Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gledališki in filmski igralec Maks Furijan se je rodil septembra leta 1904 v Goričaku. Najprej je kot kot mizar delal v mariborskih železniških delavnicah, od leta 1921 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Mariboru, v naslednjih letih je igral v Osijeku, Skopju, Zagrebu, od leta 1947 pa do upokojitve 1962 je bil član ansambla Drame SNG v Ljubljani. Bil je izvrsten v večjih in manjših vlogah; nastopal je tudi v televizijskih nadaljevankah in filmih. Na AGRFT je predaval gledališko šminkanje. Za igralsko umetnost je bil nagrajen tudi z Borštnikovim prstanom. Maks Furijan je umrl leta 1993. Leta 1986 se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom z njim pogovarjal France Vurnik.
749 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Gledališki in filmski igralec Maks Furijan se je rodil septembra leta 1904 v Goričaku. Najprej je kot kot mizar delal v mariborskih železniških delavnicah, od leta 1921 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Mariboru, v naslednjih letih je igral v Osijeku, Skopju, Zagrebu, od leta 1947 pa do upokojitve 1962 je bil član ansambla Drame SNG v Ljubljani. Bil je izvrsten v večjih in manjših vlogah; nastopal je tudi v televizijskih nadaljevankah in filmih. Na AGRFT je predaval gledališko šminkanje. Za igralsko umetnost je bil nagrajen tudi z Borštnikovim prstanom. Maks Furijan je umrl leta 1993. Leta 1986 se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom z njim pogovarjal France Vurnik.
Ivanka Mežan, nestorica slovenskega igralstva, je najnovejša prejemnica nagrade Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti. S svojo igralsko karizmo je zaznamovala 33 celovečernih in kratkih filmov ter več kot 50 televizijskih filmov, dram in nadaljevank. »Nagrada je priznanje njenemu 80-letnemu umetniškemu delu pri filmu in zahvala njeni profesionalnosti, čisti etični drži, toplini in srčnosti, s katerimi je presvetlila filmska platna in v nas prebudila večna vprašanja o človeku, umetnosti, ljubezni in svobodi,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Pogovor z Ivanko Mežan je leta 1996 posnel Metod Pevec.
Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje za igralsko umetnost, letos prejme Branko Šturbej. Že dolgo je eden od nepogrešljivih igralskih stebrov repertoarja ne le ljubljanske Drame, temveč slovenskega dramskega gledališča v najširšem pomenu besede, so ob priznanju zapisali v njegovi domači gledališki hiši. Šturbejev opus je bogat in izjemno raznolik, zaznamujeta ga radovednost, razgledanost, delavnost in strast. Kot profesor dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Branko Šturbej svoje znanje in izkušnje posreduje mladim rodovom. Branka Šturbeja je pred mikrofon povabila Staša Grahek in ga najprej vprašala, kdaj je vedel, da bo postal igralec. Oddajo je posnel Franci Moder. Na fotografiji: Branko Šturbej, ob njem Igor Samobor, Janez Škof in Gregor Baković. William Shakespeare: Kar hočete, Drama SNG Ljubljana, režija Janusz Kica. Avtor fotografije: Peter Uhan. https://www.drama.si/igralec/branko-sturbej/
Akademska kiparka Vlasta Zorko je nedavno dopolnila devetdeset let. Rodila se je v Mariboru in mu ostaja zvesta vse do danes. Je ena vidnejših slovenskih kipark druge polovice 20. stoletja. Upravičeno jo lahko štejemo za prvo slovensko kiparko obdobja po drugi svetovni vojni, saj je bila med redkimi šolanimi kiparkami prva, ki se je na tem področju tudi uveljavila. Kiparka se je v zavest Mariborčanov in tudi širše vtisnila najbolj s kiparskimi postavitvami v javnem prostoru in tudi z intimnimi in s čustvi prežetimi malimi plastikami. Ko je Umetnostna galerija Maribor leta 2018 pripravila prvo pregledno razstavo njenih del, se je z Vlasto Zorko pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Branko Madžarevič, slovenski književni prevajalec iz francoščine, dolgoletni urednik pri Državni založbi Slovenije in pisec poglobljenih besedil o književnosti in literatih je že dolgo, odkar je prevedel roman Metulj Henrija Charrièra leta 1970, eden osrednjih slovenskih književnih prevajalcev. Sledil je prevod prelomnega romana Potovanje na konec noči Ferdinanda Célinea, pa čez nekaj let Gargántua in Pantagruél Françoisa Rabelaisa (fransvája rablêja). Zadnjih petindvajset let je prevajal tri knjige Esejev poznorenesančnega pisatelja Michela de Montaignea na 1300 straneh. Izšle so nedavno pri založbi Beletrina. O tem gigantskem podvigu in tudi drugih prevodih se z Brankom Madžarevičem pogovarja Tadeja Krečič.
Letošnji prejemnik nagrade tantadruj za življenjsko delo je lektor, prevajalec in dramatik Srečko Fišer. Nagrade tantadruj podeljujejo tri primorska gledališča. Srečko Fišer že več kot štiri desetletja sooblikuje podobo gledališča kot lektor, prevajalec in avtor dramskih besedil. Največ je ustvarjal v novogoriškem gledališču, v vseh slovenskih gledališčih pa igrajo njegove odlične prevode tako sodobnih kot klasičnih iger iz italijanskega, angleškega in francoskega jezika. Prevajal je Tassa, Shakespeara, Michelangela in Petrarco. Vrsto dramskih del je napisal tudi sam – za Medtem po motivih romana Prima Levija je prejel Smoletovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Kot so še zapisali v utemeljitvi tantadruja: ustvarjanje Srečka Fišerja je odlično tako na polju literature kot gledališča, pomenljivo intenzivno pa na njunem stičišču. Vabimo vas, da prisluhnete nekoliko skrajšanemu pogovoru, ki ga je leta 2021 s Srečkom Fišerjem za oddajo Oder posnel Rok Bozovičar.
Letos mineva 100 let od rojstva slikarja in grafika Jožeta Ciuhe. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, diplomiral je leta 1950. Na univerzi v Rangunu je med letoma 1959 in 1961 študiral budistično kulturo in filozofijo. Jože Ciuha je napisal tudi več literarnih del, čeprav je bil predvsem plodovit in razmišljujoč – ter tudi oblikovan likovni umetnik. Umrl je leta 2015. Leta 1981 je za naš radio pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.
Osmega maja 2024 je minilo sto deset let, odkar se je v Dolu pri Ljubljani rodil prevajalec Janko Moder. Njegov skoraj nepregledni opus prevodov iz skoraj vseh evropskih jezikov obsega tako dramatiko kot poezijo in prozo. Diplomiral je iz slavistike, nekaj časa je poučeval, med vojno je bil dramaturg v gledališču, po vojni nekaj mesecev zaprt, potem se je preživljal predvsem kot prevajalec in urednik. Kot literat je ustvaril sonetni venec sonetnih vencev z naslovom Sla spomina ter roman Sveta zemlja. Leta 2004, ob njegovi devetdesetletnici, ko je ta roman ponovno izšel, je nastal pogovor, ki ga je posnela Vida Curk.
Na začetku aprila je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodila pesnica Ada Škerl. Prvo pesniško zbirko, Senca v srcu, je objavila leta 1949. S čustvenostjo in lirizmom, ki sta prežemala njeno poezijo, je prehitevala čas tedaj zapovedanega socialističnega realizma. Odziv kritike ji zato ni bil naklonjen in verjetno se je prav zato pesnica umaknila z literarne scene in objavljala le poredko v revijah. Druga zbirka, Obledeli pasteli, je izšla leta 1965, tretja, Temna tišina, pa leta 1992. Potrdila se je kot mojstrica verzne oblike, v katero je ujela odziv subjekta na dogajanje v sebi in okolici. Pred petimi leti so v zbirki Kondor Mladinske knjige izšle njene zbrane pesmi z naslovom Speči metulji.
Marca je minilo sto let od rojstva enega najpomembnejših slovenskih pesnikov 20. stoletja Ivana Minattija. Rodil se je v Slovenskih Konjicah. V Ljubljani je začel študirati, takrat pa se je začela vojna in Minatti je odšel v partizane, kar je bila globoka izkušnja zanj. Po vojni je diplomiral na slavistiki, bil je urednik pri Mladinski knjigi in član SAZU. O začetkih svojega pesnjenja je med drugim zapisal: "Partizanska pesem, ki me je obdajala, je bila drugačna od moje: bila je mobilizacijska, udarna, hrupna, prava pesem za tisti čas in takratno rabo. Moja je bila njeno nasprotje, tiha, zaprta se je še bolj zapirala sama vase in se oprijemala svojih korenin v tesnem sozvočju s pokrajino." Bil je izrazit predstavnik intimizma. Oblikovno je prehajal od sklenjenih oblik k svobodnemu verzu. Za njegovo poezijo nasploh pa je značilno globoko in melanholično doživljanje. Leta 1985 je Ivan Minatti za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.
Gustav Gnamuš, eden naših najvidnejših slikarjev, je umrl 12. aprila 2024. Rodil se je leta 1941 v Mežici. Študiral je slikarstvo na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Sedeju, Miheliču in Stupici. Od leta 1978 je bil predavatelj na njej. Gustav Gnamuš je za svoje ustvarjanje prejel Jakopičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in leta 2001 največjo, Prešernovo nagrado za celotni opus. Takrat je Aleksandra Saška Gruden posnela pogovor s slikarjem. Ponovno poslušanje - kot hommage velikemu umetniku.
Dramski igralec, dramaturg in pedagog Željko Hrs je letošnji prejemnik nagrade Marije Vere za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Vso svojo poklicno gledališko pot je ostal zvest Slovenskemu mladinskemu gledališču, lani se je upokojil. V bogati gledališki karieri je nanizal številne odmevne vloge ter utiral pot modernim raziskovalnim gledališkim praksam. Sodeloval je s Koreodramo Ljubljana, z Radiem in Televizijo Slovenija ter zaigral v več filmih. Ukvarjal se je tudi z dramaturgijo in dramaturško ustvarjal v domačih in mednarodnih zasedbah. Njegovo pedagoško delo se navezuje predvsem na Akademijo za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani, kjer je docent za zgodovino gledališča, bil pa je tudi mentor podiplomskim študentom na univerzi Goldsmith v Londonu. Leta 2017 je prejel Župančičevo nagrado za izjemne stvaritve. Z umetnikom se je pogovarjala Ana Rozman. Avtor fotografije je Luka Kaše. https://mladinsko.com/sl/ansambel/igralci/6/zeljko-hrs/
Kipar in večmedijski umetnik Damijan Krácina je v slovenskem in tudi mednarodnem likovnem prostoru dejaven že tri desetletja. Pred kratkim se je v Galeriji Božidarja Jakca – Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki predstavil z razstavo Napačna ladja, kjer je prikazal celostno prostorsko delo, sestavljeno iz novih in starejših del. V središču njegovega zanimanja je evolucija, pogosto upodablja hibridna, iz človeka in živali, pa tudi iz rastlin sestavljena futuristična bitja. O njegovi ustvarjalni poti se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom z umetnikom pogovarjala Aleksandra Saška Gruden
V sredo, 27. marca, na mednarodni dan gledališča, se je v Prešernovem gledališču Kranj začel 54. Teden slovenske drame, festival, ki pozornost javnosti usmerja k dramskim besedilom in vrhunskim gledališkim dosežkom. Ob začetku Tedna slovenske drame gostimo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom dramskega igralca Aljošo Trnovška, člana Prešernovega gledališča in dobitnika nagrade julija za izjemno igralsko stvaritev za vlogo Petra v predstavi Deževen dan v Gurlitschu Milana Ramšaka Markovića v režiji Sebastijana Horvata. O tej vlogi, pa tudi o njegovi siceršnji igralski poti je pripovedoval Tadeji Krečič
Jana Zupančič je doslej odigrala veliko vodilnih vlog v Mestnem gledališču ljubljanskem, ki je njeno domače gledališče. Za svoje vloge je prejela od akademijske Prešernove nagrade naprej skoraj vsa priznanja, ki jih lahko prejme slovenska igralka ali igralec - nazadnje letos nagrado Prešernovega sklada. To sezono nastopa v Ionescovi Plešasti pevki, v Zahodnem privezu Bernarda-Marie Koltèsa, kmalu jo bomo gledali tudi v Shakespearovi komediji Kakor vam drago. Jana Zupančič je ustvarila opazne vloge v gledališču, na filmu in televiziji - pa tudi na radiu. Pogovor je nastal pred februarsko podelitvijo Prešernovih nagrad.
Tomato Košir je še kot študent oblikoval idejno zasnovo za logotip Ministrstva za kulturo, ki ga je pozneje tudi dovršil in se še danes razpenja po stavbi. Celostne grafične podobe je zasnoval za številne organizacije, njegova specialnost so tudi tako imenovani vizualni komentarji. Ustvarja za naš Dnevnik, pa za tuje medije, kot so britanski Guardian, italijanski Internazionale in ameriški Politico. Kot so utemeljili ob nagradi Prešernovega sklada, ''področje vizualizacij za naslovnice časopisov od avtorja zahteva zelo hiter odziv na družbena dogajanja ter s tem omejen čas za iskanje in izvedbo rešitev.'' Dodali so, da imajo njegove ilustracije ''izredno sporočilno moč''. So intelektualno pronicljive, pogosto z elementi humorja in ironije, in tudi tehnično-tiskarsko inovativne. Sam pravi, da se dobrega oblikovalca vidnih sporočil težko prepozna po slogu, saj podobo prilagaja vsebini in ne sebi.
Scenaristka in režiserka Sara Kern, prejemnica nagrade Prešernovega sklada, živi v Melbournu v Avstraliji. Leta 2013 je diplomirala iz filmske režije na AGRFT in pred selitvijo v Avstralijo več let delala kot scenaristka za otroški in mladinski program slovenske Radiotelevizije. Mednarodno uspešen je bil leta 2016 že njen kratkometražni film Srečno, Orlo!, za katerega je prejela Štigličev pogled za režijo Društva slovenskih režiserjev. Nagrado Prešernovega sklada so ji podelili za režijo celovečernega prvenca Mója Vesna, ki je bil premierno prikazan v sklopu Generacije Kplus na Berlinalu, na 25. festivalu slovenskega filma v Portorožu je prejel vesno za najboljšo režijo. Filmska zgodba, ki prepleta teme žalovanja, priseljenske izkušnje in prezgodnje odraslosti, je postavljena v predmestje Melbourna, kjer desetletna Mója, ki se ne more sprijazniti z nedavno materino smrtjo, živi s slovenskim očetom in nosečo dvajsetletno sestro Vesno.
Stripar, karikaturist in ilustrator akademski slikar Ciril Horjak alias dr. Horowitz je letos dobil nagrado Prešernovega sklada za stripovski album Kralj Ubu ali Poljaki po znameniti drami Alfreda Jarryja v prevodu Primoža Viteza (izšel je pri Slovenskem gledališkem inštitutu), in (seveda) za mojstrske karikature o sodobnem svetu in njegovih stranpoteh, objavljene v mariborskem Večeru. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, ki je bila predvajana 21. oktobra lani in je dostopna na spletu - https://ars.rtvslo.si/podkast/nasi-umetniki-pred-mikrofonom/64838718/174995369, je lepo predstavil svojo ustvarjalnost, v tokratni oddaji, ki je nekako komplementarna, pa spregovori o nekaterih življenjskih epizodah. Z njim se pogovarja Marko Golja.
Na letošnji Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu je nagrado Prešernovega sklada prejela operna in koncertna solistka, mezzosopranistka Nuška Drašček, in sicer za delovanje na glasbenem področju v zadnjih treh letih. V pogovoru umetnica pripoveduje, v kakšnih vlogah se najbolje počuti, podrobno opiše tudi sam potek postavitve opere od začetka do odrske uprizoritve, na začetku pogovora pa je povedala tudi, kaj ji prejeta nagrada pomeni. Z Nuško Drašček se pogovarja Alma Kužel.
Pesnica Miljana Cunta je na Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu na večer pred kulturnim praznikom dobila nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Nekoč smo zašli, zdaj se vračamo. Izšla je lani pri Slovenski matici. To je že četrta pesniška zbirka Miljane Cunta, ki je sicer tudi prevajalka, esejistka, urednica, udeleženka domačih in tujih pesniških festivalov in prejemnica naslova »vitezinja poezije« za leto 2022. Nada Šumi je v utemeljitvi nagrade zapisala: »Poezija Miljane Cunta nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutkov, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora, in žarči plamenenje življenja in stvarjenja v premenah vidnega in nevidnega sveta.« Miljano Cunta je v studio oddaje Naši umetniki pred mikrofonom povabil Vlado Motnikar. Tehnična izvedba: Vojko Kokot
Pesnica in prevajalka Erika Vouk se je po končani klasični gimnaziji v Mariboru vpisala na študij psihologije in filozofije v Ljubljani. Leta 1980 se je zaposlila v Mariborski knjižnici. Takrat je sodelovala v gledališki skupini Tomaža Pandurja Tespisov voz, kar je v njej prebudilo umetniško žilico, ki jo je razvijala že kot gimnazijka. Po letih ustvarjalnega premora pa je ponovno začela pisati in leta 1984 izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Bela Evridika. Njen pesniški opus obsega deset pesniških zbirk za odrasle. Čeprav vse življenje živi v Mariboru, išče navdih v mediteranskem prostoru. Ob pesniških zbirkah za odrasle je izdala tudi pesniško zbirko za otroke. Ob literarnem ustvarjanju je pomembno tudi njeno prevajalsko delo. Potem ko je za Pandurjevo uprizoritev Fausta prevedla nekaj odlomkov drugega dela Fausta, je v naslednjih sedmih letih prevedla vseh 7499 verzov drugega dela Goethejeve mojstrovine. Z Eriko Vouk se je leta 2001 pogovarjala Vida Curk.
Neveljaven email naslov