Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Koroško statistično regijo tvori 12 občin v treh rečnih dolinah: Dravski, Mežiški in Mislinjski. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2017 na Koroškem ustvarjenih samo en odstotek od vseh slovenskih turističnih nočitev. Zaščitni znak Koroške je 2126m visoka gora Peca, pod katero naj bi po legendi v votlini spal dobri kralj Matjaž s svojo vojsko in čakal, da se bo prebudil, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize. So se pa že pred njim prebudili mnogi koroški turistični ponudniki, in če k temu dodamo izjemno zgodovino, številne naravne in kulturne znamenitosti, prijazne ljudi in koroško košto, je razlogov za obisk več kot dovolj. Odkrivanja Koroške se je lotil tudi Bojan Leskovec.
Naslov oddaje »Napotki« pristoji Koroški, saj pridete tja dobesedno »po potki«
Tokrat smo kompas naravnali v smeri Koroške statistične regije, ki jo tvori 12 občin v treh rečnih dolinah: Dravski, Mežiški in Mislinjski. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2017 na Koroškem ustvarjenih samo en odstotek od vseh slovenskih turističnih nočitev.
Moj prvi cilj »plebiscitna vas« ob avstrijski meji- Libeliče, ki se ponašajo tudi s svojim grbom in zastavo. V markantni stavbi, nekdanjemu župnišču, ki so ga zgradili skoraj točno na 15. poldnevniku so uredili prav posebno plebiscitno zbirko, ki prikazuje "odhod" Libelič v Avstrijo, po koroškem plebiscitu leta 1920 in "vrnitev" kraja na slovensko stran dve leti pozneje. Domačin Adrijan Zalesnik pove tudi zgodbo o gasilski pumpi, ki so jo, po vzpostavitvi nove meje, odpeljali na avstrijsko stran.
Fantje iz Libelič so rekli, če so nam vse pobrali, gasilske pumpe jim pa ne damo. Podkupili so žandarje in carinike na meji, organizirali nočno akcijo, kolesa pumpe ovili v cunje ter jo prepeljali na našo stran. V Libeličah je bilo veliko slavje, avstrijski časopisi pa so se razpisaali o dogodku kot da bi pol Avstrije ukradli.
Moj naslednji cilj: pristan koroških splavarjev ob reki Dravi med Dravogradom in Muto. Ana Kugovnik koordinira flosarska doživetja v zgornjedravski dolini.
Splavarjenje lesa je bila nekoč donosna gospodarska dejavnost, danes pa je to zanimiva in poučna dogodivščina na Dravi.
Tradicionalna koroška kulinarika se prav nič ne spogleduje z novodobnimi prehranskimi načrti za zgubljanje kilogramov. Aktivnemu popotniku Korošci postrežejo krepko kosilo, pove Danica Hudrap, ki je avtorica diplomske naloge na temo koroške košte z naslovom »Po starih cajtih diši«.
Posebno mesto na koroških mizah ima ržen kruh. Poletni koroški gozdovi ponujajo tudi slastne borovnice ali črnice, kot jim pravimo domačini. Poceni in preprosta je sladice, ko v skodelico natresem borovnice in jih posujemo s sladkorjem, mi jim rečemo kar cukrane borovnice.
Tim Kolar Erat iz oddelka turizem pri Zavodu, ki v Ravnah na Koroškem pod isto streho združuje tudi kulturo, šport in mlade, mi predstavi eno najbolj zdravilnih voda na Koroškem.
Voda iz izvira Rimski vrelec ima slavno preteklost. Zaradi visoke vsebnosti železa so ji pripisovali zdravilne učinke, stregli so jo v dunajskih hotelih in izvažali celo v Ameriko.
Koroška ponuja nekaj izvrstnih kolesarskih priložnosti. Ena izmed njih se imenuje »štrekna«- kolesarska pot, speljana po opuščeni trasi nekdanje železniške proge Velenje Dravograd. Aleš Rupreht iz Koroške regionalne razvojne agencije.
24-kilometrska trasa kolesarske poti po Mislinjski dolini, med Otiškim Vrhom, Slovenj Gradcem, Mislinjo in Gornjim Doličem je dobila posebno ime, ker poteka po trasi nekdanje železnice.
Koroško statistično regijo tvori 12 občin v treh rečnih dolinah: Dravski, Mežiški in Mislinjski. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2017 na Koroškem ustvarjenih samo en odstotek od vseh slovenskih turističnih nočitev. Zaščitni znak Koroške je 2126m visoka gora Peca, pod katero naj bi po legendi v votlini spal dobri kralj Matjaž s svojo vojsko in čakal, da se bo prebudil, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize. So se pa že pred njim prebudili mnogi koroški turistični ponudniki, in če k temu dodamo izjemno zgodovino, številne naravne in kulturne znamenitosti, prijazne ljudi in koroško košto, je razlogov za obisk več kot dovolj. Odkrivanja Koroške se je lotil tudi Bojan Leskovec.
Naslov oddaje »Napotki« pristoji Koroški, saj pridete tja dobesedno »po potki«
Tokrat smo kompas naravnali v smeri Koroške statistične regije, ki jo tvori 12 občin v treh rečnih dolinah: Dravski, Mežiški in Mislinjski. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2017 na Koroškem ustvarjenih samo en odstotek od vseh slovenskih turističnih nočitev.
Moj prvi cilj »plebiscitna vas« ob avstrijski meji- Libeliče, ki se ponašajo tudi s svojim grbom in zastavo. V markantni stavbi, nekdanjemu župnišču, ki so ga zgradili skoraj točno na 15. poldnevniku so uredili prav posebno plebiscitno zbirko, ki prikazuje "odhod" Libelič v Avstrijo, po koroškem plebiscitu leta 1920 in "vrnitev" kraja na slovensko stran dve leti pozneje. Domačin Adrijan Zalesnik pove tudi zgodbo o gasilski pumpi, ki so jo, po vzpostavitvi nove meje, odpeljali na avstrijsko stran.
Fantje iz Libelič so rekli, če so nam vse pobrali, gasilske pumpe jim pa ne damo. Podkupili so žandarje in carinike na meji, organizirali nočno akcijo, kolesa pumpe ovili v cunje ter jo prepeljali na našo stran. V Libeličah je bilo veliko slavje, avstrijski časopisi pa so se razpisaali o dogodku kot da bi pol Avstrije ukradli.
Moj naslednji cilj: pristan koroških splavarjev ob reki Dravi med Dravogradom in Muto. Ana Kugovnik koordinira flosarska doživetja v zgornjedravski dolini.
Splavarjenje lesa je bila nekoč donosna gospodarska dejavnost, danes pa je to zanimiva in poučna dogodivščina na Dravi.
Tradicionalna koroška kulinarika se prav nič ne spogleduje z novodobnimi prehranskimi načrti za zgubljanje kilogramov. Aktivnemu popotniku Korošci postrežejo krepko kosilo, pove Danica Hudrap, ki je avtorica diplomske naloge na temo koroške košte z naslovom »Po starih cajtih diši«.
Posebno mesto na koroških mizah ima ržen kruh. Poletni koroški gozdovi ponujajo tudi slastne borovnice ali črnice, kot jim pravimo domačini. Poceni in preprosta je sladice, ko v skodelico natresem borovnice in jih posujemo s sladkorjem, mi jim rečemo kar cukrane borovnice.
Tim Kolar Erat iz oddelka turizem pri Zavodu, ki v Ravnah na Koroškem pod isto streho združuje tudi kulturo, šport in mlade, mi predstavi eno najbolj zdravilnih voda na Koroškem.
Voda iz izvira Rimski vrelec ima slavno preteklost. Zaradi visoke vsebnosti železa so ji pripisovali zdravilne učinke, stregli so jo v dunajskih hotelih in izvažali celo v Ameriko.
Koroška ponuja nekaj izvrstnih kolesarskih priložnosti. Ena izmed njih se imenuje »štrekna«- kolesarska pot, speljana po opuščeni trasi nekdanje železniške proge Velenje Dravograd. Aleš Rupreht iz Koroške regionalne razvojne agencije.
24-kilometrska trasa kolesarske poti po Mislinjski dolini, med Otiškim Vrhom, Slovenj Gradcem, Mislinjo in Gornjim Doličem je dobila posebno ime, ker poteka po trasi nekdanje železnice.
Naslednja epizoda Napotkov nas bo odpeljala na Zgornji Kamenščak nad Ljutomerom. V omenjenem naselju, na domačem vrtu Stanislave in Darka Beka, se nahaja padavinska postaja, ki ji namenjamo naslednjih (dobrih) 10 minut. Upokojeni par, ki skrbi za postajo zadnjih 5 let, pa je opazovanje vremena spremljalo že od malih nog oz. veliko prej kot sta prevzela to dnevno jutranjo obveznost. Avtorica: Darja Pograjc.
V 12. sezoni naše jutranje nedeljske oddaje naPOTki obiskujemo vremenske postaje po Sloveniji, tokrat ostajamo blizu Ljubljane. Postaja, ki beleži vremenske razmere v zahodnem delu Polhograjskega hribovja, stoji v Topolu pri Medvodah, takoj pod vrhom priljubljene izletniške točke Katarina nad Ljubljano. Prvo meteorološko postajo so v Topolu postavili že leta 1895, nato pa jo večkrat premaknili. Na mestu, kjer stoji zadnjih 30 let, se je ustavila Andreja Čokl.
»Marelice in breskve so zdaj začele cveteti, prvi je bil pa dren,« je Darji Pograjc razložil Franc Čahuk, ki skrbi za padavinsko postajo v vasi Ivanovci. Zadnji dve leti so mu namreč na Agenciji za okolje zaupali novo nalogo. Poleg opazovanja padavin in priprave mesečnega poročila o vremenu, mora zdaj zapisovati tudi fenološka opažanja. Nalogo je z veseljem sprejel. 67-letnik namreč vreme oz. padavine opazuje že več kot 50 let! Pa pojdimo v Prekmurje in preverimo, kako opravlja to delo. Napotki!
Bizeljsko je naselje v občini Brežice, ki leži ob meji s Hrvaško. Tja se je tokrat odpeljala Nataša Rašl v lov za novo epizodo naPOTkov, v kateri trkamo na vrata honorarnih meteoroloških opazovalcev, ki v sodelovanju z Agencijo za okolje v okviru državne meteorološke mreže spremljajo podatke te vrste na določenem območju. Na Bizeljskem imajo sončnih dni dovolj, merilnik za višino snežne odeje ta hip miruje, v pokoju pa je zadnjih 10 let Viktor Karničnik, tamkajšnji prebivalec. In točno toliko časa na vrtu pred njegovo hišo stoji tudi vremenska hišica.
12. sezona Napotkov prinaša spoznavanje dela na postajah državne meteorološke mreže oziroma v njej obiskujemo opazovalce, ki po vsej državi skrbijo za to, da na Agencijo za okolje prihajajo ažurirani podatki o vremenu na določenem območju. Bili smo že v Vipavski dolini, Sevnem, danes pa je čas za obisk Koroške. Gremo na vremensko postajo Šmartno pri Slovenj Gradcu.
naPOTki gredo v jugovzhodni del občine Šmartno pri Litiji, v vas Sevno, kjer vreme ''merijo'' že več kot 60 let. Prebivalcev je po zadnjih podatkih nekaj manj kot 50, med njimi tudi meteorološki opazovalec, ki je pred štirimi leti prevzel omenjeno nalogo od gospe, ki je meritve opravljala od začetka. Z vidika klimatologije je Sevno - zaradi specifične lege v Posavju - zelo pomembna točka. Tudi zato imajo meteorološke meritve in opazovanja tam dolgoletno tradicijo.
12. sezono naPOTkov začenjamo z obiskom padavinske postaje v Podragi v Vipavski dolini, kjer upokojeni gradbenik Miro Trošt že več kot 15 let vsak dan odčita količino padavin in zabeleži pomembnejše atmosferske pojave. Padavinsko poročilo nato konec meseca pošlje na Agencijo za okolje, kjer podatke pretipkajo v digitalno bazo, poročilo pa shranijo v arhivu.
V Napotkih se odpravljamo v srce Oglarske dežele. Tam 30 kilometrov vzhodno od Litije, 30 kilometrov severozahodno od Trebnjega in 70 kilometrov od Ljubljane leži Smučarsko rekreacijski center Dole pri Litiji. Smučišče ima skupno en kilometer prog, eno vlečnico, stavijo pa na domačnost, ki k njim vedno znova vrača smučarje, ki se spustijo po strminah. To domačnost je na smučišču Dole pri Litiji izkusil tudi Aleš Ogrin.
Tokrat smo ugodno smuko iskali na smučišču, ki se vzpenja nad knežjim mestom in pod Tolstim vrhom. 15-minutna vožnja nas iz Celja pripelje na smučišče Celjska koča. Prvič so tam smučali že leta 1932. Malo smučišče nudi skupaj 1200m prog, dve vlečnici in trak za najmlajše pa omogočajo smuko za vso družino. Na voljo je tudi nočna smuka, zato se radi pohvalijo, da imajo vse, kar imajo veliki.
Odprava NaPOTkov je tokrat obiskala smučišče, ki je od Ljubljane oddaljeno pičlih 25 kilometrov. Smučišče Šentjošt nad Horjulom se razteza na površini hektar in pol, leži na nadmorski višini 600 metrov in spominja na amfiteater sredi vasi. Čeprav malo smučišče, ima vse kar imajo veliki: umetno zasneževanje, nočno smuko, šolo smučanja, nujno medicinsko pomoč in več kot 50 letno tradicijo. Zadnja leta so, kljub prislovično zelenim zimam, za Šentjošt ugodna- lani so imeli 82 smučarskih dni, današnji je 32-ti v letošnji sezoni. Bojan Leskovec je spoznal družinam prijazno smučišče Šentjošt nad Horjulom na sončen in mrzel zimski dan, ki ga je popestril živahen počitniški utrip.
V nekaterih delih severovzhodne Slovenije so – vsaj za zdaj – ostali brez snežne odeje. Tudi na najnižje ležečem smučišču pri nas, ki deluje od konca 90-ih let prejšnjega stoletja: na Smučišču Globoki klanec, ki leži v trikotniku med Ptujem, Ormožem in Ljutomerom. Lanska sezona je bila najuspešnejša, na letošnjo še optimistično čakajo.
18 km od Ajdovščine, 17 km od Idrije in 22 km od Logatca se nahaja smučišče SKI BOR Črni vrh. Darja Pograjc se je v četrtek dopoldne odpravila v snežnobelo odeto idilo v omenjene konce – proti Črnemu vrhu nad Idrijo. V času njenega obiska je smučišče pravzaprav šele ravno dobro zaživelo. Pretekli vikend je bil namreč prvi, ki je dejansko ponudil vremenske pogoje, ki so omogočili odprtje smučišča.
Veste, kje je bila zgrajena ena prvih smučarskih sedežnic v Sloveniji? Ali pa raje kar v bivši Jugoslaviji? Odgovor je za marsikoga malce nepričakovan – na Španovem vrhu, smučišču nad Jesenicami in pod Golico. Planina pod Golico je sicer najbolj znana po rastišču narcis, a nekoč je bila tudi pomembno smučarsko središče, dolgo časa pa je veljala za najdaljo sedežnico v skupni državi. Po zaslugi zanesenjaških domačinov, ki so leta 2016 sedežnico in smučišče odkupili od občine Jesenice in ju tako rešili pred uničenjem, pa se lahko smučarji tudi letos med vikendi smučajo na 2.200 metrov dolgi progi.
Nadaljujemo serijo Napotkov, v kateri obiskujemo manjša slovenska smučišča. Iz 430 metrov nadmorske višine v Zasavju, kjer smo obiskali prvo smučišče Kandrše Vidrga, se zdaj v iskanju snega dvigamo nad 1200 metrov nadmorske višine, kjer leži smučišče z imenom Trije kralji. Glede na klasifikacijo Ministrstva za infrastrukturo sicer to smučišče na Pohorju sodi med velika smučišča. Glede na klasifikacijo, ki jo upoštevajo pri projektu Naj smučišče, in klasifikacijo, ki jo ima Združenje slovenskih žičničarjev, pa spada pod manjša smučišča. V sredo, ko sta bili tam odprti dve od skupno štirih smučarskih prog, se je na Tri kralje odpravila Darja Pograjc.
Serijo oddaj NaPOTki, v kateri bomo obiskovali manjša slovenska smučišča, začenjamo v Zasavju, na le 430 metrih nadmorske višine. Tam se v Krajevni skupnosti Mlinše-Kolovrat nahaja smučišče Kandrše Vidrga. Kljub temu, da je manjša dolina, v kateri leži, hladnejša od okoliških krajev, se vse pogosteje zanašajo na umetno zasneževanje. Smučišče je namenjeno najmlajšim, ima pa tudi sankališče. Obiskala ga je Andreja Gradišar.
»Slovenija je povezana z avtocesto od palm ob Jadranskem morju do štorkelj ob 'panonskem morju',« so konec oktobra leta 2008 zapisali v časniku Finance. Takrat so namreč odprli celotno pomursko avtocesto A5 Maribor-Pince, kar je prineslo olajšanje predvsem prebivalcem ob tranzitno zelo obremenjeni cesti od Lenarta mimo Gornje Radgone proti Murski Soboti in naprej proti Dolgi vasi oz. meji z Madžarsko. Avtocesta A5 se v razcepu Dragučova odcepi od avtoceste A1, poteka prek Slovenskih goric in Prekmurja in je bila dokončana rekordno hitro. Pospešeno so jo začeli graditi leta 2006 in dokončali dve leti pozneje. Izjema je bil že leta 2000 začeti odsek Vučja vas – Beltinci, ki je pravzaprav predstavljal 'obvoznico' Murske Sobote in je bil končan že leta 2003. Prav ta del pomurske avtoceste se lahko pohvali tudi z najdaljšima slovenskima cestnima mostovoma prek reke Mure, dolga sta 837 oz. 833 metrov. Druge značilnosti 'pomurke' je odkrivala Andreja Čokl.
Pot nas bo tokrat popeljala po najmlajši slovenski avtocesti A4. Avtocesta Draženci–Gruškovje teče najprej po Dravskem polju, po prečkanju vodotoka Polskava pa preide na gričevnato območje Haloz. V nasprotju z drugimi je zgraditev tega projekta civilna iniciativa težko pričakovala, celoten proces od začetka do konca pa se bere kot dober roman. Ob odprtju se je izboljšala kakovost življenja ljudi ter povečala prometna varnost. A4 je namreč prevzela velik del mednarodnega tranzitnega prometa med mednarodnima mejnima prehodoma Šentilj in Gruškovje. O tem, kakšen je občutek, ko izveš, da bodo porušili tvoj dom, ki stoji na trasi bodoče avtoceste, in še o drugih zanimivostih A4 v NaPOTkih.
V tokratni epizodi naPOTkov, ki jih posvečamo petdesetletnici slovenskih avtocest, se bomo z Mojco Delač odpravili v svet krasa in burje. Sežanski krak primorske avtoceste A3 se začne v razcepu Gabrk in konča na meji z Italijo. Cesto so začeli graditi leta 1994 in jo zaključili v le nekaj letih. Kako so jo načrtovali, kakšen gradbeni izziv je bilo ravno podolje, kako je z vzdrževanjem in kako ob njej živijo domačini? Vse to v naslednjih minutah.
Tokrat se peljemo od predora Karavanke, od slovensko-avstrijske meje, od Gorenjske čez osrednjo Slovenijo proti jugovzhodu, mimo dolenjskih gričev do meje s Hrvaško. Takšna je trasa avtoceste A2 v skupni dolžini nekaj več kot 175 kilometrov.
10. sezona Napotkov bo posebna, jubilejna! Prvo izmed petih epizod v seriji, ki smo jo naslovili 50 let avtocest v Sloveniji, je pripravila Darja Pograjc. Znašla se je pred izredno zahtevno nalogo, in sicer kako predstaviti kar 230,7 km dolg odsek avtoceste od Srmina do Šentilja – povezavo med slovensko obalo in avstrijsko mejo na severu. A1 je ime pod katerim sta združeni primorska in štajerska avtocesta, avtorica pa je z vsakega dela za Napotke izbrala po en element.
Neveljaven email naslov