Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Narava dobrodejno vpliva na človeka, kar je pomembno tudi z vidika vse večje urbanizacije, ki med ljudmi povečuje duševne stiske. Ali lahko zelene mestne površine izboljšajo duševno zdravje ljudi? Kako na človeka vpliva sprehod po mestnem parku, kako sprehod po mestnih ulicah?
Rekreacija je pomemben del našega življenja in vpliva tudi za naše zdravje, v oddaji Možgani na dlani pa smo govorili o tem, da je pomembno tudi, kje jo izvajamo. Strokovnjaki že nekaj časa poudarjajo, da je naravno okolje blagodejno za človeka – izboljša naše počutje in celo spreminja naše možgane. To je pomembno tudi zato, ker več kot polovica ljudi na svetu živi v urbanih središčih in predmestjih, strokovnjaki pa ocenjujejo, da se bo ta delež do leta 2050 povzpel na 2 tretjini. Poleg vseh prednosti, ki jih ponuja življenje v mestu, so tu seveda tudi slabosti. Urbanizacija je pripeljala k rahlemu povišanju anksioznosti in motenj razpoloženja pri ljudeh, ki živijo v mestih, čeprav razlogi zato niso jasni. Mogoče lahko vsaj delno na to odgovori dr. Gregory Bratman iz Šole za zemeljske, energijske in okoljske študije kalifornijske univerze Stanford. Mestni ljudje so namreč manj v stiku z naravo, zato je raziskal, kako nanje vpliva najbolj osnovna vrsta rekreacije – hoja – po mestu ali v mestnem parku.
Sprehod po mestu vs. sprehod po mestnem parku
Bratmanov eksperiment je zajemal dve skupini ljudi. Ena je 90 minut hodila po zelenem mestnem parku, torej v naravi, druga pa po mestnih ulicah.
“Namerno smo se osredotočili na zelen urban prostor. Naše delo ni potekalo nekje v divjini, temveč se je ena skupina udeležencev sprehajala po parku, druga pa po mestnih ulicah. Želeli smo namreč ugotoviti, ali naravno okolje v mestih blagodejno vpliva na ljudi, ki živijo v urbanih središčih in predmestjih. Ko smo primerjali obe skupini, so se pokazale velike razlike. Po sprehodu v urbanem okolju je bila krivulja sprememb v počutju ljudi skoraj ravna – tako glede volje kot občutkov tesnobe, o katerih so udeleženci poročali pred in po hoji. Prav tako ni bilo večjih sprememb pri njihovem delovnem spominu, kar smo preučevali z računalniškim testom. Z več preizkusi smo ugotovili, da se udeleženci urbanega sprehoda po eksperimentu niso počutili dosti drugače kot pred njim. Pri udeležencih z izkušnjo sprehoda v naravi pa so se pokazale večje in pozitivne spremembe: povečanje dobre volje, zmanjšanje slabega počutja in občutka tesnobe, izboljšanje delovnega spomina.”
Narava spreminja naše možgane
Dr. Bratman je preučeval tudi vpliv narave na naša čustva, dojemanje samega sebe, na človekovo duševno zdravje.
“Poleg tega smo merili tudi obliko čustvene regulacije, ki ji pravimo ruminacija. Čustveno regulacijo najbolj široko razumemo kot to, kako spremenimo svoja čustva – tako, da nam koristijo, ali pa, da nam ne. Ruminacija je v osnovi precej neugodna za naše počutje. V psihologiji s tem mislimo na negativno samopodobo, obsesivne misli, na premlevanje preteklosti in razlogov, zakaj in kako smo nekaj naredili … Ljudje mislijo, da so take misli zanje koristne, a v največ primerih niso. Lahko povečajo slabo voljo in v nekaterih primerih predstavljajo dejavnik tveganja za pojav depresije. Naša hipoteza je bila, da bodo prebivalci mest po izkušnji v naravi poročali o manjši ruminaciji. In to smo z našima dvema eksperimentoma tudi potrdili.”
Razlike med skupinama udeležencev v raziskavi dr. Gregoryja Bratmana so se pokazale tudi pri posnetkih možganov, pri katerih so se osredotočili na del možganov, ki jih povezujejo z depresijo:
“Naredili smo preprost posnetek mirujočih možganov udeležencev pred in po sprehodu v mestu ali parku. Osredotočili smo se na nevronsko aktivnost enega dela čelnega režnja, in sicer predela možganov, ki ga povezujemo z ruminacijo. Opazili smo zmanjšanje aktivnosti v subgenualni cingulatni skorji pri tistih, ki so se sprehajali v parku.”
In prav aktivnost v tem delu možganov strokovnjaki povezujejo z depresijo in drugimi duševnimi motnjami.
Ne vemo še, zakaj ima narava na nas pozitivne učinke
Tudi druge multidisciplinarne raziskave govorijo o pozitivnih vplivih narave, a zakaj ima narava take učinke? Je to zaradi zraka, zelene barve, miru, odsotnosti zvoka? Celostnega odgovora ne poznamo, pravi Gregory Bratman. V preteklosti so se razvile teorije, ki to pojasnjujejo (teorija obnove pozornosti, teorija zmanjševanja stresa, teorija biofilije), njegov odgovor pa je:
“Ne vemo, katere »lastnosti« narave pozitivno vplivajo na nas. Mogoče vsi našteti dejavniki in kombinacija le-teh. Do določene mere vemo, da ima hrup škodljiv vpliv na človekove kognitivne funkcije in počutje. Pred kratkim so raziskovali vizualne vplive na naše možgane in počutje – na primer, kako na to vpliva število robov, ki jih gledamo. Onesnaževanje zraka je problem – če je v naravnem okolju sredi mesta tudi svež zrak, potem tudi to lahko prispeva svoj del k enačbi …”
A kljub temu, da je odgovor na vprašanje zakaj zaenkrat še skrit, vpliv narave na človeka pa zelo kompleksen (odvisen tudi od zgodovine in lastnosti posameznika), obstaja konsenz o blagodejnih vplivih narave na človeka. Dostopnost do naravnih, zelenih območij v mestu bo po mnenju našega sogovornika zmeraj bolj vplivala na mentalno zdravje ljudi v mestih, zato bi morali temu pozornost posvetiti tudi urbanisti in arhitekti.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Narava dobrodejno vpliva na človeka, kar je pomembno tudi z vidika vse večje urbanizacije, ki med ljudmi povečuje duševne stiske. Ali lahko zelene mestne površine izboljšajo duševno zdravje ljudi? Kako na človeka vpliva sprehod po mestnem parku, kako sprehod po mestnih ulicah?
Rekreacija je pomemben del našega življenja in vpliva tudi za naše zdravje, v oddaji Možgani na dlani pa smo govorili o tem, da je pomembno tudi, kje jo izvajamo. Strokovnjaki že nekaj časa poudarjajo, da je naravno okolje blagodejno za človeka – izboljša naše počutje in celo spreminja naše možgane. To je pomembno tudi zato, ker več kot polovica ljudi na svetu živi v urbanih središčih in predmestjih, strokovnjaki pa ocenjujejo, da se bo ta delež do leta 2050 povzpel na 2 tretjini. Poleg vseh prednosti, ki jih ponuja življenje v mestu, so tu seveda tudi slabosti. Urbanizacija je pripeljala k rahlemu povišanju anksioznosti in motenj razpoloženja pri ljudeh, ki živijo v mestih, čeprav razlogi zato niso jasni. Mogoče lahko vsaj delno na to odgovori dr. Gregory Bratman iz Šole za zemeljske, energijske in okoljske študije kalifornijske univerze Stanford. Mestni ljudje so namreč manj v stiku z naravo, zato je raziskal, kako nanje vpliva najbolj osnovna vrsta rekreacije – hoja – po mestu ali v mestnem parku.
Sprehod po mestu vs. sprehod po mestnem parku
Bratmanov eksperiment je zajemal dve skupini ljudi. Ena je 90 minut hodila po zelenem mestnem parku, torej v naravi, druga pa po mestnih ulicah.
“Namerno smo se osredotočili na zelen urban prostor. Naše delo ni potekalo nekje v divjini, temveč se je ena skupina udeležencev sprehajala po parku, druga pa po mestnih ulicah. Želeli smo namreč ugotoviti, ali naravno okolje v mestih blagodejno vpliva na ljudi, ki živijo v urbanih središčih in predmestjih. Ko smo primerjali obe skupini, so se pokazale velike razlike. Po sprehodu v urbanem okolju je bila krivulja sprememb v počutju ljudi skoraj ravna – tako glede volje kot občutkov tesnobe, o katerih so udeleženci poročali pred in po hoji. Prav tako ni bilo večjih sprememb pri njihovem delovnem spominu, kar smo preučevali z računalniškim testom. Z več preizkusi smo ugotovili, da se udeleženci urbanega sprehoda po eksperimentu niso počutili dosti drugače kot pred njim. Pri udeležencih z izkušnjo sprehoda v naravi pa so se pokazale večje in pozitivne spremembe: povečanje dobre volje, zmanjšanje slabega počutja in občutka tesnobe, izboljšanje delovnega spomina.”
Narava spreminja naše možgane
Dr. Bratman je preučeval tudi vpliv narave na naša čustva, dojemanje samega sebe, na človekovo duševno zdravje.
“Poleg tega smo merili tudi obliko čustvene regulacije, ki ji pravimo ruminacija. Čustveno regulacijo najbolj široko razumemo kot to, kako spremenimo svoja čustva – tako, da nam koristijo, ali pa, da nam ne. Ruminacija je v osnovi precej neugodna za naše počutje. V psihologiji s tem mislimo na negativno samopodobo, obsesivne misli, na premlevanje preteklosti in razlogov, zakaj in kako smo nekaj naredili … Ljudje mislijo, da so take misli zanje koristne, a v največ primerih niso. Lahko povečajo slabo voljo in v nekaterih primerih predstavljajo dejavnik tveganja za pojav depresije. Naša hipoteza je bila, da bodo prebivalci mest po izkušnji v naravi poročali o manjši ruminaciji. In to smo z našima dvema eksperimentoma tudi potrdili.”
Razlike med skupinama udeležencev v raziskavi dr. Gregoryja Bratmana so se pokazale tudi pri posnetkih možganov, pri katerih so se osredotočili na del možganov, ki jih povezujejo z depresijo:
“Naredili smo preprost posnetek mirujočih možganov udeležencev pred in po sprehodu v mestu ali parku. Osredotočili smo se na nevronsko aktivnost enega dela čelnega režnja, in sicer predela možganov, ki ga povezujemo z ruminacijo. Opazili smo zmanjšanje aktivnosti v subgenualni cingulatni skorji pri tistih, ki so se sprehajali v parku.”
In prav aktivnost v tem delu možganov strokovnjaki povezujejo z depresijo in drugimi duševnimi motnjami.
Ne vemo še, zakaj ima narava na nas pozitivne učinke
Tudi druge multidisciplinarne raziskave govorijo o pozitivnih vplivih narave, a zakaj ima narava take učinke? Je to zaradi zraka, zelene barve, miru, odsotnosti zvoka? Celostnega odgovora ne poznamo, pravi Gregory Bratman. V preteklosti so se razvile teorije, ki to pojasnjujejo (teorija obnove pozornosti, teorija zmanjševanja stresa, teorija biofilije), njegov odgovor pa je:
“Ne vemo, katere »lastnosti« narave pozitivno vplivajo na nas. Mogoče vsi našteti dejavniki in kombinacija le-teh. Do določene mere vemo, da ima hrup škodljiv vpliv na človekove kognitivne funkcije in počutje. Pred kratkim so raziskovali vizualne vplive na naše možgane in počutje – na primer, kako na to vpliva število robov, ki jih gledamo. Onesnaževanje zraka je problem – če je v naravnem okolju sredi mesta tudi svež zrak, potem tudi to lahko prispeva svoj del k enačbi …”
A kljub temu, da je odgovor na vprašanje zakaj zaenkrat še skrit, vpliv narave na človeka pa zelo kompleksen (odvisen tudi od zgodovine in lastnosti posameznika), obstaja konsenz o blagodejnih vplivih narave na človeka. Dostopnost do naravnih, zelenih območij v mestu bo po mnenju našega sogovornika zmeraj bolj vplivala na mentalno zdravje ljudi v mestih, zato bi morali temu pozornost posvetiti tudi urbanisti in arhitekti.
Dobro jutro, dragi možgani, dobro jutro, glas. Ker ta zvok, ki ga dela človek s svojimi govorilnimi organi 16. aprila praznuje svetovni dan, bosta tudi dve aprilski epizodi, ki ga objemata, tako kot glasilki, namenjeni glasu. V prvi Mojca Delač s pomočjo foniatrinje prof. dr. Irene Hočevar Boltežar raziskuje nevrogene motnje glasu.
Tokrat se bomo posvetili aktivnosti, ki ji namenimo približno tretjino svojega življenja. O trikotniku možgani- spanje- zdrav imunski sistem se je Mojca Delač pogovarjala s somnologinjo prof. dr. Lejo Dolenc Grošelj. V epizodi tudi o aktimetriji oz. aktigrafiji in o tem, ali se pri spremljanju svojega spanja zanašamo na pametne ure. Možgani na dlani so na sporedu vsako četrtkovo jutro ob 7.35 na Prvem.
To je zadnja epizoda v tokratni marčevski supermožganski seriji, ki je navdih našla v Tednu možganov in rekla – Tako se govori! Če pomislimo na epizode o razvoju govora, o preklinjanju in Tourettovem sindromu, pa o sindromu tujega naglasa… smo se že naučili, da jeziki odpirajo svetove, za nas in naše možgane. In današnja zgodba bo to več kot potrdila. Ali to, da poznamo več izrazov za modro pomeni, da jo tudi drugače zaznavamo? Gremo na Otok, na Univerzo Lancaster, k profesorju aplikativne lingvistike, Panosu Athanaopoulosu! Pripravlja: Mojca Delač.
50-letnemu Američanu so diagnosticirali raka prostate. Čez nekaj mesecev je začel govoriti drugače. Zdelo se je, kot da ima irski naglas. Slikanje možganov takrat ni pokazalo nobenih sprememb. Kaj se je zgodilo? Sindrom tujega naglasa ni pogost, doslej so diagnosticirali približno 190 primerov, res pa je, pravi tokratna sogovornica, prof. dr. Stefanie Keulen (Vrije Universitat, Bruselj), da se mnogim ne zdi nekaj, zaradi česar bi odšli k zdravniku,kljub temu, da dodobra poseže v posameznikovo življenje. Kaj se torej dogaja z možgani, ko naš govor dobi tuji naglas? Raziskujemo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Hitro se "prilepijo" na naše možgane in že kot otrokom nam dajo vedeti, da preklinjanje res ni lepo! Psovke, zmerljivke in kletvice vseh vrst imajo močno vlogo v družbi, lahko izražajo različna emotivna stanja in seveda lahko globoko ranijo in prizadanejo. Nam lahko kletvice tudi pomagajo? Kakšen je njihov analgetski učinek, zakaj nosijo v sebi takšno moč in kaj se z možgani dogaja takrat, ko preklinjamo, ne da bi želeli? V posluh ponujamo prav posebno epizodo oddaje Možgani na dlani, ki sta jo ob Tednu možganov pripravila Luka Hvalc (Val202) in Mojca Delač (Prvi). Frekvenca X in Možgani na dlani družno o besedah, ki niso samo odraz dandanašnje družbe. Je bilo v Trubarjevih časih kaj drugače? Preverimo!
Dragi zgovorni in tisti redkobesedni, dragi glasni in tisti, ki raje kot z besedami govorite s tišino. Dobro jutro! Nadaljujemo zgodbo naše marčevske serije Tako se govori! Tako kot v prvi epizodi, bo tudi tokrat z nami prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek in še nekaj besed bomo dodali o prvih besedah in prvih povedih, ki jih človek naredi. Kako se razvija nebesedna govorica in mimika? Kaj znajo s tem povedati že malčki? Vse to v tokratni epizodi, s katero se pridružujemo letošnjemu Tednu možganov! Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi možganoljubci in možganoljubke, prišel je najbolj možganski mesec v letu! Marec prinaša tudi mednarodni projekt Teden možganov, ki bo letos pri nas tekel pod temo »Na koncu jezika«. Mi pa bomo večkrat rekli: Tako se govori! Radio in jezik sta tesno povezana, govor pa nikakor niso le besede, je mnogo več kot to in sporazumevanja še širši pojem, ki nas dela to, kar smo. Ampak, pojdimo lepo po vrsti. Razvoj jezika in govora je za nas tako pomemben, da si je zanj treba vzeti čas in mi si bomo dve epizodi. Z nami bo prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek. Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi ljubitelji zvokov in možganov! Tokrat imam težko nalogo. Rada bi, da ostanete budni, hkrati pa bomo govorili o tem, kako izbrati glasbo, ki nas bo uspavala. Najbolje, da po pomoč zavijemo na Dansko. Prof. Kira Vibe Jespersen bo z nami, z univerze v Aarhusu, oddelka za klinično medicino in centra za glasbo v možganih. Kakšna glasba naše možgane zaziba v spanec in zakaj? Raziskujemo v četrtek ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Akademska glasbenica, oboistka in glasbena terapevtka, Špela Loti Knoll, nas bo odpeljala v svet nevronov, ki jim glasba in zvoki terapevtsko pomagajo. Delo in izkušnje, pravi sogovornica, so pri otrocih različne od tistih, ki jih ima z odraslimi. Kako lahko glasbena terapija pomaga v kliničnem okolju in pri nevrorehabilitaciji? Kakšni so izzivi, recimo, ko nastopi tišina? Zakaj je glasba lahko zelo zgovorna in čudovito sredstvo sporazumevanja? Raziskuje Mojca Delač v tokratni epizodi, ki je nastala v okviru cikla V omrežjih zvoka. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Dragi možganoljubci, znova imamo za vas prav posebno epizodo. Mojca Delač je v radijski mikrofon ujela zgodbo in raziskovanje dr. Michaela Kavška, razvojnega psihologa z Univerze v Bonnu, ki je po očetu Slovenec. Raziskovalno ga najbolj zanima področje vidnega zaznavanja pri dojenčkih, oziroma razvoj področij kot je zaznava obrazov, vidne iluzije, barve ter 3D vid. Več o tem v tokratni epizodi!
V tretji, zadnji epizodi mini serije zgodb in spominov psihologinje Mete Kramar, bomo spoznali prvo slovensko pedopsihiatrinjo, pogledali na svet psihoterapije danes in se s sogovornico še enkrat sprehodili skozi desetletja izkušenj, dela, učenja in vtisov. Kaj je Meti Kramar najbolj ostalo v spominu, za kaj je najbolj hvaležna in kaj bi rekla tista najstnica Metka, ki se je kmalu po drugi svetovni vojni vpisala na študij psihologije, danes? Pripravlja: Mojca Delač.
V drugem delu mini serije zgodb in spominov Mete Kramar, se skozi njeno pripovedovanje odpravimo v interdisciplinarno ekipo Leva Milčinskega, spoznamo prvega slovenskega certificiranega psihoterapevta, Leopolda Breganta in pomen, ki jo je ta pristop imel v tistem času. Psihologinja Meta Kramar je tudi pionirka opazovanja zgodnjega razvoja pri nas. Kaj nas brsteči nevrončki naučijo o življenju in odnosih? V tokratni epizodi, ki jo pripravlja Mojca Delač.
Drage poslušalke in poslušalci Možganov na dlani, dobrodošli. Tole je prvi del posebne, malo drugačne, tridelne serije spominov psihologinje Mete Kramar, skozi katere bomo dobili tudi čudovit vpogled v možgane. Kako je vzniknila psihoterapija? Kako je bilo delati z pionirji psihiatrije in pedopsihiatrije ter psihoterapije Levom Milčinskim, Leopoldom Bregantom in Bazilijo Pregelj? Kako se je v vseh teh letih izoblikoval vpogled v delovanje možganov in nevrobiološko podstat psiholoških procesov? Vabljeni z nama na potep med imenitne zgodbe in spomine!
Dragi možganoljubci! Tokrat je Mojca Delač za vas izbrala temo, za katero se zdi, da je v zimski sezoni še aktualnejša. Kašelj. Kaj imajo z njim naši možgani? Po odgovore smo zavili k prof. dr. Samu Ribariču (PAFI).
Dobro jutro, dragi možgani v letu 2023. Prineslo bo 52 četrtkov in znova, če bodo le možgani dali, zvrhano vrečo tem, ki jih spoznavajo od blizu. Za Prvo epizodo v letošnjem letu, pa skoraj že tradicionalno povabimo pred mikrofon nevroznanstvenico ali nevroznanstvenika, ki z nami deli pogled nazaj in naprej. Tokrat je to prof. dr. Boris Rogelj, vodja odseka za biotehnologijo na Inštitutu Jožef Štefan in tudi novi predsednik Slovenskega društva za nevroznanost, Sinapse.
Posebno decembrsko mini serijo Možganov na dlani - Okrasje čustev, zaključujemo z mini pregledom in nagradno igro. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat gremo v svet afektivne nevroznanosti, torej nevroznanosti čustev, s katero se ukvarja prof. dr. Carmen Morawetz z Univerze Innsbruck. Kako se čustva zasvetijo v naših možganih? Katera omrežja sodelujejo? Se pozitivna kaj razlikujejo od negativnih? Kaj je to čustveni paradoks in o čem nas nauči primer brezstrašne ženske? Več ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač.
Nadaljujemo decembrsko miniserijo Možganov na dlani, ki smo jo podnaslovili »Okrasje čustev«. Sramu, ki smo ga obdelali prejšnji četrtek, danes dodajamo zagrenjenost. Saj se spomnite zagrenjenega kosmatega zelenega Grincha, ki je ukradel božič? Ali pa prav tako zagrenjenega skopušnega Ebenezerja Scrooga oz. Skopušnika, ki je na božični večer srečal duha preteklosti, sedanjosti in prihodnosti? Naj bo to Dr. Seuss ali Charles Dickens, zagrenjenost v prazničnem času je očitno našla svoje mesto v literaturi. Zakaj je ne bi tudi v Možganih na dlani? Pripravila Darja Pograjc.
"Da te ni sram!" je marsikdo od nas slišal že v obdobju odraščanja, ko je kaj naredil/a "narobe". Za ta norobe pa potrebujemo skupnost in oči drugega. Zato se s sramom ne rodimo, ampak nam ga življenje na pot pripelje šele nekaj mesecev po tem. Sram je moralno čustvo, ki ima zelo močno izraženo telesno komponentno. Kaj je zdrav odziv na sram? Obstajajo ljudje, ki jih ni nikoli sram? Brezsramno o sramu se Mojca Delač v tokratni epizodi miniserije Možgani na dlani- Okrasje čustev, pogovarja s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan.
Petdelna decembrska serija Možganov na dlani - Okrasje čustev, bo radijske minute za nevrone odela v pisani svet človeškega čustvovanja. Najprej pa se bomo vprašali, kako se skupaj z nami rodijo čustva, katera najprej? Je to veselje? Jeza? Strah? Mojca Delač je po odgovore zavila na Filozofsko fakulteto k razvojni psihologinji asist. dr. Kaji Hacin Beyazoglu.
Neveljaven email naslov