Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdanja vrhunska plavalka Sara Isaković o mentalnih treningih v športu
Peter Prevc je letos po koncu poletnega dela sezone rekel: »Natreniran sem in fizično dobro pripravljen, je pa glava tista, ki dela probleme.« Kako pomembna je torej psihična pripravljenost športnikov in kaj to sploh pomeni? Gre za mentalne treninge, ki so pri marsikaterem športniku sestavni del priprav. Sem sodita na primer tudi vizualizacija in čuječnost, o katerih smo se pogovarjali z dobitnico srebrne olimpijske kolajne iz Pekinga plavalko Saro Isaković, ki je še do nedavnega delala v Oslu v podjetju Fitsmind. Konec minulega tedna je bila ena izmed govork na konferenci Centered Mind, saj veliko dela s športniki prav na področju mentalnih treningov in psiholoških priprav, kot nekdanja profesionalna športnica pa govori tudi iz lastnih izkušenj.
” Včasih nam je trener rekel, ko smo bili še mlajši, da je vse v glavi, pa mu nismo verjeli. Ampak potem sem postala starejša športnica in se zavedala, koliko je psihični del športa pomemben. Potem sem še študirala psihologijo in nevropsihologijo pa še magisterij sem končala v performance psihologiji, tako da sem zdaj sploh v tem svetu in moj odgovor je, da je glava čisto vse. Kot športnik si lahko milijonodstotno fizično pripravljen, ampak v trenutku, ko moraš pokazati to svojo sposobnost, glava odloča, ali boš to zmogel ali ne.”
Sara Isaković je pred finalom na olimpijskih igrah v Pekingu 200 metrov prosto preplavala že 300-krat. V mislih. In je bila zato tam popolnoma pripravljena. In v trenutku.
“Če bi v Pekingu na štartu stala in si mislila: ta je pa bivša olimpisjka prvakinja, ta je pa svetovna rekorderka, bi takoj ti dvomi prišli v glavo in bi zablokirali telo. Take misli vplivajo na motorični korteks in te zablokirajo.”
Ne le na tekmah, glava je pomembna tudi na treningih. Športniki zaradi napornih treningov vedno občutijo bolečino in če bi se prepustili bolečini, obupu, utrujenosti, bi kmalu nehali trenirati. Kako torej ne popustiti bolečini in utrujenosti? Kako se lahko športniki izognejo temu, da bi na tekmi zablokirali, če uporabimo isti izraz kot Sara Isaković? Da bi bili na startu sproščeni? Z mentalnim treningom, z vajami, kot sta čuječnost in vizualizacija, pove naša nekdanja vrhunska plavalka.
Vizualizacija
Pri vizualizaciji gre športnik v mislih čez tekmo – tega ni veliko le pri plavanju, temveč tudi v vseh drugih športih, na primer v gimnastiki, smučanju … sara Isaković:
“Vizualizacija pripravi tvoje možgane za ta nastop v naprej. Ker ko zapreš oči in si v glavi začneš prestavljati, kako plavaš, skačeš, driblaš …, se ti v možganih ustvari nevrološka pot, ki je potem že pripravljena, da se aktivira, ko si enkrat na tem nastopu. Vizualizacija je pomembra tudi zato, ker si z njo gradiš samozavest, saj se moraš ti v glavi tudi vnaprej veseliti, v glavi moraš vizualizirati uspeh.”
V možganih namreč ni razlike, ali si nekaj le zamislimo ali to tudi naredimo. Če na primer pomislimo na kaj smešnega, se zasmejimo, če pomislimo na neko osebo, občutimo ljubezen ali žalost, in to le s sliko v glavi, občutki pa so resnični, da primer Sara Isaković. Vizualizacijo lahko torej uporabljamo vsi, le da v mislih ne treniramo športnega tekmovanja, temveč na primer pomemben sestanek, težko nalogo, srečanje ali nastop.
Čuječnost
Druga tehnika, ki jo izvaja in zagovarja Sara Isaković, je čuječnost, ko se učimo zavestne pozornosti … Pri športnikih pride po dokaj naravni poti, je prepričana naša sogovornica, saj morajo biti športniki na treningih in tekmah prisotni v trenutku, pozorni na svoje telo in jim misli ne smejo odtavati drugam.
