Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da hrana vpliva na naše počutje in zdravje, vemo, prav tako smo seznanjeni s tem, na katere sestavine moramo biti pozorni, če se želimo zdravo prehranjevati. Čim manj dodatkov, ojačevalcev okusov, nasičenih maščob in treh belih strupov: bele moke, soli in belega sladkorja. A glede na to, da smo pred kratkim izvedeli, da slovenski otroci in najstniki pojedo skoraj 67 kilogramov sladkorja na leto in da je ameriška sladkorna industrija vplivala za raziskave o tveganih učinkih sladkorja v prehrani, je naše vedenje o škodljivih vplivih sladkorja še vedno pomanjkljivo. Zato se bomo tudi v oddaji Možgani na dlani vprašali, zakaj je lahko kdaj čokolada tolažba, ali je sladkor droga in kako preveč sladkorja vpliva na naše kognitivne sposobnosti. Na Prvem v četrtkovem jutru ob 7.35! Pripravlja: Špela Šebenik.
Čeprav se vsi zavedamo tveganj debelosti in poznamo priporočila zdrave prehrane, slovenski otroci in najstniki še vedno pojedo skoraj 67 kilogramov sladkorja na leto. Zakaj torej kljub določenemu znanju še vedno posegamo po sladkarijah? Zakaj je čokolada tolažba, ali je sladkor droga in kako preveč sladkorja vpliva na naše kognitivne sposobnosti?
Ko človek zaužije hrano, se v njegovih možganih aktivirajo centri za nagrajevanje – nucleus accumbens, ventralno tegmentalno območje in predeli v skorji čelnega režnja, pa tudi v hipokampusu in amigdali. Mezolimbični sistem uporablja dopamin za posredovanje učinka “nagrade”, količino tega živčnega prenašalca pa povečujejo predvsem hrana in pijača, spolnost, skrb za druge – torej stvari, ki so z vidika preživetja vrste najpomembnejše.
A ni vsaka hrana enako zadovoljujoča. Večina nas ima raje sladek okus, saj ga naš mezolimbični sistem prepozna kot boljšega za naše telo. Evolucijsko in nekoliko poenostavljeno gledano – ko so naši predniki nabirali gozdne jagode, je kisel okus pomenil “še ne dovolj zrelo”, grenek pa “pazi strup”. Tako torej ni čudno, da nam košček sladke čokolade, da občutek nagrade, zadovoljstva, celo sreče. Doc. dr. Sergej Pirkmajer z Inštituta za patološko fiziologijo ljubljanske medicinske fakultete pa opozarja, da so se časi spremenili:
“Sladka, pa tudi mastna hrana, ki nas privlači zaradi okusa in vonja, hkrati povzroča tudi občutek zadovoljstva. In poti v možganih, ki omogočajo ta občutek, so v svoji osnovi koristne, zato ker so nas v preteklosti usmerjale k temu, da smo uživali hrano, ki smo jo potrebovali za preživetje. A to je bilo obdobje, ko je hrane v našem okolju primanjkovalo, poraba energije je bila relativno velika, saj jo je bilo treba veliko vložiti v telesno aktivnost. Takrat je bilo to smiselno. V današnjem okolju, ko smo manj telesno aktivni, po drugi strani je hrane, ki vsebuje veliko energije, relativno veliko vsaj v našem delu sveta, pa je to postalo neugodno. To je lahko potem tudi neke vrste tolažba v stresnih razmerah, občutek zadovoljstva, ki nam ga nudi hrana, lahko postane tudi kot nek izhod iz drugih težav.”
Sladkor je nujen za delovanje možganov
A naši možgani sladkor nujno potrebujejo. “Naši možgani so življenjsko odvisni od krvnega sladkorja, od glukoze,” pravi dr. Pirkmajer. Dnevno porabijo med 120 in 140 gramov tega sladkorja in s tem pridobijo vso energijo za svoje delovanje. To ne pomeni, da moramo pojesti toliko gramov belega sladkorja, saj sladkor vnesemo v telo z različnimi viri: s sadjem, kruhom, testeninami, vsi ogljikovi hidrati se namreč spremenijo v sladkor. Po Pirkmajerjevih besedah lahko naši možgani in telo dobro funkcionirajo brez vseh dodatnih, večinoma rafiniranih sladkorjev iz sladkarij, nekaj tednov tudi brez hrane. Razlogov, da bi morali prigrizniti kakšen priboljšek, da ne bi bili zaspani ali bi se lažje učili in delali, torej ni. Še več, preveč sladkorja ne predstavlja le tveganja za debelost, razvoj srčno-žilnih in sladkorne bolezni, temveč lahko škoduje tudi mentalnim sposobnostim.
Preveč sladkorja škoduje našim možganom
Medtem ko se večina raziskav o vplivu sladkorja na človekovo počutje osredotoča na tveganja za razvoj presnovnih in srčno-žilnih bolezni, so na kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA) preučevali tudi učinke sladkorja na kognitivne procese in učenje. Dr. Xia Yang, ki uči na oddelku za integrativno biologijo in fiziologijo:
“Raziskovali smo vpliv določene vrste sladkorja, in sicer fruktoze, ki je poceni sestavina in jo zato vsebuje zelo veliko prehranskih izdelkov – na primer gazirane pijače, omaka za testenine in podobno. Preučevali smo kognitivne sposobnosti in sposobnosti pomnenja pri podganah, ki smo jim šest tednov dajali pijačo z visoko vsebnostjo fruktoze. Ugotovili smo, da si niso dobro zapomnile stvari, niso se mogle dobro naučiti novih nalog.”
Dr. Yang je skupaj z dr. Fernandom Gomezom Pinillo in s sodelavci izvedla raziskavo na podganah, ki so morale najti pot iz labirinta. Skupina podgan, ki je prejemala fruktozno dieto, je za prečkanje labirinta potrebovala še enkrat več časa kot skupina podgan, ki je pila vodo. Fruktoza v na primer visoko fruktoznem koruznem sirupu namreč vpliva na slabšo komunikacijo med možganskimi celicami, škoduje sinapsam, ki nam omogočajo učenje.
V raziskavi so se osredotočili tudi na delovanje hipotalamusa, ki je odgovoren za našo presnovo, in na hipokampus, ki nadzira spomin, učenje in ki je povezan na primer tudi z Alzheimerjevo boleznijo. Ugotovili so, da zaradi fruktoze prihaja do sprememb številnih genov v možganih. So rezultati na podganah pomembni tudi za človeka? Dr. Yang pravi, da ja.
“V raziskavi smo povezali gene, na katere vpliva fruktoza, s človeškimi boleznimi. Obstaja namreč kar nekaj raziskav na ljudeh, ki določene gene povezujejo tako s presnovnimi kot z možganskimi boleznimi. Ugotovili smo, da so geni v podgani, na katere je vplivala fruktoza, povezani tudi s presnovnimi in z možganskimi boleznimi pri človeku. Konvergenca med obema vrstama je bila izjemna. Geni, ki smo jih opazovali mi na podganah, so pomembni tudi za človeške bolezni.”
Je sladkor droga?
Zaradi škodljivih vplivov rafiniranega sladkorja in izdelkov z visoko vsebnostjo fruktoze je v javnosti že dalj časa prisotna tudi dilema, ali bi morali bel sladkor obravnavati kot drogo, ker naj bi, podobno kot nikotin, kokain in heroin, “ugrabil” pot nagrajevanja v možganih. Zagovorniki te teze pravijo, da je uživanje oblik sladkorja, ki jih v naravi ne najdemo, prineslo podobne spremembe kot pri odvisnosti od prepovedanih drogah uporaba injekcije. Prav tako svojo tezo argumentirajo s tem, da če se sladkorju odpovemo, občutimo obtegnitvene sindrome, in da pri občutku zadovoljstva potrebujemo vedno več sladkorja. Dr. Sergej Pirkmajer opozarja, da moramo biti pri tem vprašanju previdni, saj med drogami in sladkorjem obstaja kar nekaj razlik.
“Hrano in sladkorje potrebujemo za življenje, drog pa ne potrebujemo – to je že ena bistvena razlika med sladkorjem in drogami.”
Tudi odtegnitveni sindrom je pri sladkorjih bistveno manjši kot pri drogah, prav tako pri uživanju hrane ne prihaja do motenj stanja zavesti. Če pojemo sladkarijo, naše telesne in kognitivne sposobnosti niso tako prizadete kot pri alkoholu ali drugih prepovedanih drogah. Vpliva pa sladkor na naše vedenje in motivacijo, pravi dr. Pirkmajer, in to prav zaradi občutka zadovoljstva, ki ga po poti nagrajevanja v naših možganih aktivira zaužitje (sladke) hrane. Za to, da pridemo do sladkega prigrizka, smo se pripravljeni zelo potruditi.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Da hrana vpliva na naše počutje in zdravje, vemo, prav tako smo seznanjeni s tem, na katere sestavine moramo biti pozorni, če se želimo zdravo prehranjevati. Čim manj dodatkov, ojačevalcev okusov, nasičenih maščob in treh belih strupov: bele moke, soli in belega sladkorja. A glede na to, da smo pred kratkim izvedeli, da slovenski otroci in najstniki pojedo skoraj 67 kilogramov sladkorja na leto in da je ameriška sladkorna industrija vplivala za raziskave o tveganih učinkih sladkorja v prehrani, je naše vedenje o škodljivih vplivih sladkorja še vedno pomanjkljivo. Zato se bomo tudi v oddaji Možgani na dlani vprašali, zakaj je lahko kdaj čokolada tolažba, ali je sladkor droga in kako preveč sladkorja vpliva na naše kognitivne sposobnosti. Na Prvem v četrtkovem jutru ob 7.35! Pripravlja: Špela Šebenik.
Čeprav se vsi zavedamo tveganj debelosti in poznamo priporočila zdrave prehrane, slovenski otroci in najstniki še vedno pojedo skoraj 67 kilogramov sladkorja na leto. Zakaj torej kljub določenemu znanju še vedno posegamo po sladkarijah? Zakaj je čokolada tolažba, ali je sladkor droga in kako preveč sladkorja vpliva na naše kognitivne sposobnosti?
Ko človek zaužije hrano, se v njegovih možganih aktivirajo centri za nagrajevanje – nucleus accumbens, ventralno tegmentalno območje in predeli v skorji čelnega režnja, pa tudi v hipokampusu in amigdali. Mezolimbični sistem uporablja dopamin za posredovanje učinka “nagrade”, količino tega živčnega prenašalca pa povečujejo predvsem hrana in pijača, spolnost, skrb za druge – torej stvari, ki so z vidika preživetja vrste najpomembnejše.
A ni vsaka hrana enako zadovoljujoča. Večina nas ima raje sladek okus, saj ga naš mezolimbični sistem prepozna kot boljšega za naše telo. Evolucijsko in nekoliko poenostavljeno gledano – ko so naši predniki nabirali gozdne jagode, je kisel okus pomenil “še ne dovolj zrelo”, grenek pa “pazi strup”. Tako torej ni čudno, da nam košček sladke čokolade, da občutek nagrade, zadovoljstva, celo sreče. Doc. dr. Sergej Pirkmajer z Inštituta za patološko fiziologijo ljubljanske medicinske fakultete pa opozarja, da so se časi spremenili:
“Sladka, pa tudi mastna hrana, ki nas privlači zaradi okusa in vonja, hkrati povzroča tudi občutek zadovoljstva. In poti v možganih, ki omogočajo ta občutek, so v svoji osnovi koristne, zato ker so nas v preteklosti usmerjale k temu, da smo uživali hrano, ki smo jo potrebovali za preživetje. A to je bilo obdobje, ko je hrane v našem okolju primanjkovalo, poraba energije je bila relativno velika, saj jo je bilo treba veliko vložiti v telesno aktivnost. Takrat je bilo to smiselno. V današnjem okolju, ko smo manj telesno aktivni, po drugi strani je hrane, ki vsebuje veliko energije, relativno veliko vsaj v našem delu sveta, pa je to postalo neugodno. To je lahko potem tudi neke vrste tolažba v stresnih razmerah, občutek zadovoljstva, ki nam ga nudi hrana, lahko postane tudi kot nek izhod iz drugih težav.”
Sladkor je nujen za delovanje možganov
A naši možgani sladkor nujno potrebujejo. “Naši možgani so življenjsko odvisni od krvnega sladkorja, od glukoze,” pravi dr. Pirkmajer. Dnevno porabijo med 120 in 140 gramov tega sladkorja in s tem pridobijo vso energijo za svoje delovanje. To ne pomeni, da moramo pojesti toliko gramov belega sladkorja, saj sladkor vnesemo v telo z različnimi viri: s sadjem, kruhom, testeninami, vsi ogljikovi hidrati se namreč spremenijo v sladkor. Po Pirkmajerjevih besedah lahko naši možgani in telo dobro funkcionirajo brez vseh dodatnih, večinoma rafiniranih sladkorjev iz sladkarij, nekaj tednov tudi brez hrane. Razlogov, da bi morali prigrizniti kakšen priboljšek, da ne bi bili zaspani ali bi se lažje učili in delali, torej ni. Še več, preveč sladkorja ne predstavlja le tveganja za debelost, razvoj srčno-žilnih in sladkorne bolezni, temveč lahko škoduje tudi mentalnim sposobnostim.
Preveč sladkorja škoduje našim možganom
Medtem ko se večina raziskav o vplivu sladkorja na človekovo počutje osredotoča na tveganja za razvoj presnovnih in srčno-žilnih bolezni, so na kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA) preučevali tudi učinke sladkorja na kognitivne procese in učenje. Dr. Xia Yang, ki uči na oddelku za integrativno biologijo in fiziologijo:
“Raziskovali smo vpliv določene vrste sladkorja, in sicer fruktoze, ki je poceni sestavina in jo zato vsebuje zelo veliko prehranskih izdelkov – na primer gazirane pijače, omaka za testenine in podobno. Preučevali smo kognitivne sposobnosti in sposobnosti pomnenja pri podganah, ki smo jim šest tednov dajali pijačo z visoko vsebnostjo fruktoze. Ugotovili smo, da si niso dobro zapomnile stvari, niso se mogle dobro naučiti novih nalog.”
Dr. Yang je skupaj z dr. Fernandom Gomezom Pinillo in s sodelavci izvedla raziskavo na podganah, ki so morale najti pot iz labirinta. Skupina podgan, ki je prejemala fruktozno dieto, je za prečkanje labirinta potrebovala še enkrat več časa kot skupina podgan, ki je pila vodo. Fruktoza v na primer visoko fruktoznem koruznem sirupu namreč vpliva na slabšo komunikacijo med možganskimi celicami, škoduje sinapsam, ki nam omogočajo učenje.
V raziskavi so se osredotočili tudi na delovanje hipotalamusa, ki je odgovoren za našo presnovo, in na hipokampus, ki nadzira spomin, učenje in ki je povezan na primer tudi z Alzheimerjevo boleznijo. Ugotovili so, da zaradi fruktoze prihaja do sprememb številnih genov v možganih. So rezultati na podganah pomembni tudi za človeka? Dr. Yang pravi, da ja.
“V raziskavi smo povezali gene, na katere vpliva fruktoza, s človeškimi boleznimi. Obstaja namreč kar nekaj raziskav na ljudeh, ki določene gene povezujejo tako s presnovnimi kot z možganskimi boleznimi. Ugotovili smo, da so geni v podgani, na katere je vplivala fruktoza, povezani tudi s presnovnimi in z možganskimi boleznimi pri človeku. Konvergenca med obema vrstama je bila izjemna. Geni, ki smo jih opazovali mi na podganah, so pomembni tudi za človeške bolezni.”
Je sladkor droga?
Zaradi škodljivih vplivov rafiniranega sladkorja in izdelkov z visoko vsebnostjo fruktoze je v javnosti že dalj časa prisotna tudi dilema, ali bi morali bel sladkor obravnavati kot drogo, ker naj bi, podobno kot nikotin, kokain in heroin, “ugrabil” pot nagrajevanja v možganih. Zagovorniki te teze pravijo, da je uživanje oblik sladkorja, ki jih v naravi ne najdemo, prineslo podobne spremembe kot pri odvisnosti od prepovedanih drogah uporaba injekcije. Prav tako svojo tezo argumentirajo s tem, da če se sladkorju odpovemo, občutimo obtegnitvene sindrome, in da pri občutku zadovoljstva potrebujemo vedno več sladkorja. Dr. Sergej Pirkmajer opozarja, da moramo biti pri tem vprašanju previdni, saj med drogami in sladkorjem obstaja kar nekaj razlik.
“Hrano in sladkorje potrebujemo za življenje, drog pa ne potrebujemo – to je že ena bistvena razlika med sladkorjem in drogami.”
Tudi odtegnitveni sindrom je pri sladkorjih bistveno manjši kot pri drogah, prav tako pri uživanju hrane ne prihaja do motenj stanja zavesti. Če pojemo sladkarijo, naše telesne in kognitivne sposobnosti niso tako prizadete kot pri alkoholu ali drugih prepovedanih drogah. Vpliva pa sladkor na naše vedenje in motivacijo, pravi dr. Pirkmajer, in to prav zaradi občutka zadovoljstva, ki ga po poti nagrajevanja v naših možganih aktivira zaužitje (sladke) hrane. Za to, da pridemo do sladkega prigrizka, smo se pripravljeni zelo potruditi.
Tokrat se bomo lotili teme, na katero nas je opozorila poslušalka. Mamica opaža, da malček sredi noči prestrašeno kriči ter dela grimase in ga res prežema strah. Kaj je to? Nočna groza! In kaj ima z našimi možgani in spanjem? Ogromno! Zato smo v studio povabili somnologinjo, specialistko pediatrije in nevrologije ter vodjo otroškega oddelka v Splošni bolnišnici Celje, doc. dr. Barbaro Gnidovec Stražišar. Pripravlja: Mojca Delač.
Predvajamo najboljše zgodbe z natečaja Znanosti na cesti - Od solz do smeha z demenco. Prva bo zgodba "V paviljonu" avtorice Maše Šemrov. Bere Maja Moll. Ob poslušanju zgodbe se Mojca Delač z dr. Zdenko Čebašek Travnik pogovarja o temah in izkušnjah z demenco, ki jih zgodba odpira.
V Možganih na dlani bomo pokukali na Portugalsko. Športni psihologi radi povedo, da se kompleksi procesi, s katerimi se ukvarja športna psihologija, seveda ne morejo razumeti samo z vpogledom v možgansko delovanje. Ampak, tudi tu je vedno več znanega. Seveda pa se je tudi sama disciplina športne psihologije skozi desetletja močno razvila. S tem se strinja tudi prof. Sidonio Serpa, ugleden portugalski psiholog, raziskovalec, predavatelj in nekdanji gimnastik, ki bo z nami v Možganih na dlani.
Danes bo z nami prof. dr. Tanja Kajtna, športna psihologinja s fakultete za šport v Ljubljani, ki je tudi predsednica sekcije za športno psihologijo pri Društvu psihologov Slovenije. Na mednarodnem kongresu Šport skozi oči psihologije, ki je sredi decembra potekal v Ljubljani, je govorila tudi o safeguardingu, ali lepše v slovenščini - zaščiti športnikov. Kaj to je, pa pojasnimo takoj, ko prof. Kajtna strne nekaj vtisov z dogodka. Strinjala se je, da je bil za športno psihologijo ta dogodek res izvrsten zaključek leta. Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi možgani, njih uporabniki in navdušenci, pa se družimo skupaj še zadnjič v letošnjem letu. Naši možgani imajo seveda to izjemno sposobnost, da zmorejo potovati v času. Lahko pomislijo, kako je bilo med letom dni, lahko si tudi pričarajo podobo sveta in življenja v prihodnjem letu. Skratka, so naš izjemen potovalni in časovni stroj, ki pa ni nezmotljiv in na žalost tudi ne nepokvarljiv. Mojca Delač bo v nekaj minutah pogledala nazaj in naprej. Je že tako, povezati celo leto vsebin o možganih v eno malho jutranjega izbora bi bilo tako, kot da bi rekli, da je za jezik v možganih potreben en nevron. Ne gre. Je omrežje, sodelovanje in povezovanje. Lahko ga zaželimo tudi možganom.
Danes bomo spoznali slovenskega nevrologa, ki že nekaj desetletij živi čez lužo, tja je odšel po opravljeni medicinski fakulteti v Zagrebu. Mladost pa je preživljal v Celju. Prof. dr. Dimitri Krainc trenutno deluje kot profesor na oddelku in predstojnik Oddelka za nevrologijo ter kot direktor Simpson Querrey Centra za nevrogenetiko na Univerzi Northwestern, na Medicinski fakulteti Feinberg v Chicagu. Pred tem je več kot dve desetletji preživel v splošni bolnišnici Massachusetts in na Medicinski šoli Harvard. Za svoje delo je prejel številne nagrada. Še čisto sveža je tudi novica, da je bil izvoljen v Ameriško akademijo izumiteljev, gre za najvišje ameriško priznanje za akademske izumitelje oz. inovatorje.
Doc. dr. Naja Ferjan Ramirez deluje na Univerzi Washington v Seattlu na Zahodni obali Združenih držav Amerike. Čez lužo je odšla že pred dvema desetletjema, najprej na dodiplomski študij nevroznanosti na Univerzo Brown, nato na Univerzo v San Diego, kjer je doktorirala iz lingvistike in kognitivne znanosti. Večjezičnost je del njenega raziskovalnega in zasebnega življenja. Redni sopotniki Možganov na dlani se zagotovo spomnite, kako nam je pred kar nekaj leti razložila, da smo ob rojstvu sposobni zaznati razlike med vsemi glasovi, ki obstajajo, v vseh jezikih sveta. Zato je zelo pomembno, da se z dojenčki veliko pogovarjamo. V Možganih na dlani je pogledala na leto 2023 skozi prizmo raziskovanja nevrolingvistike in (jezikovne) kognicije. Pripravlja: Mojca Delač
December je poseben čas in mi si bomo za darilo v štirih epizodah privoščili kar – možgane, in to tiste, ki jih je pot odpeljala po svetu, kjer se ukvarjajo – z možgani! V prvi decembrski epizodi je z nami Prekmurka, dr. Martina Šebök, ki že sedem let živi v Zürichu in deluje na univerzitetni bolnišnici Zürich. Po svetu nevronov vas vsak teden pelje Mojca Delač.
Bolečine ne maramo, čeprav nas večkrat, ko je akutna, lahko obvaruje. Pri kronični je drugače. Prof. Dr. Apkar Vania Apkarian je profesor fiziologije, anesteziologije, fizikalne medicine in rehabilitacije na Univerzi Northwestern Feinberg School of Medicine v ZDA. Velja za pionirja uporabe magnetno resonančne spektoskropije, s pomočjo katere lahko dobijo vpogled v nevrokemično dogajanje v naših možganih. Prof. Apkarian se med drugim posveča tudi vprašanju kronične bolečine, več o tem je povedal v pogovoru z Mojco Delač za Možgane na dlani.
Nevrolog dr. Jeremy Isaacs je specialist za kognitivno nevrologijo in demenco in je med drugim direktor klinične mreže za demenco v Londonu. Tisti, ki ste zvesti poslušalci Možganov na dlani, se morda spomnite oddaje izpred petih let, v kateri nam je približal funkcionalno kognitivno motnjo. V tokratni oddaji pa nam je razložil, zakaj se v zgodbo o preventivi pred demenco vmeša tudi - kvaliteta zraka. Pripravlja: Mojca Delač.
Ekipa raziskovalcev iz Francije in Švice je s pomočjo pomembnega razvoja področja nevroprotetike Marcu Gauthierju v hrbtenjačo vstavila elektrode in z njihovo pomočjo povrnila sposobnost, da, če povemo poenostavljeno, gospod, ki že več kot četrt stoletja sobiva s Parkinsonovo boleznijo, ponovno lahko učinkoviteje upravlja s svojimi nogami in njegova hoja se je izboljšala. Nevrolog z UKC Ljubljana doc. dr. Dejan Georgiev je za Možgane na dlani pokomentiral ta optimističen primer in ga postavil v širši raziskovalni, terapevtski in življenjski kontekst.
Profesor Martin Turner je nevrolog, ki je v začetku jeseni gostoval na Sinapisini nevroznanstveni konferenci v Ljubljani. Kot je povedal za našo oddajo, se specializira za motnje delovanja živčnega sistema, zadnjih 20 let pa deluje na področju bolezni motoričnega nevrona oziroma ALS – amiotrofične lateralne skleroze. Kaj lahko o njej razberemo iz krvi? Zakaj so geni le del odgovorov? In ali lahko s svojim (zdravim) življenjskim slogom kaj vplivamo na razvoj bolezni? Mojca Delač vas skupaj s sogovornikom vabi med nevrone!
Vau! Si predstavljate! Vsak teden se učimo in čudimo, kako očarljiva in zares fascinantna gmota tkiva so naši možgani, kaj vse zmorejo in kje vse nam jo lahko pošteno zagodejo. Prav kompleksnost vseh teh omrežij pa je seveda za področje kot je nevrokirurgija, še toliko bolj zahtevna. Dr. Andrej Vranič je gost tokratne epizode Možganov na dlani, na 12. konferenci slovenskih zdravnikov iz sveta in Slovenije ga je pred radijski mikrofon povabila Živa Trček.
Oktobra praznuje naš radio, zato brskamo po njegovem arhivu in četrtkove jutranje odmerke za nevroznanost znova namenjamo zvoku. Brez glasu radia zagotovo ne bi bilo, je pa tudi glas nekaj, kar raste in se razvija s človekom. Ste kdaj pomislili, da so naši možgani povezani tudi z glasilkami? O tem prof. dr. Irena Hočevar Boltežar, otorinolaringologinja, ter profesor glasbe in naš glasbeni urednik Matej Jevnišek. Zgodbo možganov in glasilk je povezal glas Mojce Delač.
V mesecu oktobru praznuje tudi naš radio in zdaj se bomo znova spomnili na epizodo Možganov na dlani, ki je odgovarjala na vprašanje – ali svoj glas res slišimo drugače? Nemalokrat slišimo, da na primer kdo od sodelujočih reče, da svoj glas le stežka posluša po radiu, saj je čisto drugačen. Pa to drži? Kako se slišimo sami in kako nas slišijo drugi? Kaj pa, kadar smo v res tihi in dobro izolirani sobi, ki se ji reče radijski studio? Osvežimo znanje. Na potep v svet nevronov je Mojca Delač zavila s prof. dr. Sabo Batellino s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana.
Ob začetku mednarodne Sinapsine konference se nam bo za dobro jutro v studiu pridružil doc.dr. Blaž Koritnik, predstojnik Kliničnega Inštituta za klinično nevrologijo UKC Ljubljana. Z Mojco Delač se bosta pogovarjala o nekaterih najbolj perečih temah v nevroznanosti, ki jih bodo načeli, poleg tega pa odgovorita tudi na vprašanje naše mlade poslušalke Mete! Vabljeni k poslušanju!
21. september je svetovni dan alzheimerjeve bolezni in današnjo epizodo sem seveda pripravila z mislijo na to. Ampak! Verjetno bi mnogi kot iz topa znali izstreliti, da so v naših možganih nevroni. Kaj pa glija celice? Se še spomnite? So izjemno pomembne, a kar malo v zakulisju možganske slave. V soj žarometov smo jih v Možgani na dlani postavili že dvakrat. Zelo me veseli, da sva se v radijskem studiu znova srečali s prof. dr. Nino Vardjan, z Inštituta za patološko fiziologijo. Že zdaj pa povabilo – za abc znanje o celicah glija in kaj so, pobrskajte po arhivu. Šest let se nismo ujeli v radijskem etru! No, v tem času je seveda novega veliko. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat gremo nekam na pol poti med Parizom in Bordeauxem, v Francijo, prof. Michel Audiffren prihaja iz Poitiersa, raziskovalno pa ga zanima, kako gibanje vpliva na kognicijo. V zadnjem času zlasti to, kako mentalna utrujenost vpliva na gibanje. Pred mikrofon Možganov na dlani ga je povabila Mojca Delač.
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Zdaj gre pa zares. Na svidenje poletne počitnice do prihodnjega leta! Pozdravljen, šolsko- delovni ritem. Naši možgani pa se zdaj ne bodo ukvarjali samo z obilico dela in obveznostmi, ampak tudi – z obilico sedenja. Zato to epizodo namenjamo gibanju. Prof. Tibor Hortobagy je profesor znanosti o gibanju ali kineziologije. Raziskuje pa to, kako telovadba vpliva na biomehaniko in možganske funkcije pri zdravih posameznikih in tistih, ki imajo z zdravjem težave. Prihaja iz Madžarske, kjer tudi deloma poučuje, njegovo primarno delo pa poteka na Univerzitetnem kliničnem centru v Groningenu. Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov