Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da hrana vpliva na naše počutje in zdravje, vemo, prav tako smo seznanjeni s tem, na katere sestavine moramo biti pozorni, če se želimo zdravo prehranjevati. Čim manj dodatkov, ojačevalcev okusov, nasičenih maščob in treh belih strupov: bele moke, soli in belega sladkorja. A glede na to, da smo pred kratkim izvedeli, da slovenski otroci in najstniki pojedo skoraj 67 kilogramov sladkorja na leto in da je ameriška sladkorna industrija vplivala za raziskave o tveganih učinkih sladkorja v prehrani, je naše vedenje o škodljivih vplivih sladkorja še vedno pomanjkljivo. Zato se bomo tudi v oddaji Možgani na dlani vprašali, zakaj je lahko kdaj čokolada tolažba, ali je sladkor droga in kako preveč sladkorja vpliva na naše kognitivne sposobnosti. Na Prvem v četrtkovem jutru ob 7.35! Pripravlja: Špela Šebenik.
Čeprav se vsi zavedamo tveganj debelosti in poznamo priporočila zdrave prehrane, slovenski otroci in najstniki še vedno pojedo skoraj 67 kilogramov sladkorja na leto. Zakaj torej kljub določenemu znanju še vedno posegamo po sladkarijah? Zakaj je čokolada tolažba, ali je sladkor droga in kako preveč sladkorja vpliva na naše kognitivne sposobnosti?
Ko človek zaužije hrano, se v njegovih možganih aktivirajo centri za nagrajevanje – nucleus accumbens, ventralno tegmentalno območje in predeli v skorji čelnega režnja, pa tudi v hipokampusu in amigdali. Mezolimbični sistem uporablja dopamin za posredovanje učinka “nagrade”, količino tega živčnega prenašalca pa povečujejo predvsem hrana in pijača, spolnost, skrb za druge – torej stvari, ki so z vidika preživetja vrste najpomembnejše.
A ni vsaka hrana enako zadovoljujoča. Večina nas ima raje sladek okus, saj ga naš mezolimbični sistem prepozna kot boljšega za naše telo. Evolucijsko in nekoliko poenostavljeno gledano – ko so naši predniki nabirali gozdne jagode, je kisel okus pomenil “še ne dovolj zrelo”, grenek pa “pazi strup”. Tako torej ni čudno, da nam košček sladke čokolade, da občutek nagrade, zadovoljstva, celo sreče. Doc. dr. Sergej Pirkmajer z Inštituta za patološko fiziologijo ljubljanske medicinske fakultete pa opozarja, da so se časi spremenili:
“Sladka, pa tudi mastna hrana, ki nas privlači zaradi okusa in vonja, hkrati povzroča tudi občutek zadovoljstva. In poti v možganih, ki omogočajo ta občutek, so v svoji osnovi koristne, zato ker so nas v preteklosti usmerjale k temu, da smo uživali hrano, ki smo jo potrebovali za preživetje. A to je bilo obdobje, ko je hrane v našem okolju primanjkovalo, poraba energije je bila relativno velika, saj jo je bilo treba veliko vložiti v telesno aktivnost. Takrat je bilo to smiselno. V današnjem okolju, ko smo manj telesno aktivni, po drugi strani je hrane, ki vsebuje veliko energije, relativno veliko vsaj v našem delu sveta, pa je to postalo neugodno. To je lahko potem tudi neke vrste tolažba v stresnih razmerah, občutek zadovoljstva, ki nam ga nudi hrana, lahko postane tudi kot nek izhod iz drugih težav.”
Sladkor je nujen za delovanje možganov
A naši možgani sladkor nujno potrebujejo. “Naši možgani so življenjsko odvisni od krvnega sladkorja, od glukoze,” pravi dr. Pirkmajer. Dnevno porabijo med 120 in 140 gramov tega sladkorja in s tem pridobijo vso energijo za svoje delovanje. To ne pomeni, da moramo pojesti toliko gramov belega sladkorja, saj sladkor vnesemo v telo z različnimi viri: s sadjem, kruhom, testeninami, vsi ogljikovi hidrati se namreč spremenijo v sladkor. Po Pirkmajerjevih besedah lahko naši možgani in telo dobro funkcionirajo brez vseh dodatnih, večinoma rafiniranih sladkorjev iz sladkarij, nekaj tednov tudi brez hrane. Razlogov, da bi morali prigrizniti kakšen priboljšek, da ne bi bili zaspani ali bi se lažje učili in delali, torej ni. Še več, preveč sladkorja ne predstavlja le tveganja za debelost, razvoj srčno-žilnih in sladkorne bolezni, temveč lahko škoduje tudi mentalnim sposobnostim.
Preveč sladkorja škoduje našim možganom
Medtem ko se večina raziskav o vplivu sladkorja na človekovo počutje osredotoča na tveganja za razvoj presnovnih in srčno-žilnih bolezni, so na kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA) preučevali tudi učinke sladkorja na kognitivne procese in učenje. Dr. Xia Yang, ki uči na oddelku za integrativno biologijo in fiziologijo:
“Raziskovali smo vpliv določene vrste sladkorja, in sicer fruktoze, ki je poceni sestavina in jo zato vsebuje zelo veliko prehranskih izdelkov – na primer gazirane pijače, omaka za testenine in podobno. Preučevali smo kognitivne sposobnosti in sposobnosti pomnenja pri podganah, ki smo jim šest tednov dajali pijačo z visoko vsebnostjo fruktoze. Ugotovili smo, da si niso dobro zapomnile stvari, niso se mogle dobro naučiti novih nalog.”
Dr. Yang je skupaj z dr. Fernandom Gomezom Pinillo in s sodelavci izvedla raziskavo na podganah, ki so morale najti pot iz labirinta. Skupina podgan, ki je prejemala fruktozno dieto, je za prečkanje labirinta potrebovala še enkrat več časa kot skupina podgan, ki je pila vodo. Fruktoza v na primer visoko fruktoznem koruznem sirupu namreč vpliva na slabšo komunikacijo med možganskimi celicami, škoduje sinapsam, ki nam omogočajo učenje.
V raziskavi so se osredotočili tudi na delovanje hipotalamusa, ki je odgovoren za našo presnovo, in na hipokampus, ki nadzira spomin, učenje in ki je povezan na primer tudi z Alzheimerjevo boleznijo. Ugotovili so, da zaradi fruktoze prihaja do sprememb številnih genov v možganih. So rezultati na podganah pomembni tudi za človeka? Dr. Yang pravi, da ja.
“V raziskavi smo povezali gene, na katere vpliva fruktoza, s človeškimi boleznimi. Obstaja namreč kar nekaj raziskav na ljudeh, ki določene gene povezujejo tako s presnovnimi kot z možganskimi boleznimi. Ugotovili smo, da so geni v podgani, na katere je vplivala fruktoza, povezani tudi s presnovnimi in z možganskimi boleznimi pri človeku. Konvergenca med obema vrstama je bila izjemna. Geni, ki smo jih opazovali mi na podganah, so pomembni tudi za človeške bolezni.”
Je sladkor droga?
Zaradi škodljivih vplivov rafiniranega sladkorja in izdelkov z visoko vsebnostjo fruktoze je v javnosti že dalj časa prisotna tudi dilema, ali bi morali bel sladkor obravnavati kot drogo, ker naj bi, podobno kot nikotin, kokain in heroin, “ugrabil” pot nagrajevanja v možganih. Zagovorniki te teze pravijo, da je uživanje oblik sladkorja, ki jih v naravi ne najdemo, prineslo podobne spremembe kot pri odvisnosti od prepovedanih drogah uporaba injekcije. Prav tako svojo tezo argumentirajo s tem, da če se sladkorju odpovemo, občutimo obtegnitvene sindrome, in da pri občutku zadovoljstva potrebujemo vedno več sladkorja. Dr. Sergej Pirkmajer opozarja, da moramo biti pri tem vprašanju previdni, saj med drogami in sladkorjem obstaja kar nekaj razlik.
“Hrano in sladkorje potrebujemo za življenje, drog pa ne potrebujemo – to je že ena bistvena razlika med sladkorjem in drogami.”
Tudi odtegnitveni sindrom je pri sladkorjih bistveno manjši kot pri drogah, prav tako pri uživanju hrane ne prihaja do motenj stanja zavesti. Če pojemo sladkarijo, naše telesne in kognitivne sposobnosti niso tako prizadete kot pri alkoholu ali drugih prepovedanih drogah. Vpliva pa sladkor na naše vedenje in motivacijo, pravi dr. Pirkmajer, in to prav zaradi občutka zadovoljstva, ki ga po poti nagrajevanja v naših možganih aktivira zaužitje (sladke) hrane. Za to, da pridemo do sladkega prigrizka, smo se pripravljeni zelo potruditi.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Da hrana vpliva na naše počutje in zdravje, vemo, prav tako smo seznanjeni s tem, na katere sestavine moramo biti pozorni, če se želimo zdravo prehranjevati. Čim manj dodatkov, ojačevalcev okusov, nasičenih maščob in treh belih strupov: bele moke, soli in belega sladkorja. A glede na to, da smo pred kratkim izvedeli, da slovenski otroci in najstniki pojedo skoraj 67 kilogramov sladkorja na leto in da je ameriška sladkorna industrija vplivala za raziskave o tveganih učinkih sladkorja v prehrani, je naše vedenje o škodljivih vplivih sladkorja še vedno pomanjkljivo. Zato se bomo tudi v oddaji Možgani na dlani vprašali, zakaj je lahko kdaj čokolada tolažba, ali je sladkor droga in kako preveč sladkorja vpliva na naše kognitivne sposobnosti. Na Prvem v četrtkovem jutru ob 7.35! Pripravlja: Špela Šebenik.
Čeprav se vsi zavedamo tveganj debelosti in poznamo priporočila zdrave prehrane, slovenski otroci in najstniki še vedno pojedo skoraj 67 kilogramov sladkorja na leto. Zakaj torej kljub določenemu znanju še vedno posegamo po sladkarijah? Zakaj je čokolada tolažba, ali je sladkor droga in kako preveč sladkorja vpliva na naše kognitivne sposobnosti?
Ko človek zaužije hrano, se v njegovih možganih aktivirajo centri za nagrajevanje – nucleus accumbens, ventralno tegmentalno območje in predeli v skorji čelnega režnja, pa tudi v hipokampusu in amigdali. Mezolimbični sistem uporablja dopamin za posredovanje učinka “nagrade”, količino tega živčnega prenašalca pa povečujejo predvsem hrana in pijača, spolnost, skrb za druge – torej stvari, ki so z vidika preživetja vrste najpomembnejše.
A ni vsaka hrana enako zadovoljujoča. Večina nas ima raje sladek okus, saj ga naš mezolimbični sistem prepozna kot boljšega za naše telo. Evolucijsko in nekoliko poenostavljeno gledano – ko so naši predniki nabirali gozdne jagode, je kisel okus pomenil “še ne dovolj zrelo”, grenek pa “pazi strup”. Tako torej ni čudno, da nam košček sladke čokolade, da občutek nagrade, zadovoljstva, celo sreče. Doc. dr. Sergej Pirkmajer z Inštituta za patološko fiziologijo ljubljanske medicinske fakultete pa opozarja, da so se časi spremenili:
“Sladka, pa tudi mastna hrana, ki nas privlači zaradi okusa in vonja, hkrati povzroča tudi občutek zadovoljstva. In poti v možganih, ki omogočajo ta občutek, so v svoji osnovi koristne, zato ker so nas v preteklosti usmerjale k temu, da smo uživali hrano, ki smo jo potrebovali za preživetje. A to je bilo obdobje, ko je hrane v našem okolju primanjkovalo, poraba energije je bila relativno velika, saj jo je bilo treba veliko vložiti v telesno aktivnost. Takrat je bilo to smiselno. V današnjem okolju, ko smo manj telesno aktivni, po drugi strani je hrane, ki vsebuje veliko energije, relativno veliko vsaj v našem delu sveta, pa je to postalo neugodno. To je lahko potem tudi neke vrste tolažba v stresnih razmerah, občutek zadovoljstva, ki nam ga nudi hrana, lahko postane tudi kot nek izhod iz drugih težav.”
Sladkor je nujen za delovanje možganov
A naši možgani sladkor nujno potrebujejo. “Naši možgani so življenjsko odvisni od krvnega sladkorja, od glukoze,” pravi dr. Pirkmajer. Dnevno porabijo med 120 in 140 gramov tega sladkorja in s tem pridobijo vso energijo za svoje delovanje. To ne pomeni, da moramo pojesti toliko gramov belega sladkorja, saj sladkor vnesemo v telo z različnimi viri: s sadjem, kruhom, testeninami, vsi ogljikovi hidrati se namreč spremenijo v sladkor. Po Pirkmajerjevih besedah lahko naši možgani in telo dobro funkcionirajo brez vseh dodatnih, večinoma rafiniranih sladkorjev iz sladkarij, nekaj tednov tudi brez hrane. Razlogov, da bi morali prigrizniti kakšen priboljšek, da ne bi bili zaspani ali bi se lažje učili in delali, torej ni. Še več, preveč sladkorja ne predstavlja le tveganja za debelost, razvoj srčno-žilnih in sladkorne bolezni, temveč lahko škoduje tudi mentalnim sposobnostim.
Preveč sladkorja škoduje našim možganom
Medtem ko se večina raziskav o vplivu sladkorja na človekovo počutje osredotoča na tveganja za razvoj presnovnih in srčno-žilnih bolezni, so na kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA) preučevali tudi učinke sladkorja na kognitivne procese in učenje. Dr. Xia Yang, ki uči na oddelku za integrativno biologijo in fiziologijo:
“Raziskovali smo vpliv določene vrste sladkorja, in sicer fruktoze, ki je poceni sestavina in jo zato vsebuje zelo veliko prehranskih izdelkov – na primer gazirane pijače, omaka za testenine in podobno. Preučevali smo kognitivne sposobnosti in sposobnosti pomnenja pri podganah, ki smo jim šest tednov dajali pijačo z visoko vsebnostjo fruktoze. Ugotovili smo, da si niso dobro zapomnile stvari, niso se mogle dobro naučiti novih nalog.”
Dr. Yang je skupaj z dr. Fernandom Gomezom Pinillo in s sodelavci izvedla raziskavo na podganah, ki so morale najti pot iz labirinta. Skupina podgan, ki je prejemala fruktozno dieto, je za prečkanje labirinta potrebovala še enkrat več časa kot skupina podgan, ki je pila vodo. Fruktoza v na primer visoko fruktoznem koruznem sirupu namreč vpliva na slabšo komunikacijo med možganskimi celicami, škoduje sinapsam, ki nam omogočajo učenje.
V raziskavi so se osredotočili tudi na delovanje hipotalamusa, ki je odgovoren za našo presnovo, in na hipokampus, ki nadzira spomin, učenje in ki je povezan na primer tudi z Alzheimerjevo boleznijo. Ugotovili so, da zaradi fruktoze prihaja do sprememb številnih genov v možganih. So rezultati na podganah pomembni tudi za človeka? Dr. Yang pravi, da ja.
“V raziskavi smo povezali gene, na katere vpliva fruktoza, s človeškimi boleznimi. Obstaja namreč kar nekaj raziskav na ljudeh, ki določene gene povezujejo tako s presnovnimi kot z možganskimi boleznimi. Ugotovili smo, da so geni v podgani, na katere je vplivala fruktoza, povezani tudi s presnovnimi in z možganskimi boleznimi pri človeku. Konvergenca med obema vrstama je bila izjemna. Geni, ki smo jih opazovali mi na podganah, so pomembni tudi za človeške bolezni.”
Je sladkor droga?
Zaradi škodljivih vplivov rafiniranega sladkorja in izdelkov z visoko vsebnostjo fruktoze je v javnosti že dalj časa prisotna tudi dilema, ali bi morali bel sladkor obravnavati kot drogo, ker naj bi, podobno kot nikotin, kokain in heroin, “ugrabil” pot nagrajevanja v možganih. Zagovorniki te teze pravijo, da je uživanje oblik sladkorja, ki jih v naravi ne najdemo, prineslo podobne spremembe kot pri odvisnosti od prepovedanih drogah uporaba injekcije. Prav tako svojo tezo argumentirajo s tem, da če se sladkorju odpovemo, občutimo obtegnitvene sindrome, in da pri občutku zadovoljstva potrebujemo vedno več sladkorja. Dr. Sergej Pirkmajer opozarja, da moramo biti pri tem vprašanju previdni, saj med drogami in sladkorjem obstaja kar nekaj razlik.
“Hrano in sladkorje potrebujemo za življenje, drog pa ne potrebujemo – to je že ena bistvena razlika med sladkorjem in drogami.”
Tudi odtegnitveni sindrom je pri sladkorjih bistveno manjši kot pri drogah, prav tako pri uživanju hrane ne prihaja do motenj stanja zavesti. Če pojemo sladkarijo, naše telesne in kognitivne sposobnosti niso tako prizadete kot pri alkoholu ali drugih prepovedanih drogah. Vpliva pa sladkor na naše vedenje in motivacijo, pravi dr. Pirkmajer, in to prav zaradi občutka zadovoljstva, ki ga po poti nagrajevanja v naših možganih aktivira zaužitje (sladke) hrane. Za to, da pridemo do sladkega prigrizka, smo se pripravljeni zelo potruditi.
Leto 2020 je oddaji Možgani na dlani prineslo 53 novih epizod o delovanju tega našega izjemnega organa, ki nam omogoča tudi, da se v mislih sprehodimo po preteklosti in načrtujemo prihodnost. O obojem se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Majo Bresjanac in jo prosila, da tudi z vidika nevroznanosti pogleda na leto, ki se končuje.
Letos smo jih zelo pogrešali. Objem nas lahko potolaži, ponudi zavetje varnosti, zbliža z ljudmi, ki nam veliko pomenijo. Kaj pa objem pomeni za naše možgane in zakaj ga imajo tako radi? Je lahko objem vedno samo nekaj pozitivnega in kako se v obdobju brez objemov znajdejo ljudje, ki jih že tako pestijo stiske vseh vrst? Možgane bomo tokrat v objem vzeli z mag. Anico Prosnik Domjan, klinično psihologinjo iz UKC Maribor. Pripravlja Mojca Delač.
V tretjem, zadnjem delu miniserije Bližje bližini nadaljujemo zgodbo z vlogo empatije v bližnjih odnosih. Izvedeli bomo, zakaj nekdo, ki je empatičen, še ni nujno dober človek. Lepo je, če znamo biti blizu sebi in sami. A za to, da smo lahko sami, moramo imeti občutek, da nismo. Paradoksno? Seveda nam bo tudi to razložila doktorica Breda Jelen Sobočan, s katero se bomo pomudili še pri partnerskih odnosih in zapustitvi ter možganskih izzivih bližine sodobnega časa, med katere prav gotovo sodi tudi utrujenost zaradi Zooma. Oddajo pripravlja Mojca Delač.
V drugi epizodi miniserije Bližje bližini bomo svoje možgane zaposlili z vprašanjem, ali je bližina nekaj, česar se naučimo, ali nam je evolucijsko dana. Kako se razvija in kako čisto prve izkušnje z njo vplivajo na bližino v odnosih. Z doktorico Bredo Jelen Sobočan, psihiatrinjo in psihoterapevtko, zakorakamo tudi v koordinatni sistem, pri katerem je na eni osi 'strah pred bližino' in drugi 'strah pred zapustitvijo'. "Zgodba o bližini je zgodba o nas. O naši sedanjosti in preteklosti. Zgodba o naši prihodnosti. " pravi sogovornica. Pripravlja: Mojca Delač.
V času, ko je v ospredju fizična distanca, bomo Možgane na dlani v nizu treh decembrskih oddaj posvetili bližini. Kaj je to bližina? Kaj pomeni za naše nevronske mreže in kaj socialne mreže pomenijo za nas? Kje imamo z njo največje težave in ali je bližina nujno povezana s čustvi? Bližje bližini bomo s pomočjo psihiatrinje in psihoterapevtke Breda Jelen Sobočan. V prvem delu mini serije se sprašujemo - Bližina, kaj je to? Pripravlja: Mojca Delač.
V Možganih na dlani očitno radi govorimo o spanju, pa čeprav smo ravno jutranjiki tisti, ki ga ob jutrih v etru ponavadi kar precej grobo prekinemo … No, v tokratni četrtkovi nevronsko obarvani oddaji raziskujemo prav posebno stanje, do katerega pri nekaterih ljudeh pride med spanjem. O hoji v spanju se je Darja Pograjc pogovarjala z dr. Barbaro Gnidovec Stražišar, ki je somnologinja – strokovnjakinja na področju medicine spanja. Darja je preverila tudi, ali je to, da hodečega v tem stanju res ne smemo buditi, mit ali resnica. Prisluhnimo!
19. november je svetovni dan stranišč. Tudi v tokratnih četrtkovih jutranjih minutah z možgane se bomo posvetili temi in prostorom "kamor gre še cesar peš". Zakaj je tako zahtevno misliti na kaj drugega, če nas tišči na stranišče? Kako poteka povezava med možgani in mehurjem? Kako se te povezave oblikujejo z razvojem in kaj se zgodi, če so zaradi tega ali onega prekinjene? O tem se bomo pogovarjali z nevrologom in nevrofiziologom prof. dr. Davidom B. Voduškom. V četrtek ob 7.35 na Prvem.
Zdaj pa vas, drage poslušalke in cenjeni poslušalci, za dobro jutro prosim, da si v mislih sami sebe predstavljate na svoji najljubši plaži ali pa na svojem najljubšem razgledišču med vrhovi gora. Gre? Vidite slike in podobe in se vam zdi, da se skoraj lahko dotaknete morskih valov ali da je pravkar nad vami poletela ptica? Vse to zmore naša vizualizacija. Kaj pa se zgodi, če je ni? Tokrat bomo raziskali pojav, ki se mu reče AFANTAZIJA, nekateri ji pravijo tudi slepi um, opisuje pa nezmožnost vizualizacije. Zakaj se to zgodi in kako vpliva na posameznika, pa v pogovoru s predstojnikom katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom. Pripravlja Mojca Delač.
Budilka zvoni, zaspano se skobacamo iz postelje … napol v snu in še v temi odtavamo v smeri kopalnice in potem …. “AUuuuuUU!” naš prst na nogi doživi bližnje srečanje z robom postelje, omare ali kakšnega drugega predmeta, ki se je postavil po robu naši jutranji rutini in ne-bolečini. Kaj se dogaja v naših možganih, ko boli, smo v naših oddajah že raziskovali, tokrat pa se bomo ustavili pri tistem “Auuuuuuu!”Zakaj bolečino “ozvočimo”, vokaliziramo in – ali nam to kaj pomaga? Kako je pri akutni in kronični bolečini? Pri mlajših in starejših? Je podobno s solzami? Z odgovori nam bo pomagala doktorica Helena Jamnik z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije – Soča. Pripravlja: Mojca Delač.
Kdaj se začne samozavedanje? Kdaj ugotovimo, da v ogledalu gledamo sebe in ne drugega? Kako poteka učenje v prvih letih življenja? Je to v časih, v katerih živimo, kaj drugače? Veliko vprašanj za razvojnega nevroznanstvenika, prof. dr. Denisa Mareschala, direktorja Centra za Možgane in kognitivni razvoj na kolidžu Birkbeck v Londonu, kjer je tudi namestnik vodje oddelka za psihološke znanosti. V svet nevronov, ki se učijo, je z njim zavila Mojca Delač.
Odkritja ostankov možganskega tkiva med arheološkimi izkopavanji so izjemno redka. Prav zato je odkritje multidiscipinarne skupine raziskovalcev na čelu s forenzičnim antropologom Profesorjem Pierpaolom Petronejem iz Neaplja in vulkanologom profesorjem Guidom Giordanom iz Rimske Univerze Tre, tako izjemno. V eni od žrtev izbruha vulkana Vezuva v Herkulaneju iz leta 79 so našli vitrificirano možgansko tkivo, s tem pa dobili imeniten vpogled v centralni živčni sistem antičnega človeka. Nič čudnega, da je bilo odkritje, ki so ga pred kratkem objavili v znanstvenem članku, tako odmevno. Profesor Guido Giordano bo gost tokratne epizode Možganov na dlani, ki jo pripravlja Mojca Delač.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Zakaj je v zgodnjem obdobju otrokovega razvoja kar naenkrat beseda, ki se neprestano ponavlja in s katero dobi moč, da odkriva svet okoli sebe, hkrati pa vstopa v dialoge z odraslimi. Kaj se dogaja z nevroni v tem obdobju in zakaj ta zakaj postane tako priljubljen? O tem v tokratni epizodi, ki jo ob Tednu otroka posvečamo malim vprašanjem velike radovednosti. Na naša bo odgovarjala Kaja Hacin Beyazoglu, raziskovalka in asistentka na Katedri za razvojno psihologijo FF Univerze v Ljubljani. Pripravlja: Mojca Delač.
Za izhodišče tokratnega možganskega raziskovanja smo vzeli poslušalčevo vprašanje, kaj se zgodi, ko ob osebi, ki smrči, narediš tisti značilni "c c c c c", in ta za nekaj hipov preneha smrčati. Kaj se dogaja z našimi možgani, kadar smrčimo, kdaj je smrčanje pogostejše in kdaj lahko bolezensko stanje? O vsem tem smo se v 1. epizodi 6. sezone pogovarjali s somnologinjo prof. dr. Lejo Dolenc Grošelj.
V tokratni epizodi bomo spoznali Dašo in Tadeja. Oba sta zgodaj v svojem življenju, Daša ob koncu Osnovne šole, Tadej pa kot osemletnik, zbolela za epilepsijo. Epileptični napadi se kažejo v različnih podobah in včasih jih okolica niti ne opazi. Epilepsija namreč prizadane različna omrežja v naših možganih, z razvojem tehnologije, novimi znanji in raziskavami, pa je na volo že kar nekaj metod zdravljenja. O tem, stigmi, ki je še vedno prisotna in izkušnjah z epilepsijo, v tokrtatni epizodi pripovedujejo dr. Natalija Krajnc, otroška nevrologinja in presednica Društva Liga proti epilepsiji Slovenije, Daša Kovačič in Tadej Votolen. Avtorica: Mojca Delač.
O izzivih, zadnjih dognanjih, novi diagnostiki, kognitivni zalogi, vitalnosti in še čem se pogovarjamo z nevrologinjo prof. dr. Majo Trošt in kognitivnim nevroznanstvenikom prof. dr. Vojkom Kavčičem.
Seveda bi bilo precej idealistično in daleč stran od resničnega sveta, če bi si mislili, da se imajo naši možgani zmeraj čudovito in je vse v najlepšem redu. Skoraj vsak med nami se kdaj znajde v resni stiski. Te življenjske preizkušnje se lahko zdijo brezizhodne, čeprav, kot boste lahko slišali v nadaljevanju, možgani stvari zapletejo, a lahko tudi zelo uspešno rešijo. Pri tem jim lahko pomagamo na različne načine, sami ali s pomočjo drugih. Psihološki, biološki in sociološki dejavniki se, ko govorimo o samomoru, prepletajo v kompleksno sliko. O tem se bomo pogovarjali s psihologinjo, prof. dr. Vito Poštuvan, in prof. dr. Aljo Videtič Paska, ki raziskuje molekularne osnove samomorilnega vedenja.
Najbrž ste v življenju že koga požgečkali in je kdo požgečkal tudi vas. Žgečkanje z nežnim dotikanjem po kakem delu telesa povroča dražeč občutek, ob katerem navadno planemo v smeh in se refleksno zvijamo. Pri tem pa potrebujemo drugo osebo, saj se sami ne moremo požgečkati. Zakaj ne in kakšen vpogled nam to daje o razumevanju dotikov, se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Konstantino Kilteni, ki ima na Inštitutu Karolinsa na Švedskem svoj laboratorij, v katerem preučujejo žgečkanje.
V zadnji v nizu avgustovskih epizod, v katerih so naši možgani razpoloženi za planine, bomo govorili o - sestopu. Zakaj se toliko nesreč v gorah zgodi pri vračanju v dolino? Kaj imajo s tem pozornost, koncentracija in utrujenost? Kako pomembno je, da naši možgani pri tem dobro načrtujejo? O tem se bomo pogovarjali s prof. dr. Tanja Kajtna, športno psihologinjo in predavateljico na Fakulteti za šport. Pripravlja: Mojca Delač.
V avgustovskem sklopu oddaj naše možgane peljemo malo višje. Kako visoko pa mora to biti, da imajo težave s tako imenovano akutno višinsko boleznijo in kaj jim tako ponagaja? O tem smo se pogovarjali z zdravnikom kirurgom in gorskim reševalcem, dr. Jurijem Gorjancem.
Neveljaven email naslov