Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdanja vrhunska plavalka Sara Isaković o mentalnih treningih v športu
Peter Prevc je letos po koncu poletnega dela sezone rekel: »Natreniran sem in fizično dobro pripravljen, je pa glava tista, ki dela probleme.« Kako pomembna je torej psihična pripravljenost športnikov in kaj to sploh pomeni? Gre za mentalne treninge, ki so pri marsikaterem športniku sestavni del priprav. Sem sodita na primer tudi vizualizacija in čuječnost, o katerih smo se pogovarjali z dobitnico srebrne olimpijske kolajne iz Pekinga plavalko Saro Isaković, ki je še do nedavnega delala v Oslu v podjetju Fitsmind. Konec minulega tedna je bila ena izmed govork na konferenci Centered Mind, saj veliko dela s športniki prav na področju mentalnih treningov in psiholoških priprav, kot nekdanja profesionalna športnica pa govori tudi iz lastnih izkušenj.
” Včasih nam je trener rekel, ko smo bili še mlajši, da je vse v glavi, pa mu nismo verjeli. Ampak potem sem postala starejša športnica in se zavedala, koliko je psihični del športa pomemben. Potem sem še študirala psihologijo in nevropsihologijo pa še magisterij sem končala v performance psihologiji, tako da sem zdaj sploh v tem svetu in moj odgovor je, da je glava čisto vse. Kot športnik si lahko milijonodstotno fizično pripravljen, ampak v trenutku, ko moraš pokazati to svojo sposobnost, glava odloča, ali boš to zmogel ali ne.”
Sara Isaković je pred finalom na olimpijskih igrah v Pekingu 200 metrov prosto preplavala že 300-krat. V mislih. In je bila zato tam popolnoma pripravljena. In v trenutku.
“Če bi v Pekingu na štartu stala in si mislila: ta je pa bivša olimpisjka prvakinja, ta je pa svetovna rekorderka, bi takoj ti dvomi prišli v glavo in bi zablokirali telo. Take misli vplivajo na motorični korteks in te zablokirajo.”
Ne le na tekmah, glava je pomembna tudi na treningih. Športniki zaradi napornih treningov vedno občutijo bolečino in če bi se prepustili bolečini, obupu, utrujenosti, bi kmalu nehali trenirati. Kako torej ne popustiti bolečini in utrujenosti? Kako se lahko športniki izognejo temu, da bi na tekmi zablokirali, če uporabimo isti izraz kot Sara Isaković? Da bi bili na startu sproščeni? Z mentalnim treningom, z vajami, kot sta čuječnost in vizualizacija, pove naša nekdanja vrhunska plavalka.
Vizualizacija
Pri vizualizaciji gre športnik v mislih čez tekmo – tega ni veliko le pri plavanju, temveč tudi v vseh drugih športih, na primer v gimnastiki, smučanju … sara Isaković:
“Vizualizacija pripravi tvoje možgane za ta nastop v naprej. Ker ko zapreš oči in si v glavi začneš prestavljati, kako plavaš, skačeš, driblaš …, se ti v možganih ustvari nevrološka pot, ki je potem že pripravljena, da se aktivira, ko si enkrat na tem nastopu. Vizualizacija je pomembra tudi zato, ker si z njo gradiš samozavest, saj se moraš ti v glavi tudi vnaprej veseliti, v glavi moraš vizualizirati uspeh.”
V možganih namreč ni razlike, ali si nekaj le zamislimo ali to tudi naredimo. Če na primer pomislimo na kaj smešnega, se zasmejimo, če pomislimo na neko osebo, občutimo ljubezen ali žalost, in to le s sliko v glavi, občutki pa so resnični, da primer Sara Isaković. Vizualizacijo lahko torej uporabljamo vsi, le da v mislih ne treniramo športnega tekmovanja, temveč na primer pomemben sestanek, težko nalogo, srečanje ali nastop.
Čuječnost
Druga tehnika, ki jo izvaja in zagovarja Sara Isaković, je čuječnost, ko se učimo zavestne pozornosti … Pri športnikih pride po dokaj naravni poti, je prepričana naša sogovornica, saj morajo biti športniki na treningih in tekmah prisotni v trenutku, pozorni na svoje telo in jim misli ne smejo odtavati drugam.
