Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobrodošli v Orehovem gaju! Tako nas vabijo na svoji spletni strani, snovalci tega unikatnega prireditveno-izobraževalnega prostora v Ljubljani. To ni klasičen prostor za piknike, ali gostinski lokal, ki bi bil odprt za dnevne goste. Tu ponujajo programe za najrazličnejše poslovne in zasebne dogodke, od priprave seminarjev, konferenc, zabavnih skupinskih prireditev, do porok in drugih slavij. Njihova posebnost je, da so v neposredni bližini Ljubljane, v bližini reke Save, 1,6 km od ljubljanske obvoznice. Lokacija je dostopna tudi z mestnim avtobusnim prometom. Še bolj kot to pa so zanimivi in posebni njihovi celoviti programi, od žlice, do animatorja, DJ-a ali moderatorja participativne konference. Za vsem tem je skritega še veliko več, in to bomo spoznali v nedeljski reportaži, 21.februarja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Orehov gaj deluje dobri dve leti in ekipa, ki ga vodi, je nabirala izkušnje na področju organiziranja poslovnih dogodkov, doživetij in izobraževanj 10 let. V tem obdobju so pridobili veliko različnih znanj in podatkov, s katerimi lahko prepoznavajo potrebe na trgu. Ena poglavitnih usmeritev je bila ta, da morajo poiskati svojo lastno lokacijo, na kateri bodo svojo ponudbo in programe lahko razvili na še višjo raven. To je hkrati njihova prednost, saj se lahko prilagodijo potrebam svojih naročnikov. Kot pove Žiga Novak, vodja projektov, so njihovi programi nekaj posebnega. Po njegovem so potrebovali prostor, ki bi jim dal fleksibilnost, saj je prednost njihovih programov v tem, da so tako kakovostni, da jih lahko mirno ponudijo na svetovnem trgu. Zato so težko našli tako lokacijo doma, kaj šele v tujini. Zato so iskali prostor, kjer bi lahko gostili večje skupine obiskovalcev, in na koncu našli Orehov gaj, ki jim vse to daje. Tako lahko organiziranim skupinam ponudijo vse na enem mestu, od parkirišč, hrane in pijače, do vodenih programov in animatorjev.
Ekipo Orehovega gaja sestavljajo: Žiga Novak, Andreja Penko in Gregor Zrilič, ki pokrivajo 3 glavne točke, to so: programi, promocija, kulinarična ponudba in poslovni del. Celotna ekipa pa se je že povečala, in se dopolnjuje v skladu s potrebami. V projekt so vložili lastna sredstva, javnega denarja pa takorekoč niso prejeli, ker so jih na razpisih ocenjevali kot preveč-visokoleteče. Toda čas je pokazal, da so imeli prav, saj so imeli naročila tudi v času najhujše krize. Žiga Novak je "glavni motor" novih idej, zato zanj drži primerjava, da je pravi vlečni konj kočije Orehovega gaja. Njegove ideje se dopolnjujejo in nadgrajujejo z vedno novimi prijemi, zato se včasih zdi, da se ostali na "orehovski kočiji" le stežka obdržijo na kočijaževem sedežu. Toda vsi trije, najdejo skupni imenovalec in zadeve izpeljejo tako, da so rezultati vidni.
"Orehov gaj je naš otrok," pove Gregor Zrilič, eden od vodilnih iz ekipe, ki je tudi vodja posestva Orehov gaj. V njegovih, in v rokah sedmih, tudi do sedemnajstih sodelavk in sodelavcev, je priprava hrane in pijače, tako imenovani catering. Kot se spominja, so imeli na začetku on, Žiga in Andreja, veliko idej, ki so se na srečo dopolnjevale in nadgradile. Orehov gaj pa je nastal praktično iz nič. Vse, kar je danes na posestvu, pod kozolcem, na skednju, vse mize, stole in vso dodatno opremo so tja prinesli in postavili sami. Gregor doda, da je gaj, ko tam potekajo aktivnosti, eno samo mravljišče, vedno izvajajo več različnih programov, imajo bogato kulinarično ponudbo- več deset strani različnih menijev, in animacije.
Tam kjer je sedaj Orehov gaj je bil prej hlev, štala, zato so za vso opremo poskrbeli sami. Kljub vsemu pa jih ne mika, da bi bili navaden bife ali gostilna, kjer bi kuhali kave, in stregli dnevnim gostom. Svojo energijo raje usmerjajo v pripravo programov za organizirane skupine, in že komaj čakajo na novo pomladansko sezono, da bo gaj zaživel v vsej svoji bogati ponudbi. Od drugih lokacij jih loči to, da se kolikor je le mogoče, in kolikor jim dopuščajo moči, prilagodijo potrebam naročnikov. Poleg tega je njihova lokacija, lahko bi rekli istočasno, tako na podeželju, kot hkrati v mestu. Obiskovalci pa cenijo naravo, ki obdaja gaj, urejen dostop in tudi estetsko, enostavno opremo prostorov, ki ima močan pridih domačnosti in nostalgije.
Tretji steber je Andreja Penko, ki je po stroki arheologinja, življenjska pot pa jo je zanesla v povsem drugačne vode. V Orehovem gaju skrbi za različne programe, odnose z javnostmi, za računovodstvo in še in še. Orehov gaj je namenjen le zaključenim skupinam, to so lahko tako podjetja, teh je bilo v zadnjih letih največ, lahko pa so to tudi posamezne manjše ali večje skupine.
Lani so bile velik hit poroke, oziroma poročna slavja na prostem. Tisti, ki so to izkusili, so bili presenečeni in zelo zadovoljni, saj so jim ponudili,vse kar sta si ženin in nevesta zaželela.
Kakšne pa so konkretne izkušnje mladoporočencev? Na posestvu Orehov gaj sta imela poročno slavje Gašper in Alja Žun. Ta pove, da sta bila z možem izredno zadovoljna s prostorom, osebjem in ponudbo. Predvsem pa je bil zanju dobrodošel plan B, saj je takrat deževalo in slavje so imeli v pokritih prostorih. Ekipa Orehovega gaja jim je zagotovila DJ-ja, ki je vodil tudi igre in program.
V Orehovem gaju imajo dve sezoni, zimsko in poletno, ta traja od 15. aprila do 15 oktobra, vendar pa se prilagodijo potrebam posameznih skupin, skozi celo leto, pove Andreja Penko. Programi so drugačni od drugih podobnih ponudnikov, in na posestvu lahko sprejmejo 300 in več ljudi, povprečno pa jih imajo od 100 do 150. Zanje so pripravili dva prostora, Skedenj in Kozolec, poleg tega imajo še manjši prostor-Kobilico za 30-35 ljudi.
Kljub temu, da imajo letno in zimsko sezono, so dogodki čez celo leto. Tako so pozimi na vrsti praznovanja Abrahama, obletnice, prednovoletna srečanja in božična tržnica.
Med dosedanjimi uporabniki najdemo različna podjetja, manjša in velika, prihajajo pa iz različnih področij, Anka Zorko, namestnica direktorja v ZZI d.o.o-razvojnem podjetju na področju informatike, pove da so bili v Orehovem gaju že večkrat. Ko so lani zaposlene spraševali kam želijo na zabavo, so se ti složno odločili za Orehov gaj. Prej pa so stalno menjavali lokacije, in vse so si morali organizirati sami, kar je pomenilo, da del zaposlenih ni imel od zabave nič. Z lokacijo so zelo so zadovoljni, saj lahko pridejo tja z mestnim avtobusom ali taksijem, ekipa ima odlične programe, in ponudbo. Tako so imeli tudi tekmovanje ekip v kuhanju, in tekmovanje ekip za pripravo koktajlov.
Ekipa, ki skrbi za kulinariko-gastronomijo, vodi jo Gregor Zrilič, kuha in pripravlja hrano pred očmi obiskovalcem in jim ob tem, če želijo, da tudi kakšne nasvet ali recept. Pri tem se osredotočajo na peko na žaru, v ameriškem stilu, vendar so v ospredju domače izkušnje in sestavine. V njihovih »knjigah« menijev je recimo tudi tale:
Sodelavci Orehovega gaja večkrat izpostavljajo, da niso klasična gostilna ali prostor za piknike ob koncu tedna. Andreja Penko, zavrača namige, da so klasičen piknik prostor, saj nimajo odprto za dnevne goste, ampak le za organizirane skupine. Poleg tega ponujajo najrazličnejše programe, ki si jih zaželijo obiskovalci. Lani je bil, poleg porok, zelo uspešen in odmeven program Pobeg iz skednja, pri katerem v Skedenj "zapirajo" 70 ljudi in jim dajo uro časa, da skupaj poiščejo izhod. Informacije o Orehovem gaju je možno dobiti na spletu, o njih pa se širijo tudi govorice od ust do ust, in vsi jih priporočajo kot odlično lokacijo z dodano vrednostjo.
Kakšna pa bo prihodnost? V Orehovem gaju pravijo, da že zdaj uresničujejo nekakšen eko-šik , vintage pristop, ki vključuje tudi ekološko recikliranje. Žiga Novak pove, da zasledujejo filozofijo ponovne uporabe predmetov, zato imajo na posestvu veliko predmetov iz zapuščin dedkov in babic.
Vse je v lesu, uporabili so vrsto okolju prijaznih, recikliranih materialov,vse je enostavno in estetsko. Tako so za sanitarno vozlišče uporabili staro legendarno počitniško prikolico Adria 450S, v kateri so počitnice na morju preživljali številni državljani.
V prihodnje se bodo usmerili v večje udobje, več bo naslanjačev, več bo umetniških predmetov za okras. Razvijajo pa tudi programe LARP-to so programi, ki ponujajo udeležencu, da se za več ur "potopi" v določeno zgodbo in ali v zgodovinsko okolje.
Med novimi programi, ki jih ponuja ekipa, je tudi Zmajev tempelj v Ljubljani. Tudi ta se razlikuje od nekaterih podobnih sob za pobeg, ki že delujejo v mestu, pove Žiga Novak.
Tako razvijajo drugačen tip sob pobega naslednje generacije. Tako v njihovem zmajevem templju obiskovalec potrebuje za vstop geslo, uniformirani spremljevalec ga popelje skozi program.
Zmajev tempelj, ilustracija.
Sledi sprejem v bratovščino ljubljanskega zmaja, ki varuje skrivnosti mesta. Igra nagovori vse čute, udeleženci se morajo spustiti po vrvi, naletijo na slap in druge visoko-tehnološke rešitve.
Kaj pa je končni cilj ekipe Orehovega gaja? Žiga Novak pravi, da sta jedro ekipe Orehovega gaja dve družini, in sedaj ekipa raste.
Naslednji cilj je, da poleg vrhunskih doživetij, od hrane do programa, ponudijo tudi znanje in izobraževanja. In to ne samo lokalnim turističnim organizacijam, ki že prihajajo na strokovne ekskurzije v gaj, ampak tudi na svetovnemu trgu. Njihov trg je namreč od Hong Konga do Rio de Janeira. Morda bo naslednji projekt še prireditveni hotel, ki nam edini še manjka, doda Novak.
In kakšni so cilji Orehovega gaja po oceni Andreje Penko? Andreja potrdi Žigovo stališče, manjka jim prenočitveni hotel.
Tudi Gregor Zrilič kar prekipeva od novih idej. Ena takih bo potujoča kuhinja, ki bo spet nekaj posebnega. Na željo naročnika bo ekipa prišla na njegovo dvorišče in mu pripravila kar si bo zaželel. Po njegovem se bo Orehov gaj še razvijal, saj idej ne manjka, bodo pa imele prednost programske vsebine
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Dobrodošli v Orehovem gaju! Tako nas vabijo na svoji spletni strani, snovalci tega unikatnega prireditveno-izobraževalnega prostora v Ljubljani. To ni klasičen prostor za piknike, ali gostinski lokal, ki bi bil odprt za dnevne goste. Tu ponujajo programe za najrazličnejše poslovne in zasebne dogodke, od priprave seminarjev, konferenc, zabavnih skupinskih prireditev, do porok in drugih slavij. Njihova posebnost je, da so v neposredni bližini Ljubljane, v bližini reke Save, 1,6 km od ljubljanske obvoznice. Lokacija je dostopna tudi z mestnim avtobusnim prometom. Še bolj kot to pa so zanimivi in posebni njihovi celoviti programi, od žlice, do animatorja, DJ-a ali moderatorja participativne konference. Za vsem tem je skritega še veliko več, in to bomo spoznali v nedeljski reportaži, 21.februarja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Orehov gaj deluje dobri dve leti in ekipa, ki ga vodi, je nabirala izkušnje na področju organiziranja poslovnih dogodkov, doživetij in izobraževanj 10 let. V tem obdobju so pridobili veliko različnih znanj in podatkov, s katerimi lahko prepoznavajo potrebe na trgu. Ena poglavitnih usmeritev je bila ta, da morajo poiskati svojo lastno lokacijo, na kateri bodo svojo ponudbo in programe lahko razvili na še višjo raven. To je hkrati njihova prednost, saj se lahko prilagodijo potrebam svojih naročnikov. Kot pove Žiga Novak, vodja projektov, so njihovi programi nekaj posebnega. Po njegovem so potrebovali prostor, ki bi jim dal fleksibilnost, saj je prednost njihovih programov v tem, da so tako kakovostni, da jih lahko mirno ponudijo na svetovnem trgu. Zato so težko našli tako lokacijo doma, kaj šele v tujini. Zato so iskali prostor, kjer bi lahko gostili večje skupine obiskovalcev, in na koncu našli Orehov gaj, ki jim vse to daje. Tako lahko organiziranim skupinam ponudijo vse na enem mestu, od parkirišč, hrane in pijače, do vodenih programov in animatorjev.
Ekipo Orehovega gaja sestavljajo: Žiga Novak, Andreja Penko in Gregor Zrilič, ki pokrivajo 3 glavne točke, to so: programi, promocija, kulinarična ponudba in poslovni del. Celotna ekipa pa se je že povečala, in se dopolnjuje v skladu s potrebami. V projekt so vložili lastna sredstva, javnega denarja pa takorekoč niso prejeli, ker so jih na razpisih ocenjevali kot preveč-visokoleteče. Toda čas je pokazal, da so imeli prav, saj so imeli naročila tudi v času najhujše krize. Žiga Novak je "glavni motor" novih idej, zato zanj drži primerjava, da je pravi vlečni konj kočije Orehovega gaja. Njegove ideje se dopolnjujejo in nadgrajujejo z vedno novimi prijemi, zato se včasih zdi, da se ostali na "orehovski kočiji" le stežka obdržijo na kočijaževem sedežu. Toda vsi trije, najdejo skupni imenovalec in zadeve izpeljejo tako, da so rezultati vidni.
"Orehov gaj je naš otrok," pove Gregor Zrilič, eden od vodilnih iz ekipe, ki je tudi vodja posestva Orehov gaj. V njegovih, in v rokah sedmih, tudi do sedemnajstih sodelavk in sodelavcev, je priprava hrane in pijače, tako imenovani catering. Kot se spominja, so imeli na začetku on, Žiga in Andreja, veliko idej, ki so se na srečo dopolnjevale in nadgradile. Orehov gaj pa je nastal praktično iz nič. Vse, kar je danes na posestvu, pod kozolcem, na skednju, vse mize, stole in vso dodatno opremo so tja prinesli in postavili sami. Gregor doda, da je gaj, ko tam potekajo aktivnosti, eno samo mravljišče, vedno izvajajo več različnih programov, imajo bogato kulinarično ponudbo- več deset strani različnih menijev, in animacije.
Tam kjer je sedaj Orehov gaj je bil prej hlev, štala, zato so za vso opremo poskrbeli sami. Kljub vsemu pa jih ne mika, da bi bili navaden bife ali gostilna, kjer bi kuhali kave, in stregli dnevnim gostom. Svojo energijo raje usmerjajo v pripravo programov za organizirane skupine, in že komaj čakajo na novo pomladansko sezono, da bo gaj zaživel v vsej svoji bogati ponudbi. Od drugih lokacij jih loči to, da se kolikor je le mogoče, in kolikor jim dopuščajo moči, prilagodijo potrebam naročnikov. Poleg tega je njihova lokacija, lahko bi rekli istočasno, tako na podeželju, kot hkrati v mestu. Obiskovalci pa cenijo naravo, ki obdaja gaj, urejen dostop in tudi estetsko, enostavno opremo prostorov, ki ima močan pridih domačnosti in nostalgije.
Tretji steber je Andreja Penko, ki je po stroki arheologinja, življenjska pot pa jo je zanesla v povsem drugačne vode. V Orehovem gaju skrbi za različne programe, odnose z javnostmi, za računovodstvo in še in še. Orehov gaj je namenjen le zaključenim skupinam, to so lahko tako podjetja, teh je bilo v zadnjih letih največ, lahko pa so to tudi posamezne manjše ali večje skupine.
Lani so bile velik hit poroke, oziroma poročna slavja na prostem. Tisti, ki so to izkusili, so bili presenečeni in zelo zadovoljni, saj so jim ponudili,vse kar sta si ženin in nevesta zaželela.
Kakšne pa so konkretne izkušnje mladoporočencev? Na posestvu Orehov gaj sta imela poročno slavje Gašper in Alja Žun. Ta pove, da sta bila z možem izredno zadovoljna s prostorom, osebjem in ponudbo. Predvsem pa je bil zanju dobrodošel plan B, saj je takrat deževalo in slavje so imeli v pokritih prostorih. Ekipa Orehovega gaja jim je zagotovila DJ-ja, ki je vodil tudi igre in program.
V Orehovem gaju imajo dve sezoni, zimsko in poletno, ta traja od 15. aprila do 15 oktobra, vendar pa se prilagodijo potrebam posameznih skupin, skozi celo leto, pove Andreja Penko. Programi so drugačni od drugih podobnih ponudnikov, in na posestvu lahko sprejmejo 300 in več ljudi, povprečno pa jih imajo od 100 do 150. Zanje so pripravili dva prostora, Skedenj in Kozolec, poleg tega imajo še manjši prostor-Kobilico za 30-35 ljudi.
Kljub temu, da imajo letno in zimsko sezono, so dogodki čez celo leto. Tako so pozimi na vrsti praznovanja Abrahama, obletnice, prednovoletna srečanja in božična tržnica.
Med dosedanjimi uporabniki najdemo različna podjetja, manjša in velika, prihajajo pa iz različnih področij, Anka Zorko, namestnica direktorja v ZZI d.o.o-razvojnem podjetju na področju informatike, pove da so bili v Orehovem gaju že večkrat. Ko so lani zaposlene spraševali kam želijo na zabavo, so se ti složno odločili za Orehov gaj. Prej pa so stalno menjavali lokacije, in vse so si morali organizirati sami, kar je pomenilo, da del zaposlenih ni imel od zabave nič. Z lokacijo so zelo so zadovoljni, saj lahko pridejo tja z mestnim avtobusom ali taksijem, ekipa ima odlične programe, in ponudbo. Tako so imeli tudi tekmovanje ekip v kuhanju, in tekmovanje ekip za pripravo koktajlov.
Ekipa, ki skrbi za kulinariko-gastronomijo, vodi jo Gregor Zrilič, kuha in pripravlja hrano pred očmi obiskovalcem in jim ob tem, če želijo, da tudi kakšne nasvet ali recept. Pri tem se osredotočajo na peko na žaru, v ameriškem stilu, vendar so v ospredju domače izkušnje in sestavine. V njihovih »knjigah« menijev je recimo tudi tale:
Sodelavci Orehovega gaja večkrat izpostavljajo, da niso klasična gostilna ali prostor za piknike ob koncu tedna. Andreja Penko, zavrača namige, da so klasičen piknik prostor, saj nimajo odprto za dnevne goste, ampak le za organizirane skupine. Poleg tega ponujajo najrazličnejše programe, ki si jih zaželijo obiskovalci. Lani je bil, poleg porok, zelo uspešen in odmeven program Pobeg iz skednja, pri katerem v Skedenj "zapirajo" 70 ljudi in jim dajo uro časa, da skupaj poiščejo izhod. Informacije o Orehovem gaju je možno dobiti na spletu, o njih pa se širijo tudi govorice od ust do ust, in vsi jih priporočajo kot odlično lokacijo z dodano vrednostjo.
Kakšna pa bo prihodnost? V Orehovem gaju pravijo, da že zdaj uresničujejo nekakšen eko-šik , vintage pristop, ki vključuje tudi ekološko recikliranje. Žiga Novak pove, da zasledujejo filozofijo ponovne uporabe predmetov, zato imajo na posestvu veliko predmetov iz zapuščin dedkov in babic.
Vse je v lesu, uporabili so vrsto okolju prijaznih, recikliranih materialov,vse je enostavno in estetsko. Tako so za sanitarno vozlišče uporabili staro legendarno počitniško prikolico Adria 450S, v kateri so počitnice na morju preživljali številni državljani.
V prihodnje se bodo usmerili v večje udobje, več bo naslanjačev, več bo umetniških predmetov za okras. Razvijajo pa tudi programe LARP-to so programi, ki ponujajo udeležencu, da se za več ur "potopi" v določeno zgodbo in ali v zgodovinsko okolje.
Med novimi programi, ki jih ponuja ekipa, je tudi Zmajev tempelj v Ljubljani. Tudi ta se razlikuje od nekaterih podobnih sob za pobeg, ki že delujejo v mestu, pove Žiga Novak.
Tako razvijajo drugačen tip sob pobega naslednje generacije. Tako v njihovem zmajevem templju obiskovalec potrebuje za vstop geslo, uniformirani spremljevalec ga popelje skozi program.
Zmajev tempelj, ilustracija.
Sledi sprejem v bratovščino ljubljanskega zmaja, ki varuje skrivnosti mesta. Igra nagovori vse čute, udeleženci se morajo spustiti po vrvi, naletijo na slap in druge visoko-tehnološke rešitve.
Kaj pa je končni cilj ekipe Orehovega gaja? Žiga Novak pravi, da sta jedro ekipe Orehovega gaja dve družini, in sedaj ekipa raste.
Naslednji cilj je, da poleg vrhunskih doživetij, od hrane do programa, ponudijo tudi znanje in izobraževanja. In to ne samo lokalnim turističnim organizacijam, ki že prihajajo na strokovne ekskurzije v gaj, ampak tudi na svetovnemu trgu. Njihov trg je namreč od Hong Konga do Rio de Janeira. Morda bo naslednji projekt še prireditveni hotel, ki nam edini še manjka, doda Novak.
In kakšni so cilji Orehovega gaja po oceni Andreje Penko? Andreja potrdi Žigovo stališče, manjka jim prenočitveni hotel.
Tudi Gregor Zrilič kar prekipeva od novih idej. Ena takih bo potujoča kuhinja, ki bo spet nekaj posebnega. Na željo naročnika bo ekipa prišla na njegovo dvorišče in mu pripravila kar si bo zaželel. Po njegovem se bo Orehov gaj še razvijal, saj idej ne manjka, bodo pa imele prednost programske vsebine
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Koliko letališč imamo v Sloveniji," je vprašanje na katerega vprašani praviloma odgovorijo napačno, kot na tisto o številu otokov. Med otoki po navadi pozabijo na Mariborski otok, med letališči pa na Mariborsko letališče. Mariborsko letališče je pravo letališče z vsem; s tablo "prihodi" in s tablo "odhodi" v angleščini, s stezo, kontrolnim stolpom in vsem kar spada zraven. Manjka le malenkost ali dve. Recimo letala in potniki. O zgodbi tega nenavadnega infrastrukturnega objekta v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Mariborska Biotehniška šola je ena najstarejših skoraj neprekinjeno delujočih šol, ki pa je skozi čas kar nekajkrat zamenjala ime. Ne pa tudi vsebine. V svoji zgodovini je dala veliko slovečih imen stroke in v izročilu stare slave živi tudi podatek, da so se sadjarstva v Mariboru učili celo južni Tirolci in Bolgari. V tokratni Nedeljski reportaži bomo izmerili mladostni utrip šole, ki že skoraj poldrugo stoletje zaznamuje ločnico med mestom in podeželjem, kjer se, kot je nekoč ugotovil že Kajetan Kovič … »začne in neha drugi svet«.
V Nedeljski reportaži smo obiskali Center za komunikacijsko dostopnost in svetovanje o tehničnih prilagoditvah za osebe z okvaro sluha, ki deluje v prostorih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Klicni center za osebe z okvaro sluha, ki deluje v okviru Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik. Kako izboljšati dostopnost in enakopravno vključenost oseb z okvaro sluha na vseh ravneh življenja, dela in prostega časa ter na kakšen način lahko te osebe dostopajo do informacij in komunikacij, je v oddaji raziskovala novinarka Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi klimatskega Mladinskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Niso vse potice za pojest, nekatere so samo za gledat. Takšne so Ljubenske potice, ki v resnici sploh niso potice iz testa in makove, orehove ali pehtranove file. Te potice so za gledat in za žegnat, ko pa je ta obred opravljen jih razstavijo in predelajo v male križe, te pa postavljajo po hiši in okoli nje, da bi domačijo zavarovali pred slabimi silami. Tako je to, beseda pa teče o poticah ali cvetnonedeljskih butarah z Ljubnega ob Savinji. Ljubno torej ni le dežela flosarjev, teh ni več, pol stoletja pa je bila tod izhodiščna točka za prevoz lesa vse tja do Beograda in Črnega morja, tudi ne le dežela smučark skakalk ampak je tudi dežela potic. Cvetnonedeljske butare oziroma Ljubenske potice izdelujejo, takšne kot jih poznajo danes, že dobrih 130 let in ne gre za tradicijo, ki počasi odhaja v pozabo. Nasprotno, gre za tradicijo, ki se krepi v zavesti ljudi. Vsako leto ljudje vse več takšnih potic prinesejo k žegnanju. Ne bomo pretiravali, če zapišemo, da vsaka hiša na Ljubnem in v okolici izdela Ljubensko potico ali pa jo zanje naredi tisti, ki jo zna narediti. Kot bo pokazala Nedeljska reportaža Jurija Popova, poznajo tri vrste Ljubenskih potic, za izdelavo vsake pa je potrebna vrsta rokodelskih spretnosti in domače gradivo. In seveda domišljija, kajti Ljubenske potice so figuralne butarice. Domače pomeni, da mora material iz katerega so izdelane rasti v okolici doma. Na primer sedem vrst lesa iz katerega so narejeno Ljubenske potice.
Povsod po Sloveniji poznajo običaje žegnanja za veliko noč. Obredje se začne na cvetno nedeljo, ko po večini krajev blagoslavljajo butare, le na Primorskem žegnajo le oljčne vejice. Poleg lesenega žegna, ki ga predstavljajo butare, na veliko soboto blagoslavljajo tudi meseni žegen, cekarje in jerbase s simbolnimi jedmi. Leseni žegen kmetje podorjejo na njivah, da bi se blagoslov prenesel nanje in bi dobro obrodile, mesenega pa poje družina na veliko noč. Prenos blagoslova prek predmetov na človeka, živali in polja ima predkrščanski izvor.
»Slovenski avtomobilski salon,« je naphan z glamurjem pravkar zaprl svoja vrata in razstavni prostori so se šibili od novih idej in starih tehnologij. V luči zaskrbljujočih podatkov, ki Slovenijo izpostavljajo kot okolje podvrženo hitrejšemu spreminjanju podnebja kot je to primer v širši okolici, se zdi iskanje alternativne mobilnosti iskanje sodobnega Grala. Marko Radmilovič je nekaj dni preživel na prav posebnem avtomobilskem tekmovanju, kjer je čas prijatelj, bencin pa sovražnik.
Nemogoče je prešteti koliko bolj ali manj znanih biserov narave ima naša mala dežela Slovenija. Vsakega posebej poznajo predvsem domačini, ko pa bisere nekega območja nanizajo v krajinski park in jih tako zavarujejo pred izginotjem, takrat se zanje začne novo življenje. Spoznavati in obiskovati jih začnejo tudi drugi. Pred nekaj leti, leta 2012, se je med dvema večjima naravnima parkoma – Notranjskim regijskim in parkom Škocjanskih jam oblikoval krajinski park Pivška presihajoča jezera, park, ki ima za osnovo 17 presihajočih jezer. Gre za naravno območje, kakršnega je nemogoče najti še kje drugje na svetu, zato je vključen v evropsko naravovarstveno strukturo Natura 2000. Na zračni razdalji približno 15 kilometrov se nahaja sedemnajst neobstojnih jezer. V zadnjem desetletju jih je bilo le enkrat vseh 17 polnih vode, dve leti skupaj pa nobeno. Pivška občina je tako občina z največ jezeri na Slovenskem, pa vendar se lahko zgodi, da ni videti niti enega samega. Jezera se napolnijo z vodo najpogosteje med oktobrom in aprilom, povprečna obstojnost jezer pa je šest mesecev. Voda se najdlje ohrani v Petelinjskem jezeru, drugem največjim, 9 mesecev. Ko voda ponikne v podzemlje – gre namreč za kraški svet – se jezerska tla spremenijo v plodna travišča. Celotno območje je sicer domovanje skoraj 200 različnih rastlinskih vrst, več kot 200 vrst hroščev, več kot 100 vrst metuljev in skoraj 150 vrst ptičev. Ekologi so na območju parka popisali 117 naravnih posebnosti. To je le nekaj številk, ki ponazarjajo za kako ekološko nepoškodovano območje gre. Tu je tudi zdaj še zadnje domovanje kraškega škrgonošca, rakca, ki ga drugod na svetu ni več, torej je endemit. Črnega bora pa je na območju parka toliko, da domačini pravijo, da je le-ta najlepša pivška roža. O vsem tem in še čem v Nedeljski reportaži Jurija Popova, med sogovorniki je tudi tudi personator Martina Krpana z Vrha, ki je bil doma prav na tem območju, pod Sveto Trojico med Postojno in Pivko. Tu je namreč Fran Levstik okoli leta 1858 zvedel za zgodbe o »švercanju« soli in oblikoval povest, ki se je spremenila v legendo o dobrem in klenem kmečkem možu Martinu Krpanu.
Črni Vrh nad Idrijo leži na kraški planoti na vzhodnem delu Trnovskega gozda, ob regionalni cesti Godovič-Col-Ajdovščina. Kraj je znan po Trnovskem maratonu smučarski tekaški prireditvi, po astronomskem observatoriju na Javorniku, pa tudi po bogati kulturni, predvsem pevski tradiciji. Črni Vrh je že od nekdaj slovel tudi po "čistem gorskem zraku", zato ne preseneča, da ga tudi dandanes obiskujejo številni, predvsem italijanski turisti. Ti pa seveda prisegajo tudi na dobro kulinariko in še kaj. Vendar pa bomo tokrat obiskali Črni Vrh nekoliko drugače. Naš potovanje bomo začeli z ozkotirno vojaško železnico ali feldbanom.Ta je potekala od železniške postaje Logatec skozi Kalce in Hotedršico do Godoviča, potem pa proti Črnemu Vrhu in Zadlogu do Male Lazne na Trnovskem gozdu. Od tam so material pošiljali naprej po žičnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Zgodba o obstoječi atletski dvorani in na sploh atletski infrastrukturi v Ljubljani, je zgodba o ljubljanskem in tudi slovenskem športu. To je zgodba, ki se vedno znova zatika, ki nikakor ne steče, zgodba, ki ima nešteto obrazov in eno samo zrcalno podobo. Dobro končano evropsko prvenstvo v atletiki v Beogradu je pokazalo, da Slovenije na atletskem zemljevidu stare celine ni več. Na ŽAK Ljubljana, sicer stoji atletska dvorana, za katero trenerji ševilnih otrok in mladostnikov pravijo, » če ni drugega, je tudi to dobro.« Vendar ni dobro, ni dobro za mladino in njihovo športno vzgojo, ni dobro za zdravstveno balagajno, saj rastejo rodovi z neprimernim odnosom do športa in torej tudi do lastnega zdravja, ni dobro za vrhunski šport, ki je vedno osrednji magnet za množičnost, ni dobro za vse tiste, ki bi radi športu in mestu dali več, pa ne morejo. Šport ni sam sebi namen, čeprav se pri nas zdi, da so odgovorni prepričani, da je. Brez zadržkov lahko rečemo, da prevladuje ozkogledost. Trenerji, ki so bili nekoč tekmovalci in dobro poznajo šišensko atletsko dvorano in vse njene prednosti in slabosti, kot tudi pomankljivosti posedajočega se štadiona, z obžalovanjem povedo, da smo nabrž edina država na stari celini brez atletske dvorane, v obstoječi pa je število trenirajočih večje, kot je za uspešno vadbo primerno. Jurij Popov se je z nekaterimi trenerji, nekoč odličnimi tekmovalci, pogovarjal o tem, kako gledajo na zgodbo o atletski dvorani, o tisti, ki je in tisti, o kateri se govori več kot desetletje pa je ni, čeprav je zdaj slišati, da do leta 2020 bo. Nedeljska reportaža bo razgrnila eno plat medalje.
Smučanje kot šport in smučanje kot del turistične industrije kar nekaj mesecev polnita medije. A kljub raznolikosti obojega, so zapisi v glavnem podobni; uspehi naših smučarjev in pretirani stroški smučarskih počitnic. Poskusimo obrniti nov list in v nedeljski reportaži se z Markom Radmilovičem odpravimo na svojevrstno potovanje v srce Balkana. Smučanje na Kopaoniku sicer zveni kot turistična promocija, a nedeljska reportaža: "Balkanski špion" je mnogo več kot turistična razglednica.
Imate radi športno, klasično ali ekstavagantno obutev? Ste radi obuti po modi ali prisegate na udobje? Kupujete čevlje, ki jih nosite le eno sezono in jih potem zavržete, ali ste ozaveščeni in jih nesete v popravilo in s tem prispevate k manjši obremenitvi okolja? Vas zanima, kaj je namen čevljev z navigacijskim sistemom ali vdelanimi energetskimi kamni? O tem v Nedeljski reportaži, v kateri bomo izvedeli tudi, kako se izdelajo čevlji in kakšna je prihodnost čevljarske obrti v Sloveniji. Novinarka Petra Medved je obiskala tri slovenske čevljarje, ki jim je skupno tudi to, da nadaljujejo družinsko tradicijo svojih staršev oziroma starih staršev.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V reviji Andragoška spoznanja smo med drugim naleteli tudi na objavo raziskave o ohranjanju kulturne dediščine na presečišču med andragogiko in kulturno antropologijo. Za primer so preučili 28 delavnic posvečenih ohranjanju kulturne dediščine, ki jih je pripravilo kulturno društvo Anbot iz Pirana. Raziskava je pokazala tesno vez med neformalnim izobraževanjem in ohranjanjem tovrstne dediščine, saj se je vzpostavila učinkovita vez med prostovljnim delom in znanjem. Društvo Anbot tudi sicer prisega na vseživljenjsko učenje, medgeneracijsko povezovanje in učenje za prostovoljstvo. Vsako mesto sestavljata v osnovi dve temeljni komponenti, ena je urbs ali materialna komponenta mesta, druga pa je civitas, ali človeška komponenta mesta. Drštvo Anbot s svojim pestrim in vsebinsko zelo premišljenim delovanjem oblikuje pomemben delež delovanja civitasa, človeške komponente mesta. Učinki takšnega delovanja presegajo le vprašanje ohranjanja kulturne in naravne dediščine, pomenijo tudi ohranjanje in negovanje vseh pozitivnih vrednot v mestu in povezujejo njegovo preteklo in sedanjo pot ter mu tlakujejo pot v prihodnost. Kot ugotavlja Jurij Popov, avtor Nedeljske reportaže, takšno delovanje tudi prinaša poseben življenjski utrip v mestu in krepi njegovo kulturno-zgodovinsko podstat. Pripravlja: Jurij Popov
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec-Rovte-Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre. Pri arheoloških izkopavanjih sredi petdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč in kamnitih orodij. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi so namenjene plezalcem. Matjaževe kamre bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Nizke temperature, ki so v zadnjem mesecu marsikomu zagrenile življenje, so pričarale širok nasmeh lednim plezalkam in plezalcem, ki jih je pri nas vedno več. Skoraj povsod, kjer je zmrznila voda, padajoča po strmih pobočjih, ste lahko videli plezalce, ki so se s cepini in derezami prebijali proti vrhu ledenih vertikal. Za ene junaki, za druge adrenalinski odvisniki, če ne še celo kaj drugega.
Zaspanost štajerskega podeželja, sta pred letom obudila dva navdušenca nad starinami. Vmes je vskočil še propadajoči baročni dvorec in rodila se je "dobra praksa" - kot se reče. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Grofičino popoldne!"
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov
