Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gledališki in filmski igralec Maks Furijan se je rodil septembra leta 1904 v Goričaku. Najprej je kot kot mizar delal v mariborskih železniških delavnicah, od leta 1921 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Mariboru, v naslednjih letih je igral v Osijeku, Skopju, Zagrebu, od leta 1947 pa do upokojitve 1962 je bil član ansambla Drame SNG v Ljubljani. Bil je izvrsten v večjih in manjših vlogah; nastopal je tudi v televizijskih nadaljevankah in filmih. Na AGRFT je predaval gledališko šminkanje. Za igralsko umetnost je bil nagrajen tudi z Borštnikovim prstanom. Maks Furijan je umrl leta 1993. Leta 1986 se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom z njim pogovarjal France Vurnik.
749 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Gledališki in filmski igralec Maks Furijan se je rodil septembra leta 1904 v Goričaku. Najprej je kot kot mizar delal v mariborskih železniških delavnicah, od leta 1921 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Mariboru, v naslednjih letih je igral v Osijeku, Skopju, Zagrebu, od leta 1947 pa do upokojitve 1962 je bil član ansambla Drame SNG v Ljubljani. Bil je izvrsten v večjih in manjših vlogah; nastopal je tudi v televizijskih nadaljevankah in filmih. Na AGRFT je predaval gledališko šminkanje. Za igralsko umetnost je bil nagrajen tudi z Borštnikovim prstanom. Maks Furijan je umrl leta 1993. Leta 1986 se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom z njim pogovarjal France Vurnik.
Niz pogovorov s Prešernovima nagrajencema in nagrajenci Prešernovega sklada se začenja z dr. Henrikom Neubauerjem. Vsestranski ustvarjalec: baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog, je letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Kot so zapisali v utemeljitvi k nagradi, jo prejme »zaradi mnogih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatila slovensko kulturno krajino ter okrepila ugled slovenske države v mednarodnem prostoru«. Kot baletni solist je odplesal več kot sedemdeset pomembnih vlog, pozneje je deloval kot koreograf in operni režiser. Bil je umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, direktor ljubljanskega festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal je tudi študij medicine in vrsto let delal kot zdravnik. V njegovem opusu je več kot 40 knjig in približno 600 strokovnih člankov. Z umetnikom se je pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma. Foto: BoBo
Mladen Stropnik je v slovenski in mednarodni umetniški prostor vstopil po letu 2001, ko je diplomiral iz slikarstva na ljubljanski ALUO in bil del podiplomske ERAZMUS izmenjave na münchenski akademiji - smer video. Uveljavil se je kot konceptualni umetnik, ki deluje na presečišču slike, risbe, grafike in novejše intermedijske umetnosti. Od srede preteklega leta je Stropnik svoje delo predstavil na treh razstavah, preko katerih je ponudil pogled v tri stebre svojega ustvarjanja. Četrto razstavo in s tem četrti steber svojega dela bo prikazal maja v Mestni galeriji v Ljubljani, ta trenutek pa vse do 8. februarja je izbor njegovih del na ogled v Umetnostni galeriji Maribor. Z umetnikom se pogovarja Aleksandra Saška Gruden.
Tomaž Grom je kontrabasist, improvizator, skladatelj, umetniški vodja Zavoda Sploh, ki je skozi leta s koncertnimi cikli, delavnicami o glasbeni improvizaciji, z intermedijskimi cikli in povezovanjem s skladatelji in interpreti sodobne komponirane glasbe postal močno gonilo domače glasbene scene. Grom pa se je v zadnjih letih razvil tudi kot filmski ustvarjalec in ena od pobud za povabilo v oddajo je bil celovečerni film Ne misli, da bo kdaj mimo, prejemnik velike nagrade 26. Festivala slovenskega filma 2023.
Režiser Zvone Šedlbauer se je rodil 7. januarja 1944 v Ljubljani. Študiral je na AGRFT v Ljubljani in se izpopolnjeval v tujini, tudi v ZDA. Od sredine šestdesetih do preloma stoletja je ustvaril okrog 150 odmevnih, pogosto izvrstnih predstav v tako rekoč vseh slovenskih gledališčih; bil je med ustanovitelji gledališča Glej, nekatera gledališča je tudi vodil. Bil je profesor na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo, uveljavil se je tudi kot radijski režiser. Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se bomo vrnili v leto 1986, ko je Zvone Šedlbauer o sebi pripovedoval v radijskem studiu – in se pokazal kot kritičen premišljevalec o gledališču; marsikatera njegova misel spodbuja k premisleku tudi danes.
Črt Škodlar se je rodil leta 1934 v Smledniku, študiral je umetnostno zgodovino in režijo. Najprej je v lutkovnem gledališču delal kot animator, pozneje kot režiser. Na začetku šestdesetih je prevzel lutkovni oddelek na televiziji, kjer je sodeloval tudi pri drugih oddajah. Ustvaril je vrsto filmov – tudi prvi slovenski celovečerni lutkovni film Zvezdica Zaspanka. Z režiserjem Črtom Škodlarjem se je o njegovem življenju in delu pred leti pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
22. decembra je minilo sto let odkar se je v Ponikvi rodila Štefka Drolc, ena naših največjih dramskih in filmskih igralk. Najprej je bila del igralskega ansambla SNG Maribor, potem je šla v Stalno slovensko gledališče v Trstu, od leta 1960 je bila članica ljubljanske Drame. Njeno ime povezujemo z začetki slovenskega filma, pa naj omenimo vsaj vlogo Francke iz filma Na klancu. Za svoje ustvarjanje je prejela vse največje nagrade, tudi Prešernovo, pa Borštnikov prstan in srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Leta 2003, ko je pripravljala premiero v ljubljanski Drami, jo je Tadeja Krečič povabila v studio in Štefka Drolc je spregovorila o svojih igralskih začetkih že iz otroštva, pa tudi o izkušnjah zrele, izoblikovane igralke. Izjemno pričevanje izjemne umetnice.
Dramska igralka Mateja Pucko je članica Drame Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Severjevo nagrado je dobila za celotni opus igralskih stvaritev, posebej pa so omenjene vloge zadnjih treh let v igrah: Farma Orwell, Dogodek v mestu Gogi in To noč sem jo videl. V obrazložitvi nagrade je zapisano: »Njeno igro vedno zaznamuje kompleksen preplet raznolikih vnosov osebnega odnosa in delovnega materiala, ki ustvari markantno odrsko držo, v kateri v sočasju njenega igranja in vzporednosti našega opazovanja poteka niz – na videz nasprotujoče paradoksalnih – občutij, vtisov in učinkov. Kot igralka je načelna, a hkrati senzibilna, na prvi pogled morda zadržana, a v resnici prav v tej gesti najbolj ranljiva, v vsakem primeru pa vedno izjemno psihofizično prisotna in dovzetna, ne glede na režijski format ali uprizoritveni koncept.« Z Matejo Pucko se pogovarja Brigita Mohorič.
Zora Stančič je prejela nagrado Ivane Kobilca za življenjsko delo, ki je namenjena ustvarjalcem, članom Društva likovnih umetnikov Ljubljana, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko vizualno umetnost. V utemeljitvi nagrade beremo, da jo Zora Stančič prejema "za samosvoj in prepoznaven opus, zavezan grafiki v razširjenem polju, skozi katero odločno artikulira refleksijo življenja v vseh njegovih razsežnostih, krhkostih in napakah". Zoro Stančič poznamo predvsem kot grafičarko, toda hkrati kot umetnico, ki se z grafiko nenehno poigrava in jo spaja z drugimi mediji. Povečuje jo, obdeluje ob pomoči računalniških programov, za osnovo uporablja fotografije. Na razstavi Zunaj kroga, ki jo je Zora Stančič spomladi 2020 pripravila v razstavišču Monfort v Portorožu, pa so se grafike prelevile v animacijo, ki z glasbo, besedilom in postavitvijo kamnov zapolnjuje obsežne razstavne prostore. Razstava, ki je zaradi zaprtja ob epidemiji niso mogli odpreti, je bila motivno oprta na Lepo Vido. Takrat se je z umetnico o razstavi in njenem ustvarjanju pogovarjala Iza Pevec.
Oddajo namenjamo nedavno umrlemu dramskemu igralcu Antonu Petjetu. Rodil se je leta 1932 v Gabrovki pri Litiji, po letu 1960 je dobrih deset let deloval v mariborskem gledališču, nato pa je bil do upokojitve član Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Veliko je nastopal tudi v filmih in na televiziji. Takole je svojo umetniško pot opisal leta 2000, ko ga je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabila Vida Curk. Za začetek je Anton Petje povedal, kdaj in kako se je pri njem začela želja po igranju.
Slikar Herman Gvardjančič o svojem delu pravi, da gre za zgodbo o človeku, čeprav figure pri njem skoraj ne najdemo. O ljudeh in o sebi pripoveduje s podobami iz narave. Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno slikarsko ali risarsko potezo. Bliža se abstrakciji, a se od nje tudi odmika. Zanimajo ga človekovi občutki. S Hermanom Gvardjančičem, ki je nedavno dopolnil 80 let, se je na začetku leta, pred podelitvijo letošnje Prešernove nagrade, pogovarjala Iza Pevec.
Umrl je Filip Robar Dorin. Bil je vsestranski filmski ustvarjalec – režiser, scenarist, scenograf, kostumograf in montažer, bil je snemalec zvoka in direktor fotografije. Ustvaril je več kot 30 dokumentarnih in igranih filmov, več kot 15 portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev ter deset celovečernih igranih in dokumentarnih filmov. Za svoje delo je leta 2019 prejel Prešernovo nagrado, pred tem pa med drugim leta 2010 nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, leta 2018 pa nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Leta 2008 je Filipa Robarja Dorina pred mikrofon povabil Marko Golja. Foto: FSF
Dramski in filmski igralec Jure Henigman je bil do nedavnega član Mestnega gledališča ljubljanskega, zdaj je del ansambla ljubljanske Drame SNG, prav te dni nastopa kot filozof Tejrezias v drami Antigona Dominika Smoleta in v režiji Janeza Pipana. Jure Henigman je tudi filmski igralec, posnel je že enajst filmov, na 26. Festivalu slovenskega filma prejšnji mesec v Portorožu je dobil vesno za najboljšo glavno moško vlogo Roka v filmu Zbudi me režiserja in scenarista Marka Šantića. Jureta Henigmana je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
7. novembra 2023 je dramski in filmski igralec Janez Hočevar - Rifle prejel nagrado bert za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk. Prireditev je bila v Slovenski kinoteki; ob tej priložnosti so predvajali tudi film po izboru nagrajenca, komično kriminalni celovečerni film Jureta Pervanjeta Do konca in naprej iz leta 1990. To je eden izmed dvajsetih slovenskih filmov, v katerih je Janez Hočevar - Rifle odigral nepozabne vloge. Tako kot tudi v gledališču, pa na radiu. »Jaz sem zaljubljen v radio. Še vedno,« je povedal Staši Grahek. Posneto leta 2010.
Marjan Manček že desetletja ustvarja kot karikaturist, ilustrator in filmski animator. Ilustriral je več kot 200 slikanic, nekatere med njimi so prava slovenska klasika. Nedavno je prejel nagrado Saše Dobrile za življenjsko delo na področju animacije, ki jo podeljuje Društvo slovenskega animiranega filma. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom lahko prisluhnete pogovoru z Marjanom Mančkom, ki je nastal leta 2017, ko je prejel nagrado za življenjsko delo na 12. Slovenskem bienalu ilustracije.
Na dan Radiotelevizije Slovenija in 95-letnice našega Radia se bomo poklonili enemu velikih ustvarjalcev njegove zgodovine, Jožetu Privšku. Bil je legendarni slovenski jazzist, ki je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja od Bojana Adamiča prevzel vodstvo Plesnega orkestra (današnjega Big Banda RTV Slovenija) in ga popeljal v evropski in svetovni vrh. Zanj je napisal več kot deset tisoč skladb in priredb ter z njim posnel veliko izjemnih plošč. S poustvaritvijo dela njegovega opusa se je na odru ljubljanske Drame na začetku oktobra začela nova sezona cikla Ars in Drama. Pripovedovanje Jožeta Privška o njegovem življenju in delu je nastalo leta 1984.
Risar stripov in ilustrator Ciril Horjak je pred kratkim objavil stripovski album Kralj Ubu ali Poljaki po znameniti drami Alfreda Jarryja, na ljubljanskem gradu pa je do 5. novembra na ogled razstava njegovih karikatur za sobotno prilogo časnika Večer z naslovom Selekcija. Njegove karikature za Večer so natančni in vizualno sugestivni komentarji sodobnega sveta, njegov Ubu spoštuje črko in duha Jarryjevega teksta, in potem so tu še umetnikovi avtorski stripi (na primer Ride, 2003) in projekti, pri katerih je s pomočjo stripa izobraževal različne kolektive, društva, organizacije. Horjak je tako avtor stripa, njegov ambasador in tudi analitik (o Hinku Smrekarju pripravlja doktorsko disertacijo) ter še marsikaj. V pogovoru z Markom Goljo pove marsikaj o sebi, pa tudi o svojem psevdonimu dr. Horowitz. Nikar ne zamudite oddaje Naši umetniki pred mikrofonom.
3. oktobra je na Dunaju preminil Avgust Ipávec slovenski skladatelj in duhovnik, star dvainosemdeset let. Ustvaril je več vokalno-instrumentalnih del, ki jih je pisal predvsem za velike zasedbe, v katere je poleg orkestra vključeval tudi zbore, soliste in recitatorje. Med njimi so Tolminska maša za orkester, mešani in otroški zbor, oratorij za orkester, zbor in soliste ter otroški zbor Križev pot ter Balada za orkester, solo sopran in otroški glas. Njegovo zadnje oratorijsko delo je simfonična pesnitev Barve zelenega smaragda, ki jo je posvetil spominu na trpljenje med prvo svetovno vojno in na žrtve soške fronte. Krstno so jo izvedli leta 2016 na Sveti Gori v okviru festivala Kogojevi dnevi. Leta 2018 mu je takratni predsednik republike Borut Pahor podelil medaljo za zasluge za izjemne glasbene stvaritve in promocijo slovenske kulture v tujini, pred tem je prejel tudi zlati častni znak Republike Avstrije. Ob podelitvi medalje je Polona Gantar Avgusta Ipavca povabila pred mikrofon.
Letošnjo nagrado Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti prejme direktor fotografije Rado Likon. Direktor fotografije je bil pri več kot 70 filmih – celovečercih, kratkih filmih, dokumentarcih in na televiziji. Je cenjen pedagog, sodeluje pa tudi pri restavriranju in digitizaciji slovenskih filmov ter s tem pomembno prispeva k ohranjanju slovenske filmske dediščine. Z Radom Likonom se je o njegovi ustvarjalni poti, ki jo je začel na praški šoli za film, fotografijo in televizijo FAMU, pogovarjal Urban Tarman.
1.oktobra praznuje režiser Aleš Jan osemdeset let. Poklic mu je bil tako rekoč položen v zibelko. Njegov ustvarjalni opus obsega velikansko število gledaliških in radijskih režij. Režiral je radijske igre za otroke in odrasle; z našo radijsko hišo sodeluje že od leta 1949. Kot režiser je sodeloval tudi z mnogimi tujimi radijskimi postajami. Pred petimi leti je napisal in objavil knjigo SLIŠATI SLIKO, VIDETI ZVOK – Zgodovina radijske igre v Sloveniji. Vzporedno z radijskim delom je doslej režiral v mnogih slovenskih gledališčih, pomembno pa je tudi njegovo pedagoško delo; od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do upokojitve predava radijsko igro in gledališko režijo na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Aleš Jana je leta 2013 pred mikrofon povabila Staša Grahek.
Marjanca Jemec Božič, slovenska ilustratorka, je 16. septembra dopolnila 95 let. Ob tem jubileju je pri založbi Mladinska knjiga v zbirki Čebelica izšla judovska pravljica z naslovom Pravljica o modrem plaščku z njenimi ilustracijami. Mnoge izmed številnih knjig, ki jih je ilustrirala, so bile objavljene v tujini. Poleg tega, da je Marjanca Jemec Božič ena vodilnih slovenskih ilustratorjev, je sodelovala tudi na mnogih skupinskih razstavah, za seboj pa ima več kot 20 samostojnih razstav. Dobila je več domačih in tujih nagrad. Zumetnico se je pogovarjala Vida Curk.
Neveljaven email naslov