“S čuječnostjo treniraš svoje zavedanje – zavedanje svojih misli, svojega dihanja, telesa, lahko se zavedaš tudi svojih čustev, zazvav, v bistvu da si v vsakem trenutku zavedaš samega sebe. Zakaj pa je to pomembno? Če nisi prisoten in se ne zavedaš samega sebe, zelo velikokrat ta stres od okolice ali pa notranji stres prevlada tvoje celo telo in počutje.”
Če smo na primer v avtu in je gneča, da stojimo v koloni, se hitro začneš obremenjevati, kako nam ne bo uspelo priti v službo pravočasno, kaj bo rekel šef, postanemo živčni, razburjeni. Če tega ne opazimo, bomo taki še naslednje pol ure, dokler avta ne parkiramo pred službo. Sara Isaković pravi, da moramo v tistem trenutku razmisliti – sprejeti moramo gnečo in to, da avtomobilov ne moremo kar preskočiti, se nato osredotočiti na dihanje, da se umirimo, in si reči: kar bo, bo. Že samo s tem grejo misli stran, občutke imamo spet pod kontrolo.
“S čuječnostjo treniramo mišico v možganih, ki se ji reče insularni korteks. Ta mišica se krepi – kot če treniramo trebušne mišice in dobimo “radiatorčke”. Ko treniraš zavedanje dihanja, treniraš to mišico v možganih, ki se potem v stresnih situacijah aktivira. Hkrati sproži tudi to, da lahko pride do izraza prefrontalni korteks, kjer je predel za naše izvršne funkcije – planiranje, dobro odločanje, nadzorovanje čustev. S čuječnostjo treniramo vse te povezave v možganih.”
Te povezave omogačajo tudi to, da čustveni del možganov v stresnih situacijah ne prevlada, in se na situacije ne odzovemo preveč čustveno, razburjeno. Bolj umirjeno in razumno reagiranje je dobro za naše mentalno zdravje in preprečuje nastajanje depresije in občutka tesnobe, pravi Isakovičeva.
Insularni korteks je močno razvit ne le pri športnikih, temveč tudi pri drugih poklicih, ki zahtevajo popolno prisotnost in koncentracijo, na primer pri kirurgih, vojakih, voditeljih poročil, pravi Sara Isakovič, ki je pred leti v ZDA raziskovala delovanje možganov marincev in olimpijskih športnikov.
Pomembna je še ena stvar – mentalne treninge moramo redno izvajati, rešitev ne pride že po eni vizualizaciji ali enkratni vadbi čuječnosti. Je pa dobra novica ta, da se možgani hitreje spreminjajo kot naše telesne mišice. Že po osmih tednih vadbe čuječnosti se začnejo možgani, njegove funkcije in struktura, preoblikovati v pozitivno smer.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Nekdanja vrhunska plavalka Sara Isaković o mentalnih treningih v športu
Peter Prevc je letos po koncu poletnega dela sezone rekel: »Natreniran sem in fizično dobro pripravljen, je pa glava tista, ki dela probleme.« Kako pomembna je torej psihična pripravljenost športnikov in kaj to sploh pomeni? Gre za mentalne treninge, ki so pri marsikaterem športniku sestavni del priprav. Sem sodita na primer tudi vizualizacija in čuječnost, o katerih smo se pogovarjali z dobitnico srebrne olimpijske kolajne iz Pekinga plavalko Saro Isaković, ki je še do nedavnega delala v Oslu v podjetju Fitsmind. Konec minulega tedna je bila ena izmed govork na konferenci Centered Mind, saj veliko dela s športniki prav na področju mentalnih treningov in psiholoških priprav, kot nekdanja profesionalna športnica pa govori tudi iz lastnih izkušenj.
” Včasih nam je trener rekel, ko smo bili še mlajši, da je vse v glavi, pa mu nismo verjeli. Ampak potem sem postala starejša športnica in se zavedala, koliko je psihični del športa pomemben. Potem sem še študirala psihologijo in nevropsihologijo pa še magisterij sem končala v performance psihologiji, tako da sem zdaj sploh v tem svetu in moj odgovor je, da je glava čisto vse. Kot športnik si lahko milijonodstotno fizično pripravljen, ampak v trenutku, ko moraš pokazati to svojo sposobnost, glava odloča, ali boš to zmogel ali ne.”
Sara Isaković je pred finalom na olimpijskih igrah v Pekingu 200 metrov prosto preplavala že 300-krat. V mislih. In je bila zato tam popolnoma pripravljena. In v trenutku.
“Če bi v Pekingu na štartu stala in si mislila: ta je pa bivša olimpisjka prvakinja, ta je pa svetovna rekorderka, bi takoj ti dvomi prišli v glavo in bi zablokirali telo. Take misli vplivajo na motorični korteks in te zablokirajo.”
Ne le na tekmah, glava je pomembna tudi na treningih. Športniki zaradi napornih treningov vedno občutijo bolečino in če bi se prepustili bolečini, obupu, utrujenosti, bi kmalu nehali trenirati. Kako torej ne popustiti bolečini in utrujenosti? Kako se lahko športniki izognejo temu, da bi na tekmi zablokirali, če uporabimo isti izraz kot Sara Isaković? Da bi bili na startu sproščeni? Z mentalnim treningom, z vajami, kot sta čuječnost in vizualizacija, pove naša nekdanja vrhunska plavalka.
Vizualizacija
Pri vizualizaciji gre športnik v mislih čez tekmo – tega ni veliko le pri plavanju, temveč tudi v vseh drugih športih, na primer v gimnastiki, smučanju … sara Isaković:
“Vizualizacija pripravi tvoje možgane za ta nastop v naprej. Ker ko zapreš oči in si v glavi začneš prestavljati, kako plavaš, skačeš, driblaš …, se ti v možganih ustvari nevrološka pot, ki je potem že pripravljena, da se aktivira, ko si enkrat na tem nastopu. Vizualizacija je pomembra tudi zato, ker si z njo gradiš samozavest, saj se moraš ti v glavi tudi vnaprej veseliti, v glavi moraš vizualizirati uspeh.”
V možganih namreč ni razlike, ali si nekaj le zamislimo ali to tudi naredimo. Če na primer pomislimo na kaj smešnega, se zasmejimo, če pomislimo na neko osebo, občutimo ljubezen ali žalost, in to le s sliko v glavi, občutki pa so resnični, da primer Sara Isaković. Vizualizacijo lahko torej uporabljamo vsi, le da v mislih ne treniramo športnega tekmovanja, temveč na primer pomemben sestanek, težko nalogo, srečanje ali nastop.
Čuječnost
Druga tehnika, ki jo izvaja in zagovarja Sara Isaković, je čuječnost, ko se učimo zavestne pozornosti … Pri športnikih pride po dokaj naravni poti, je prepričana naša sogovornica, saj morajo biti športniki na treningih in tekmah prisotni v trenutku, pozorni na svoje telo in jim misli ne smejo odtavati drugam.
“S čuječnostjo treniraš svoje zavedanje – zavedanje svojih misli, svojega dihanja, telesa, lahko se zavedaš tudi svojih čustev, zazvav, v bistvu da si v vsakem trenutku zavedaš samega sebe. Zakaj pa je to pomembno? Če nisi prisoten in se ne zavedaš samega sebe, zelo velikokrat ta stres od okolice ali pa notranji stres prevlada tvoje celo telo in počutje.”
Če smo na primer v avtu in je gneča, da stojimo v koloni, se hitro začneš obremenjevati, kako nam ne bo uspelo priti v službo pravočasno, kaj bo rekel šef, postanemo živčni, razburjeni. Če tega ne opazimo, bomo taki še naslednje pol ure, dokler avta ne parkiramo pred službo. Sara Isaković pravi, da moramo v tistem trenutku razmisliti – sprejeti moramo gnečo in to, da avtomobilov ne moremo kar preskočiti, se nato osredotočiti na dihanje, da se umirimo, in si reči: kar bo, bo. Že samo s tem grejo misli stran, občutke imamo spet pod kontrolo.
“S čuječnostjo treniramo mišico v možganih, ki se ji reče insularni korteks. Ta mišica se krepi – kot če treniramo trebušne mišice in dobimo “radiatorčke”. Ko treniraš zavedanje dihanja, treniraš to mišico v možganih, ki se potem v stresnih situacijah aktivira. Hkrati sproži tudi to, da lahko pride do izraza prefrontalni korteks, kjer je predel za naše izvršne funkcije – planiranje, dobro odločanje, nadzorovanje čustev. S čuječnostjo treniramo vse te povezave v možganih.”
Te povezave omogačajo tudi to, da čustveni del možganov v stresnih situacijah ne prevlada, in se na situacije ne odzovemo preveč čustveno, razburjeno. Bolj umirjeno in razumno reagiranje je dobro za naše mentalno zdravje in preprečuje nastajanje depresije in občutka tesnobe, pravi Isakovičeva.
Insularni korteks je močno razvit ne le pri športnikih, temveč tudi pri drugih poklicih, ki zahtevajo popolno prisotnost in koncentracijo, na primer pri kirurgih, vojakih, voditeljih poročil, pravi Sara Isakovič, ki je pred leti v ZDA raziskovala delovanje možganov marincev in olimpijskih športnikov.
Pomembna je še ena stvar – mentalne treninge moramo redno izvajati, rešitev ne pride že po eni vizualizaciji ali enkratni vadbi čuječnosti. Je pa dobra novica ta, da se možgani hitreje spreminjajo kot naše telesne mišice. Že po osmih tednih vadbe čuječnosti se začnejo možgani, njegove funkcije in struktura, preoblikovati v pozitivno smer.
Dobro jutro, dragi možgani, dobro jutro, glas. Ker ta zvok, ki ga dela človek s svojimi govorilnimi organi 16. aprila praznuje svetovni dan, bosta tudi dve aprilski epizodi, ki ga objemata, tako kot glasilki, namenjeni glasu. V prvi Mojca Delač s pomočjo foniatrinje prof. dr. Irene Hočevar Boltežar raziskuje nevrogene motnje glasu.
Tokrat se bomo posvetili aktivnosti, ki ji namenimo približno tretjino svojega življenja. O trikotniku možgani- spanje- zdrav imunski sistem se je Mojca Delač pogovarjala s somnologinjo prof. dr. Lejo Dolenc Grošelj. V epizodi tudi o aktimetriji oz. aktigrafiji in o tem, ali se pri spremljanju svojega spanja zanašamo na pametne ure. Možgani na dlani so na sporedu vsako četrtkovo jutro ob 7.35 na Prvem.
To je zadnja epizoda v tokratni marčevski supermožganski seriji, ki je navdih našla v Tednu možganov in rekla – Tako se govori! Če pomislimo na epizode o razvoju govora, o preklinjanju in Tourettovem sindromu, pa o sindromu tujega naglasa… smo se že naučili, da jeziki odpirajo svetove, za nas in naše možgane. In današnja zgodba bo to več kot potrdila. Ali to, da poznamo več izrazov za modro pomeni, da jo tudi drugače zaznavamo? Gremo na Otok, na Univerzo Lancaster, k profesorju aplikativne lingvistike, Panosu Athanaopoulosu! Pripravlja: Mojca Delač.
50-letnemu Američanu so diagnosticirali raka prostate. Čez nekaj mesecev je začel govoriti drugače. Zdelo se je, kot da ima irski naglas. Slikanje možganov takrat ni pokazalo nobenih sprememb. Kaj se je zgodilo? Sindrom tujega naglasa ni pogost, doslej so diagnosticirali približno 190 primerov, res pa je, pravi tokratna sogovornica, prof. dr. Stefanie Keulen (Vrije Universitat, Bruselj), da se mnogim ne zdi nekaj, zaradi česar bi odšli k zdravniku,kljub temu, da dodobra poseže v posameznikovo življenje. Kaj se torej dogaja z možgani, ko naš govor dobi tuji naglas? Raziskujemo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Hitro se "prilepijo" na naše možgane in že kot otrokom nam dajo vedeti, da preklinjanje res ni lepo! Psovke, zmerljivke in kletvice vseh vrst imajo močno vlogo v družbi, lahko izražajo različna emotivna stanja in seveda lahko globoko ranijo in prizadanejo. Nam lahko kletvice tudi pomagajo? Kakšen je njihov analgetski učinek, zakaj nosijo v sebi takšno moč in kaj se z možgani dogaja takrat, ko preklinjamo, ne da bi želeli? V posluh ponujamo prav posebno epizodo oddaje Možgani na dlani, ki sta jo ob Tednu možganov pripravila Luka Hvalc (Val202) in Mojca Delač (Prvi). Frekvenca X in Možgani na dlani družno o besedah, ki niso samo odraz dandanašnje družbe. Je bilo v Trubarjevih časih kaj drugače? Preverimo!
Dragi zgovorni in tisti redkobesedni, dragi glasni in tisti, ki raje kot z besedami govorite s tišino. Dobro jutro! Nadaljujemo zgodbo naše marčevske serije Tako se govori! Tako kot v prvi epizodi, bo tudi tokrat z nami prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek in še nekaj besed bomo dodali o prvih besedah in prvih povedih, ki jih človek naredi. Kako se razvija nebesedna govorica in mimika? Kaj znajo s tem povedati že malčki? Vse to v tokratni epizodi, s katero se pridružujemo letošnjemu Tednu možganov! Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi možganoljubci in možganoljubke, prišel je najbolj možganski mesec v letu! Marec prinaša tudi mednarodni projekt Teden možganov, ki bo letos pri nas tekel pod temo »Na koncu jezika«. Mi pa bomo večkrat rekli: Tako se govori! Radio in jezik sta tesno povezana, govor pa nikakor niso le besede, je mnogo več kot to in sporazumevanja še širši pojem, ki nas dela to, kar smo. Ampak, pojdimo lepo po vrsti. Razvoj jezika in govora je za nas tako pomemben, da si je zanj treba vzeti čas in mi si bomo dve epizodi. Z nami bo prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek. Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi ljubitelji zvokov in možganov! Tokrat imam težko nalogo. Rada bi, da ostanete budni, hkrati pa bomo govorili o tem, kako izbrati glasbo, ki nas bo uspavala. Najbolje, da po pomoč zavijemo na Dansko. Prof. Kira Vibe Jespersen bo z nami, z univerze v Aarhusu, oddelka za klinično medicino in centra za glasbo v možganih. Kakšna glasba naše možgane zaziba v spanec in zakaj? Raziskujemo v četrtek ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Akademska glasbenica, oboistka in glasbena terapevtka, Špela Loti Knoll, nas bo odpeljala v svet nevronov, ki jim glasba in zvoki terapevtsko pomagajo. Delo in izkušnje, pravi sogovornica, so pri otrocih različne od tistih, ki jih ima z odraslimi. Kako lahko glasbena terapija pomaga v kliničnem okolju in pri nevrorehabilitaciji? Kakšni so izzivi, recimo, ko nastopi tišina? Zakaj je glasba lahko zelo zgovorna in čudovito sredstvo sporazumevanja? Raziskuje Mojca Delač v tokratni epizodi, ki je nastala v okviru cikla V omrežjih zvoka. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Dragi možganoljubci, znova imamo za vas prav posebno epizodo. Mojca Delač je v radijski mikrofon ujela zgodbo in raziskovanje dr. Michaela Kavška, razvojnega psihologa z Univerze v Bonnu, ki je po očetu Slovenec. Raziskovalno ga najbolj zanima področje vidnega zaznavanja pri dojenčkih, oziroma razvoj področij kot je zaznava obrazov, vidne iluzije, barve ter 3D vid. Več o tem v tokratni epizodi!
V tretji, zadnji epizodi mini serije zgodb in spominov psihologinje Mete Kramar, bomo spoznali prvo slovensko pedopsihiatrinjo, pogledali na svet psihoterapije danes in se s sogovornico še enkrat sprehodili skozi desetletja izkušenj, dela, učenja in vtisov. Kaj je Meti Kramar najbolj ostalo v spominu, za kaj je najbolj hvaležna in kaj bi rekla tista najstnica Metka, ki se je kmalu po drugi svetovni vojni vpisala na študij psihologije, danes? Pripravlja: Mojca Delač.
V drugem delu mini serije zgodb in spominov Mete Kramar, se skozi njeno pripovedovanje odpravimo v interdisciplinarno ekipo Leva Milčinskega, spoznamo prvega slovenskega certificiranega psihoterapevta, Leopolda Breganta in pomen, ki jo je ta pristop imel v tistem času. Psihologinja Meta Kramar je tudi pionirka opazovanja zgodnjega razvoja pri nas. Kaj nas brsteči nevrončki naučijo o življenju in odnosih? V tokratni epizodi, ki jo pripravlja Mojca Delač.
Drage poslušalke in poslušalci Možganov na dlani, dobrodošli. Tole je prvi del posebne, malo drugačne, tridelne serije spominov psihologinje Mete Kramar, skozi katere bomo dobili tudi čudovit vpogled v možgane. Kako je vzniknila psihoterapija? Kako je bilo delati z pionirji psihiatrije in pedopsihiatrije ter psihoterapije Levom Milčinskim, Leopoldom Bregantom in Bazilijo Pregelj? Kako se je v vseh teh letih izoblikoval vpogled v delovanje možganov in nevrobiološko podstat psiholoških procesov? Vabljeni z nama na potep med imenitne zgodbe in spomine!
Dragi možganoljubci! Tokrat je Mojca Delač za vas izbrala temo, za katero se zdi, da je v zimski sezoni še aktualnejša. Kašelj. Kaj imajo z njim naši možgani? Po odgovore smo zavili k prof. dr. Samu Ribariču (PAFI).
Dobro jutro, dragi možgani v letu 2023. Prineslo bo 52 četrtkov in znova, če bodo le možgani dali, zvrhano vrečo tem, ki jih spoznavajo od blizu. Za Prvo epizodo v letošnjem letu, pa skoraj že tradicionalno povabimo pred mikrofon nevroznanstvenico ali nevroznanstvenika, ki z nami deli pogled nazaj in naprej. Tokrat je to prof. dr. Boris Rogelj, vodja odseka za biotehnologijo na Inštitutu Jožef Štefan in tudi novi predsednik Slovenskega društva za nevroznanost, Sinapse.
Posebno decembrsko mini serijo Možganov na dlani - Okrasje čustev, zaključujemo z mini pregledom in nagradno igro. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat gremo v svet afektivne nevroznanosti, torej nevroznanosti čustev, s katero se ukvarja prof. dr. Carmen Morawetz z Univerze Innsbruck. Kako se čustva zasvetijo v naših možganih? Katera omrežja sodelujejo? Se pozitivna kaj razlikujejo od negativnih? Kaj je to čustveni paradoks in o čem nas nauči primer brezstrašne ženske? Več ob 7.35. Pripravlja: Mojca Delač.
Nadaljujemo decembrsko miniserijo Možganov na dlani, ki smo jo podnaslovili »Okrasje čustev«. Sramu, ki smo ga obdelali prejšnji četrtek, danes dodajamo zagrenjenost. Saj se spomnite zagrenjenega kosmatega zelenega Grincha, ki je ukradel božič? Ali pa prav tako zagrenjenega skopušnega Ebenezerja Scrooga oz. Skopušnika, ki je na božični večer srečal duha preteklosti, sedanjosti in prihodnosti? Naj bo to Dr. Seuss ali Charles Dickens, zagrenjenost v prazničnem času je očitno našla svoje mesto v literaturi. Zakaj je ne bi tudi v Možganih na dlani? Pripravila Darja Pograjc.
"Da te ni sram!" je marsikdo od nas slišal že v obdobju odraščanja, ko je kaj naredil/a "narobe". Za ta norobe pa potrebujemo skupnost in oči drugega. Zato se s sramom ne rodimo, ampak nam ga življenje na pot pripelje šele nekaj mesecev po tem. Sram je moralno čustvo, ki ima zelo močno izraženo telesno komponentno. Kaj je zdrav odziv na sram? Obstajajo ljudje, ki jih ni nikoli sram? Brezsramno o sramu se Mojca Delač v tokratni epizodi miniserije Možgani na dlani- Okrasje čustev, pogovarja s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan.
Petdelna decembrska serija Možganov na dlani - Okrasje čustev, bo radijske minute za nevrone odela v pisani svet človeškega čustvovanja. Najprej pa se bomo vprašali, kako se skupaj z nami rodijo čustva, katera najprej? Je to veselje? Jeza? Strah? Mojca Delač je po odgovore zavila na Filozofsko fakulteto k razvojni psihologinji asist. dr. Kaji Hacin Beyazoglu.
Neveljaven email naslov