Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Črka T je danes na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti eno barvo, bi to bila zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. V Tolmin, ki je (še posebej v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan, je pot vodila Andrejo Gradišar, ki je v tem koncu naše države poskušala najti tudi kaj malo manj poznanega oz. poznano predstaviti z druge plati. Odpravila se je na Kozlov rob, ki na enem mestu združuje ostaline tako daljne kot bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja še razgled na celotno tolminsko kotlino. Ogledala si je domačo zbirko ostankov 1. svetovne vojne, se okrepčala s sirom Tolmincem in za konec šla napolnit svojo stekleničko z zdravilno vodo.
V Tolmin po lepe razglede, ostanke 1. svetovne vojne, okusen sir in zdravilno vodo
Črka T je na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti barvo, bi bila to zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. Gremo v Tolmin, ki je (še posebno v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan. Je pa v tem koncu naše države tudi precej manj raziskanih kotičkov.
Kozlov rob združuje na istem mestu ostanke daljne in bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja razgled na celotno tolminsko kotlino
Vzpetina z ruševinami nekdanjega gradu stoji v središču Tolmina. Do ruševin vodi okvirno polurni vzpon po učni poti. Na pobočju je tudi bunker iz 1. svetovne vojne. Na vrhu, na območju med severnim grajskim zidom in obzidjem, so lani izvedli izkopavanja. Kot pove sogovornik kustos arheolog Miha Mlinar iz Tolminskega muzeja, so se osredotočili na zadnjo poselitev Kozlovega roba ob koncu 16. in na začetku 17. stoletja.
"Največ najdenih stvari je vezanih na osnovne in druge dejavnosti v gradu. Gre za najdbe, povezane s kuhinjskimi aktivnostmi - kosti, zlomljeno lončenino. Manj je lepše keramike. Potem so tu najdbe, ki kažejo na bivanje v gradu - orodje, orožje, presenetljivo veliko ključavnic. Med vrednejšimi predmeti je zlatnik iz 16. stoletja. Gre za novec, ki je bil kovan v beneških kovnicah. Potem so tu nakitni predmeti - igle, lasnice. Ena lepših stvari, ki so bile odkrite, je marmornat kipec - doprsje ženske figure, najverjetneje iz italijanskih delavnic 16. stoletja."
Rezultate izkopavanj bo mogoče videti letos poleti na tolminskem mestnem trgu.
Z detektorjem kovin in krampom do zasebnega muzeja
Muzej Mrzli vrh stoji v Zatolminu. Gre za zasebno zbirko predvsem ostankov 1. svetovne vojne, ki jo je skupaj z očetom in bratom ustvaril Matjaž Velikonja. Ena izmed polic je namenjena tudi medicinskim pripomočkom:
"Na njej so različne protibolečinske tablete. Zanimiva je ta steklenička, ki je bila namenjena za rast last. Potem je tukaj predel s čutaricami in konzervami - od ribjih konzerv do zajčje obare."
Muzej, ki je v prizidku domače hiše, je odprt vsak dan od 8. do 20. ure po predhodni najavi obiskovalcev.
Sir mora imeti sobno temperaturo
Ekološka vasica Čadrg je ena redkih, ki je še ohranila zadružni način izdelovanja sira v skupni vaški sirarni. Kot pove Marija Bončina s kmetije Pri Lovrču se opravila začnejo navsezgodaj - prva je molža, sledi prevoz mleka v sirarno in do poldneva še izdelava sira. Ta nato zori še okvirno dva meseca.
"Tolminc mora biti dovolj zorjen. Mi nimamo več certifikata, smo obupali po kar dolgih letih. Delamo po tradicionalni recepturi, vse je enako, razen, da nimamo certifikata. Sir mora biti na sobni temperaturi, preden ga užijemo, da ima tisti poln okus."
V Gabrje po zdravilno vodo
Grofova voda je zdravilni izvir nad vasjo Gabrje. Strma asfaltna pot, ki vodi iz vasi, hitro preide v gozdno, na poti je včasih treba preskočiti kakšen manjši potoček, prečkati most nad slapom. Pot do izvira vzame okvirno pol ure, vmes pa je mogoče opazovati več kot deset slapov.
"Grofova voda izvira v grapi potoka Sopotnica. Dolina Soče je znana kot dežela žive vode. Kar nekaj izvirov ima zdravilne učinke, Grofova voda pa ima največjo zdravilno moč," pove Tjaša Bizjak iz TIC Tolmin.
To vodo so nekoč nosili v dolino grofu. Od tod tudi izvira ime: "Vsak dan naj bi jo v lesenih posodah nosili na grad, da jo je lahko pil in ostal večno mlad," je dodala sogovornica.
Črka T je danes na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti eno barvo, bi to bila zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. V Tolmin, ki je (še posebej v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan, je pot vodila Andrejo Gradišar, ki je v tem koncu naše države poskušala najti tudi kaj malo manj poznanega oz. poznano predstaviti z druge plati. Odpravila se je na Kozlov rob, ki na enem mestu združuje ostaline tako daljne kot bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja še razgled na celotno tolminsko kotlino. Ogledala si je domačo zbirko ostankov 1. svetovne vojne, se okrepčala s sirom Tolmincem in za konec šla napolnit svojo stekleničko z zdravilno vodo.
V Tolmin po lepe razglede, ostanke 1. svetovne vojne, okusen sir in zdravilno vodo
Črka T je na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti barvo, bi bila to zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. Gremo v Tolmin, ki je (še posebno v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan. Je pa v tem koncu naše države tudi precej manj raziskanih kotičkov.
Kozlov rob združuje na istem mestu ostanke daljne in bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja razgled na celotno tolminsko kotlino
Vzpetina z ruševinami nekdanjega gradu stoji v središču Tolmina. Do ruševin vodi okvirno polurni vzpon po učni poti. Na pobočju je tudi bunker iz 1. svetovne vojne. Na vrhu, na območju med severnim grajskim zidom in obzidjem, so lani izvedli izkopavanja. Kot pove sogovornik kustos arheolog Miha Mlinar iz Tolminskega muzeja, so se osredotočili na zadnjo poselitev Kozlovega roba ob koncu 16. in na začetku 17. stoletja.
"Največ najdenih stvari je vezanih na osnovne in druge dejavnosti v gradu. Gre za najdbe, povezane s kuhinjskimi aktivnostmi - kosti, zlomljeno lončenino. Manj je lepše keramike. Potem so tu najdbe, ki kažejo na bivanje v gradu - orodje, orožje, presenetljivo veliko ključavnic. Med vrednejšimi predmeti je zlatnik iz 16. stoletja. Gre za novec, ki je bil kovan v beneških kovnicah. Potem so tu nakitni predmeti - igle, lasnice. Ena lepših stvari, ki so bile odkrite, je marmornat kipec - doprsje ženske figure, najverjetneje iz italijanskih delavnic 16. stoletja."
Rezultate izkopavanj bo mogoče videti letos poleti na tolminskem mestnem trgu.
Z detektorjem kovin in krampom do zasebnega muzeja
Muzej Mrzli vrh stoji v Zatolminu. Gre za zasebno zbirko predvsem ostankov 1. svetovne vojne, ki jo je skupaj z očetom in bratom ustvaril Matjaž Velikonja. Ena izmed polic je namenjena tudi medicinskim pripomočkom:
"Na njej so različne protibolečinske tablete. Zanimiva je ta steklenička, ki je bila namenjena za rast last. Potem je tukaj predel s čutaricami in konzervami - od ribjih konzerv do zajčje obare."
Muzej, ki je v prizidku domače hiše, je odprt vsak dan od 8. do 20. ure po predhodni najavi obiskovalcev.
Sir mora imeti sobno temperaturo
Ekološka vasica Čadrg je ena redkih, ki je še ohranila zadružni način izdelovanja sira v skupni vaški sirarni. Kot pove Marija Bončina s kmetije Pri Lovrču se opravila začnejo navsezgodaj - prva je molža, sledi prevoz mleka v sirarno in do poldneva še izdelava sira. Ta nato zori še okvirno dva meseca.
"Tolminc mora biti dovolj zorjen. Mi nimamo več certifikata, smo obupali po kar dolgih letih. Delamo po tradicionalni recepturi, vse je enako, razen, da nimamo certifikata. Sir mora biti na sobni temperaturi, preden ga užijemo, da ima tisti poln okus."
V Gabrje po zdravilno vodo
Grofova voda je zdravilni izvir nad vasjo Gabrje. Strma asfaltna pot, ki vodi iz vasi, hitro preide v gozdno, na poti je včasih treba preskočiti kakšen manjši potoček, prečkati most nad slapom. Pot do izvira vzame okvirno pol ure, vmes pa je mogoče opazovati več kot deset slapov.
"Grofova voda izvira v grapi potoka Sopotnica. Dolina Soče je znana kot dežela žive vode. Kar nekaj izvirov ima zdravilne učinke, Grofova voda pa ima največjo zdravilno moč," pove Tjaša Bizjak iz TIC Tolmin.
To vodo so nekoč nosili v dolino grofu. Od tod tudi izvira ime: "Vsak dan naj bi jo v lesenih posodah nosili na grad, da jo je lahko pil in ostal večno mlad," je dodala sogovornica.
Tokrat se bomo ustavili nekaj kilometrov severovzhodno od Maribora ob akumulacijskem Perniškem jezeru. Na prvi pogled naravni biser, košček neokrnjene narave, s katerim pa so žal že več kot 50 let – praktično od njegovega nastanka – povezane anomalije z neurejenim lastništvom, koncesijo in posledično nabiranjem mulja.
Nekoč so tu kopali glino, zdaj pa je priljubljeno sprehajališče ter prostor za rekreacijo in srečanja. Veste, o kateri točki v Ljubljani govorimo? Koseški bajer – rečejo mu tudi Koseško jezero – je umetno jezero, ki pa je del Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Ima pa tudi slavne prebivalce – labodjo družino, ki je postala v zadnjih letih prava privlačnost. V naPOTkih, ki se to sezono posvečajo jezerom, je Koseški bajer raziskala Tina Lamovšek.
Na Prvem začenjamo že osmo sezono oddaje in podkasta Napotki. Vse do oktobra bomo namreč spoznavali slovenska jezera. Ana Skrt se je za uvod v sezono odpravila k najglobljemu pri nas, k Divjemu jezeru. To, na površju majhno jezero, velja za prvi naravni spomenik, zanimivo pa je tudi pod gladino, saj še niso dokončno izmerili dolžine rova in s tem njegove globine. Sogovorniki pravijo, da gre za geološko, hidrološko, botanično in speleološko posebnost. Če prav je po imenu divje, pa je treba za to lastnost počakati na pravi trenutek.
7. sezono oddaje naPOTki, v kateri raziskujemo občinske grbe, končujemo v »srcu Slovenije«. Osrednjeslovenska regija je središčna, po gostoti prebivalcev najgosteje naseljena, po številu prebivalcev največja, po površini pa druga največja statistična regija. Pripada ji 25 občin, dve od njih oz. njuna grba je pod drobnogled vzela Andreja Čokl. Pri obeh je v ospredju človeški lik, uravnoteženo enkrat ženski, drugič moški, oba lika pa sta tudi sicer močno povezana z zgodovino in sedanjostjo obeh občin. Kdo še ni slišal za kamniško Veroniko in kdo ne pozna rokovnjačev iz Lukovice? Izbor je torej dobro utemeljen, pod drobnogledom pa grba občin Kamnik in Lukovica.
V tokratnih naPOTkih smo se odpravili v Goriško statistično regijo. Kaj nam o zgodovini, naravi in kulturi občin Vipava in Nova Gorica povesta njuna grba, smo govorili z lokalno turistično vodnico iz Vipave Jano Kete in sodelavko Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC Sazu na novogoriški raziskovalni postaji dr. Petro Kolenc. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Med grbi občin na Gorenjskem smo si izbrali grb občine Žirovnica, z njim pa bomo ta del Slovenije spoznali predvsem kot zibelko kulturne dediščine Slovenije. V majhni občini na severu Slovenije leži najvišji vrh Karavank Stol, čeznjo pelje pohodniška pot Julijana Trail, tam najdemo tudi eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji - Ajdno, a raziskovanja te občine se bomo lotili prav s pomočjo grba. Na zlato obrobljenem zelenem ščitu je v satovje nanizanih 5 zlatih peres. Simbolizirajo 5 velikih mož, pet piscev, ki so se rodili na območju majhne, le dobrih 42 km2 velike občine.
Obalno- kraška statistična regija obsega dobrih 1000 kvadratnih kilometrov površine Slovenije in je tako ena njenih manjših regij, v kateri živi približno 5,5 odstotkov prebivalcev. Ankaran, Divača, Hrpelje- Kozina, Izola, Komen, Koper, Piran in Sežana so občine, ki jo sestavljajo, in bržkone bi znali opisati vsaj kakšen njihov grb, morda obalnih. Od sonca do bele golobice z oljčno vejico v kljunu in seveda piranskega rdečega križa Svetega Jurija. Mi pa bomo tokrat spoznali dva malo manj znana in skoznju tudi zgodbe krajev, ki jih objemata. Gremo na Kras z Mojco Delač!
Koroška je regija, do katere nas pripelje grozna cesta, po kateri se vsak dan vijejo kolone pločevine, v kateri Korošice in Korošci potrpežljivo čakajo na dan, ko bo z gozdom najbolj poraščen del Slovenije vendarle dobil svoje okno v svet. Razdeljena je na 12 občin, vsaka ima svoj grb in seveda svojo zgodbo o tem, kako je ta nastal. Da bi prišel na Koroško in poizvedel, kaj predstavljajo njihovi grbi je na prej omenjeni cesti svoje zdravje tvegal kolega Jure K. Čokl. Cesta ga je pripeljala do Slovenj Gradca, kjer je sredi mesta na Starem trgu zavil v Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer ga je sprejel Marko Košan, kustos in muzejski svetnik galerije, sicer pa umetnostni zgodovinar.
Koroška je regija, do katere nas pripelje grozna cesta, po kateri se vsak dan vijejo kolone pločevine, v kateri Korošice in Korošci potrpežljivo čakajo na dan, ko bo z gozdom najbolj poraščen del Slovenije vendarle dobil svoje okno v svet. Razdeljena je na 12 občin, vsaka ima svoj grb in seveda svojo zgodbo o tem, kako je ta nastal. Da bi prišel na Koroško in poizvedel, kaj predstavljajo njihovi grbi je na prej omenjeni cesti svoje zdravje tvegal kolega Jure K. Čokl. Cesta ga je pripeljala do Slovenj Gradca, kjer je sredi mesta na Starem trgu zavil v Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer ga je sprejel Marko Košan, kustos in muzejski svetnik galerije, sicer pa umetnostni zgodovinar.
Prvi od dveh grbov, ki ju spoznamo tokrat, je nastal leta 1999, motiv zanj izhaja iz bogate kulturne zgodovine, drugi pa je nastal leta 2006 in poudarja predvsem naravne znamenitosti občine. Predstavljamo občinska grba Podravske statistične regije: Poljčane in Hajdina.
V naPOTkih bomo tokrat raziskovali nekatere grbe Pomurske statistične regije. Aleš Ogrin se je tja odpravil v lov za vzhajajočim soncem, različnimi žiti in seveda štorkljo. Omenjene značilnosti območja je našel v občinah Murska Sobota, Odranci in Velika Polana.
Zakaj je avtorica tokratnih naPOTkov po Primorsko-notranjski statistični regiji izbrala Postojno, Cerknico in Bloke? Zato, ker je v 1. sezoni raziskovala ostale kraje v omenjeni regiji. V aktualni seriji naših jutranjih reportaž pa odkrivamo slovenske občinske grbe in Nadia Petauer v naslednjih minutah vabi v družbo človeške ribice, orla z zlatim kljunom, abstraktnih vodnih in gozdnih linij ter najstarejšega smučarja na območju srednje Evrope.
Odpravili smo se v Jugovzhodno regijo, a ker je ta sestavljena iz 21 občin in – kakopak – preobsežna za spoznavanje vseh občinskih grbov samo v eni oddaji, je Tina Lamovšek obiskala 3 občine, ki jim je nekaj skupno. Vse imajo v grbu žival! Tokrat bomo spoznali risa, petelina in čebelice.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Najmanjša slovenska statistična regija je Zasavje, ki obsega 4 občine oz. 4 grbe, med katerimi večina vsebuje vsaj en element rudarske tradicije. Hrast v grbu občine Hrastnik stoji na črni zemlji, med štirimi polji v grbu občine Zagorje ob Savi je eno obarvano črno, občina Trbovlje pa ima v grbu črn rudarski voziček s premogom. Darja Pograjc je podrobneje raziskala prav slednjega in pa litijskega, ki od omenjenih nekoliko izstopa.
Od arheološko in zgodovinsko zelo dobro dokumentiranega in relativno preprostega grba občine Brežice še iz 16. stoletja, do razgibanega sevniškega grba, ki je predvsem v zadnjih desetletjih doživel prenovo, ter nazadnje grba občine Bistrica ob Sotli, ki je samostojna šele dobrih 20 let, in je nastal po ideji enega samega človeka ... Sogovorniki: avtor grba občine Bistrica ob Sotli in kipar Franci Černelč, Mihaela Kovačič, zgodovinarka v Posavskem muzeju Brežice, ter akademski slikar in profesor likovnega pouka na brežiški gimnaziji Alojz Konec, ki je zasnoval celostno grafično podobo Občine Sevnica.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Za tokratne naPOTke smo odšli na Lopato. In to ne tisto Lopato pri Celju ob avtocestnem postajališču, ampak v prav majhno vas pri Hinjah kakšnih 15minut vožnje od Žužemberka, na drugi strani reke Krke. Kraj, ki je v dokumentih prvič omenjen na začetku 15. stoletja, ime pa je dobil po svoji obliki, krasi izjemno lepa in restavrirana cerkev Sv. Neže, zgrajena v 13. stoletju. Že zgodovinsko precej revno območje, kjer zemlja ni zelo dobra za kmetovanje, pa je tudi polno zgodb iz polpretekle zgodovine. Po Lopati smo potovali s pomočjo dolgoletne ravnateljice Osnovne šole Žužemberk Jelke Mrvar, ki se veliko ukvarja s popularizacijo Suhe krajine, in pa s pomočjo Lopatčanke Irene Špiler, ki nam je prijazno razkazala vas, seznanila pa nas je tudi z zakoncema Slavkom in Marijo Robida, ki sta z nami podelila nekaj spominov na to, kako so v Lopati živeli med in po drugi svetovni vojni. Reportažo je pripravila Alja Zore. foto: Lopata, Irena Špiler
Znano je, da začetki gradiča mala Vas segajo v leto 1471 in da se je območje današnje vasi Luža imenovalo Grajske Lokve. Vas je svoje ime dobila po naravni luži, ki je bila po premeru velika od 30 do 35 m in globoka okoli 3,5 m. Po sredini je bila pregrajena s skalo na dva dela. Voda se je v njo zlivala ob padavinah po površini, nekaj vode pa je prišlo tudi izpod skal na dnu luže. Po obilnejšem deževju je iz nje voda lahko tekla še 14 dni. Znano je tudi, da je bila ob največji luži najprej pastirska koča. Danes je v vasi Luža 18 naseljenih hiš, vas šteje nekaj več kot 60 prebivalcev, dve družini pa se še vedno preživljata s kmetijstvom. Skozi vas poteka tudi več pohodnih poti, obdajajo pa jo čudoviti razgledi.
V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.
Neveljaven email naslov
