Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pravzaprav bi bilo čudno, če pri tako veliki površini gozda, kot jo ima Slovenija, ne bi imeli tudi zelo dobro usposobljenih gozdnih delavcev. Da pa so celo v svetovnem merilu v samem vrhu, ne ve veliko ljudi. In da sestavljajo reprezentanco, imajo trenerja in tehničnega vodjo, tudi ne. Pravkar so se vrnili iz Švice, natančneje iz Brienza, v katerem so našo državo znova zelo uspešno zastopali. Kdo so, kako se pripravljajo na tekmovanja, kaj vse znajo in zakaj so tako zelo ponosni na svoje motorne žage? Skupaj s tekmovalci slovenske reprezentance je motorno žago zavihtel tudi Jure K. Čokl.
Slovenski (vele)mojstri nevarnega dela so znova dokazali, da sodijo v sam svetovni vrh
Motorne žage tehtajo okoli osem kilogramov. Tiste večje, za podiranje velikih dreves, tudi precej več. Poganja jih dvotaktni motor z notranjim izgorevanjem, obstajajo pa tudirazličice na električni pogon. Tako imenovani meč, okoli katerega se vrti veriga, na kateri so posebni zobci za rezanje, v dolžino običajno meri od 40 do 90 centimetrov. Razlikujejo se tudi po moči – prostornina cilindra znaša od 30 do 120 kubičnih centimetrov. Motorne žage so zelo glasne in če ne uporabljamo posebnih glušnikov, lahko hrup resno poškoduje naš sluh, pa tudi drugih zvokov ne moremo razločiti.
Delo z motorno žago spada med najbolj nevarna opravila, saj za posledicami nesreč pri njem od leta 1995 vsako leto v povprečju umre 7 ljudi. Veliko je tudi poškodovanih, nekateri zaradi tovrstnih nesreč postanejo invalidi. Letošnja sezona je za vse, ki delajo v gozdu, zaradi žleda še toliko bolj zahtevna.
Tisti, ki ste motorno žago že držali v rokah, dobro veste, za kako težko delo gre. Tisti, ki tega še niste naredili, najbrž mislite, da je zadeva precej težja, kakor pa je videti. In imate prav. Da pa bi se v rokovanju s tako nevarnim orodjem pomerili z najboljšimi z vsega sveta, verjetno ni pomislil nihče izmed vas. In kaj takega vse tja do zgodnjih sedemdesetih let minulega stoletja predvsem zaradi varnosti niti ni bilo možno, meni Dušan Gradišar, direktor Skupine Gozd Ljubljana, gonilna sila naših tekmovanj in spremljevalec na svetovnih prvenstvih že vrsto let. Naš najstarejši tekmovalec, Ivan Gnus, se z delom v gozdu preživlja že dolgo. Razlika med delom nekoč in danes je očitna, pove.
Ravno boljša in varnejša oprema ter pravilno ravnanje z motorno žago vplivata na zmanjšanje možnosti za poškodbe. To pa je tudi namen tovrstnih tekmovanj, meni nekdanji svetovni prvak Robert Čuk. Zato so sodniki natekmovanjih na varnost tekmovalcev še toliko bolj pozorni. Tega se najbolj zavedajo prav gozdni delavci. Zato vsakoletni velik napredek tekmovalcev ne preseneča.
Peter Kolar, vodja slovenske reprezentance, vidi edino možnost za razvoj vrhunskega tekmovalca v skrbnem načrtovanju ter sodelovanju tako matičnih podjetij, kjer so tekmovalci zaposleni, kot tudi tistih, ki skrbijo za njihovo izobraževanje. Tekmovanja so torej na neki način samo zadnja postaja strokovnega usposabljanja, kjer najboljši preverijo, kam sodijo na svetovni ravni. Kaj pa prvenstva prinašajo delodajalcem? Predvsem stik z razvojem moderne tehnike in načina dela, pove Dušan Gradišar.
Veliko je odvisno od tekmovalcev samih. Fizična moč je predpogoj za začetektekmovalne poti. Vendar pa samostojno, brez podpore drugih, ne moreš doseči vrhunskih rezultatov, pove letošnji svetovni prvak v eni od disciplin Andrej Oblak. Slovenska reprezentanca ima zato trenerja. To delo opravlja Boris Samec s Srednje gozdarske in lesarske šole v Postojni. Trener ima včasih zelo težko nalogo, pove, saj je priprava tekmovalca za tako visok nivo sestavljena iz mnogo različnih delov. Sestaviti pa je treba prav vse. In še potem brez športne sreče ne gre, doda. Brez zaupanja trenerjem tekmovalci ne bi mogli nastopiti na tako visokem nivoju, se strinja tudi slovenski reprezentant Damir Pelko, ki je bil na svetovnem prvenstvu letos prvič. Tekmovalne discipline se v zgodovini svetovnega prvenstva gozdnih delavcev sicer niso veliko spreminjale.
Glasno, hitro in natančno. S temi besedami najlažje opišemo prave mojstrovine najboljših sekačev tega sveta. Najboljši tekmovalci nasvetu s tekmovalnimi nalogami opravijo tako hitro, da je včasih vse skupaj komaj še videti verjetno. Odločajo malenkosti in seveda tekmovalna sreča, ki se včasih koga dotakne, spet drugič pa je ni od nikoder. Da so naši tekmovalci dali vse od sebe, ni dvoma. In malo strahu nikoli ne škodi, pravijo. Sploh če za reprezentanco nastopaš prvič, razloži Damir Pelko.
Seveda reprezentanco, kot se to tudi spodobi, spremljajo zvesti navijači. Pred dvema letoma so naše tekmovalce spremljali celo v Belorusiji. Letos v Švici ni bilo nič drugače.
In potem se je zgodilo – najmlajši reprezentant, Andrej Oblak iz Cerknega, je zablestel v polnem sijaju – osvojil je kar tri medalje, eno zlato. Na dosežek najmlajšega je ponosen tudi najstarejši tekmovalec, ki je s svojimi izkušnjami in nasveti prav tako dodal kamenček v mozaik zlate medalje. Na uspeh celotne odprave smo lahko sicer ponosni, vsi, dodaja Dušan Gradišar.
Čestitke tudi v našem imenu. Kako lepo se sliši vse to. Imamo odlične trenerje in inštruktorje, ki v šolah vzgajajo svetovne prvake. Imamo neverjetne gozdove, ki jih prihajajo občudovat strokovnjaki in turisti z vsega sveta. Naša lesna industrija pa preživlja težke čase kljub velikemu trudu tistih redkih, ki še vztrajajo v tej nekoč tako uspešni panogi. Kdo ve, morda pa bo zlata medalja z letošnjega svetovnega prvenstva vendarle predramila tiste, ki bi morali povrniti lesk številnim drugim medaljam, ki jih je naša lesna industrija nekoč že osvojila.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pravzaprav bi bilo čudno, če pri tako veliki površini gozda, kot jo ima Slovenija, ne bi imeli tudi zelo dobro usposobljenih gozdnih delavcev. Da pa so celo v svetovnem merilu v samem vrhu, ne ve veliko ljudi. In da sestavljajo reprezentanco, imajo trenerja in tehničnega vodjo, tudi ne. Pravkar so se vrnili iz Švice, natančneje iz Brienza, v katerem so našo državo znova zelo uspešno zastopali. Kdo so, kako se pripravljajo na tekmovanja, kaj vse znajo in zakaj so tako zelo ponosni na svoje motorne žage? Skupaj s tekmovalci slovenske reprezentance je motorno žago zavihtel tudi Jure K. Čokl.
Slovenski (vele)mojstri nevarnega dela so znova dokazali, da sodijo v sam svetovni vrh
Motorne žage tehtajo okoli osem kilogramov. Tiste večje, za podiranje velikih dreves, tudi precej več. Poganja jih dvotaktni motor z notranjim izgorevanjem, obstajajo pa tudirazličice na električni pogon. Tako imenovani meč, okoli katerega se vrti veriga, na kateri so posebni zobci za rezanje, v dolžino običajno meri od 40 do 90 centimetrov. Razlikujejo se tudi po moči – prostornina cilindra znaša od 30 do 120 kubičnih centimetrov. Motorne žage so zelo glasne in če ne uporabljamo posebnih glušnikov, lahko hrup resno poškoduje naš sluh, pa tudi drugih zvokov ne moremo razločiti.
Delo z motorno žago spada med najbolj nevarna opravila, saj za posledicami nesreč pri njem od leta 1995 vsako leto v povprečju umre 7 ljudi. Veliko je tudi poškodovanih, nekateri zaradi tovrstnih nesreč postanejo invalidi. Letošnja sezona je za vse, ki delajo v gozdu, zaradi žleda še toliko bolj zahtevna.
Tisti, ki ste motorno žago že držali v rokah, dobro veste, za kako težko delo gre. Tisti, ki tega še niste naredili, najbrž mislite, da je zadeva precej težja, kakor pa je videti. In imate prav. Da pa bi se v rokovanju s tako nevarnim orodjem pomerili z najboljšimi z vsega sveta, verjetno ni pomislil nihče izmed vas. In kaj takega vse tja do zgodnjih sedemdesetih let minulega stoletja predvsem zaradi varnosti niti ni bilo možno, meni Dušan Gradišar, direktor Skupine Gozd Ljubljana, gonilna sila naših tekmovanj in spremljevalec na svetovnih prvenstvih že vrsto let. Naš najstarejši tekmovalec, Ivan Gnus, se z delom v gozdu preživlja že dolgo. Razlika med delom nekoč in danes je očitna, pove.
Ravno boljša in varnejša oprema ter pravilno ravnanje z motorno žago vplivata na zmanjšanje možnosti za poškodbe. To pa je tudi namen tovrstnih tekmovanj, meni nekdanji svetovni prvak Robert Čuk. Zato so sodniki natekmovanjih na varnost tekmovalcev še toliko bolj pozorni. Tega se najbolj zavedajo prav gozdni delavci. Zato vsakoletni velik napredek tekmovalcev ne preseneča.
Peter Kolar, vodja slovenske reprezentance, vidi edino možnost za razvoj vrhunskega tekmovalca v skrbnem načrtovanju ter sodelovanju tako matičnih podjetij, kjer so tekmovalci zaposleni, kot tudi tistih, ki skrbijo za njihovo izobraževanje. Tekmovanja so torej na neki način samo zadnja postaja strokovnega usposabljanja, kjer najboljši preverijo, kam sodijo na svetovni ravni. Kaj pa prvenstva prinašajo delodajalcem? Predvsem stik z razvojem moderne tehnike in načina dela, pove Dušan Gradišar.
Veliko je odvisno od tekmovalcev samih. Fizična moč je predpogoj za začetektekmovalne poti. Vendar pa samostojno, brez podpore drugih, ne moreš doseči vrhunskih rezultatov, pove letošnji svetovni prvak v eni od disciplin Andrej Oblak. Slovenska reprezentanca ima zato trenerja. To delo opravlja Boris Samec s Srednje gozdarske in lesarske šole v Postojni. Trener ima včasih zelo težko nalogo, pove, saj je priprava tekmovalca za tako visok nivo sestavljena iz mnogo različnih delov. Sestaviti pa je treba prav vse. In še potem brez športne sreče ne gre, doda. Brez zaupanja trenerjem tekmovalci ne bi mogli nastopiti na tako visokem nivoju, se strinja tudi slovenski reprezentant Damir Pelko, ki je bil na svetovnem prvenstvu letos prvič. Tekmovalne discipline se v zgodovini svetovnega prvenstva gozdnih delavcev sicer niso veliko spreminjale.
Glasno, hitro in natančno. S temi besedami najlažje opišemo prave mojstrovine najboljših sekačev tega sveta. Najboljši tekmovalci nasvetu s tekmovalnimi nalogami opravijo tako hitro, da je včasih vse skupaj komaj še videti verjetno. Odločajo malenkosti in seveda tekmovalna sreča, ki se včasih koga dotakne, spet drugič pa je ni od nikoder. Da so naši tekmovalci dali vse od sebe, ni dvoma. In malo strahu nikoli ne škodi, pravijo. Sploh če za reprezentanco nastopaš prvič, razloži Damir Pelko.
Seveda reprezentanco, kot se to tudi spodobi, spremljajo zvesti navijači. Pred dvema letoma so naše tekmovalce spremljali celo v Belorusiji. Letos v Švici ni bilo nič drugače.
In potem se je zgodilo – najmlajši reprezentant, Andrej Oblak iz Cerknega, je zablestel v polnem sijaju – osvojil je kar tri medalje, eno zlato. Na dosežek najmlajšega je ponosen tudi najstarejši tekmovalec, ki je s svojimi izkušnjami in nasveti prav tako dodal kamenček v mozaik zlate medalje. Na uspeh celotne odprave smo lahko sicer ponosni, vsi, dodaja Dušan Gradišar.
Čestitke tudi v našem imenu. Kako lepo se sliši vse to. Imamo odlične trenerje in inštruktorje, ki v šolah vzgajajo svetovne prvake. Imamo neverjetne gozdove, ki jih prihajajo občudovat strokovnjaki in turisti z vsega sveta. Naša lesna industrija pa preživlja težke čase kljub velikemu trudu tistih redkih, ki še vztrajajo v tej nekoč tako uspešni panogi. Kdo ve, morda pa bo zlata medalja z letošnjega svetovnega prvenstva vendarle predramila tiste, ki bi morali povrniti lesk številnim drugim medaljam, ki jih je naša lesna industrija nekoč že osvojila.
Več kot trideset let ornitologi na slovenskem ozemlju pozimi preštevajo vodne ptice, od leta 1997 pa je ta popis del širše svetovne akcije popisovanja, v katero so vključene skoraj vse evropske države, pa tudi nekatere države drugih celin, na primer Afrike in Azije. To štetje usklajuje Wetlands International, svetovna organizacija za varstvo mokrišč. Na Slovenskem vsako zimo približno 250 ornitologov in prostovoljcev šteje vodne ptice na osmih krajih: od Mure, Drave, Savinje, zgornje in spodnje Save, Kolpe, Notranjske in Primorske do obalnih mokrišč. Štetje po navadi opravijo sredi januarja oziroma na konec tedna, ki je najbliže 15. januarju. Štetje je delno spremljal Jurij Popov in o tem pripravil Nedeljsko reportažo. Na Cerkniškem jezeru so našteli približno 4 tisoč osebkov, na Dravi jih je bilo približno dvajset tisoč, na Kočevskem pa nekaj sto. Koliko ptic in koliko vrst jih je bilo med letošnjim štetjem, še ni znano, znano pa je, da je slovensko povprečje dobrih 50 tisoč osebkov 60-ih vrst. Na količino ptic vpliva predvsem vreme in koliko so vodne površine zamrznjene. Največ jih je bilo leta 2008, ko so jih našteli več kot 66 tisoč. Tudi letos bo gotovo največ rac mlakaric in labodov grbcev.
Lutkovno gledališče Ljubljana je leta 2018 praznovalo 70 let delovanja. Sicer pa je zgodovina lutkarstva pri nas zelo pestra. Med obema vojnama je v Sloveniji po češkem vzoru doživelo pravi razcvet sokolsko lutkarstvo. Leta 1939 je bilo namreč v okviru dejavnosti telovadnih društev Sokol registriranih kar 43 marionetnih odrov. Njihov program je imel vzgojno in »narodno prebudno« vlogo. Pomembni so predvsem kot gibanje za popularizacijo lutkarstva, saj je bila Ljubljana po njihovi zaslugi leta 1933 gostiteljica kongresa mednarodne lutkovne zveze UNIMA. In prav iz sokolskih vrst so pozneje izšli prvi sodelavci Lutkovnega gledališča Ljubljana. V vojnem času, leta 1944, je sokolski lutkar, kipar Lojze Lavrič kot glavni pobudnik ustanovil Partizansko lutkovno gledališče. V povojnem času pa je Lutkovno gledališče začelo svoje delo leta 1948. V tem obdobju je nastalo veliko predstav, pravljic, spominov in skrivnosti, ki jih želijo deliti tudi s svojim občinstvom. Lutkovno gledališče je zato pripravilo strokovno vodene oglede po Lutkovnem muzeju in Lutkovnem gledališču v Ljubljani za družine. O tem, kako potekajo ogledi, pa boste več izvedeli v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Slovenska manjšina, živeča v Porabju, je nekoliko umaknjena. Tako fizično kot tudi duhovno, saj nikoli zares ne pride v fokus zanimanja javnosti v matici. Skrivnosten svet slovenskih vasi ob Rabi sicer privablja umetnike in ljudi, ki cenijo naravo ter odmaknjenost, žal nekoliko manj tako madžarske kot tudi slovenske investitorje. Obstajajo pa ljudje, ki se za tiste ljudi in pokrajino brez rezerv razdajajo. Eden takih je Miki Roš. Slovenski pisatelj, igralec, esejist in novinar. Prav on je Marka Radmiloviča v Nedeljski reportaži peljal skozi nekaj najbolj izpostavljenih točk in problematik Porabja.
Lani je v okviru akcije Turistične zveze Slovenije Moja dežela – lepa in gostoljubna leta 2019 prejela priznanje za najboljšo tematsko pot v okviru akcije učna pot škrata Bisera na območju Vinske Gore pri Velenju. Pot je namenjena vsem generacijam, od vrtca do aktivnih upokojencev, in sodi med oblike zelenega trajnostnega turizma. Povezuje dve občini, mestno občino Velenje in občino Dobrna, in zajema številna področja: od biologije, zgodovine, geografije, kulturne in naravne dediščine do prehrane, kmetijstva, pohodništva, psihologije in sprostitve. Na poti spoznate značilnosti okolja, kot sta gozd in voda, in lastno bit. Morda boste po obhodu te poti na gozd gledali drugače. Spoznali boste, da vam lahko na svojevrsten način koristi. Tako so zapisali v brošuri, ki vodi obiskovalce po učni poti. Hoja po nezahtevni poti traja kakšno uro, skupaj z ogledi pa približno tri ure. Po njej se je mogoče odpraviti tudi samostojno, brez vodnika, saj so točke opremljene s tablami z videopredstavitvami. Učno pot škrata Bisera bomo spoznali ob poslušanju Nedeljske reportaže, njen avtor je Milan Trobič.
Bolj mimogrede kot ne smo izvedeli, da so libeliške kuharice znane in spoštovane daleč naokoli po vsej Dravski dolini. Rečeno je bilo, da so vse prireditve v tem kraju na meji z Avstrijo dobro obiskane, zato ker se končajo s poskušanjem dobrot iz libeliških kuhinj. Vse to je dobilo prvo nadgradnjo pred dvajsetimi leti, ko so v kraju pripravili kuharske delavnice, ki so sledile trem ciljem – osvežitvi spomina na tradicionalne jedi, ki so že zahajale v območje pozabe, prenos znanja in veščine kuhanja na mlajše gospodinje in oblikovanje zapisov, ki bodo trajno ohranili podobo tradicionalne libeliške kuhinje. Takrat so v župnišču obnovili črno kuhinjo, do danes pa so tudi nabrali in uvrstili v posebno zbirko skoraj sto predmetov, potrebnih za kuhanje – vse od kozic do lesenih žlic. Za osvežitev spomina in prenos znanja na mlajše so organizirali kuharske delavnice, za trajni spomin pa oblikovali knjigo Libeliška kuharica, ki so jo zaradi velikega povpraševanja trikrat ponatisnili. Po dvajsetih letih in zaradi nič manjšega interesa so te dni natisnili novo, ki je nadgradnja prejšnje. Že prireditev ob predstavitvi v libeliškem gasilskem domu je pokazala, za kako velik interes gre. Kakšna je libeliška tradicionalna kuhinja, je vprašanje, ki je na to prireditev pospremilo tudi Jurija Popova. Vse odgovore je strnil v Nedeljsko reportažo.
Polhov Gradec je od Ljubljane oddaljen dobrih 17 kilometrov in je središče Gradaške doline ter Polhograjskih dolomitov. Kraj se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino, ki jo lahko spoznate, če se odpravite na izlet v polhograjsko graščino. Njeni začetki segajo v 13. in 14. stoletje, ko je tam stala utrdba v obliki stolpa. V stoletjih so ob menjavi lastnikov grad večkrat prezidali. Pomemben pečat mu je dal v 17. stoletju plemič Mark Anton Kunstel plemeniti Baumgarten. Ta je prizidal baročno grajsko kapelo z bogatimi štukaturami, uredil grajski park, na dvorišču postavil razgledni stolp z uro, pred glavni vhod graščine pa Neptunov vodnjak, na katerem je v reliefu upodobljen grb gospodov Polhograjskih. V letih od 1808 do 1858 je graščino upravljal grof Rihard Ursini-Blagay, ljubitelj botanike, mineralogije in umetnosti. V njegovem obdobju je postala središče naprednih razsvetljenskih idej. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V njej sta tudi Krajevni muzej in poročna dvorana. Obiskovalci si lahko privoščijo čaj z grofom Blagayem, v poletnih mesecih pa prebirajo knjige v Knjižnici pod krošnjami ali se udeležijo katerega izmed drugih kulturnih dogodkov. Mi bomo v Nedeljski reportaži šli na grofovsko čajanko. Avtor oddaje je Milan Trobič.
V decembrskem času, ko vsi iščemo, kupujemo in zavijamo darila, se Nedeljska reportaža razgleduje po protokolarnih obdarovanjih, obdarovalskem bontonu in zbirkah daril najvišjih državnih funkcionarjev – vse zato, da bi našla čim primernejše praznično darilo za predsednika Republike Slovenije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
"Ni čudno, da gre država k hudiču, če pa nas tako zelo zanima pekel!" Ta stavek je moto oddaje Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič. Med jelenčki, palčki, snežinkami in seveda tremi velikimi šefi advente parade pravljičnih likov, je parkelj najbolj skrivnosten. Iz spremljevalca Miklavža je najprej potonil v obskurnost, da bi se zadnja leta v soju peklenskega ognja ponovno ne dvignil na veliko sceno. Več o "Genezi parklja" pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Ulice in trgi, trgovine in javne zgradbe pa tudi že nekateri domovi so v teh dneh dobili blesk, kakršnega lahko prinese samo december. Skupaj s tem bleskom pa se je svet okoli nas potopil v dobro znano in dolgo pričakovano zvočno podobo, ki nam jo bodo ves naslednji mesec podarjali radijske postaje, trgovinski centri, božični koncerti in zabave vseh vrst. Tokratno božično obarvano Nedeljsko reportažo je pripravil Ambrož Kvartič.
Naslov velja za obdobje po tolerančnem ediktu leta 1781. Z njim je cesar Jožef II. prvič po protireformaciji in vestfalskem miru v deželah pod habsburško krono omogočil svobodno in javno opravljanje bogoslužja luteranom, kalvincem in pravoslavcem. Na našem ozemlju sta bila prvo evangeličansko bogoslužje in prvi krst v Puconcih, tam je bila zgrajena tudi prva luteranska cerkev in ustanovljena prva protestantska občina. Zato je tam zibelka današnjega protestantizma na Slovenskem. Pred dvema letoma je minilo pol tisočletja od začetka reformacije in takrat je bila oblikovana tudi Evropska kulturna pot reformacije, ki poteka tudi skozi Puconce. Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Nedeljska reportaža se odpravlja na poznojesenski sprehod med grobovi in cipresami. Na pokopališča bo pogledala skozi oči grafičnih oblikovalcev in kamnosekov ter z njihovo pomočjo iskala odgovor na vprašanje: "Kako napisati nagrobnik?"
Čeprav so praznovanja ob stoti obletnici pisateljeve smrti počasi izzvenela, se je potrebno Cankarju posvečati ves čas. Na primer: potrebno ga je prebirati. In kolikor se že zdi, da je sto let literarne zgodovine pojasnilo tako vzgibe, kot biografijo velikega Vrhničana do obisti, se še vedno najdejo sive lise. S Cankarjevimi besedami "blatne lise!" Jesen in zimo 1910 je Ivan Cankar preživel pri prijatelju Alojzu Kraigherju, ki je bil zdravnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. V Nedeljski reportaži nas bo Marko Radmilovič popeljal po Cankarjevi slovenskogoriški poti.
V Slovenski Bistrici se ponašajo z zanimivo in bogato kulturno dediščino, ki jo želijo predstaviti tudi širši javnosti. Med ta prizadevanja lahko uvrstimo prenovljeno Jernejevo romarsko pot, ki vodi mimo vseh bistriških sakralnih objektov. Začne se pri župnijski cerkvi sv. Jerneja, se nadaljuje do sv. Jožefa, po bližnjici čez Devino do sv. Marjete, do svetega Roka, mimo Anine kapele in mimo Marijine cerkve nazaj na izhodišče. Prvi pohod po omenjeni poti je bil že pred dvema letoma, letos pa so na poti postavili tudi informativne table. Jernejeva pot je nastala v okviru projekta Umetnost za turizem, ki ga je pripravil Umetnostnozgodovinski inštitut dr. Franceta Steleta ZRC SAZU v sklopu programske skupine Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru. Ta prenaša umetnostnozgodovinske vsebine kot podlago za razvoj trajnostnega turizma vzhodne Slovenije. Pri sofinanciranju sodelujejo še: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Evropski sklad za regionalni razvoj in v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru ga iz državnega proračuna sofinancira tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Projekt Jernejeva pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
O popotništvu je mogoče govoriti najbrž na prav toliko načinov, kolikor je potnikov in kolikor je razlogov ali motivov za popotništvo. Kategorizacija popotnikov po kakršnih koli merilih lahko pomaga k preglednosti, vendar le pomaga, saj je težko vsakega popotnika ohraniti v eni sami kategoriji. V Nedeljski reportaži Jurija Popova bo govor o ženskih popotnicah, Slovenkah, popotnicah, ki potujejo nekonvencionalno, z beležko in kamero v roki. Spoznali bomo nekaj njihovih misli, spoznanj, dobili kakšen nasvet, skratka pobrskali po njihovih nahrbtnikih. Samo v tej napovedi je torej že pet kategorij. Teh pa je še več. Popotništvu se dogaja vse tisto, kar se dogaja vsemu na planetu Zemlja – s časom se spreminja in razvijajo se vedno nove in nove oblike. Ljudje danes ne potujejo, kot so potovali nekoč, njihovi razlogi za potovanje se množijo, za potovanja uporabljajo različna prevozna sredstva, izbirajo različne poti za isti cilj, nekateri pri tem vztrajajo v coni ugodja, drugi ne, vse redkejše so ženske, ki potujejo same. Popotnic, kot je bila najbolj znana slovenska popotnica Alma Karlin – letos mineva sto let od začetka njene poti okoli sveta – ni več. Bolj ko se poglabljamo v popotništvo samo, bolj spoznavamo, da je zgodba vsake popotnice in vsakega popotnika zgodba sama zase z vrsto zanimivosti in premislekov. Na popotovanje v Nedeljski reportaži vas vabi Jurij Popov.
Tu in tam se zgodi, da se ime in priimek čudovito, zabavno ali bizarno ujameta s tem, kar človek počne v življenju. Še več – naj gre za poklic, delovno mesto, konjička ali raziskovalni projekt – včasih se zdi, da se kdo preprosto ni mogel odločiti za drugačno pot, saj ga je nanjo usmerilo njegovo ime. Tokratna oddaja se čudi nad pojavom 'Nomen est omen' – 'Ime je znamenje'.
Do dneva, ko zaznamujemo dan generala Maistra, je še dober mesec. Toda v skladu z geslom našega programa "Vedno prvi" se bomo velikemu Slovencu poklonili že to nedeljo. Marko Radmilovič nam v Nedeljski reportaži prinaša pogled z Zavrha. Prav tisti pogled, ki je navdihnil Maistra kot pesnika pri ustvarjanju njegove najzrelejše poezije.
Pa začnimo našo zgodbo takole: Lužarjev ata – Janez Žnidaršič – je imel dva sinova, Ivana in Justina, ter hčerko Ano, domačo kmetijo pa je prevzel sin Justin. Nekdanji lastnik Janez je bil obenem tudi znan kontrabantar oziroma tihotapec, ki je tihotapili konje čez takratno jugoslovansko-italijansko mejo. Zbirališče konj je bilo prav v Lužarjevem hlevu, v katerem je danes galerija. In tu bi se vprašali, kje se je to dogajalo, kakšna galerija? Vse to je povezano z domačijo Žnidaršič iz vasi Podcerkev iz občine Loška dolina. Pa to ni navadna domačija, ampak je nekaj posebnega, postala je namreč kulturno središče na podeželju. To pa še zdaleč ni vse, domačija ponuja prenočišča, saj je urejena kot hostel, in tu si dobesedno podajajo kljuko najrazličnejši dogodki – od razstav, predavanj, delavnic do gledališča na prostem in še bi lahko naštevali. Leta 1996 je namreč domačijo in kmetijo prevzel invalid tetraplegik Benjamin Žnidaršič, ki se je kot pesnik, pisatelj, slikar in dolgoletni kulturni delavec pri Zvezi paraplegikov Slovenije leta 2009 odločil, da bo kmetijo preuredil v kulturno središče. In tako je nastal Zavod ARS Viva in znotraj tega hostel, ki ja namenjen vsem in je prvi namestitveni objekt v Sloveniji, ki je povsem prilagojen ljudem s posebnimi potrebami, invalidom na vozičkih. V Nedeljski reportaži bomo spoznali Zavod ARS Viva v Podcerkvi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Ljubljanica je arheološki fenomen - iz njene struge je bilo do danes dvignjenih več tisoč arheoloških najdb, ki sodijo v obdobja od kamene dobe do danes. Pred regulacijo struge je bilo to območje veliko jezero, po katerem so pluli čolni in ladje. Trenutno je na njem dokumentiranih več kot 70 ostankov plovil, ki še čakajo na obravnavo. Pridružite se Darji Pograjc, ki se v Nedeljski reportaži potaplja na dno jezera, ki ga ni več, in raziskuje tri velike tovorne ladje, potopljene v Ljubljanici in na Ljubljanskem barju.
Tokratna Nedeljska reportaža je nastala na Goričkem v občini Šalovci, kjer domuje Ekosocialna kmetija Korenika. V njenem okolju so delo in zadovoljstvo, pa tudi spoštovanje in samospoštovanje našli ljudje iz ranljivih družbenih skupin, med njimi številni, ki so v preteklosti izgubili zdravje in svoj socialni krog, a so ob delu z zelišči in predelavo ekoloških živil spet odkrili smisel in poslanstvo življenja. Na Koreniki tako že tretjo leto deluje enota Večgeneracijskega centra Pomurja z imenom Štorklja. Oživljajo tudi stara zeliščarska in kulinarična znanja goričkega okolja ter zapuščino tamkajšnjih zgodovinarjev pa literarnih in drugih ustvarjalcev. V bistvu gre za prebujeno zavedanje o neprecenljivi vrednosti naravnega okolja, ki omogoča ne le preživetja, pač pa umik od odtujenosti in ponovno odkritje skoraj pozabljenih in prezrtih vrednot. Ekosocialna kmetija Korenika, ki se ji bomo posvetili v reportaži, zato velja za primer dobre prakse na področju socialnega podjetništva. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov