiše. V stavbi z znamenitim balkonom je večino življenja preživela pesnica Lili Novy, ki je po drugi svetovni vojni skupaj z Miro Mihelič ustanovila Ligo lepe lenobe za narod, ki dela čisto preveč.
V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja Manca Grgič Renko, zgodovinarka, programska vodja festivala Literatura sveta Fabula in pisateljica. Leta 2017 je izdala knjigo Lastno življenje, srečanje z Zofko Kveder. Od leta 2019 kot zgodovinarka sodeluje v raziskovalni skupini evropskega projekta EIRENE na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Hanin kovček, Deček v črtasti pižami, Kradljivka knjig in znameniti Dnevnik Ane Frank je nekaj del za mlade bralce, ki odstirajo grozote druge svetovne vojne. Pri založbi Pivec pa je izšla še ena knjiga o spominih na holokavst Nekje še sije sonce. Gre za avtobiografijo Michaela Gruenbauma, ki je kot deček živel v najboljšem mestu na svetu, v Pragi, in rad igral nogomet. A prišli so časi, ko so Nemci vsak dan kaj prepovedali. Judje nismo več smeli v šole, kino ali trgovino.
Večer, posvečen 90-letnici Ljuba Strune in njegovi bogati življenjski poti filmskega ustvarjalca, ki se je več kot 60 let razdajal sedmi umetnosti, bo v Slovenski kinoteki. Nove evropske kratke filme mlajših režiserjev in režiserk iz več kot 30-ih evropskih držav bo predstavil dogodek Europanorama 2020 v Galeriji ŠKUC. V galeriji Ravnikar Space Gallery pa bo svoja nova dela na samostojni razstavi Leto prašiča predstavil eden zanimivejših srbskih umetnikov mlajše generacije Nemanja Golijanin
Cikel oljnih slik in grafik Nismo poslednji, ki ga je Mušič ustvaril v začetku 70. let, priča o nacističnih grozodejstvih iz koncentracijskega taborišča Dachau, kamor so umetnika odvedli leta 1944. Risbe, ki jih je narisal tam, pa so zdaj prvič na ogled pri nas, in sicer v Moderni galeriji v Ljubljani. Postavitev z naslovom Obsojeni na upanje – Risbe iz Dachaua poleg del, ki jih hrani galerija, združuje še risbe, ki so jih galeriji posodili zasebni zbiralci, ter risbe, ki so jih leta 2016 odkrili v Trstu.
Neveljaven email naslov