Praznični dan, prvi dan počitnic, skratka dan, ko se bo marsikdo odpravil na izlet, morda že odšel na dopust ali potovanje. Ste kdaj pomislili, kako bi bilo vse to težje, če bi bili priklenjeni na invalidski voziček ali slepi, gluhi? Kakšne prilagoditve bi potrebovali in kako bi bilo po Sloveniji in drugod po svetu za vas poskrbljeno? Današnjo oddajo Med štirimi stenami namenjamo dostopnemu turizmu oz. turizmu za vse, ne glede na njihove fizične ali psihične omejitve. Svoje izkušnje bodo z Andrejo Čokl delili predstavnik paraplegikov, predstavnik slepih in slabovidnih in turistična vodnica.

Tudi invalidi, slepi, gluhi ali drugače ovirani so turisti, zahtevajo le nekaj prilagoditev

T. i. dostopni turizem predstavlja turistično ponudbo za vse, ne glede na njihove fizične ali psihične omejitve. Osebam s posebnimi potrebami in starostnikom omogoča, da lahko samostojno in dostojanstveno uporabljajo turistično infrastrukturo, obiščejo turistične točke in doživijo tuje dežele. Tudi invalidi na vozičkih, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni so namreč turisti, celo popotniki. Dane Kastelic, predsednik Zveze paraplegikov Slovenije, pritrjuje:

“Smo turisti, v enakem razmerju kot ostali državljani, tudi mi radi potujemo, spoznavamo lepote naše države in seveda tudi tujine. Tako da smo aktivni tudi na tem področju.”

Paraplegiki se morajo seveda pred potovanjem ali dopustom dobro pozanimati o dostopnosti objektov, kjer bodo bivali, težave lahko predstavlja tudi javni prevoz. Večja turistična središča so sicer marsikje že prilagojena za dostop z invalidskim vozičkom.

“Fizična dostopnost v slovenskih turističnih mestih ni slaba, je dokaj dobro urejena, tu zagotovo lahko izpostavim mesto Ljubljana, ki je celo za kolege iz tujine primer dobre prakse … Naša obmorska mesta v zadnjem času tudi veliko delajo na tem, ostali pa še malo capljajo, ampak se trudijo … Paraplegiki pa ne potrebujemo le klančin, ampak je še večji problem recimo inkontinenca, zato so pomembne primerne javne sanitarije, tudi tiste v gostinskih lokalih, hotelih, morajo imeti širša vrata in več prostora.”

Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, poudarja, da se populacija slepih in slabovidnih med seboj zelo razlikuje. Slepi morajo na izletu ali potovanju imeti s seboj spremljevalca, lahko je to tudi pes, a tu se pojavijo težave.

“Pes vodič nadomešča spremljevalca in gre tudi v zaprte prostore, pri čemer imajo slepi po navadi težave, predvsem v hotelih. Turistični delavci še vedno ne sprejmejo, da je pes vodnik del slepe osebe.”

Slabovidni se znajdejo nekoliko lažje, a kljub temu bi bilo potrebnih kar nekaj izboljšav turistične infrastrukture tudi zanje.

“Slabovidni potrebujemo drugačne prilagoditve: barvne kontraste, večje napise in črke … Običajno so informacije na informativnih tablah napisane z zelo majhnimi črkami, da se lahko gor spravi čimveč informacij, celo normalno videči jih težko berejo.”

Oba sogovornika poudarjata tudi pomen dobro usposobljenih turističnih vodnikov in spremljevalcev. Svoje znanje in izkušnje s področja dostopnega turizma med ostale turistične delavce rada deli Dominika Koritnik Trepel, turistična vodnica in članica Kluba profesionalnih vodnikov Slovenije.

“Ko vidiš zaprepadene obraze turističnih delavcev, ki se ustrašijo treh invalidskih vozičkov, jih pomiriš in jim lepo razložiš teorijo s prakso in tako rešiš situacijo.”

In če se je (vsaj nova) turistična infrastruktura že dodobra približala primernim prilagoditvam za ljudi s posebnimi potrebami, ostajajo gostinski lokali mnogim nedostopni.

“V Sloveniji imajo tendenco, da ko se zida, nikakor ne doumejo, da je potrebnih 10 cm več, ena čisto luštna klančina … Prilagoditev, že preden sploh sprejmeš prvega gosta, ni nič groznega.”