“S čuječnostjo treniraš svoje zavedanje – zavedanje svojih misli, svojega dihanja, telesa, lahko se zavedaš tudi svojih čustev, zazvav, v bistvu da si v vsakem trenutku zavedaš samega sebe. Zakaj pa je to pomembno? Če nisi prisoten in se ne zavedaš samega sebe, zelo velikokrat ta stres od okolice ali pa notranji stres prevlada tvoje celo telo in počutje.”
Če smo na primer v avtu in je gneča, da stojimo v koloni, se hitro začneš obremenjevati, kako nam ne bo uspelo priti v službo pravočasno, kaj bo rekel šef, postanemo živčni, razburjeni. Če tega ne opazimo, bomo taki še naslednje pol ure, dokler avta ne parkiramo pred službo. Sara Isaković pravi, da moramo v tistem trenutku razmisliti – sprejeti moramo gnečo in to, da avtomobilov ne moremo kar preskočiti, se nato osredotočiti na dihanje, da se umirimo, in si reči: kar bo, bo. Že samo s tem grejo misli stran, občutke imamo spet pod kontrolo.
“S čuječnostjo treniramo mišico v možganih, ki se ji reče insularni korteks. Ta mišica se krepi – kot če treniramo trebušne mišice in dobimo “radiatorčke”. Ko treniraš zavedanje dihanja, treniraš to mišico v možganih, ki se potem v stresnih situacijah aktivira. Hkrati sproži tudi to, da lahko pride do izraza prefrontalni korteks, kjer je predel za naše izvršne funkcije – planiranje, dobro odločanje, nadzorovanje čustev. S čuječnostjo treniramo vse te povezave v možganih.”
Te povezave omogačajo tudi to, da čustveni del možganov v stresnih situacijah ne prevlada, in se na situacije ne odzovemo preveč čustveno, razburjeno. Bolj umirjeno in razumno reagiranje je dobro za naše mentalno zdravje in preprečuje nastajanje depresije in občutka tesnobe, pravi Isakovičeva.
Insularni korteks je močno razvit ne le pri športnikih, temveč tudi pri drugih poklicih, ki zahtevajo popolno prisotnost in koncentracijo, na primer pri kirurgih, vojakih, voditeljih poročil, pravi Sara Isakovič, ki je pred leti v ZDA raziskovala delovanje možganov marincev in olimpijskih športnikov.
Pomembna je še ena stvar – mentalne treninge moramo redno izvajati, rešitev ne pride že po eni vizualizaciji ali enkratni vadbi čuječnosti. Je pa dobra novica ta, da se možgani hitreje spreminjajo kot naše telesne mišice. Že po osmih tednih vadbe čuječnosti se začnejo možgani, njegove funkcije in struktura, preoblikovati v pozitivno smer.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Nekdanja vrhunska plavalka Sara Isaković o mentalnih treningih v športu
Peter Prevc je letos po koncu poletnega dela sezone rekel: »Natreniran sem in fizično dobro pripravljen, je pa glava tista, ki dela probleme.« Kako pomembna je torej psihična pripravljenost športnikov in kaj to sploh pomeni? Gre za mentalne treninge, ki so pri marsikaterem športniku sestavni del priprav. Sem sodita na primer tudi vizualizacija in čuječnost, o katerih smo se pogovarjali z dobitnico srebrne olimpijske kolajne iz Pekinga plavalko Saro Isaković, ki je še do nedavnega delala v Oslu v podjetju Fitsmind. Konec minulega tedna je bila ena izmed govork na konferenci Centered Mind, saj veliko dela s športniki prav na področju mentalnih treningov in psiholoških priprav, kot nekdanja profesionalna športnica pa govori tudi iz lastnih izkušenj.
” Včasih nam je trener rekel, ko smo bili še mlajši, da je vse v glavi, pa mu nismo verjeli. Ampak potem sem postala starejša športnica in se zavedala, koliko je psihični del športa pomemben. Potem sem še študirala psihologijo in nevropsihologijo pa še magisterij sem končala v performance psihologiji, tako da sem zdaj sploh v tem svetu in moj odgovor je, da je glava čisto vse. Kot športnik si lahko milijonodstotno fizično pripravljen, ampak v trenutku, ko moraš pokazati to svojo sposobnost, glava odloča, ali boš to zmogel ali ne.”
Sara Isaković je pred finalom na olimpijskih igrah v Pekingu 200 metrov prosto preplavala že 300-krat. V mislih. In je bila zato tam popolnoma pripravljena. In v trenutku.
“Če bi v Pekingu na štartu stala in si mislila: ta je pa bivša olimpisjka prvakinja, ta je pa svetovna rekorderka, bi takoj ti dvomi prišli v glavo in bi zablokirali telo. Take misli vplivajo na motorični korteks in te zablokirajo.”
Ne le na tekmah, glava je pomembna tudi na treningih. Športniki zaradi napornih treningov vedno občutijo bolečino in če bi se prepustili bolečini, obupu, utrujenosti, bi kmalu nehali trenirati. Kako torej ne popustiti bolečini in utrujenosti? Kako se lahko športniki izognejo temu, da bi na tekmi zablokirali, če uporabimo isti izraz kot Sara Isaković? Da bi bili na startu sproščeni? Z mentalnim treningom, z vajami, kot sta čuječnost in vizualizacija, pove naša nekdanja vrhunska plavalka.
Vizualizacija
Pri vizualizaciji gre športnik v mislih čez tekmo – tega ni veliko le pri plavanju, temveč tudi v vseh drugih športih, na primer v gimnastiki, smučanju … sara Isaković:
“Vizualizacija pripravi tvoje možgane za ta nastop v naprej. Ker ko zapreš oči in si v glavi začneš prestavljati, kako plavaš, skačeš, driblaš …, se ti v možganih ustvari nevrološka pot, ki je potem že pripravljena, da se aktivira, ko si enkrat na tem nastopu. Vizualizacija je pomembra tudi zato, ker si z njo gradiš samozavest, saj se moraš ti v glavi tudi vnaprej veseliti, v glavi moraš vizualizirati uspeh.”
V možganih namreč ni razlike, ali si nekaj le zamislimo ali to tudi naredimo. Če na primer pomislimo na kaj smešnega, se zasmejimo, če pomislimo na neko osebo, občutimo ljubezen ali žalost, in to le s sliko v glavi, občutki pa so resnični, da primer Sara Isaković. Vizualizacijo lahko torej uporabljamo vsi, le da v mislih ne treniramo športnega tekmovanja, temveč na primer pomemben sestanek, težko nalogo, srečanje ali nastop.
Čuječnost
Druga tehnika, ki jo izvaja in zagovarja Sara Isaković, je čuječnost, ko se učimo zavestne pozornosti … Pri športnikih pride po dokaj naravni poti, je prepričana naša sogovornica, saj morajo biti športniki na treningih in tekmah prisotni v trenutku, pozorni na svoje telo in jim misli ne smejo odtavati drugam.
“S čuječnostjo treniraš svoje zavedanje – zavedanje svojih misli, svojega dihanja, telesa, lahko se zavedaš tudi svojih čustev, zazvav, v bistvu da si v vsakem trenutku zavedaš samega sebe. Zakaj pa je to pomembno? Če nisi prisoten in se ne zavedaš samega sebe, zelo velikokrat ta stres od okolice ali pa notranji stres prevlada tvoje celo telo in počutje.”
Če smo na primer v avtu in je gneča, da stojimo v koloni, se hitro začneš obremenjevati, kako nam ne bo uspelo priti v službo pravočasno, kaj bo rekel šef, postanemo živčni, razburjeni. Če tega ne opazimo, bomo taki še naslednje pol ure, dokler avta ne parkiramo pred službo. Sara Isaković pravi, da moramo v tistem trenutku razmisliti – sprejeti moramo gnečo in to, da avtomobilov ne moremo kar preskočiti, se nato osredotočiti na dihanje, da se umirimo, in si reči: kar bo, bo. Že samo s tem grejo misli stran, občutke imamo spet pod kontrolo.
“S čuječnostjo treniramo mišico v možganih, ki se ji reče insularni korteks. Ta mišica se krepi – kot če treniramo trebušne mišice in dobimo “radiatorčke”. Ko treniraš zavedanje dihanja, treniraš to mišico v možganih, ki se potem v stresnih situacijah aktivira. Hkrati sproži tudi to, da lahko pride do izraza prefrontalni korteks, kjer je predel za naše izvršne funkcije – planiranje, dobro odločanje, nadzorovanje čustev. S čuječnostjo treniramo vse te povezave v možganih.”
Te povezave omogačajo tudi to, da čustveni del možganov v stresnih situacijah ne prevlada, in se na situacije ne odzovemo preveč čustveno, razburjeno. Bolj umirjeno in razumno reagiranje je dobro za naše mentalno zdravje in preprečuje nastajanje depresije in občutka tesnobe, pravi Isakovičeva.
Insularni korteks je močno razvit ne le pri športnikih, temveč tudi pri drugih poklicih, ki zahtevajo popolno prisotnost in koncentracijo, na primer pri kirurgih, vojakih, voditeljih poročil, pravi Sara Isakovič, ki je pred leti v ZDA raziskovala delovanje možganov marincev in olimpijskih športnikov.
Pomembna je še ena stvar – mentalne treninge moramo redno izvajati, rešitev ne pride že po eni vizualizaciji ali enkratni vadbi čuječnosti. Je pa dobra novica ta, da se možgani hitreje spreminjajo kot naše telesne mišice. Že po osmih tednih vadbe čuječnosti se začnejo možgani, njegove funkcije in struktura, preoblikovati v pozitivno smer.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Zdaj pa gremo v vodo. Slana ali sladka – to vprašanje ne bo v ospredju, bo pa v ospredju vprašanje, kako se učimo plavati. Čas je torej za rubriko Možgani na dlani, ki bo danes malo drugačna, saj ne bomo toliko govorili o možganskih omrežjih, ki so aktivna pri plavanju, temveč bolj o psihološkem ozadju učenja plavanja. Pred radijski mikrofon smo povabili psihologinjo, nekdanjo plavalko in plavalno trenerko Tino Jeromen, da nam pove, kakšno okolje izbrati in kakšno ozračje ustvariti, da bo posameznik hitreje in laže splaval. Na začetku oddaje pa se nam bodo pridružili tudi otroci, ki so se udeležili ene izmed poletnih šol ljubljanskega Pionirskega doma.
Počitek je ključnega pomena za regeneracijo mišic in možganov, zato brez skrbi in slabe vesti uživajte v ležanju na plaži med poletnim oddihom. Kaj pa ekstremne situacije, ko posamezniki preležijo 24 ur na dan? Kaj se dogaja z našimi možgani, natančneje kognicijo, če mirujemo dlje časa? Razlaga dr. Uroš Marušič z Inštituta za kineziološke raziskave Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki se ukvarja z nevroznanostjo gibanja.
V zadnjih tednih ste najbrž tudi vi slišali, da je eden izmed pogostih simptomov bolezni COVID-19 izguba vonja. S tujko se to imenuje anozmija. In kaj imajo s tem opraviti naši možgani? V svet vonjev in živčevja se bomo potopili skupaj z dr. Dejanom Georgievom z nevrološke klinike UKC Ljubljana.
V poletnih epizodah radi možgane pripeljemo bližje morju. Tokrat se odpravljamo pod vodno gladino - s podmornico in brskamo po svetu in prepletu podvodne medicine, psihologije in fiziologije. Z nami gre na potep prof. dr. Samo Ribarič.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Sredi izpitnega obdobja se bomo znova poglobili v - branje. Bralno zaznavanje in razumevanje ter pomnjenje preučuje prof. dr. Jennifer Stiegler Balfour, ki ima na Univerzi New England v ZDA svoj laboratorij, v katerem se trenutno posvečajo predvsem digitalnim napravam in učinkovitosti branja z njih. Naši možgani imajo čudovito možnost, da tudi takrat, ko kakšna informacija manjka, s pomočjo konteksta sestavijo zgodbo.
To se je zgodilo že vsem – napisali smo sporočilo, mail, trikrat pozorno prebrali in – še vedno so bile napake, še vedno so bile črke obrnjene, je kaj manjkalo in tako naprej. Smo bili samo površni ali nas naši možgani kdaj »pretentajo«, da nam je potem vsem malo nerodno? Po odgovore sem zavila na Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, k asistentki Nini Purg.
Hana Hawlina bo tokrat z nami, doktorska študentka na Univerzi v Neuchatelu v Švici in sociokulturna psihologinja, naša neumorna sopotnica pri raziskovanju socialne psihologije in socialne nevroznanosti. Tokrat bomo klepetali o tem, kako poslušni so naši možgani, ko govorimo o času kriz, kot je recimo pandemija, kjer smo se počutili fizično in socialno ranljivi.
Če uporabim besedno zvezo »človekov najboljši prijatelj«, verjetno ni dvoma, o kom govorim. Psom smo nadeli tak naziv, saj nas spremljajo že tisočletja. Tudi druge živali: mačke, konji, krave, ptice, so stalnica človeškega vsakdanjika. Na njihovo družbo bomo danes pogledali skozi aparature, ki merijo dogajanje v možganih. Kako prisotnost živali vpliva na to, kar se dogaja v našem telesu, je vprašanje, ki smo ga zastavili prof. dr. Petru Preglju, predstojniku Katedre za psihiatrijo na ljubljanski Medicinski fakulteti. Del oddaje Možgani na dlani pa posvečamo terapijam z živalmi, zato bosta z nami terapevtka s konji Petra Markič iz Mladinsko-klimatskega zdravilišča Rakitna in logopedinja z Univerzitetno-rehabilitacijskega inštituta Soča Špela Pirc. In še navodilo za poslušanje: na začetku boste slišali nekaj zvokov, poskušajte se vživeti vanje.
V tokratni epizodi vas Mojca Delač vabi na sprehod … v gozd. Z nami na potep gre tudi dr. Karla Klokočovnik Evans, kognitivna nevroznanstvenica z Univerze York v Veliki Britaniji, ki je malodane že celo življenje tudi »Slovenka po svetu« in smo jo v naših oddajah pred leti že gostili. Tokrat sta za izziv vzeli tisto znano frazo – »Zaradi dreves ne vidi gozda«. Seveda to v prispodobi pomeni, da zaradi osredotočenja na posamezne elemente ne vidimo širše slike, a tokrat bova frazo vzeli za izziv preučevanja našega vidnega zaznavanja.
Če boste prijaznost vtipkali v SSKJ boste najprej zraven prebrali, da je to lastnost prijaznega človeka. Ampak, kot pojasnjuje psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan, je prijaznost več kot le osebnostna Značilnost človeka. Teden ozaveščanja o duševnem zdravju je za rdečo nit letos vzel prijaznost in tudi mi jo bomo vpletli v jutranje minute z nevroznanost.
Tokrat načenjamo temo, ki je v tednih samoizolacije zorela iz tedna v teden – Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nekoga pogrešamo? Zakaj nam je tako težko, ko smo ločeni od ljubih ljudi? Videoklici kaj pomagajo? In kako je bilo v časih, ko jih še ni bilo? Psihiatrinja, izr. prof. dr. Maja Rus Makovec gre tokrat z nami na potep med nevrone, ki jim je hudo, ko ob nas ni ljudi, ki nam veliko pomenijo. Kot bomo slišali, nas možgani sicer spravijo v stisko, a iz nje tudi rešijo! Se slišimo ob 7.35 v četrtkovem jutru. Če vas ne bo, vas bomo pogrešali! Pripravlja: Mojca Delač.
Zaznavanje obrazov je za človeka izjemno pomembno, tudi evolucijsko, zato tej sposobnosti možgani namenjajo dobršen del svojih zmogljivosti in omrežij, pripoveduje dr. Eilidh Noyes, kognitivna nevroznanstvenica, ki se ukvarja z raziskovanjem zaznavanja in prepoznavanja obrazov. Identifikacija obrazov in emocij je izjemno pomembna, kaj pa se zgodi, ko obraz zakriva maska? Kako to vpliva na prepoznavanje znanih in kako neznanih obrazov? Kaj to pomeni za forenziko in kaj za naše odnose? To so le nekatera izmed vprašanj, ki si jih bomo zastavili v tokratni epizodi jutranjega potovanja med naše nevrone. V četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Pa je že konec aprila! Kako hitro ali počasi vam tečejo te dnevi in tedni? Morda pa kar oboje? Hitro mineva, hkrati se pa vreče? O zaznavanju časa se bomo pogovarjali v tokratni epizodi Možgani na dlani. Katera omrežja so pri tem najbolj aktivna? Kaj je največji izziv za preučevanje? Kaj je odvisno od posameznika in katere značilnosti so skupne vsem? Zakaj je dojemanje časa v izolaciji navadno drugačno? Z nami bo francoska nevroznanstvenica prof. dr. Virginie van Wassenhove. Vzemite si čas za možgane in čas v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač
V teh tednih lahko med novinarskimi konferencami opazujemo tudi neumorno tolmačenje v znakovni jezik, ki si seveda zasluži globok poklon. Ob tolmačenju iz besednega v znakovni jezik se v možganih odvija cel kup procesov, kar je seveda zlasti zahtevno, če se to odvija simultano. O tem, kako to poteka, bomo govorili v novi epizodi oddaje Možgani na dlani. Če se nam kdaj zatakne kakšna beseda na koncu jezika, se lahko zatakne tudi kretnja? Kako je s kretanjem novih besed, kot je denimo »koronavirus«? Kateri so glavni izzivi pri raziskovanju znakovnega jezika in možganov? O tem se bomo pogovarjali s prof. dr. Bencie Woll, ki se s področjem ukvarja že več kot štiri desetletja in je bila prva profesorica znakovnega jezika v Združenem Kraljestvu ter Jasno Bauman, direktorico Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. V četrtek ob 7.35 na Prvem!
»Super, danes mi bo pa dolgčas!!« najbrž še nikoli niste vzkliknili. Dolgčas je stanje, ki ga ne dojemamo kot nekaj pozitivnega, bolj kot neugodje ker nimamo dela, se nič zanimivega ne dogaja, nimamo družbe, zabave, dela. Kaj pa to pomeni za naše možgane? Katerim nevronskim omrežjem je dolgčas? Kako je povezan z apatijo, depresijo in tesnobo? In kako lahko dolgčas rodi tudi ustvarjalnost? Vse to raziskujemo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
V času, ko veliko govorimo o higieni rok in kašlja, se bomo v jutranjih minutah, v katerih potujemo med naše nevrone, posvetili higieni spanja. Ta ima v tem času številne izzive. Od porušenega cirkadianega ritma do nespečnosti, ki je, kot pravi prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, prerasla že v pravo vzporedno epidemijo, s katero se ukvarjajo po vsej Evropi. Spanje je izjemno pomembno tudi za delovanje našega imunskega sistema. V preteklosti so naredili že kar nekaj raziskav, ki so pokazale, kako z dobrim spanjem zmanjšamo možnost za okužbe z respiratornimi boleznimi. Tudi o tem v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Smo v obdobju, ki našim možganom nudi cel kup izzivov. Kot je v pretekli epizodi povedal nevrolog, prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nam takšna izolacija lahko omogoči veliko večjo introspekcijo, pogled vase, da odkrijemo nekaj, čemur znanost pravi »socialni možgani«. Prav o teh socialnih možganih, o tem, kakšen vpogled vanje nudijo aktualne razmere, kako je s socialno distanco in kako se lahko tudi na distanci zbližamo, kaj ima z vsem tem tako imenovani »sebični gen« in kaj empatija, pa v četrtek ob 7.35 z asistentko sociokulturne psihologije z univerze Neuchatel v Švici - Hano Hawlina. Se slišimo na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov