Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Praznični dan, prvi dan počitnic, skratka dan, ko se bo marsikdo odpravil na izlet, morda že odšel na dopust ali potovanje. Ste kdaj pomislili, kako bi bilo vse to težje, če bi bili priklenjeni na invalidski voziček ali slepi, gluhi? Kakšne prilagoditve bi potrebovali in kako bi bilo po Sloveniji in drugod po svetu za vas poskrbljeno? Današnjo oddajo Med štirimi stenami namenjamo dostopnemu turizmu oz. turizmu za vse, ne glede na njihove fizične ali psihične omejitve. Svoje izkušnje bodo z Andrejo Čokl delili predstavnik paraplegikov, predstavnik slepih in slabovidnih in turistična vodnica.
Tudi invalidi, slepi, gluhi ali drugače ovirani so turisti, zahtevajo le nekaj prilagoditev
T. i. dostopni turizem predstavlja turistično ponudbo za vse, ne glede na njihove fizične ali psihične omejitve. Osebam s posebnimi potrebami in starostnikom omogoča, da lahko samostojno in dostojanstveno uporabljajo turistično infrastrukturo, obiščejo turistične točke in doživijo tuje dežele. Tudi invalidi na vozičkih, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni so namreč turisti, celo popotniki. Dane Kastelic, predsednik Zveze paraplegikov Slovenije, pritrjuje:
“Smo turisti, v enakem razmerju kot ostali državljani, tudi mi radi potujemo, spoznavamo lepote naše države in seveda tudi tujine. Tako da smo aktivni tudi na tem področju.”
Paraplegiki se morajo seveda pred potovanjem ali dopustom dobro pozanimati o dostopnosti objektov, kjer bodo bivali, težave lahko predstavlja tudi javni prevoz. Večja turistična središča so sicer marsikje že prilagojena za dostop z invalidskim vozičkom.
“Fizična dostopnost v slovenskih turističnih mestih ni slaba, je dokaj dobro urejena, tu zagotovo lahko izpostavim mesto Ljubljana, ki je celo za kolege iz tujine primer dobre prakse … Naša obmorska mesta v zadnjem času tudi veliko delajo na tem, ostali pa še malo capljajo, ampak se trudijo … Paraplegiki pa ne potrebujemo le klančin, ampak je še večji problem recimo inkontinenca, zato so pomembne primerne javne sanitarije, tudi tiste v gostinskih lokalih, hotelih, morajo imeti širša vrata in več prostora.”
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, poudarja, da se populacija slepih in slabovidnih med seboj zelo razlikuje. Slepi morajo na izletu ali potovanju imeti s seboj spremljevalca, lahko je to tudi pes, a tu se pojavijo težave.
“Pes vodič nadomešča spremljevalca in gre tudi v zaprte prostore, pri čemer imajo slepi po navadi težave, predvsem v hotelih. Turistični delavci še vedno ne sprejmejo, da je pes vodnik del slepe osebe.”
Slabovidni se znajdejo nekoliko lažje, a kljub temu bi bilo potrebnih kar nekaj izboljšav turistične infrastrukture tudi zanje.
“Slabovidni potrebujemo drugačne prilagoditve: barvne kontraste, večje napise in črke … Običajno so informacije na informativnih tablah napisane z zelo majhnimi črkami, da se lahko gor spravi čimveč informacij, celo normalno videči jih težko berejo.”
Oba sogovornika poudarjata tudi pomen dobro usposobljenih turističnih vodnikov in spremljevalcev. Svoje znanje in izkušnje s področja dostopnega turizma med ostale turistične delavce rada deli Dominika Koritnik Trepel, turistična vodnica in članica Kluba profesionalnih vodnikov Slovenije.
“Ko vidiš zaprepadene obraze turističnih delavcev, ki se ustrašijo treh invalidskih vozičkov, jih pomiriš in jim lepo razložiš teorijo s prakso in tako rešiš situacijo.”
In če se je (vsaj nova) turistična infrastruktura že dodobra približala primernim prilagoditvam za ljudi s posebnimi potrebami, ostajajo gostinski lokali mnogim nedostopni.
“V Sloveniji imajo tendenco, da ko se zida, nikakor ne doumejo, da je potrebnih 10 cm več, ena čisto luštna klančina … Prilagoditev, že preden sploh sprejmeš prvega gosta, ni nič groznega.”
867 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Praznični dan, prvi dan počitnic, skratka dan, ko se bo marsikdo odpravil na izlet, morda že odšel na dopust ali potovanje. Ste kdaj pomislili, kako bi bilo vse to težje, če bi bili priklenjeni na invalidski voziček ali slepi, gluhi? Kakšne prilagoditve bi potrebovali in kako bi bilo po Sloveniji in drugod po svetu za vas poskrbljeno? Današnjo oddajo Med štirimi stenami namenjamo dostopnemu turizmu oz. turizmu za vse, ne glede na njihove fizične ali psihične omejitve. Svoje izkušnje bodo z Andrejo Čokl delili predstavnik paraplegikov, predstavnik slepih in slabovidnih in turistična vodnica.
Tudi invalidi, slepi, gluhi ali drugače ovirani so turisti, zahtevajo le nekaj prilagoditev
T. i. dostopni turizem predstavlja turistično ponudbo za vse, ne glede na njihove fizične ali psihične omejitve. Osebam s posebnimi potrebami in starostnikom omogoča, da lahko samostojno in dostojanstveno uporabljajo turistično infrastrukturo, obiščejo turistične točke in doživijo tuje dežele. Tudi invalidi na vozičkih, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni so namreč turisti, celo popotniki. Dane Kastelic, predsednik Zveze paraplegikov Slovenije, pritrjuje:
“Smo turisti, v enakem razmerju kot ostali državljani, tudi mi radi potujemo, spoznavamo lepote naše države in seveda tudi tujine. Tako da smo aktivni tudi na tem področju.”
Paraplegiki se morajo seveda pred potovanjem ali dopustom dobro pozanimati o dostopnosti objektov, kjer bodo bivali, težave lahko predstavlja tudi javni prevoz. Večja turistična središča so sicer marsikje že prilagojena za dostop z invalidskim vozičkom.
“Fizična dostopnost v slovenskih turističnih mestih ni slaba, je dokaj dobro urejena, tu zagotovo lahko izpostavim mesto Ljubljana, ki je celo za kolege iz tujine primer dobre prakse … Naša obmorska mesta v zadnjem času tudi veliko delajo na tem, ostali pa še malo capljajo, ampak se trudijo … Paraplegiki pa ne potrebujemo le klančin, ampak je še večji problem recimo inkontinenca, zato so pomembne primerne javne sanitarije, tudi tiste v gostinskih lokalih, hotelih, morajo imeti širša vrata in več prostora.”
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, poudarja, da se populacija slepih in slabovidnih med seboj zelo razlikuje. Slepi morajo na izletu ali potovanju imeti s seboj spremljevalca, lahko je to tudi pes, a tu se pojavijo težave.
“Pes vodič nadomešča spremljevalca in gre tudi v zaprte prostore, pri čemer imajo slepi po navadi težave, predvsem v hotelih. Turistični delavci še vedno ne sprejmejo, da je pes vodnik del slepe osebe.”
Slabovidni se znajdejo nekoliko lažje, a kljub temu bi bilo potrebnih kar nekaj izboljšav turistične infrastrukture tudi zanje.
“Slabovidni potrebujemo drugačne prilagoditve: barvne kontraste, večje napise in črke … Običajno so informacije na informativnih tablah napisane z zelo majhnimi črkami, da se lahko gor spravi čimveč informacij, celo normalno videči jih težko berejo.”
Oba sogovornika poudarjata tudi pomen dobro usposobljenih turističnih vodnikov in spremljevalcev. Svoje znanje in izkušnje s področja dostopnega turizma med ostale turistične delavce rada deli Dominika Koritnik Trepel, turistična vodnica in članica Kluba profesionalnih vodnikov Slovenije.
“Ko vidiš zaprepadene obraze turističnih delavcev, ki se ustrašijo treh invalidskih vozičkov, jih pomiriš in jim lepo razložiš teorijo s prakso in tako rešiš situacijo.”
In če se je (vsaj nova) turistična infrastruktura že dodobra približala primernim prilagoditvam za ljudi s posebnimi potrebami, ostajajo gostinski lokali mnogim nedostopni.
“V Sloveniji imajo tendenco, da ko se zida, nikakor ne doumejo, da je potrebnih 10 cm več, ena čisto luštna klančina … Prilagoditev, že preden sploh sprejmeš prvega gosta, ni nič groznega.”
Psihoterapija ali preprosto rečeno »zdravljenje z besedami« znanstveno dokazano spreminja delovanje možganov. Medtem, ko so nekateri prepričani, da je v teh turbulentnih časih to pravi način, da se človek usmeri na pravi tir, pa je za druge naporna in prepočasna metoda zdravljenja. »Če govorimo o ozaveščenem starševstvu, potrošništvu in prehranjevanju, vsekakor sodi v ta sklop ozaveščenega bivanja tudi ozaveščena izbira psihoterapevta,« je prepričana Ksenija Čuić Bratina, univ.dipl. psihologinja in psihoterapevtka. Svojo izkušnjo s psihoterapijo je povedala tudi ena od uporabnic. Z njima se je pogovarjala Jana Bajželj.
Atopični dermatitis je kronična kožna bolezen, za katero je značilno močno srbenje, izpuščaji, zelo suha koža in njeno luščenje. Prizadene predvsem dojenčke, majhne otroke in mladostnike, a tudi odrasle. Pri otrocih, ki imajo to bolezen, se pozneje v življenju velikokrat razvijejo tudi alergijske bolezni dihal, astma, alergijski nahod, vnetje oči. Bolezen ni nalezljiva, v zahodnem svetu pa se pojavlja vse pogosteje. Z njo se spopada tudi 6-letni Nik Farič Ledinski. Ima hudo obliko atopičnega dermatitisa, zaradi katerega mora veliko časa preživeti v bolnišnici, bolezen pa mu je v začetku meseca tudi preprečila vstop v 1. razred osnovne šole. Kako se z Nikovo boleznijo spopadajo starši in kakšno pomoč potrebuje deček, pa v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Najboljše novice o svojem zdravju je vesel prav vsak, ki se sooči s težko boleznijo. »Zdravljenje težke bolezni predstavlja pot v neznano tako za bolnika kot za njegove svojce,« so zapisali v Slovenskem združenju bolnikov z limfomom in levkemijo, v tem mesecu pa so začeli s kampanjo, ki so jo poimenovali Najboljša novica, in s katero želijo javnosti povedati kar največ o simptomih in zdravljenju teh bolezni. Kampanjo Najboljša novica smo predstavili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Lucija Fatur.
"Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu!" To je slogan specialno olimpijskega gibanja. Specialna olimpijada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, s športom ohranjajo psihofizične sposobnosti in se vključujejo v družbo. Ekipa 24 športnikov specialne olimpijade, ki se je udeležila Poletnih svetovnih iger specialne olimpijade v Los Angelesu, se je domov vrnila s 26 medaljami, in sicer v atletiki, plavanju, balinanju, kolesarstvu, judu, namiznem tenisu in nogometu. Jan Lukanič je bil eden izmed 24 tekmovalcev, ki je osvojil bronasto medaljo v kolesarstvu na 25 kilometrov. Koliko volje, poguma, učenja in sprejemanja sinove drugačnosti je potrebno za tak uspeh, nam bodo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami povedali njegovi starši Marjanca in Boris Lukanič. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Če večina šolarjev doživlja stres le ob koncu šolskega leta zaradi zaključevanja ocen, pa 20% otrok doživlja stisko vse šolsko leto. Pričakovanja staršev glede otrokovega uspeha niso vedno upravičena, ker presežejo dejanske zmožnosti otroka, zato sta v stiski oba – starš in otrok. Da bi lahko presegli intenzivno usmerjenost le k šolskemu uspehu, psihologinja Nilvesa Fajić Berginc priporoča odraslim, da otroka spodbujajo tudi na drugih področjih delovanja in s tem krepijo njegovo samopodobo. Kako uravnotežiti željo po dobrem šolskem uspehu in skrb za duševno zdravje otroka, smo poskušali odgovoriti v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami ob 11.30 na Prvem programu, ki jo je pripravila Jana Bajželj.
Rettov sindrom ni redka razvojna motnja - pravzaprav je za Downowim sindromom drugi najpogostejši razlog za duševni zaostanek. Gre za spremembo na enem od X kromosonov, kar je tudi razlog, da se ta motnja večinoma prikaže pri deklicah. Ker začetni razvoj malčka poteka povsem normalno - lahko tudi že shodi in izusti prve besede -, sindroma pri dojenčku ne opazimo. Ta se pojavi med prvim in drugim letim starosti. S kakšnimi težavami se srečujejo tako deklice z Rettovim sindromom kot starši, pa je za oddajo Med štirimi stenami poizvedela Tina Lamovšek. Foto: RGNodak / Flickr.com
V ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami bomo govorili o odvisnosti od drog in pridruženih duševnih motnjah. Pred nami je namreč poletje, ko je zloraba drog, predvsem med mladostniki, v precejšnjem porastu. Psihiatrinja Mercédes Lóvrečič, vodja Centra za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Izola, nam bo zato med pol dvanajsto in dvanajsto uro na Prvem programu med drugim pojasnila, kako prepoznamo odvisnost, katere so pridružene duševne motnje in kakšne posledice pušča kajenje marihuane.
Nino Batagelj je nasmejan, aktiven osemindvajsetletnik, ki zaključuje študij medijske produkcije. Ker se mu je pri 22 letih ponesrečil skok v vodo, je postal tetraplegik. Nesreča ga ni spremenila. Ostaja strasten športnik, kateremu adrenalin privleče nasmešek na obraz. Veliko mu pomeni da lahko pomaga drugim, zato predava po šolah o nevarnosti skoka na glavo v vodo. Je eden izmed ambasadorjev dobrodelnega teka Wings for Life, na katerem zbirajo denar za raziskave poškodb hrbtenjače in je državni prvak v hrbtnem plavanju na 50 metrov. V enem izmed ljubljanskih parkov se je z Ninom Batageljem pogovarjala Lea Ogrin.
Odgovor na vprašanje, kako izpeljati ločitev, da bo čim manj boleča za otroka, ni enostaven. "Vsaka družina ima svojo zgodovino in razloge, zakaj je razpadla," pojasnjuje specialistka klinične psihologije Bojana Moškrič. "Ob ločitvi morata starša dati otroku jasno sporočilo, da se razhajata dve odrasli in zreli osebi. Obenem mora otrok dobiti zagotovilo, da se vloga očeta in mame ne spreminja," pa je prepričana Darja Kuzmanič Korva, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo in družinska mediatorka. V oddaji Med štirimi stenami boste tudi slišali, kako otrok doživlja ločitev staršev, na kakšen način se otroci in mladostniki lahko odzovejo na stisko ter zakaj je najbolj pomemben pogovor, tudi v obliki družinske mediacije. Pripravila Jana Bajželj.
Neodvisno življenje je pravica, pa tudi odgovornost, da posameznik lahko izbira in oblikuje svoje življenje. Še posebno je ta pravica, kje živeti in s kom ter kako pomembna za hendikepirane osebe. Je pravi kraj ustanova ali življenje na svojem domu ob pomoči osebne asistence? V oddaji Med štirimi stenami bomo govorili o deinstitucionalizaciji, ki je dosegljiva takrat, kadar ima oseba, ki živi v instituciji, možnost, da le-to zapusti in ob pomoči storitev v skupnosti prevzame nadzor nad svojim življenjem in živi tako kot vsi drugi, ne glede na gibalno, senzorno, intelektualno oviranost ali težave v duševnem zdravju. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, boste slišali tudi življenjski zgodbi Aleksandra Praprotnika in Janje Katarinčič.
Življenje se pogosto zdi kot enosmerna cesta, a pripravi nam tudi stranpoti, ki lahko močno zamajejo naš pogled na prihodnost. In včasih nas lahko celo lastna reakcija na dogodke preseneti in nam spodnese tla pod nogami. Gospa Taja je pred letom dni izvedela za diagnozo, ki pa je bila šele povod za vse, kar je kasneje doživela. Pot do optimizma je bila dolga, težka in zapletena. Gospa Taja bo svojo zgodbo delila z nami v tokratni oddaji Med štirimi stenami. V ponedeljek ob 11.30 na Prvem. Pripravlja: Lucija Fatur
Številni šolarji se soočajo s težavami pri učenju z branjem in pisanjem, razumevanjem prebranega, se težje zberejo, naučeno pa hitro pozabijo. S pilotnim projektom »Obrazna refleksna terapija Sorensensistem v šoli«, ki je potekal na osnovni šoli Poljane v Ljubljani, je vodja projekta, licencirana učiteljica metod Sorensensistema Nataša Kos Križmančič skupaj z ekipo izšolanih terapevtk pokazala, da se te težave lahko rešujejo tudi z masažo posebnih točk na obrazu. Gre za prvi tak projekt, ki se izvaja v Sloveniji po metodi svetovno priznane terapevtke danskega rodu Lone Sorensen. Podoben projekt je potekal tudi na Danskem in v Veliki Britaniji. Oddajo Med štirimi stenami je pripravila Petra Medved.
Navezanost je posebna čustvena vez, ki se vzpostavi med otrokom in pomembno drugo osebo v najzgodnejšem obdobju otrokovega življenja. V psihoanalitičnem jeziku je ta oseba primarni objekt – mama ali druga oseba, ki skrbi za otroka. Na to osebo se otrok obrne, kadar potrebuje tolažbo. Preko tega odnosa dobi otrok predstavo o sebi in okolici. »Najbolj pomembno je prvo leto otrokovega življenja,« pravi Breda Pavlovič, specializantka psihoterapije transakcijske analize in vzgojiteljica z dolgoletnimi izkušnjami v preventivnem - psihoanalitičnem oddelku viških vrtcev v Ljubljani. Z njo se je pogovarjala Jana Bajželj.
Hemofilija je ena najprepoznavnejših redkih neozdravljivih bolezni, pomeni pa, da ima kri zmanjšano spodobnost strjevanja. Sodi med t. i. bolezni “sirote”, saj zboli en moški na 10.000 ljudi. Dandanes je v Sloveniji in tudi drugih razvitejših državah življenje s hemofilijo in drugimi prirojenimi motnjami strjevanja krvi drugačno, kot je bilo včasih. V oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, boste poslušalci Prvega spoznali, kakšno je življenje s težjo in lažjo obliko hemofilije. Izkušnje sta nam zaupala predsednik Društva hemofilikov Slovenije Jože Faganel in Edo Himzo Kahrič. Foto: Fernnando Hernandez /flickr.com
Razvoj otrokovega govora se začne takorekoč s prihodom na svet. Vloga staršev je pri tem zelo pomembna. Kako pa se kažejo jezikovne motnje, jih znamo prepoznati? V tokratni oddaji Med štirimi stenami se bomo pogovarjali z Živo Ribičič, ki se že več kot desetletje ukvarja z razvojem jezika pri najmlajših. Pravi, da je jezik ena izmed najpomembnejših vrednot, ki jih lahko podarimo otroku. V ponedeljek ob 11.30 na Prvem. Oddajo pripravlja: Lucija Fatur
»Neodvisno in samostojno življenje mi ogromno pomeni,« pravi Irena Mihelj, ki kljub slepoti živi sama. Pa ne čisto sama, saj ima ob sebi še psa vodnika, s katerim vsak dan prehodita okrog deset kilometrov. Irena ima dovolj časa tudi za druge stvari, saj kljub temu, da je doštudirala teologijo in zgodovine in je stara 37 let, nima službe. Zelo rada tudi plete, saj obvlada najrazličnejše vzorce. Najbolj je ponosna na pulover in krilo v norveškem vzorcu. Z Norveško pa ni povezana samo prek pletenja, ampak tudi prek norveškega jezika, ki se ga je najprej učila sama, potem pa še eno leto na Norveškem. Na nedavnih viteških igrah na Norveškem se je preizkusila tudi v tekmovanju v teku na smučeh in v bitalonu. Spoznajte odločno in pogumno Ireno Mihelj. Z njo se je pogovarjala Jana Bajželj.
V tokratni oddaji Med štirimi stenami gostimo Darjo Pajk, ki danes lahko sliši s pomočjo polževega vsadka. Sprva naglušnost in zatem popolna gluhota sta jo kot mlado žensko zelo prizadeli. Gluhe in naglušne so že v preteklosti spremljali številni predsodki. Komunikacija z njimi danes je pogosto otežena, izključeni so iz družbe, zato je pomembno, da o tem odkrito govorimo tudi zato, ker odstotek naglušnih narašča. V Evropi ocenjujejo, da je v populaciji med 18. in 80. letom 16 odstotkov naglušnih. V prihodnjih 100 letih naj bi se ta delež povečal na 30 odstotkov. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/Jessica Lucia
V Sloveniji ima 26 vrtcev razvojne oddelke. V 32 oddelkov je vključeno 158 otrok. Otrokom z izrazitejšimi težavami v razvoju je namenjen prilagojen program za predšolske otroke. Delo v teh oddelkih poteka po individualnih programih. Dejavnosti so razdeljene na posamezne korake, ki se jih otroci med igro postopoma učijo. Petra Medved je obiskala otroke v razvojnem oddelku vrtca Kolezija, enote Murgle v Ljubljani. S strokovnimi delavci v vrtcu se je pogovarjala o delu z otroki s posebnimi potrebami v razvojnem oddelku, o drugačnih pristopih, ki jih ti otroci potrebujejo ter o igri in stikih z vrstniki iz rednih skupin. O prednostih vključenosti otroka v razvojni oddelek vrtca, pa je spregovorila tudi mama otroka z Downovim sindromom Mihaela Kastelec.
V Društvu psihologov Slovenije so se odzvali na zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki izenačuje istospolne in raznospolne skupnosti. Zavračajo ideološko utemeljeno in nestrokovno presojanje zakona, predvsem v tistem delu, ki se nanaša na posvojitev otrok s strani istospolne družine. Jana Bajželj se je pogovarjala z razvojno psihologinjo prof.dr. Ljubico Marjanovič Umek.
Stari starši imajo v življenju svojih vnukov zelo pomembno vlogo. Lahko dopolnjujejo vzgojo staršev in jo bogatijo, obenem pa se morajo zavedati, da imajo starši, torej njihovi otroci, pravico na svoj način vzgajati lastne otroke. Pretirano vmešavanje v vzgojo ali na drugi strani razvajanje vnukov lahko pripelje do številnih nesoglasij. So torej stari stari cvet ali trn v peti? Andreja Čokl je obiskala 3 generacije žensk iste družine - govorila je z vnukinjo, mamo in babico, svoje mnenje o vlogi starih staršev in priporočila zanje pa je dodala tudi psihoterapevtka.
Neveljaven email naslov