Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobrodošli v Orehovem gaju! Tako nas vabijo na svoji spletni strani, snovalci tega unikatnega prireditveno-izobraževalnega prostora v Ljubljani. To ni klasičen prostor za piknike, ali gostinski lokal, ki bi bil odprt za dnevne goste. Tu ponujajo programe za najrazličnejše poslovne in zasebne dogodke, od priprave seminarjev, konferenc, zabavnih skupinskih prireditev, do porok in drugih slavij. Njihova posebnost je, da so v neposredni bližini Ljubljane, v bližini reke Save, 1,6 km od ljubljanske obvoznice. Lokacija je dostopna tudi z mestnim avtobusnim prometom. Še bolj kot to pa so zanimivi in posebni njihovi celoviti programi, od žlice, do animatorja, DJ-a ali moderatorja participativne konference. Za vsem tem je skritega še veliko več, in to bomo spoznali v nedeljski reportaži, 21.februarja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Orehov gaj deluje dobri dve leti in ekipa, ki ga vodi, je nabirala izkušnje na področju organiziranja poslovnih dogodkov, doživetij in izobraževanj 10 let. V tem obdobju so pridobili veliko različnih znanj in podatkov, s katerimi lahko prepoznavajo potrebe na trgu. Ena poglavitnih usmeritev je bila ta, da morajo poiskati svojo lastno lokacijo, na kateri bodo svojo ponudbo in programe lahko razvili na še višjo raven. To je hkrati njihova prednost, saj se lahko prilagodijo potrebam svojih naročnikov. Kot pove Žiga Novak, vodja projektov, so njihovi programi nekaj posebnega. Po njegovem so potrebovali prostor, ki bi jim dal fleksibilnost, saj je prednost njihovih programov v tem, da so tako kakovostni, da jih lahko mirno ponudijo na svetovnem trgu. Zato so težko našli tako lokacijo doma, kaj šele v tujini. Zato so iskali prostor, kjer bi lahko gostili večje skupine obiskovalcev, in na koncu našli Orehov gaj, ki jim vse to daje. Tako lahko organiziranim skupinam ponudijo vse na enem mestu, od parkirišč, hrane in pijače, do vodenih programov in animatorjev.
Ekipo Orehovega gaja sestavljajo: Žiga Novak, Andreja Penko in Gregor Zrilič, ki pokrivajo 3 glavne točke, to so: programi, promocija, kulinarična ponudba in poslovni del. Celotna ekipa pa se je že povečala, in se dopolnjuje v skladu s potrebami. V projekt so vložili lastna sredstva, javnega denarja pa takorekoč niso prejeli, ker so jih na razpisih ocenjevali kot preveč-visokoleteče. Toda čas je pokazal, da so imeli prav, saj so imeli naročila tudi v času najhujše krize. Žiga Novak je "glavni motor" novih idej, zato zanj drži primerjava, da je pravi vlečni konj kočije Orehovega gaja. Njegove ideje se dopolnjujejo in nadgrajujejo z vedno novimi prijemi, zato se včasih zdi, da se ostali na "orehovski kočiji" le stežka obdržijo na kočijaževem sedežu. Toda vsi trije, najdejo skupni imenovalec in zadeve izpeljejo tako, da so rezultati vidni.
"Orehov gaj je naš otrok," pove Gregor Zrilič, eden od vodilnih iz ekipe, ki je tudi vodja posestva Orehov gaj. V njegovih, in v rokah sedmih, tudi do sedemnajstih sodelavk in sodelavcev, je priprava hrane in pijače, tako imenovani catering. Kot se spominja, so imeli na začetku on, Žiga in Andreja, veliko idej, ki so se na srečo dopolnjevale in nadgradile. Orehov gaj pa je nastal praktično iz nič. Vse, kar je danes na posestvu, pod kozolcem, na skednju, vse mize, stole in vso dodatno opremo so tja prinesli in postavili sami. Gregor doda, da je gaj, ko tam potekajo aktivnosti, eno samo mravljišče, vedno izvajajo več različnih programov, imajo bogato kulinarično ponudbo- več deset strani različnih menijev, in animacije.
Tam kjer je sedaj Orehov gaj je bil prej hlev, štala, zato so za vso opremo poskrbeli sami. Kljub vsemu pa jih ne mika, da bi bili navaden bife ali gostilna, kjer bi kuhali kave, in stregli dnevnim gostom. Svojo energijo raje usmerjajo v pripravo programov za organizirane skupine, in že komaj čakajo na novo pomladansko sezono, da bo gaj zaživel v vsej svoji bogati ponudbi. Od drugih lokacij jih loči to, da se kolikor je le mogoče, in kolikor jim dopuščajo moči, prilagodijo potrebam naročnikov. Poleg tega je njihova lokacija, lahko bi rekli istočasno, tako na podeželju, kot hkrati v mestu. Obiskovalci pa cenijo naravo, ki obdaja gaj, urejen dostop in tudi estetsko, enostavno opremo prostorov, ki ima močan pridih domačnosti in nostalgije.
Tretji steber je Andreja Penko, ki je po stroki arheologinja, življenjska pot pa jo je zanesla v povsem drugačne vode. V Orehovem gaju skrbi za različne programe, odnose z javnostmi, za računovodstvo in še in še. Orehov gaj je namenjen le zaključenim skupinam, to so lahko tako podjetja, teh je bilo v zadnjih letih največ, lahko pa so to tudi posamezne manjše ali večje skupine.
Lani so bile velik hit poroke, oziroma poročna slavja na prostem. Tisti, ki so to izkusili, so bili presenečeni in zelo zadovoljni, saj so jim ponudili,vse kar sta si ženin in nevesta zaželela.
Kakšne pa so konkretne izkušnje mladoporočencev? Na posestvu Orehov gaj sta imela poročno slavje Gašper in Alja Žun. Ta pove, da sta bila z možem izredno zadovoljna s prostorom, osebjem in ponudbo. Predvsem pa je bil zanju dobrodošel plan B, saj je takrat deževalo in slavje so imeli v pokritih prostorih. Ekipa Orehovega gaja jim je zagotovila DJ-ja, ki je vodil tudi igre in program.
V Orehovem gaju imajo dve sezoni, zimsko in poletno, ta traja od 15. aprila do 15 oktobra, vendar pa se prilagodijo potrebam posameznih skupin, skozi celo leto, pove Andreja Penko. Programi so drugačni od drugih podobnih ponudnikov, in na posestvu lahko sprejmejo 300 in več ljudi, povprečno pa jih imajo od 100 do 150. Zanje so pripravili dva prostora, Skedenj in Kozolec, poleg tega imajo še manjši prostor-Kobilico za 30-35 ljudi.
Kljub temu, da imajo letno in zimsko sezono, so dogodki čez celo leto. Tako so pozimi na vrsti praznovanja Abrahama, obletnice, prednovoletna srečanja in božična tržnica.
Med dosedanjimi uporabniki najdemo različna podjetja, manjša in velika, prihajajo pa iz različnih področij, Anka Zorko, namestnica direktorja v ZZI d.o.o-razvojnem podjetju na področju informatike, pove da so bili v Orehovem gaju že večkrat. Ko so lani zaposlene spraševali kam želijo na zabavo, so se ti složno odločili za Orehov gaj. Prej pa so stalno menjavali lokacije, in vse so si morali organizirati sami, kar je pomenilo, da del zaposlenih ni imel od zabave nič. Z lokacijo so zelo so zadovoljni, saj lahko pridejo tja z mestnim avtobusom ali taksijem, ekipa ima odlične programe, in ponudbo. Tako so imeli tudi tekmovanje ekip v kuhanju, in tekmovanje ekip za pripravo koktajlov.
Ekipa, ki skrbi za kulinariko-gastronomijo, vodi jo Gregor Zrilič, kuha in pripravlja hrano pred očmi obiskovalcem in jim ob tem, če želijo, da tudi kakšne nasvet ali recept. Pri tem se osredotočajo na peko na žaru, v ameriškem stilu, vendar so v ospredju domače izkušnje in sestavine. V njihovih »knjigah« menijev je recimo tudi tale:
Sodelavci Orehovega gaja večkrat izpostavljajo, da niso klasična gostilna ali prostor za piknike ob koncu tedna. Andreja Penko, zavrača namige, da so klasičen piknik prostor, saj nimajo odprto za dnevne goste, ampak le za organizirane skupine. Poleg tega ponujajo najrazličnejše programe, ki si jih zaželijo obiskovalci. Lani je bil, poleg porok, zelo uspešen in odmeven program Pobeg iz skednja, pri katerem v Skedenj "zapirajo" 70 ljudi in jim dajo uro časa, da skupaj poiščejo izhod. Informacije o Orehovem gaju je možno dobiti na spletu, o njih pa se širijo tudi govorice od ust do ust, in vsi jih priporočajo kot odlično lokacijo z dodano vrednostjo.
Kakšna pa bo prihodnost? V Orehovem gaju pravijo, da že zdaj uresničujejo nekakšen eko-šik , vintage pristop, ki vključuje tudi ekološko recikliranje. Žiga Novak pove, da zasledujejo filozofijo ponovne uporabe predmetov, zato imajo na posestvu veliko predmetov iz zapuščin dedkov in babic.
Vse je v lesu, uporabili so vrsto okolju prijaznih, recikliranih materialov,vse je enostavno in estetsko. Tako so za sanitarno vozlišče uporabili staro legendarno počitniško prikolico Adria 450S, v kateri so počitnice na morju preživljali številni državljani.
V prihodnje se bodo usmerili v večje udobje, več bo naslanjačev, več bo umetniških predmetov za okras. Razvijajo pa tudi programe LARP-to so programi, ki ponujajo udeležencu, da se za več ur "potopi" v določeno zgodbo in ali v zgodovinsko okolje.
Med novimi programi, ki jih ponuja ekipa, je tudi Zmajev tempelj v Ljubljani. Tudi ta se razlikuje od nekaterih podobnih sob za pobeg, ki že delujejo v mestu, pove Žiga Novak.
Tako razvijajo drugačen tip sob pobega naslednje generacije. Tako v njihovem zmajevem templju obiskovalec potrebuje za vstop geslo, uniformirani spremljevalec ga popelje skozi program.
Zmajev tempelj, ilustracija.
Sledi sprejem v bratovščino ljubljanskega zmaja, ki varuje skrivnosti mesta. Igra nagovori vse čute, udeleženci se morajo spustiti po vrvi, naletijo na slap in druge visoko-tehnološke rešitve.
Kaj pa je končni cilj ekipe Orehovega gaja? Žiga Novak pravi, da sta jedro ekipe Orehovega gaja dve družini, in sedaj ekipa raste.
Naslednji cilj je, da poleg vrhunskih doživetij, od hrane do programa, ponudijo tudi znanje in izobraževanja. In to ne samo lokalnim turističnim organizacijam, ki že prihajajo na strokovne ekskurzije v gaj, ampak tudi na svetovnemu trgu. Njihov trg je namreč od Hong Konga do Rio de Janeira. Morda bo naslednji projekt še prireditveni hotel, ki nam edini še manjka, doda Novak.
In kakšni so cilji Orehovega gaja po oceni Andreje Penko? Andreja potrdi Žigovo stališče, manjka jim prenočitveni hotel.
Tudi Gregor Zrilič kar prekipeva od novih idej. Ena takih bo potujoča kuhinja, ki bo spet nekaj posebnega. Na željo naročnika bo ekipa prišla na njegovo dvorišče in mu pripravila kar si bo zaželel. Po njegovem se bo Orehov gaj še razvijal, saj idej ne manjka, bodo pa imele prednost programske vsebine
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Dobrodošli v Orehovem gaju! Tako nas vabijo na svoji spletni strani, snovalci tega unikatnega prireditveno-izobraževalnega prostora v Ljubljani. To ni klasičen prostor za piknike, ali gostinski lokal, ki bi bil odprt za dnevne goste. Tu ponujajo programe za najrazličnejše poslovne in zasebne dogodke, od priprave seminarjev, konferenc, zabavnih skupinskih prireditev, do porok in drugih slavij. Njihova posebnost je, da so v neposredni bližini Ljubljane, v bližini reke Save, 1,6 km od ljubljanske obvoznice. Lokacija je dostopna tudi z mestnim avtobusnim prometom. Še bolj kot to pa so zanimivi in posebni njihovi celoviti programi, od žlice, do animatorja, DJ-a ali moderatorja participativne konference. Za vsem tem je skritega še veliko več, in to bomo spoznali v nedeljski reportaži, 21.februarja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Orehov gaj deluje dobri dve leti in ekipa, ki ga vodi, je nabirala izkušnje na področju organiziranja poslovnih dogodkov, doživetij in izobraževanj 10 let. V tem obdobju so pridobili veliko različnih znanj in podatkov, s katerimi lahko prepoznavajo potrebe na trgu. Ena poglavitnih usmeritev je bila ta, da morajo poiskati svojo lastno lokacijo, na kateri bodo svojo ponudbo in programe lahko razvili na še višjo raven. To je hkrati njihova prednost, saj se lahko prilagodijo potrebam svojih naročnikov. Kot pove Žiga Novak, vodja projektov, so njihovi programi nekaj posebnega. Po njegovem so potrebovali prostor, ki bi jim dal fleksibilnost, saj je prednost njihovih programov v tem, da so tako kakovostni, da jih lahko mirno ponudijo na svetovnem trgu. Zato so težko našli tako lokacijo doma, kaj šele v tujini. Zato so iskali prostor, kjer bi lahko gostili večje skupine obiskovalcev, in na koncu našli Orehov gaj, ki jim vse to daje. Tako lahko organiziranim skupinam ponudijo vse na enem mestu, od parkirišč, hrane in pijače, do vodenih programov in animatorjev.
Ekipo Orehovega gaja sestavljajo: Žiga Novak, Andreja Penko in Gregor Zrilič, ki pokrivajo 3 glavne točke, to so: programi, promocija, kulinarična ponudba in poslovni del. Celotna ekipa pa se je že povečala, in se dopolnjuje v skladu s potrebami. V projekt so vložili lastna sredstva, javnega denarja pa takorekoč niso prejeli, ker so jih na razpisih ocenjevali kot preveč-visokoleteče. Toda čas je pokazal, da so imeli prav, saj so imeli naročila tudi v času najhujše krize. Žiga Novak je "glavni motor" novih idej, zato zanj drži primerjava, da je pravi vlečni konj kočije Orehovega gaja. Njegove ideje se dopolnjujejo in nadgrajujejo z vedno novimi prijemi, zato se včasih zdi, da se ostali na "orehovski kočiji" le stežka obdržijo na kočijaževem sedežu. Toda vsi trije, najdejo skupni imenovalec in zadeve izpeljejo tako, da so rezultati vidni.
"Orehov gaj je naš otrok," pove Gregor Zrilič, eden od vodilnih iz ekipe, ki je tudi vodja posestva Orehov gaj. V njegovih, in v rokah sedmih, tudi do sedemnajstih sodelavk in sodelavcev, je priprava hrane in pijače, tako imenovani catering. Kot se spominja, so imeli na začetku on, Žiga in Andreja, veliko idej, ki so se na srečo dopolnjevale in nadgradile. Orehov gaj pa je nastal praktično iz nič. Vse, kar je danes na posestvu, pod kozolcem, na skednju, vse mize, stole in vso dodatno opremo so tja prinesli in postavili sami. Gregor doda, da je gaj, ko tam potekajo aktivnosti, eno samo mravljišče, vedno izvajajo več različnih programov, imajo bogato kulinarično ponudbo- več deset strani različnih menijev, in animacije.
Tam kjer je sedaj Orehov gaj je bil prej hlev, štala, zato so za vso opremo poskrbeli sami. Kljub vsemu pa jih ne mika, da bi bili navaden bife ali gostilna, kjer bi kuhali kave, in stregli dnevnim gostom. Svojo energijo raje usmerjajo v pripravo programov za organizirane skupine, in že komaj čakajo na novo pomladansko sezono, da bo gaj zaživel v vsej svoji bogati ponudbi. Od drugih lokacij jih loči to, da se kolikor je le mogoče, in kolikor jim dopuščajo moči, prilagodijo potrebam naročnikov. Poleg tega je njihova lokacija, lahko bi rekli istočasno, tako na podeželju, kot hkrati v mestu. Obiskovalci pa cenijo naravo, ki obdaja gaj, urejen dostop in tudi estetsko, enostavno opremo prostorov, ki ima močan pridih domačnosti in nostalgije.
Tretji steber je Andreja Penko, ki je po stroki arheologinja, življenjska pot pa jo je zanesla v povsem drugačne vode. V Orehovem gaju skrbi za različne programe, odnose z javnostmi, za računovodstvo in še in še. Orehov gaj je namenjen le zaključenim skupinam, to so lahko tako podjetja, teh je bilo v zadnjih letih največ, lahko pa so to tudi posamezne manjše ali večje skupine.
Lani so bile velik hit poroke, oziroma poročna slavja na prostem. Tisti, ki so to izkusili, so bili presenečeni in zelo zadovoljni, saj so jim ponudili,vse kar sta si ženin in nevesta zaželela.
Kakšne pa so konkretne izkušnje mladoporočencev? Na posestvu Orehov gaj sta imela poročno slavje Gašper in Alja Žun. Ta pove, da sta bila z možem izredno zadovoljna s prostorom, osebjem in ponudbo. Predvsem pa je bil zanju dobrodošel plan B, saj je takrat deževalo in slavje so imeli v pokritih prostorih. Ekipa Orehovega gaja jim je zagotovila DJ-ja, ki je vodil tudi igre in program.
V Orehovem gaju imajo dve sezoni, zimsko in poletno, ta traja od 15. aprila do 15 oktobra, vendar pa se prilagodijo potrebam posameznih skupin, skozi celo leto, pove Andreja Penko. Programi so drugačni od drugih podobnih ponudnikov, in na posestvu lahko sprejmejo 300 in več ljudi, povprečno pa jih imajo od 100 do 150. Zanje so pripravili dva prostora, Skedenj in Kozolec, poleg tega imajo še manjši prostor-Kobilico za 30-35 ljudi.
Kljub temu, da imajo letno in zimsko sezono, so dogodki čez celo leto. Tako so pozimi na vrsti praznovanja Abrahama, obletnice, prednovoletna srečanja in božična tržnica.
Med dosedanjimi uporabniki najdemo različna podjetja, manjša in velika, prihajajo pa iz različnih področij, Anka Zorko, namestnica direktorja v ZZI d.o.o-razvojnem podjetju na področju informatike, pove da so bili v Orehovem gaju že večkrat. Ko so lani zaposlene spraševali kam želijo na zabavo, so se ti složno odločili za Orehov gaj. Prej pa so stalno menjavali lokacije, in vse so si morali organizirati sami, kar je pomenilo, da del zaposlenih ni imel od zabave nič. Z lokacijo so zelo so zadovoljni, saj lahko pridejo tja z mestnim avtobusom ali taksijem, ekipa ima odlične programe, in ponudbo. Tako so imeli tudi tekmovanje ekip v kuhanju, in tekmovanje ekip za pripravo koktajlov.
Ekipa, ki skrbi za kulinariko-gastronomijo, vodi jo Gregor Zrilič, kuha in pripravlja hrano pred očmi obiskovalcem in jim ob tem, če želijo, da tudi kakšne nasvet ali recept. Pri tem se osredotočajo na peko na žaru, v ameriškem stilu, vendar so v ospredju domače izkušnje in sestavine. V njihovih »knjigah« menijev je recimo tudi tale:
Sodelavci Orehovega gaja večkrat izpostavljajo, da niso klasična gostilna ali prostor za piknike ob koncu tedna. Andreja Penko, zavrača namige, da so klasičen piknik prostor, saj nimajo odprto za dnevne goste, ampak le za organizirane skupine. Poleg tega ponujajo najrazličnejše programe, ki si jih zaželijo obiskovalci. Lani je bil, poleg porok, zelo uspešen in odmeven program Pobeg iz skednja, pri katerem v Skedenj "zapirajo" 70 ljudi in jim dajo uro časa, da skupaj poiščejo izhod. Informacije o Orehovem gaju je možno dobiti na spletu, o njih pa se širijo tudi govorice od ust do ust, in vsi jih priporočajo kot odlično lokacijo z dodano vrednostjo.
Kakšna pa bo prihodnost? V Orehovem gaju pravijo, da že zdaj uresničujejo nekakšen eko-šik , vintage pristop, ki vključuje tudi ekološko recikliranje. Žiga Novak pove, da zasledujejo filozofijo ponovne uporabe predmetov, zato imajo na posestvu veliko predmetov iz zapuščin dedkov in babic.
Vse je v lesu, uporabili so vrsto okolju prijaznih, recikliranih materialov,vse je enostavno in estetsko. Tako so za sanitarno vozlišče uporabili staro legendarno počitniško prikolico Adria 450S, v kateri so počitnice na morju preživljali številni državljani.
V prihodnje se bodo usmerili v večje udobje, več bo naslanjačev, več bo umetniških predmetov za okras. Razvijajo pa tudi programe LARP-to so programi, ki ponujajo udeležencu, da se za več ur "potopi" v določeno zgodbo in ali v zgodovinsko okolje.
Med novimi programi, ki jih ponuja ekipa, je tudi Zmajev tempelj v Ljubljani. Tudi ta se razlikuje od nekaterih podobnih sob za pobeg, ki že delujejo v mestu, pove Žiga Novak.
Tako razvijajo drugačen tip sob pobega naslednje generacije. Tako v njihovem zmajevem templju obiskovalec potrebuje za vstop geslo, uniformirani spremljevalec ga popelje skozi program.
Zmajev tempelj, ilustracija.
Sledi sprejem v bratovščino ljubljanskega zmaja, ki varuje skrivnosti mesta. Igra nagovori vse čute, udeleženci se morajo spustiti po vrvi, naletijo na slap in druge visoko-tehnološke rešitve.
Kaj pa je končni cilj ekipe Orehovega gaja? Žiga Novak pravi, da sta jedro ekipe Orehovega gaja dve družini, in sedaj ekipa raste.
Naslednji cilj je, da poleg vrhunskih doživetij, od hrane do programa, ponudijo tudi znanje in izobraževanja. In to ne samo lokalnim turističnim organizacijam, ki že prihajajo na strokovne ekskurzije v gaj, ampak tudi na svetovnemu trgu. Njihov trg je namreč od Hong Konga do Rio de Janeira. Morda bo naslednji projekt še prireditveni hotel, ki nam edini še manjka, doda Novak.
In kakšni so cilji Orehovega gaja po oceni Andreje Penko? Andreja potrdi Žigovo stališče, manjka jim prenočitveni hotel.
Tudi Gregor Zrilič kar prekipeva od novih idej. Ena takih bo potujoča kuhinja, ki bo spet nekaj posebnega. Na željo naročnika bo ekipa prišla na njegovo dvorišče in mu pripravila kar si bo zaželel. Po njegovem se bo Orehov gaj še razvijal, saj idej ne manjka, bodo pa imele prednost programske vsebine
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njihov in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. Delavcem in tistim, ki so temu projektu posvetili velik del svojega življenja se je v nedeljski reportaži pridružil Jure K. Čokl.
Stareslike- so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Krepitev telesnega in duševnega zdravja starejših, ohranjanje njihove samostojnosti in odločanja lastnem načinu življenja, preprečevanje osamljenosti, spodbujanje sposobnosti, ki so potrebne za obvladovanje vsakdanjih nalog, predvsem pa druženje in vseživljenjsko učenje, so le nekateri cilji, za katere se zavzemajo v šestih Dnevnih centrih aktivnosti za starejše v Ljubljani. Kaj vse se dogaja v Dnevnih centrih aktivnosti za starejše, katere dejavnosti obiskujejo starejši, kaj jih veseli in kaj jim pomeni aktivna starost – o tem se je z njimi za današnjo Nedeljsko reportažo pogovarjala Petra Medved.
Letošnji karnevalski čas se po norčavosti razlikuje od minulih. Za masko je lahko terorist. Zato bo potrebno ponekod maske sneti. Simbolno in stvarno bodo padle po tleh. A kljub temu se še nikoli ljudi ni tako intenzivno skrivalo za maskami. Na medmrežju, na socialnih medijih. Zato pojdimo tja, kjer so maske obdržale še svoj izvirni, magični značaj!
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Turno smučanje v zadnjih letih v Sloveniji doživlja velik razcvet. Vedno več ljudi se odloča za zimski obisk gora, posnetki na spletu in na družbenih omrežjih pa burijo domišljijo tistih, ki bi radi tudi sami okusili draž spusta po celem snegu našega visokogorja. Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23. Nedeljska reportaža Jureta K. Čokla.
Iz leta v leto se potrjujejo dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj prav poseben in čaroben podtalni svet. Gre za jamski svet, ki se vsako leto obogati s približno sto petdeset do dvesto novimi registriranimi jamami. Že zdaj jih je na seznamu več kot enajst tisoč petsto. In tretja na tem seznamu je škofjeloška jama pomenljivega imena Kevdrc. Jama ni velika ima pa vse, kar morajo imeti kraške jame. Ima bogat živalski svet in je domovanje netopirjev, pred leti so v njej našli tretjega najstarejšega v Evropi, ki je bil obročkan pred dobrimi dvajsetimi leti v isti jami, ima stalaktite in stalagmite, zavese, ponvice in špagete. Ima brezna in odrone, ozke prehode in številna jezerca. Ne nazadnje je bila jama domovanje jamskega človeka iz bakrene dobe. O tem pričajo dragocene izkopanine razstavljene v škofjeloškem muzeju. Jama ima za sosedo Lubniško jamo, vhod v obe pa je na približno 800 metrov nadmorske višine na Lubniku, hribu, ki je sicer visok 1.025 metrov. To sta le dve jami izmed devetinštirideset kolikor jih je v občinah Škofja Loka in Železniki. Pripravlja: Jurij Popov
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenska dežela je prepredena s cestami, ki so in še vedno zaznamujejo kraje in ljudi. Že od najstarejših časov so tu vodile pomembne povezave med Srednjo, Severno Evropo in Sredozemljem, znana je tako imenovana jantarna pot. Tu je šla argonavtska pot, tej so sledile rimske glavne in stranske ceste in poti, v kasnejših obdobjih pa še patriarhova pot in nenazadnje znamenita trgovska ali tudi tržaška cesta. Ta je svoj pomen ohranila vse do dokončanja železnice Dunaj – Trst in še kasneje do izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Ob teh velikih cestah pa so obstajale še številne druge, ki imajo zelo zanimivo zgodovino. Ena takih je jamborna cesta. Kako skrivnostno in nenavadno zveni to ime! In res, ko pobliže spoznaš to traso, ljudi in kraje ob njej, ti postane jasno, da si odkril pravi zaklad. Ta cesta se začne v Planini, starodavnem trgu, ob regionalni cesti Ljubljana – Logatec – Planina – Postojna. Razcep je v samem središču Planine in jamborna cesta gre svojo pot skozi naselje Grič, v Lohačo, Strmico-domačini kraj imenujejo Strmca, Studeno, Belsko in naprej mimo Landola do Razdrtega.
Prvi termin Nedeljske reportaže letos bomo obarvali nekoliko drugače. Konec starega in začetek novega leta so vam najrazličnejše analize verjetno že presedle, a dovolite še en poskus. Zadnji žebelj v krsto leta 2015 bo zabil nezgrešljivi Marko Radmilovič, ki v terminu Nedeljske reportaže pripravlja “Besedo o letu 2015”.
"Če govorimo o pravnem statusu manjšine, potem smo drugim madžarskim narodnim skupnostim, ki živijo v drugih evropskih državah, vedno za primer," pravi predsednica madžarske skupnosti v Lendavi Vida Trnar Judit. Kakšen korak naprej je še treba narediti, vendar razmere niso niti zelo zapletene. Doktor Lendvai Kepe Zoltan, pa dodaja, da se nimajo kaj pritoževati, da bi jim bilo bolje, pa bi morali tudi sami narediti kaj več. Ni vse idealno, a vendar nič tragičnega. Nihče jih ne šikanira, preganja, omalovažuje. O tem govori na primer tudi število mešanih zakonov. Na območju, kjer živi madžarska narodna skupnost, jih je več kot onih drugih. Tu v resnici nihče nikogar ne sprašuje in vrednoti po narodnosti. Res pa je, da se število pripadnikov te skupnosti zmanjšuje, vendar ne na račun kakršnihkoli narodnostnih pritiskov. Razlog je ekonomski in prizadene enakomerno tako Madžare kot Slovence. Najbolj pa mlade, ki vse pogosteje odhajaj na znano pot s trebuhom za kruhom. Kako je madžarska narodna skupnost integrirana v slovenski prostor, o tem se je z nekaterimi predstavniki te skupnosti pogovarjal Jurij Popov.
Praznično obredje se zdi monolitno in večno, a je v resnici daleč od tega. To kar se zdijo v globoko tradicijo povezani običaji, je po navadi ali mlajše, ali bolj lokalno, celo bolj prozaično, kot si predstavljamo. Ob tem pa prihaja v modo, da ponovno obujamo pozabljene tradicije, kar še povečuje razvejanost, lahko tudi razvodenelosti prazničnega občutja. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Christkindl in prijatelji".
Slovensko športno in kulturno društvo v Hildnu pri Düsseldorfu, glavnem mestu nemške zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija si je pred štirimi desetletji v svoje uradno ime pridalo še oznako "Maribor", torej Slovensko športno-kulturno društvo "Maribor". Letos so praznovali okrogli jubilej in strnili moči za prireditev, ki je pritegnila veliko obiskovalcev. S svojim znanjem slovenščine se je predstavila tretja generacija zdomcev, ko so pretežno v sedemdesetih letih minulega stoletja zapustili domače okolje na Slovenskem in se podali v iskanje dela in zaslužka. Danes je njihovo življenje povsem drugačno, prva generacija praviloma uživa pokojnino, druga se je skorajda v celoti vživela v nemško okolje, tretja sprejema izročilo dedkov in babic skozi pouk v jeziku, ki je drugačen od njihovega običajnega v vrtcu ali šoli. Pomen kulturnih društev pa se kaže tudi v priložnostih, ki jih v njihovo okolje in življenje prinašajo ustvarjalci iz stare domovine. O vezeh in občutkih ter o tem, da mnogi hrepenijo po Sloveniji, ko so so v Nemčiji, doma, v starem okolju pa jih spet vleče med vnuke in prijatelje s katerimi so preživeli štiri, pet ali celo šest desetletij. Delovanju Slovenskega športno-kulturnega društva "Maribor" v Hildnu po posvečena tokratna Nedeljska reportaža, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov
