Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pravzaprav bi bilo čudno, če pri tako veliki površini gozda, kot jo ima Slovenija, ne bi imeli tudi zelo dobro usposobljenih gozdnih delavcev. Da pa so celo v svetovnem merilu v samem vrhu, ne ve veliko ljudi. In da sestavljajo reprezentanco, imajo trenerja in tehničnega vodjo, tudi ne. Pravkar so se vrnili iz Švice, natančneje iz Brienza, v katerem so našo državo znova zelo uspešno zastopali. Kdo so, kako se pripravljajo na tekmovanja, kaj vse znajo in zakaj so tako zelo ponosni na svoje motorne žage? Skupaj s tekmovalci slovenske reprezentance je motorno žago zavihtel tudi Jure K. Čokl.
Slovenski (vele)mojstri nevarnega dela so znova dokazali, da sodijo v sam svetovni vrh
Motorne žage tehtajo okoli osem kilogramov. Tiste večje, za podiranje velikih dreves, tudi precej več. Poganja jih dvotaktni motor z notranjim izgorevanjem, obstajajo pa tudirazličice na električni pogon. Tako imenovani meč, okoli katerega se vrti veriga, na kateri so posebni zobci za rezanje, v dolžino običajno meri od 40 do 90 centimetrov. Razlikujejo se tudi po moči – prostornina cilindra znaša od 30 do 120 kubičnih centimetrov. Motorne žage so zelo glasne in če ne uporabljamo posebnih glušnikov, lahko hrup resno poškoduje naš sluh, pa tudi drugih zvokov ne moremo razločiti.
Delo z motorno žago spada med najbolj nevarna opravila, saj za posledicami nesreč pri njem od leta 1995 vsako leto v povprečju umre 7 ljudi. Veliko je tudi poškodovanih, nekateri zaradi tovrstnih nesreč postanejo invalidi. Letošnja sezona je za vse, ki delajo v gozdu, zaradi žleda še toliko bolj zahtevna.
Tisti, ki ste motorno žago že držali v rokah, dobro veste, za kako težko delo gre. Tisti, ki tega še niste naredili, najbrž mislite, da je zadeva precej težja, kakor pa je videti. In imate prav. Da pa bi se v rokovanju s tako nevarnim orodjem pomerili z najboljšimi z vsega sveta, verjetno ni pomislil nihče izmed vas. In kaj takega vse tja do zgodnjih sedemdesetih let minulega stoletja predvsem zaradi varnosti niti ni bilo možno, meni Dušan Gradišar, direktor Skupine Gozd Ljubljana, gonilna sila naših tekmovanj in spremljevalec na svetovnih prvenstvih že vrsto let. Naš najstarejši tekmovalec, Ivan Gnus, se z delom v gozdu preživlja že dolgo. Razlika med delom nekoč in danes je očitna, pove.
Ravno boljša in varnejša oprema ter pravilno ravnanje z motorno žago vplivata na zmanjšanje možnosti za poškodbe. To pa je tudi namen tovrstnih tekmovanj, meni nekdanji svetovni prvak Robert Čuk. Zato so sodniki natekmovanjih na varnost tekmovalcev še toliko bolj pozorni. Tega se najbolj zavedajo prav gozdni delavci. Zato vsakoletni velik napredek tekmovalcev ne preseneča.
Peter Kolar, vodja slovenske reprezentance, vidi edino možnost za razvoj vrhunskega tekmovalca v skrbnem načrtovanju ter sodelovanju tako matičnih podjetij, kjer so tekmovalci zaposleni, kot tudi tistih, ki skrbijo za njihovo izobraževanje. Tekmovanja so torej na neki način samo zadnja postaja strokovnega usposabljanja, kjer najboljši preverijo, kam sodijo na svetovni ravni. Kaj pa prvenstva prinašajo delodajalcem? Predvsem stik z razvojem moderne tehnike in načina dela, pove Dušan Gradišar.
Veliko je odvisno od tekmovalcev samih. Fizična moč je predpogoj za začetektekmovalne poti. Vendar pa samostojno, brez podpore drugih, ne moreš doseči vrhunskih rezultatov, pove letošnji svetovni prvak v eni od disciplin Andrej Oblak. Slovenska reprezentanca ima zato trenerja. To delo opravlja Boris Samec s Srednje gozdarske in lesarske šole v Postojni. Trener ima včasih zelo težko nalogo, pove, saj je priprava tekmovalca za tako visok nivo sestavljena iz mnogo različnih delov. Sestaviti pa je treba prav vse. In še potem brez športne sreče ne gre, doda. Brez zaupanja trenerjem tekmovalci ne bi mogli nastopiti na tako visokem nivoju, se strinja tudi slovenski reprezentant Damir Pelko, ki je bil na svetovnem prvenstvu letos prvič. Tekmovalne discipline se v zgodovini svetovnega prvenstva gozdnih delavcev sicer niso veliko spreminjale.
Glasno, hitro in natančno. S temi besedami najlažje opišemo prave mojstrovine najboljših sekačev tega sveta. Najboljši tekmovalci nasvetu s tekmovalnimi nalogami opravijo tako hitro, da je včasih vse skupaj komaj še videti verjetno. Odločajo malenkosti in seveda tekmovalna sreča, ki se včasih koga dotakne, spet drugič pa je ni od nikoder. Da so naši tekmovalci dali vse od sebe, ni dvoma. In malo strahu nikoli ne škodi, pravijo. Sploh če za reprezentanco nastopaš prvič, razloži Damir Pelko.
Seveda reprezentanco, kot se to tudi spodobi, spremljajo zvesti navijači. Pred dvema letoma so naše tekmovalce spremljali celo v Belorusiji. Letos v Švici ni bilo nič drugače.
In potem se je zgodilo – najmlajši reprezentant, Andrej Oblak iz Cerknega, je zablestel v polnem sijaju – osvojil je kar tri medalje, eno zlato. Na dosežek najmlajšega je ponosen tudi najstarejši tekmovalec, ki je s svojimi izkušnjami in nasveti prav tako dodal kamenček v mozaik zlate medalje. Na uspeh celotne odprave smo lahko sicer ponosni, vsi, dodaja Dušan Gradišar.
Čestitke tudi v našem imenu. Kako lepo se sliši vse to. Imamo odlične trenerje in inštruktorje, ki v šolah vzgajajo svetovne prvake. Imamo neverjetne gozdove, ki jih prihajajo občudovat strokovnjaki in turisti z vsega sveta. Naša lesna industrija pa preživlja težke čase kljub velikemu trudu tistih redkih, ki še vztrajajo v tej nekoč tako uspešni panogi. Kdo ve, morda pa bo zlata medalja z letošnjega svetovnega prvenstva vendarle predramila tiste, ki bi morali povrniti lesk številnim drugim medaljam, ki jih je naša lesna industrija nekoč že osvojila.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pravzaprav bi bilo čudno, če pri tako veliki površini gozda, kot jo ima Slovenija, ne bi imeli tudi zelo dobro usposobljenih gozdnih delavcev. Da pa so celo v svetovnem merilu v samem vrhu, ne ve veliko ljudi. In da sestavljajo reprezentanco, imajo trenerja in tehničnega vodjo, tudi ne. Pravkar so se vrnili iz Švice, natančneje iz Brienza, v katerem so našo državo znova zelo uspešno zastopali. Kdo so, kako se pripravljajo na tekmovanja, kaj vse znajo in zakaj so tako zelo ponosni na svoje motorne žage? Skupaj s tekmovalci slovenske reprezentance je motorno žago zavihtel tudi Jure K. Čokl.
Slovenski (vele)mojstri nevarnega dela so znova dokazali, da sodijo v sam svetovni vrh
Motorne žage tehtajo okoli osem kilogramov. Tiste večje, za podiranje velikih dreves, tudi precej več. Poganja jih dvotaktni motor z notranjim izgorevanjem, obstajajo pa tudirazličice na električni pogon. Tako imenovani meč, okoli katerega se vrti veriga, na kateri so posebni zobci za rezanje, v dolžino običajno meri od 40 do 90 centimetrov. Razlikujejo se tudi po moči – prostornina cilindra znaša od 30 do 120 kubičnih centimetrov. Motorne žage so zelo glasne in če ne uporabljamo posebnih glušnikov, lahko hrup resno poškoduje naš sluh, pa tudi drugih zvokov ne moremo razločiti.
Delo z motorno žago spada med najbolj nevarna opravila, saj za posledicami nesreč pri njem od leta 1995 vsako leto v povprečju umre 7 ljudi. Veliko je tudi poškodovanih, nekateri zaradi tovrstnih nesreč postanejo invalidi. Letošnja sezona je za vse, ki delajo v gozdu, zaradi žleda še toliko bolj zahtevna.
Tisti, ki ste motorno žago že držali v rokah, dobro veste, za kako težko delo gre. Tisti, ki tega še niste naredili, najbrž mislite, da je zadeva precej težja, kakor pa je videti. In imate prav. Da pa bi se v rokovanju s tako nevarnim orodjem pomerili z najboljšimi z vsega sveta, verjetno ni pomislil nihče izmed vas. In kaj takega vse tja do zgodnjih sedemdesetih let minulega stoletja predvsem zaradi varnosti niti ni bilo možno, meni Dušan Gradišar, direktor Skupine Gozd Ljubljana, gonilna sila naših tekmovanj in spremljevalec na svetovnih prvenstvih že vrsto let. Naš najstarejši tekmovalec, Ivan Gnus, se z delom v gozdu preživlja že dolgo. Razlika med delom nekoč in danes je očitna, pove.
Ravno boljša in varnejša oprema ter pravilno ravnanje z motorno žago vplivata na zmanjšanje možnosti za poškodbe. To pa je tudi namen tovrstnih tekmovanj, meni nekdanji svetovni prvak Robert Čuk. Zato so sodniki natekmovanjih na varnost tekmovalcev še toliko bolj pozorni. Tega se najbolj zavedajo prav gozdni delavci. Zato vsakoletni velik napredek tekmovalcev ne preseneča.
Peter Kolar, vodja slovenske reprezentance, vidi edino možnost za razvoj vrhunskega tekmovalca v skrbnem načrtovanju ter sodelovanju tako matičnih podjetij, kjer so tekmovalci zaposleni, kot tudi tistih, ki skrbijo za njihovo izobraževanje. Tekmovanja so torej na neki način samo zadnja postaja strokovnega usposabljanja, kjer najboljši preverijo, kam sodijo na svetovni ravni. Kaj pa prvenstva prinašajo delodajalcem? Predvsem stik z razvojem moderne tehnike in načina dela, pove Dušan Gradišar.
Veliko je odvisno od tekmovalcev samih. Fizična moč je predpogoj za začetektekmovalne poti. Vendar pa samostojno, brez podpore drugih, ne moreš doseči vrhunskih rezultatov, pove letošnji svetovni prvak v eni od disciplin Andrej Oblak. Slovenska reprezentanca ima zato trenerja. To delo opravlja Boris Samec s Srednje gozdarske in lesarske šole v Postojni. Trener ima včasih zelo težko nalogo, pove, saj je priprava tekmovalca za tako visok nivo sestavljena iz mnogo različnih delov. Sestaviti pa je treba prav vse. In še potem brez športne sreče ne gre, doda. Brez zaupanja trenerjem tekmovalci ne bi mogli nastopiti na tako visokem nivoju, se strinja tudi slovenski reprezentant Damir Pelko, ki je bil na svetovnem prvenstvu letos prvič. Tekmovalne discipline se v zgodovini svetovnega prvenstva gozdnih delavcev sicer niso veliko spreminjale.
Glasno, hitro in natančno. S temi besedami najlažje opišemo prave mojstrovine najboljših sekačev tega sveta. Najboljši tekmovalci nasvetu s tekmovalnimi nalogami opravijo tako hitro, da je včasih vse skupaj komaj še videti verjetno. Odločajo malenkosti in seveda tekmovalna sreča, ki se včasih koga dotakne, spet drugič pa je ni od nikoder. Da so naši tekmovalci dali vse od sebe, ni dvoma. In malo strahu nikoli ne škodi, pravijo. Sploh če za reprezentanco nastopaš prvič, razloži Damir Pelko.
Seveda reprezentanco, kot se to tudi spodobi, spremljajo zvesti navijači. Pred dvema letoma so naše tekmovalce spremljali celo v Belorusiji. Letos v Švici ni bilo nič drugače.
In potem se je zgodilo – najmlajši reprezentant, Andrej Oblak iz Cerknega, je zablestel v polnem sijaju – osvojil je kar tri medalje, eno zlato. Na dosežek najmlajšega je ponosen tudi najstarejši tekmovalec, ki je s svojimi izkušnjami in nasveti prav tako dodal kamenček v mozaik zlate medalje. Na uspeh celotne odprave smo lahko sicer ponosni, vsi, dodaja Dušan Gradišar.
Čestitke tudi v našem imenu. Kako lepo se sliši vse to. Imamo odlične trenerje in inštruktorje, ki v šolah vzgajajo svetovne prvake. Imamo neverjetne gozdove, ki jih prihajajo občudovat strokovnjaki in turisti z vsega sveta. Naša lesna industrija pa preživlja težke čase kljub velikemu trudu tistih redkih, ki še vztrajajo v tej nekoč tako uspešni panogi. Kdo ve, morda pa bo zlata medalja z letošnjega svetovnega prvenstva vendarle predramila tiste, ki bi morali povrniti lesk številnim drugim medaljam, ki jih je naša lesna industrija nekoč že osvojila.
Bolj ko so novodobni preroki napovedovali, kako bo knjiga umrla, bolj je analogno čtivo živo in priljubljeno. In ker knjiga nima nobenega namena položiti orožja pred digitalno pošastjo, se dobro držijo tudi knjižnice. Še več; knjižnice so ena redkih institucij, ki uspešno, predvsem pa smiselno združuje analogno in digitalno. Proces se je začel, ne brez porodnih težav, pred dobrimi štirimi desetletji v Mariboru.
Kje je znameniti slovenski jezikoslovec Matija Čop bil boj v črkarski pravdi? Kako je Fran Saleški Finžgar dobil navdih za epske spopade med Slovani in Bizantinci? Kje so shranjeni rokopisi Jalnovih Bobrov? Kako so iskali in našli zibelko največjega slovenska pesnika Franceta Prešerna? Odgovore bomo poiskali na desetkilometrski Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki je bila med okoli 700 potmi že večkrat imenovana za najlepšo tematsko pot v Sloveniji. Izjemna literarna preteklost umeščena v košček sveta, ki ga je Prešeren predstavil z besedami: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«
V današnji nedeljski reportaži se bodo stikale arheologija, zgodovina, arhitektura, umetnostna zgodovina ter naravna in kulturna dediščina. Vezni člen je naravni kamen, iz katerega so nastale najlepše mojstrovine - tako kipi kot zgradbe. Z njim so okraševali njihova pročelja ali notranjost in jih tako spremenili v kulturne spomenike. Ali poznamo slovenski naravni kamen, kaj nam sporoča, katere zgradbe in spomeniki so v prestolnici okrašeni ali zgrajeni iz njega in ali se zavedamo, da so ljubljanske ulice pravi muzej na prostem? Tudi o tem, kako zavarovati to kulturno dediščino, se je Petra Medved pogovarjala z gosti, medtem ko je občudovala naravni kamen v mestnem jedru Ljubljane.
Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo. Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade. Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo. Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Magellan se je mučil zaman. Tudi astronavti so zapustili planet brez veze. Vse več ljudi verjame, da je zemlja ploščata. Po drugi strani, pa se vse več ljudi trudi dokazati nasprotno. Zato okoli sveta. Ultimativno potovanje, sanje vsakega, ki je pomolil nos izza zapečka. Kaj ima pot okoli sveta z jesenskim večerom v Selnici ob Dravi izveste v tokratni oddaji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ranca je dolg ploščat čoln, ki so ga prvotno uporabljali splavarji in je bil del obvezne opreme tistih, ki so po reki Dravi z zalogo lesa pluli vse od koroških pristanov do Osijeka, nato pa po Donavi do Beograda ali še dlje skozi Đerdap proti Romuniji. Uporabljali so ga za hitre premike, za reševanje, ribolov, celo za prevoz sena in gramoza – splavarji pa tudi kot priročno mizo za obed.
Via verde je projekt ozelenitve avtocest v Ciudadu de Mexicu, v okviru katerega sive betonske stebre prekrivajo z zelenimi vertikalnimi vrtovi, ki naj bi izboljšali počutje ljudi in kakovost zraka v mestu. V središču Milana se proti nebu vzpenjata 76 in 110 metrov visoki stanovanjski stavbi, na kateri je arhitekt Stefano Boeri posadil 800 dreves in 4.500 grmov v želji, da bi vsaj malo regeneriral okolje in poskrbel za urbano biodiverziteto. Tudi v Ljubljani se na stavbah, predvsem strehah, skrivajo majhne zelene oaze miru in navdiha. Dve je obiskala Darja Pograjc in nastala je Nedeljska reportaža.
Ljudje smo ljudje tudi zaradi nenehne medsebojne komunikacije. Za človeka je to enako pomembno kot hrana, zrak, voda in še kaj. Še zlasti pa to zahteva življenje v organizirani skupnosti. Jurij Popov se je poglobil v komunikacijo dobrih štiri tisoč ljudi na eni izmed facebukovih spletnih straneh Piran – kot je bil nekoč, saj se hotel spoznati cilje in učinke takšne komunikacije. Spoznanja je strnil v Nedeljsko reportažo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ob veliki histeriji vračanja k naravi, ki jo živimo tako ljudje, predvsem pa kmetijstvo in seveda tudi mediji, se nekatere rastline ponovno vračajo na polja, v javnost in celo na krožnike. Najbolj razvpit primer je konoplja, ki niha med uporabo in zlorabo; ni pa edina povratnica v civilizacijo. Zadnja leta se na naša polja, v naše omare, predvsem pa seveda v kozmetično industrijo vrača sivka. Slikovita rastlina, ki je presunila Van Gogha in prinesla globalno prepoznavnost francoski Provansi, se vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji. Gojijo jo predvsem na Krasu, hibridne vrste pa uspevajo tudi drugod po Sloveniji. Genski laboratoriji in podnebne spremembe njena rastišča in uporabo širijo onkraj še pred desetletji možnega in v Nedeljski reportaži tokrat sledimo zgodbi sivke od jadranskih otokov do kraških polj.
Slovenijo je nemogoče dobro spoznati, če ne obiščemo tudi njenega podzemnega sveta, saj je naša mala dežela skoraj v celoti podkletena. Nad površjem je med drugim več kot 340 gorskih vrhov višjih od 2 tisoč metrov, na površju je več kot 60 rek daljših od dvajset kilometrov in več kot 320 jezer, pod površjem pa približno 30 tisoč ali več jam.
Planinska sezona v Sloveniji je na višku. In kot vsako leto jo tudi letos budno spremlja radio s svojimi vsebinami. Te imajo skozi leto svojevrsten dramaturški lok. Spomladi, na začetku sezone, se začnejo s poročilom o delu markacistov. V času najmnožičnejšega obiska gora se nadaljujejo s predstavitvami posameznih poti, vrhov, koč in oskrbnikov. Morda jih tu in tam popestrijo obletnice izgradenj planinskih koč in prvih pristopov na posamezne vrhove; ali pa očrnijo poročila o gorskih nesrečah. Nato počasi izzvenijo z jesenskimi pregledi statistike obiskov gora in dela gorskih reševalnih služb. Kaj lahko pestri paleti vsega naštetega sploh doda še ena “planinska reportaža”? Nekaj prav posebnega.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija. To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.
Števila, koliko jih je pri nas, ne pozna nihče, saj jih je nemogoče prešteti. Kaj dela netopirja nenavadnega?
Neveljaven email naslov