Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Primerjamo možgane ljudi in opic ter ugotavljamo, kako zelo se razlikujemo od našega najbližjega sorodnika bonobo šimpanza.
Primerjamo možgane ljudi in opic ter ugotavljamo, kako zelo se razlikujemo od našega najbližjega sorodnika bonobo šimpanza
Ljudje radi rečemo, da smo se razvili iz opic, kar ne drži. Res pa je, da imamo skupnega prednika. Na svojo pot smo krenili pred 8 do 10 milijoni let, do največjega razvoja naših možganov pa je prišlo pozneje – med 200 do 800 tisoč let nazaj -, pravi prof. dr. Gregor Majdič z Medicinske fakultete v Mariboru in Veterinarske fakultete v Ljubljani.
Najbolj opazna in proučevana razlika je velikost možganov. Naši so kar 4- do 5-krat večji od možganov šimpanza. Možganski centri so razporejeni podobno, je pa razlika v tem, da lahko mi hkrati aktiviramo več teh centrov. To verjetno kaže na večjo kompleksnost našega delovanja, na to, da bolj analiziramo posamezne dražljaje. Ne reagiramo na nek dražljaj instinktivno, ampak se odzivamo situaciji primerno, upoštevamo socialni kontekst, kontekst časa.
Podobnost genov je osupljiva – šimpanzi se od nas razlikujejo za manj kot 2 %. To razliko so proučevali na Univerzi Yale, in kot nam je razložil dr. Andre Miguel Sousa so prišli do zanimivih spoznanj, ki bodo podlaga za nadaljnje raziskave.
Področje možganov, z najbolj človeško specifičnim izražanjem genov, kjer se geni torej najbolj razlikujejo, je striatum. V raziskavi smo se podrobneje osredotočili na več različnih genov. Eden od teh je ZP2, ki je je aktiven izključno v človeških možganih. Nahaja se v možganski skorji, kjer je največ nevronov. Kar je zanimivo pri tem genu, je to, da smo ga že prej našli v človeški jajčni celici. Je eden od genov, ki skrbi za prepoznavo in izbiro spermija v jajčecu. Trenutno ne vemo, zakaj je ta gen v možganih in kakšna je njegova funkcija. Bomo pa v nadaljevanju to poskušali ugotoviti. Zanimiv se nam je zdel še gen MET, ki ga je v človeških možganih več, povezujemo pa ga z avtizmom. In pa še TH – sodeluje pri nastanku dopamina, ki je živčni prenašalec in sodeluje v našem nagrajevalnem sistemu. Zanj je značilno tudi, da ga osebam s Parkinsonovo boleznijo začne primanjkovati. Šimpanzi in gorile v možganih nimajo niti ene celice, ki bi vsebovala ta gen.
Raziskovalce je v preteklosti zelo zanimalo tudi, zakaj ljudje lahko govorimo, torej tvorimo besede, stavke in povedi, opice pa ne. Ugotovili so, da opice možnosti za to imajo, saj je v njihovih možganih prisoten center za govor. Nimajo pa pravih genov, pravi prof. dr. Majdič.
Pred leti so znanstveniki odkrili gen FOXP2, ki ima velik pomen za razvoj govora. Ljudje, ki ga imajo mutacijo v tem genu, imajo težave – če je večja mutacija, so duševno prizadeti, če gre za blažjo mutacijo, pa težave pri govoru. Te gen je drugačen med šimpanzi in človekom, prišlo je do strukturnih sprememb med evolucijo.
Pogovor s prof. dr. Gregorjem Majdičem z Veterinarske fakultete v Ljubljani in Medicinske fakultete v Mariboru:
Pogovor z dr. Andrejem Miguelom Souso z Univerze Yale:
486 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Primerjamo možgane ljudi in opic ter ugotavljamo, kako zelo se razlikujemo od našega najbližjega sorodnika bonobo šimpanza.
Primerjamo možgane ljudi in opic ter ugotavljamo, kako zelo se razlikujemo od našega najbližjega sorodnika bonobo šimpanza
Ljudje radi rečemo, da smo se razvili iz opic, kar ne drži. Res pa je, da imamo skupnega prednika. Na svojo pot smo krenili pred 8 do 10 milijoni let, do največjega razvoja naših možganov pa je prišlo pozneje – med 200 do 800 tisoč let nazaj -, pravi prof. dr. Gregor Majdič z Medicinske fakultete v Mariboru in Veterinarske fakultete v Ljubljani.
Najbolj opazna in proučevana razlika je velikost možganov. Naši so kar 4- do 5-krat večji od možganov šimpanza. Možganski centri so razporejeni podobno, je pa razlika v tem, da lahko mi hkrati aktiviramo več teh centrov. To verjetno kaže na večjo kompleksnost našega delovanja, na to, da bolj analiziramo posamezne dražljaje. Ne reagiramo na nek dražljaj instinktivno, ampak se odzivamo situaciji primerno, upoštevamo socialni kontekst, kontekst časa.
Podobnost genov je osupljiva – šimpanzi se od nas razlikujejo za manj kot 2 %. To razliko so proučevali na Univerzi Yale, in kot nam je razložil dr. Andre Miguel Sousa so prišli do zanimivih spoznanj, ki bodo podlaga za nadaljnje raziskave.
Področje možganov, z najbolj človeško specifičnim izražanjem genov, kjer se geni torej najbolj razlikujejo, je striatum. V raziskavi smo se podrobneje osredotočili na več različnih genov. Eden od teh je ZP2, ki je je aktiven izključno v človeških možganih. Nahaja se v možganski skorji, kjer je največ nevronov. Kar je zanimivo pri tem genu, je to, da smo ga že prej našli v človeški jajčni celici. Je eden od genov, ki skrbi za prepoznavo in izbiro spermija v jajčecu. Trenutno ne vemo, zakaj je ta gen v možganih in kakšna je njegova funkcija. Bomo pa v nadaljevanju to poskušali ugotoviti. Zanimiv se nam je zdel še gen MET, ki ga je v človeških možganih več, povezujemo pa ga z avtizmom. In pa še TH – sodeluje pri nastanku dopamina, ki je živčni prenašalec in sodeluje v našem nagrajevalnem sistemu. Zanj je značilno tudi, da ga osebam s Parkinsonovo boleznijo začne primanjkovati. Šimpanzi in gorile v možganih nimajo niti ene celice, ki bi vsebovala ta gen.
Raziskovalce je v preteklosti zelo zanimalo tudi, zakaj ljudje lahko govorimo, torej tvorimo besede, stavke in povedi, opice pa ne. Ugotovili so, da opice možnosti za to imajo, saj je v njihovih možganih prisoten center za govor. Nimajo pa pravih genov, pravi prof. dr. Majdič.
Pred leti so znanstveniki odkrili gen FOXP2, ki ima velik pomen za razvoj govora. Ljudje, ki ga imajo mutacijo v tem genu, imajo težave – če je večja mutacija, so duševno prizadeti, če gre za blažjo mutacijo, pa težave pri govoru. Te gen je drugačen med šimpanzi in človekom, prišlo je do strukturnih sprememb med evolucijo.
Pogovor s prof. dr. Gregorjem Majdičem z Veterinarske fakultete v Ljubljani in Medicinske fakultete v Mariboru:
Pogovor z dr. Andrejem Miguelom Souso z Univerze Yale:
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Elektrotehnično znanje in merjenje omogočata zanimiv vpogled v svet zvoka in zaznavanja zvoka
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ker oktobra radio obeležuje devet desetletij risanja zgodb z zvokom, štiri četrtkove epizode namenjamo prav temu – možganom in zvoku. Najprej se bomo odpravili na bučno zabavo in se vprašali, kako naši možgani usmerjajo pozornost na enega sogovornika in kako je mogoče, da ob poplavi dražljajev v zelo glasni množici slišimo, če nas kdo pokliče po imenu. In po drugi strani – zakaj kdaj v mirnem okolju koga, kljub temu da je ob nas, enostavno ne slišimo, ker počnemo nekaj drugega? V četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Vsem se kdaj zgodi, da pridemo v nek prostor, pa smo pozabili, po kaj smo prišli. Da odpremo omaro, pa nimamo pojma, kaj iščemo, da pozabimo ime sogovornika, ki ga sicer dobro poznamo, da imamo besedo na koncu jezika, pa se je ne spomnimo. Kdaj pa to postane težava, ker se pojavlja prepogosto in nas začne skrbeti, da je z našimi možgani nekaj narobe? O tem smo se pogovarjali z nevrologom dr. Jeremyjem Isaacsom.
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Strah pred padcem v globino je eden najbolj ukoreninjenih v ljudeh in del našega preživetvenega nagona. Če se lotimo adrenalinskih podvigov kot je npr. bungee jumping, se zato v naših možganih odvija pravi boj. En del možganov nam pravi, da gre za nevarno situacijo in da bi bilo najbolje pobegniti. Drug del pa nas mami k skoku z obljubo o zabavnosti tega početja. Kaj vzbudi ene in kaj druge občutke boste izvedeli v četrtkovi oddaji Možgani na dlani. V možgane tistih, ki se odločijo za bungee jumping bomo pogledali ob 7:35 na Prvem.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
O tem refleksu kroži mnogo mitov, pa tudi zanimivih teorij. Koliko o zehanju že ve nevroznanost, je res nalezljivo in ali obstajajo tudi posamezniki, ki nikoli ne zehajo? Prof. dr. Simon Thompson nas je tokrat odpeljal v svet nevronov.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Neveljaven email naslov