Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gosta oddaje Med štirimi stenami bosta Jerneja in Klemen Renko, profesionalna mama in oče. Njuna mlajša hči Nina se je rodila gluha, z izrazito hipotonijo in hipertonijo, polimikrogirijo ter sumom na mitohondrijsko bolezen. Napovedali so, da po vsej verjetnosti ne bo nikoli hodila in govorila. Že zelo zgodaj sta spoznala, da sta onadva tista, ki ji lahko najbolj pomagata. Začela sta iskati rešitve. Izobraževala sta se na IAHP inštitutu (The institute for the Achievement of Human Potential) in pridobila certifikat "professional mother and father". Pridobila sta veliko znanja in na podlagi le-tega ter izkušenj zbrala najučinkovitejše metode za pospešitev otrokovega razvoja in jih povezala v celovit razvojni program. Danes svetujeta družinam, ki imajo otroke, ki zaostajajo v razvoju. O njihovi družinski življenjski poti in o pozitivnih vidikih izvajanja individualnega razvojnega programa se bo z njima pogovarjala Petra Medved.
Jerneja in Klemen Renko, profesionalna mama in oče
Gosta oddaje Med štirimi stenami sta Jerneja in Klemen Renko, profesionalna mama in oče. Njuna mlajša hči Nina se je rodila gluha, z izrazito hipotonijo in hipertonijo, polimikrogirijo ter sumom na mitohondrijsko bolezen. Napovedali so, da po vsej verjetnosti ne bo nikoli hodila in govorila. Že zelo zgodaj sta spoznala, da sta onadva tista, ki ji lahko najbolj pomagata. Začela sta iskati rešitve. Izobraževala sta se na IAHP inštitutu (The institute for the Achievement of Human Potential) in pridobila certifikat »professional mother and father«. Pridobila sta veliko znanja in na podlagi le-tega ter izkušenj zbrala najučinkovitejše metode za pospešitev otrokovega razvoja in jih povezala v celovit razvojni program. Danes svetujeta družinam, ki imajo otroke, ki zaostajajo v razvoju.
V oddaji sta med drugim povedala:
Klemen Renko:
»Začela sva iskati rešitve, kako bova Nini pomagala. Predvsem je bil glavni problem, ki sva ga videla, da je bila intenziteta pomoči premajhna glede na težave, ki jih je Nina imela. Kljub temu, da je veliko strokovnjakov na področju zdravstva, pa vemo, da mora en sam zdravnik oz. strokovnjak obdelati tisoč pacientov. To pa pomeni nekaj minut na mesec za vašega otroka ali pa za našega, kar pa je občutno premalo. Vedela sva, da naša Nina potrebuje visoko intenziteto prave vadbe, le tako ji bomo dali možnost, da napreduje.«
Za Nino sta pripravila sedem ur programa čez dan, ki ni vseboval prehranjevanja, oblačenja. Jerneja Renko:
»Gre za celostni pristop, imela je stimulacijo na senzornem, vizualnem, slušnem, taktilnem področju in pa tudi na fini motoriki, grobi motoriki in na intelektualnem delu. To so bile stimulacije na vseh področjih.«
In dodaja:
»Če pogledamo samo gibalni del – Nina je bila stara 3 leta in pol in še ni hodila. Takrat smo šli mi na vse štiri in je bil cilj, da Nina prekobaca na dan dva kilometra. Preprogo smo pogrnili po celotnem vrtu, imeli smo odmerjeno, koliko mora naenkrat prekobacati. In smo se menjali. Kupili smo si nakolenčnike, ker so nas bolela kolena, Nina pa je uspešno prekobacala vsak dan dva kilometra. Dokler nismo odkljukali, da je to naredila, nismo šli spat.
Nina danes hodi, teče, se vozi s kolesom brez pomožnih koleščkov, smuča in hodi v četrti razred OŠ Montessori. S polževim vsadkom odlično sliši. Klemen Renko pripoveduje:
»Nina še zelo slabo govori, zelo dobro se je razvilo razumevanje – odkar je dobila polžev vsadek pri treh letih, zdaj ga ima sedem let piše, brati zna, tako da lepo napreduje.«Jerneja Renko: »Komuniciramo večinoma prek pisanja. Nina je zelo komunikativna, čeprav ne govori. In to je zanjo včasih zelo težko, ker je njen notranji govor zelo bogat, ne zmore pa povedati.«
Na vprašanje, ali se starši otok s posebnimi potrebami preveč ozirajo na diagnoze in imajo premalo zaupanja v to, kar otrok zmore, je Jerneja Renko odgovorila:
»Mislim, da te diagnoza kot starša lahko ohromi, da te ustavi. Tako diagnozo ima – to pomeni, da otroka to in to čaka. Pa ni čisto tako. Strahovi te res ohromijo in jaz mislim, da se je treba čim prej odločiti: ne bo me strah, šel bom v akcijo, otroku bom pomagal in iskal rešitve. In tudi starši, s katerimi sva midva v stiku razmišljajo zelo podobno. To so starši, ki iščejo rešitve in jih diagnoza načeloma ne ustavi, ampak da greš prek tega, pa ni enostavno.«
Nini sta dala priložnost, da zmore. Kako pomembno je to v procesu otrokovega razvoja? Jerneja Renko:
»Zelo pomembno. V otroka moraš verjeti, moraš zaupati, da ga lahko pripelješ do maksimalnega potenciala, za katerega pa ne veš, kje je in nihče ne more povedati, kje ta potencial je. In jaz nisem nikoli razmišljala, da Nina nečesa ne bo zmogla. Razen v tistih trenutkih, ko sem izvedela za diagnozo. Ampak zelo hitro sem se pobrala, ker sem vedela, da Nina potrebuje močno mamo.«
In kaj svetujeta staršem:
Jerneja Renko:
»Kot mama lahko rečem, da naj jih ne bo strah, ampak naj razmišljajo, kako bodo ukrepali, kako bodo pomagali otroku, ker vsak otrok zmore več, kot na začetku napovedujejo. Vsak otrok ima potencial višje in dajmo jim pomagat, da dosežejo svoje potenciale, da lahko zaživijo čim bolj samostojno življenje.«
Klemen Renko:
»To energijo, ki se jim nabere, stres, da v primeru, če se jim to zgodi, ne usmerijo vase, v smislu, da jih bo ta ovirala ali paralizirala na neki način. Zavedati se morajo, da ima otrok izziv in težave in morajo to energijo usmeriti v njega, ne pa vase.«
874 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Gosta oddaje Med štirimi stenami bosta Jerneja in Klemen Renko, profesionalna mama in oče. Njuna mlajša hči Nina se je rodila gluha, z izrazito hipotonijo in hipertonijo, polimikrogirijo ter sumom na mitohondrijsko bolezen. Napovedali so, da po vsej verjetnosti ne bo nikoli hodila in govorila. Že zelo zgodaj sta spoznala, da sta onadva tista, ki ji lahko najbolj pomagata. Začela sta iskati rešitve. Izobraževala sta se na IAHP inštitutu (The institute for the Achievement of Human Potential) in pridobila certifikat "professional mother and father". Pridobila sta veliko znanja in na podlagi le-tega ter izkušenj zbrala najučinkovitejše metode za pospešitev otrokovega razvoja in jih povezala v celovit razvojni program. Danes svetujeta družinam, ki imajo otroke, ki zaostajajo v razvoju. O njihovi družinski življenjski poti in o pozitivnih vidikih izvajanja individualnega razvojnega programa se bo z njima pogovarjala Petra Medved.
Jerneja in Klemen Renko, profesionalna mama in oče
Gosta oddaje Med štirimi stenami sta Jerneja in Klemen Renko, profesionalna mama in oče. Njuna mlajša hči Nina se je rodila gluha, z izrazito hipotonijo in hipertonijo, polimikrogirijo ter sumom na mitohondrijsko bolezen. Napovedali so, da po vsej verjetnosti ne bo nikoli hodila in govorila. Že zelo zgodaj sta spoznala, da sta onadva tista, ki ji lahko najbolj pomagata. Začela sta iskati rešitve. Izobraževala sta se na IAHP inštitutu (The institute for the Achievement of Human Potential) in pridobila certifikat »professional mother and father«. Pridobila sta veliko znanja in na podlagi le-tega ter izkušenj zbrala najučinkovitejše metode za pospešitev otrokovega razvoja in jih povezala v celovit razvojni program. Danes svetujeta družinam, ki imajo otroke, ki zaostajajo v razvoju.
V oddaji sta med drugim povedala:
Klemen Renko:
»Začela sva iskati rešitve, kako bova Nini pomagala. Predvsem je bil glavni problem, ki sva ga videla, da je bila intenziteta pomoči premajhna glede na težave, ki jih je Nina imela. Kljub temu, da je veliko strokovnjakov na področju zdravstva, pa vemo, da mora en sam zdravnik oz. strokovnjak obdelati tisoč pacientov. To pa pomeni nekaj minut na mesec za vašega otroka ali pa za našega, kar pa je občutno premalo. Vedela sva, da naša Nina potrebuje visoko intenziteto prave vadbe, le tako ji bomo dali možnost, da napreduje.«
Za Nino sta pripravila sedem ur programa čez dan, ki ni vseboval prehranjevanja, oblačenja. Jerneja Renko:
»Gre za celostni pristop, imela je stimulacijo na senzornem, vizualnem, slušnem, taktilnem področju in pa tudi na fini motoriki, grobi motoriki in na intelektualnem delu. To so bile stimulacije na vseh področjih.«
In dodaja:
»Če pogledamo samo gibalni del – Nina je bila stara 3 leta in pol in še ni hodila. Takrat smo šli mi na vse štiri in je bil cilj, da Nina prekobaca na dan dva kilometra. Preprogo smo pogrnili po celotnem vrtu, imeli smo odmerjeno, koliko mora naenkrat prekobacati. In smo se menjali. Kupili smo si nakolenčnike, ker so nas bolela kolena, Nina pa je uspešno prekobacala vsak dan dva kilometra. Dokler nismo odkljukali, da je to naredila, nismo šli spat.
Nina danes hodi, teče, se vozi s kolesom brez pomožnih koleščkov, smuča in hodi v četrti razred OŠ Montessori. S polževim vsadkom odlično sliši. Klemen Renko pripoveduje:
»Nina še zelo slabo govori, zelo dobro se je razvilo razumevanje – odkar je dobila polžev vsadek pri treh letih, zdaj ga ima sedem let piše, brati zna, tako da lepo napreduje.«Jerneja Renko: »Komuniciramo večinoma prek pisanja. Nina je zelo komunikativna, čeprav ne govori. In to je zanjo včasih zelo težko, ker je njen notranji govor zelo bogat, ne zmore pa povedati.«
Na vprašanje, ali se starši otok s posebnimi potrebami preveč ozirajo na diagnoze in imajo premalo zaupanja v to, kar otrok zmore, je Jerneja Renko odgovorila:
»Mislim, da te diagnoza kot starša lahko ohromi, da te ustavi. Tako diagnozo ima – to pomeni, da otroka to in to čaka. Pa ni čisto tako. Strahovi te res ohromijo in jaz mislim, da se je treba čim prej odločiti: ne bo me strah, šel bom v akcijo, otroku bom pomagal in iskal rešitve. In tudi starši, s katerimi sva midva v stiku razmišljajo zelo podobno. To so starši, ki iščejo rešitve in jih diagnoza načeloma ne ustavi, ampak da greš prek tega, pa ni enostavno.«
Nini sta dala priložnost, da zmore. Kako pomembno je to v procesu otrokovega razvoja? Jerneja Renko:
»Zelo pomembno. V otroka moraš verjeti, moraš zaupati, da ga lahko pripelješ do maksimalnega potenciala, za katerega pa ne veš, kje je in nihče ne more povedati, kje ta potencial je. In jaz nisem nikoli razmišljala, da Nina nečesa ne bo zmogla. Razen v tistih trenutkih, ko sem izvedela za diagnozo. Ampak zelo hitro sem se pobrala, ker sem vedela, da Nina potrebuje močno mamo.«
In kaj svetujeta staršem:
Jerneja Renko:
»Kot mama lahko rečem, da naj jih ne bo strah, ampak naj razmišljajo, kako bodo ukrepali, kako bodo pomagali otroku, ker vsak otrok zmore več, kot na začetku napovedujejo. Vsak otrok ima potencial višje in dajmo jim pomagat, da dosežejo svoje potenciale, da lahko zaživijo čim bolj samostojno življenje.«
Klemen Renko:
»To energijo, ki se jim nabere, stres, da v primeru, če se jim to zgodi, ne usmerijo vase, v smislu, da jih bo ta ovirala ali paralizirala na neki način. Zavedati se morajo, da ima otrok izziv in težave in morajo to energijo usmeriti v njega, ne pa vase.«
Vsako leto na drugi torek v maju obeležujemo Evropski dan osveščanja o možganski kapi, ki je še vedno tretji najpogostejši vzrok smrti pri nas. Nujno je hitro prepoznavanje, gre za kratico GROM, saj posledice pri mnogih ostanejo vse življenje - več kot polovica bolnikov namreč potrebuje pomoč pri izvajanju najbolj osnovnih dnevnih aktivnosti. Kako pa je potekala obravnava v času epidemije? V tokratni oddaji bosta gostji izr. prof. dr. Janja Pretnar Oblak, dr. med., in gospa Ana Sušanj z lastno izkušnjo. V studio ju je povabila Lucija Fatur.
Lina je šestletna deklica s posebnimi potrebami. Rodila se je v 24. tednu nosečnosti in ima zaradi nedonošenosti razvojne in zdravstvene težave. Starši se trudijo, da bi ji omogočili čim več terapij, tudi samoplačniških, za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Ker je Lina odvisna od 24-urne nege, je mama ostala doma. Kako se starši trudijo, da bi Lina napredovala, kako so zbirali informacije o tem, kaj naj bi hčerki pomagalo, in kako poteka njeno zdravljenje v tujini? O tem se bo z Linino mamo Mirjano Šukelj v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.
Zgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko genetsko napako gena CTNNB1, se je v preteklem tednu že razširila po Sloveniji in svetu. Navdihujoča je predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to genetsko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to genetsko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa bodo poskusili zbrati prek množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke s to genetsko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala s Špelo Miroševič, Urbanovo mamo.
Uresničitev želje, imeti in skrbeti za malo bitje, za otroka, ga obkrožiti z vso starševsko skrbjo in srečo, je včasih povezana z zelo ovinkasto potjo. Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman sta svojo zgodbo predstavila v knjigi Srce bije v dvojini. Posvojitev dvojčkov v Gvineji Bissau je zgodba s srečnim koncem, a polna nepredvidljivih okoliščin. Afriška dvojčka sta tu, v Sloveniji. Alenka in Igor pa sta srečna starša.
Kako pomemben je odnos do sebe, nam bo povedala naša tokratna sogovornica. In da je pomembno tudi to, da se poslušamo in si sledimo. Alenka Peterlin je ena tistih, ki je svoje življenje temeljito prevetrila in zdaj s svojo izkušnjo pomaga tudi drugim ženskam. Spopadanje z lastno bolečino je težko, a velikokrat nujno. Del svojega življenja in razmišljanja deli z nami v tokratni oddaji. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur.
V današnji oddaji Med štirimi stenami bomo govorili o odraslih osebah z avtizmom. Avtizem je razvojna motnja z največjim primanjkljajem na področju socialne komunikacije in interakcije ter z izrazito neprožnostjo na področju dejavnosti in interesov, ki ostaja stalnica vse življenje, zato te osebe vse življenje potrebujejo pomoč in podporo. Kakšne težave imajo odrasli z avtizmom v vsakdanjem življenju, kakšno podporo potrebujejo pri samostojnem življenju, izobraževanju in zaposlitvi ter kakšno pomoč lahko dobijo v društvu Aspi - Društvu za pomoč mladostnikom in odraslim s spektroavtistično motnjo? Gostji oddaje bosta strokovna sodelavka na področju socialnega varstva iz društva Aspi Tina Janežič in mama mladostnika z avtizmom Maruša Zamorano. Z njima se bo pogovarjala Petra Medved.
Dr. Franc Gider je doktor biomedicinske tehnike, ki se je v najboljših letih začel ukvarjati z vzroki stresa, ki je rušil njegovo zdravje. Ugotovil je, da si je stres povzročal predvsem sam s svojimi visokimi standardi, ki so ga po eni strani omejevali, po drugi pa so ga spodbujali, da je od sebe dal še več. Tako se je znašel v stanju stalne izčrpanosti, kar je predstavljalo odlično podlago za kronične bolezni. O bolj ali manj spodbudnih delovnih okoljih, o spremembi odnosa do dela in sodelavcev in o premagovanju stresa doma in v službi se bo s dr. Francem Giderjem pogovarjala Cirila Štuber.
V času epidemije strokovnjaki opozarjajo na potrebo po skrbi za mentalno zdravje, prepoznavanju in nudenju pomoči vsem starostnim skupinam, še posebej otrokom in mladostnikom. Pogosto je slišati, da bo epidemiji covida-19 sledila epidemija duševnih težav in bolezni. Ali v času epidemije narašča tudi število mladostnikov, ki imajo težave s težo in hranjenjem nasploh? O motnjah hranjenja s psihiatrinjo dr. Karin Sernec s Centra za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani.
Tokratna oddaja Med štirimi stenami prinaša zgodbo s srečnim koncem. Prinaša zgodbo o življenju bolnikov s krvnimi raki, zgodbo o upanju na ozdravitev in o tem, kako pomembno je, da imajo bolniki možnosti najsodobnejšega zdravljenja. Na začetek zdravljenja s CAR-T celično terapijo v Sloveniji čakajo bolniki z življenje najbolj ogrožajočimi oblikami krvnih rakov in zgodba o nakupu te pomembne naprave je dočakala srečni konec. O tem pripovedujeta Drago Ivanuša, pianist in skladatelj, z lastno izkušnjo bolezni in prof. dr. Samo Zver, predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana.
Epidemija povzroča številne smrti predvsem med starejšimi. Zaradi epidemioloških razlogov pogosto ni mogoče niti dostojno slovo. Ali je v izrednih razmerah sploh mogoče upoštevati pravico do dostojanstva bolnika ob koncu življenjske poti? Kako se s slovesi bolnikov, ki jim ni več mogoče pomagati, soočajo zdravstveni delavci? O vsem tem razmišlja zdravnik in publicist dr. Marjan Fortuna.
Prihodnje leto bodo pri novorojencih na pediatrični kliniki v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana odkrivali tudi bolezni, kot so spinalna mišična atrofija, težke prirojene okvare imunosti, cistično fibrozo in kongenitalno adrenalno hiperplazijo. Tako bodo skupaj presejalno odkrivali 40 prirojenih bolezni. Zakaj je pomembno zgodnje odkrivanje redkih bolezni, katere so te bolezni in kako jih zdravimo?
Od decembra leta 2016 so pri Uporniku pomagali okoli tisoč ljudem in za njihove položnice, hrano in druge potrebe od kakšnih tri tisoč donatorjev zbrali skoraj 800 tisoč evrov. Zadnje leto je bilo še zlasti hudo tudi za mnoge enostarševske družine, a so bili tudi donatorji še bolj odprtih rok. Pri uporniku so zadovoljni, da so lahko to zimo plačali položnice za ogrevanje ali električno energijo prav vsem svojim odjemalcem. V oddaji Med štirimi stenami gostimo prvo ime Upornikov, Borisa Krabonjo.
Na mednarodni dan boja proti otroškemu raku bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili o tej redki nenalezljivi bolezni. V Sloveniji za rakom zboli od 70 do 80 otrok na leto, vsak teden pa raka na novo odkrijejo pri enem ali dveh. V razvitem svetu je otroški rak drugi najpogostejši vzrok smrti (za poškodbami) pri otrocih, starih od 5 do 14 let. Pri nas zaradi njega vsako leto umre od 10 do 15 otrok. Gostja oddaje bo Urška Kolenc, pobudnica in predsednica društva Junaki 3. nadstropja, katerega člani so otroci in njihova najožja družina. Vsi otroci in mladostniki, ne glede na vrsto raka, se pri nas zdravijo na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike UKC v Ljubljani. Petra Medved se bo z Urško Kolenc pogovarjala o malih junakih, ki se bojujejo s to boleznijo, o njeni življenjski izkušnji in stiskah staršev ob zdravljenju otrok in po njem, predstavljeni pa bodo tudi programi društva, ki so v oporo in pomoč staršem, ki se znajdejo na tej težki življenjski poti.
Ob dnevu, ko je na prvem mestu kultura, smo se na Prvem vprašali, kako kulturo »vidijo« – v navednicah seveda – slepi in slabovidni, kako dostopna jim je. Med iskanjem odgovora na to vprašanje je Andreja Čokl naletela na Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh in ker jo je zanimalo, kako poteka delo v takem gledališču, je v studio povabila dva člana gledališča.
Maja Buzakovič pravi, da je njena zgodba na videz povsem lahkotna, a hkrati polna izzivov in preizkušenj. V odrasli dobi uresničiti otroške sanje, je res izziv, ki zahteva predanost, pogum, čas. To slednje - čas, ki ga imamo nenehno premalo - marsikoga odvrne od tega, da bi na nek način izstopil iz vsakdanjega življenja in sledil vsaj delčku svojih sanj. Da pa je to pomembno, bomo slišali v tem pogovoru. Majo Buzakovič je v studio povabila Lucija Fatur.
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.
V letu 2020 je umrlo 2891 ljudi, povezanih s covidom-19. 1682 oziroma 58 % je bilo stanovalk in stanovalcev domov za starejše občane. Mamo je izgubila tudi Leonida Mrgole. Njena pripoved o izkušnjah bivanja svojca v domu, izgubi, osebju Bolnišnice Jesenice in izkušnji žalovanja, soočanja s smrtjo, je ganljiva, iskrena in čustvena.
Po podatkih pediatrične klinike v Ljubljani, so v preteklem letu zaznali 30 odstotkov več hospitalizacij otrok zaradi poskusa samomora. Znaten je tudi porast motenj hranjenja pri najmlajših, veliko je čustvenih stisk, apatije in občutkov tesnobe. Naši in tuji strokovnjaki opozarjajo, da bo epidemiji covida 19 sledila epidemija duševnih bolezni.
"Še vedno je izziv sprejeti samo sebe," pravi Polona Rodič, mlado dekle, ki se je šest let spopadalo z boleznijo, ki prav mladim pogosto ne prizanaša. Zgubijo se v vrtincu težav, iz katerih ne znajo, pa tudi nočejo izstopiti. Danes o tem svobodno pripoveduje.
Brez običajnega študentskega vrveža v predavalnicah, laboratorijih, na hodnikih fakultet – tudi to je posledica covida 19, saj se je vse, kar je mogoče, preselilo na splet. Kako ta čas preživljajo študenti, o čem razmišljajo, kaj pogrešajo in kaj načrtujejo?
Neveljaven email naslov