Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že naši predniki so na kmetijah varili pivo. Za svoje potrebe, v veselje gospodarja in v čast gostov, ki so jim ga postregli. Varile so ga večinoma ženske, ki so približno enkrat na mesec zakuhale pivino, dodale hmelj in kvasovke ter pretočile mešanico v sod, v katerem je po približno enem mesecu dozorelo pivo. Shranili so ga v klet in ga točili v vrčkih. Pravo pivsko revolucijo so k nam prinesli češki pivovarji, ki so odličnim sestavinam dodali svoje znanje in rodile so se prve domače pivovarnice, ki so kasneje prerasle v močna podjetja, v katerih si je svoj kruh služilo veliko število delavcev. Po drugi svetovni vojni se je pivska kultura omejila na dve domači pivovarni, ki sta varili in še varita pivo, kar je bilo dolga leta vse, kar je bilo večini ljubiteljev tega napitka pri nas dostopnega. Potem je prišlo leto 1991 in pri nas so se tudi v redni prodaji pojavila piva, ki jih prej nismo poznali. Samo malo kasneje so prvi zanesenjaki začeli pivo znova variti doma. Tovrstno varjenje piva torej ni novo, a minilo je precej let, da se je znova vrnilo med ljudi. Čisto prave domače eksperte je med varjenjem butičnega piva obiskal Jure K. Čokl.
Mojstri varjenja domačega piva so med seboj dobro povezani. Ljubiteljsko varjenje piva razvijajo v pravo malo obrt, ki pa nima dobička. Pivo, ki ga varijo, izdelajo zase in za prijatelje. In zato, da primerjajo izdelke med seboj. Srečali smo se v garaži, kjer ima Luka Oblak, poznavalec in domači pivovar svoje majhno svetišče, v katerem izdeluje pivo, ki se ga ne bi sramovala nobena pivovarna. Prejel je tudi že nekaj nagrad. Za dobrodošlico nam je ponudil majhen kozarček svojega zadnjega izdelka. Zgolj za okušanje.
Jernej Vrečar, predsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva je povzel vse tisto, kar so med ogledom opreme okušale naše brbončice. Vse naštete lastnosti piva, ki jih je opisal, skrivajo veliko znanja. In številne ure, porabljene za odkrivanje okusov, dodatkov in načinov. Vse to je hobi, povejo. Ki ti da veliko, predvsem pa vrača vse tisto, kar si vanj pripravljen vložiti. Kaj tako strokovnega bi verjetno pričakovali v podjetju z dolgoletno tradicijo in ne doma pri nekom, ki pivo vari za svoje veselje. Znanje, ki ga ljubitelji imajo, je za laika seveda preobširno. Vendar tudi mojstri domačega varjenja niso začeli s tako zahtevnimi projekti, doda Jernej. Tudi Luka Krajnc, podpredsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva ima podobno izkušnjo. Zdaj pivo s prijatelji vari že vrsto let in se povezuje z drugimi domačimi pivovarji. Navdušuje ga možnost eksperimentiranja in dejstvo, da s svojim znanjem lahko izdela pivo, za katerega bi moral sicer plačati ne ravno zanemarljiv znesek. Zdaj, pove, je za varjenje piva idealen čas, saj je enostavno priti do informacij in sestavin za skoraj vsako pivo.
Posebno poglavje je čistoča, poudarijo mojstri. Večkrat. To je del varjenja, ki pogosto pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Ne gre zgolj za čistočo, ko si na primer umijemo roke in je to vse. Gre za dezinfekcijo vsega orodja in posod, sicer lahko hitro pride do napake in pivo se pokvari. A tega se navadimo in skrb za čistočo postane nekaj, na kar skoraj nezavedno pomislimo, dodajo.
Zanimivo je, da se domačega varjenja loteva vedno več žensk. In to zelo uspešno. Če ga že ne varijo, pa pri tem početju vsaj podpirajo svoje partnerje, doda Jernej. Tudi Martina Oblak, Lukova žena, pomaga pri varjenju. Na začetku je bila nekoliko zadržana, a je bila ob prvih rezultatih navdušena in je danes na svojega moža tudi zelo ponosna. Tudi kakšno pivo, ki ga zvari, z veseljem poskusi. Z občutkom, z mero in iskanjem lastnosti, ki jih običajni ljubitelji te pijače niti ne opazimo. Prav to domače pivovarje ločuje od večine običajnih ljubiteljev piva – izrazito spoštovanje svojega dela in zmernost, ki v krogih pivoljubov ni ravno običajna. Kvaliteta ima med ‘craft’ pivovarji izrazito prednost pred kvantiteto.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Že naši predniki so na kmetijah varili pivo. Za svoje potrebe, v veselje gospodarja in v čast gostov, ki so jim ga postregli. Varile so ga večinoma ženske, ki so približno enkrat na mesec zakuhale pivino, dodale hmelj in kvasovke ter pretočile mešanico v sod, v katerem je po približno enem mesecu dozorelo pivo. Shranili so ga v klet in ga točili v vrčkih. Pravo pivsko revolucijo so k nam prinesli češki pivovarji, ki so odličnim sestavinam dodali svoje znanje in rodile so se prve domače pivovarnice, ki so kasneje prerasle v močna podjetja, v katerih si je svoj kruh služilo veliko število delavcev. Po drugi svetovni vojni se je pivska kultura omejila na dve domači pivovarni, ki sta varili in še varita pivo, kar je bilo dolga leta vse, kar je bilo večini ljubiteljev tega napitka pri nas dostopnega. Potem je prišlo leto 1991 in pri nas so se tudi v redni prodaji pojavila piva, ki jih prej nismo poznali. Samo malo kasneje so prvi zanesenjaki začeli pivo znova variti doma. Tovrstno varjenje piva torej ni novo, a minilo je precej let, da se je znova vrnilo med ljudi. Čisto prave domače eksperte je med varjenjem butičnega piva obiskal Jure K. Čokl.
Mojstri varjenja domačega piva so med seboj dobro povezani. Ljubiteljsko varjenje piva razvijajo v pravo malo obrt, ki pa nima dobička. Pivo, ki ga varijo, izdelajo zase in za prijatelje. In zato, da primerjajo izdelke med seboj. Srečali smo se v garaži, kjer ima Luka Oblak, poznavalec in domači pivovar svoje majhno svetišče, v katerem izdeluje pivo, ki se ga ne bi sramovala nobena pivovarna. Prejel je tudi že nekaj nagrad. Za dobrodošlico nam je ponudil majhen kozarček svojega zadnjega izdelka. Zgolj za okušanje.
Jernej Vrečar, predsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva je povzel vse tisto, kar so med ogledom opreme okušale naše brbončice. Vse naštete lastnosti piva, ki jih je opisal, skrivajo veliko znanja. In številne ure, porabljene za odkrivanje okusov, dodatkov in načinov. Vse to je hobi, povejo. Ki ti da veliko, predvsem pa vrača vse tisto, kar si vanj pripravljen vložiti. Kaj tako strokovnega bi verjetno pričakovali v podjetju z dolgoletno tradicijo in ne doma pri nekom, ki pivo vari za svoje veselje. Znanje, ki ga ljubitelji imajo, je za laika seveda preobširno. Vendar tudi mojstri domačega varjenja niso začeli s tako zahtevnimi projekti, doda Jernej. Tudi Luka Krajnc, podpredsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva ima podobno izkušnjo. Zdaj pivo s prijatelji vari že vrsto let in se povezuje z drugimi domačimi pivovarji. Navdušuje ga možnost eksperimentiranja in dejstvo, da s svojim znanjem lahko izdela pivo, za katerega bi moral sicer plačati ne ravno zanemarljiv znesek. Zdaj, pove, je za varjenje piva idealen čas, saj je enostavno priti do informacij in sestavin za skoraj vsako pivo.
Posebno poglavje je čistoča, poudarijo mojstri. Večkrat. To je del varjenja, ki pogosto pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Ne gre zgolj za čistočo, ko si na primer umijemo roke in je to vse. Gre za dezinfekcijo vsega orodja in posod, sicer lahko hitro pride do napake in pivo se pokvari. A tega se navadimo in skrb za čistočo postane nekaj, na kar skoraj nezavedno pomislimo, dodajo.
Zanimivo je, da se domačega varjenja loteva vedno več žensk. In to zelo uspešno. Če ga že ne varijo, pa pri tem početju vsaj podpirajo svoje partnerje, doda Jernej. Tudi Martina Oblak, Lukova žena, pomaga pri varjenju. Na začetku je bila nekoliko zadržana, a je bila ob prvih rezultatih navdušena in je danes na svojega moža tudi zelo ponosna. Tudi kakšno pivo, ki ga zvari, z veseljem poskusi. Z občutkom, z mero in iskanjem lastnosti, ki jih običajni ljubitelji te pijače niti ne opazimo. Prav to domače pivovarje ločuje od večine običajnih ljubiteljev piva – izrazito spoštovanje svojega dela in zmernost, ki v krogih pivoljubov ni ravno običajna. Kvaliteta ima med ‘craft’ pivovarji izrazito prednost pred kvantiteto.
Dolenjska prestolnica Novo mesto je imela v prazgodovini izjemno pomembno vlogo, predvsem v starejši železni dobi, saj jo imenujejo tudi mesto situl. V tem obdobju so namreč nastale bronaste okrašene situle. In kot so zapisali v Dolenjskem muzeju, so situle »bronaste posode za shranjevanje in serviranje pijač. Izdelane so iz tanke, sijoče kovine in okrašene z mitskimi in herojskimi prizori. Bogata in živo pisana situlska pripoved dopolnjuje naše vedenje o življenju socialno močno razslojene prazgodovinske družbe, saj v tem obdobju še niso poznali pisave. Vrhnji sloj, elita te dobe, so bili imenitni posamezniki, ki so združevali v svojih rokah politično, vojaško, gospodarsko, duhovno in socialno moč. Bogato okrašene bronaste situle so uporabljali kot prestižno namizno in protokolarno posodje. Iz njih so gostom na praznovanjih stregli dragocena opojna vina.« Konec navedka. Glede na to, da četrtina vseh najdenih situl na Slovenskem prihaja iz Novega mesta, ni čudno, da tam vsako leto pripravijo praznik situl. In o tem prazniku bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nadvse privlačna razstava Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov od 1850. do 1950. Razstava ponuja skoraj 400 predmetov iz tekstilne zbirke Mestnega muzeja in obiskovalkam ter obiskovalcem omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščank in meščanov ter njihovega oblačilnega videza, pa tudi spoznavanje s podobami mojstrskih delavnic. Razstavo si je za tokratno Nedeljsko reportažo ogledal Miha Žorž.
Zaplešimo med gozdovi in vrhovi, raziskujmo poti, vrtimo se s kompasom in se podajmo na noro dogodivščino planinske orientacije v čarobni Sloveniji, je ob predstavitvi planinskih orientacijskih tekmovanj zapisano na spletni strani Planinskega društva Vitanje. Z društvom se bomo v Nedeljski reportaži odpravili v svet orientacije in organizacije tekmovanj v teh posebnih znanjih.
Kako bi odgovorili, če bi vas kdo vprašal, ali poznate Muzej baroka v Šmarju pri Jelšah? Mogoče ste ga že obiskali, morda ste prebrali časopisni članek ali si ogledali kakšen drug medijski zapis o tem zanimivem kraju, lahko pa, da zanj slišite prvič. V Šmarju pri Jelšah imajo poleg drugih zanimivosti tudi znano romarsko cerkev, posvečeno zavetniku proti kugi sv. Roku, in do te cerkve vodi zelo opazna kalvarijska pot s kapelami, v katerih sta predstavljena trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Med zadnjo celovito obnovo kalvarije v začetku leta 2000 se je pojavilo vprašanje, kam naj po obnovi za stalno postavijo 45 restavriranih lesenih kipov iz kapel. V sodelovanju z župnijo Šmarje pri Jelšah je lokalna skupnost z evropskimi sredstvi rekonstruirala staro župnijsko gospodarsko poslopje in ga spremenila v muzej. Obiskovalci so si ga lahko prvič ogledali avgusta 2015, dokončno pa so ga uredili in slovesno odprli junija 2016. Na obisk muzeja vas vabimo v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.
Če le imajo srečo, da jih pred plenilci in drugimi nevarnostmi opazijo in pravočasno zaščitijo čuteči ljudje, pelje njihova pot v eno izmed zavetišč za prostoživeče živali. V tokratni Nedeljski reportaži bomo stopili v osrednji center za nastanitev, oskrbo in zdravljenje zaščitenih prostoživečih živali na Muti, ki ga vodi veterinarski strokovnjak dr. Zlatko Golob. Četudi oskrbijo od 500 do 1000 živali na leto in je njihova oskrba zakonsko predpisana, so letos ostali brez sredstev za delovanje. Pa vendar nobena pomoči potrebna žival ni ostala brez oskrbe. Tudi velika uharica, ki so jo našli ob enem izmed celjskih trgovskih središč, ne. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
»Četudi nisem glasbeno nadarjen, naravo še posebej dobro slišim, v vseh tonih in odtenkih, v neprestani glasbi, ki jo ustvarjajo šumi gozda, šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, pa tudi piš viharja ali drobljenje snežink v globokem snegu. Dejansko tudi tišina zveni,« o svojih poteh, ki jih je opisal v knjigi Hodim, torej grem, pravi Marjan Bradeško. V Nedeljski reportaži bomo odmaknjene poti, ki jih v knjigi sicer predstavlja 32 zgodb, spoznavali v Polhograjskem hribovju. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.
Kdo je pred poldrugim stoletjem rojeni duhovnik in pisatelj, čigar ime danes nosita knjižnici v Slovenj Gradcu in Ormožu? Zakaj se je do današnjih dni zapisal v zavest rojakov in številnih bralcev, ki jih je očaral tako kot leta 1900 Franca Saleškega Finžgarja? V tokratni Nedeljski reportaži se bomo napotili od Meškovih rojstnih Ključarovcev v Slovenskih goricah do Sel na Koroškem in skušali izvedeti, kdo je pravzaprav bil in zakaj so tudi 60 let po smrti odtisi Meškovih sledi med nami še vedno živi in topli … Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
V poplavi digitalne zabave, ki je mnogokrat zgolj kratkočasni šum, vsaj v medijih ne smemo pozabiti na klasično umetnost. Na umetnost, ki še vedno prisega na trodimenzionalno, na pristna človeška čustva in ne nazadnje, ki še vedno časti in slavi umetnika. Ena teh umetnosti je lutkovna umetnost, ki se je skoraj v nespremenjeni obliki ohranila iz pradavnine. Lutke skozi čas niso zgubile niti delčka svoje privlačnosti, še več; zdi se, da so v boljši formi kot kadarkoli. Ne le umetnost kot taka, ne le obisk lutkovnih gledališč - lutkarstvo s seboj prinaša tudi mnoge spremljevalne dejavnosti, ki lutko vraščajo v, pa ne le otrokov, vsakdan. Ena teh spremljevalnih dejavnosti so lutkovni muzeji in tistega v Mariboru je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Že od sredine februarja se letos v Sloveniji odvija množična selitev dvoživk, ki v iskanju vodnih površin za odlaganje mresta prečijo ceste. Prav zato v tem času potekajo tudi številne akcije prostovoljcev. Na portalu Pomagajmo žabicam lahko vidimo, kje vse v Sloveniji ljudje rešujejo žabe in druge dvoživke pred tem, da bi jih med prečkanjem cest povozil avto. Ene od teh akcij se je v Ljubljani udeležila tudi Špela Šebenik in nastala je Nedeljska reportaža.
Povezanost Posavskega muzeja v Brežicah z elementom vode je vidna že v imenu, saj gre za muzej ob Savi v Posavju. Zelo posebna povezanost pa se kaže tudi v freskni poslikavi v viteški dvorani brežiškega gradu, ki je pravi biser baročnega stenskega slikarstva. Na banjastem prehodu stene v strop si sledijo prizori iz grško-rimske mitologije iz zelo znanih Ovidovih metamorfoz, ki hkrati ponazarjajo štiri elemente. Tu poleg elementa zraka, ognja, zemlje najdemo tudi element vode- ki je prikazan s Pozejdonom in ženo Amfitrito, enookim Polifemom, Piramom in Tisbo in ugrabljeno Evropo na biku. Seveda pa je voda zastopana tudi v stalnih zbirkah muzeja, kjer spoznamo odnos do vode, delo ob in v vodi, nevarnosti, zabavo in še marsikaj. Tako tudi ne preseneča, da so ob zanimivi razstavi z naslovom Ženske nosijo svet, dodali tudi svoj interaktivni prispevek Ženske nosijo vodo. Vse to prepletanje brežiškega muzeja in vode bomo odkrivali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj je to »mofeta«? Čeprav smo našo po površini sicer skromno, po raznovrstnosti pa neverjetno deželo prečesali po dolgem in počez, se še vedno najdejo bolj ali manj neznana čudesa, ki letijo ali obstajajo ali, bolje rečeno, brbotajo. Sploh v predelih Slovenije, ki medijsko niso tako zelo izpostavljeni zaradi preprostega dejstva, da so po kilometrih preveč oddaljeni od velepomembne prestolnice. Takšna pokrajina so Slovenske Gorice. Ob znani in priznani vinorodnosti pa to gričevje na vzhodu skriva tudi kakšno bolj neverjetno posebnost, ki jo znanost uvršča med geološka čudesa. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži izgubljal v gozdovih nad dolino reke Ščavnice.
V Sloveniji imamo kar trinajst potujočih knjižnic, ena izmed njih je tudi ljubljanska. Ta deluje v prirejenem avtobusu, imenovanem bibliobus; z njim obiskuje urbane predele in podeželske kraje, v katerih ni v bližini stacionarnih knjižnic. Lani je ljubljanska potujoča knjižnica dobila nov bibliobus, letos pa praznuje že 50. obletnico delovanja. Na eno izmed poti se je za nedeljsko reportažo z bibilobusom zapeljala Tadeja Bizilj.
V Nedeljski reportaži se bomo odpravili v Narodni muzej Slovenije, kjer je na ogled interaktivna razstava z naslovom Nekoč je bil Gutenwerd. Na razstavi je približno 600 predmetov, ki pričajo o naselju trškega značaja, ki je poleg drugih ohranjenih in že izginulih naselji ob Krki, tam obstajalo več stoletji, razstava pa se osredotoča na obdobje med 12. in 15. stoletjem, do krvavih dogodkov, ko so med roparskimi pohodi kraj uničili osmanski Turki. Razstava pripoveduje predvsem o vsakdanjem življenju prebivalcev izginulega naselja na današnjem Šentjernejskem polju, njihovih dejavnostih, znanjih in veščinah, trdem življenju, pa tudi umetnosti, ki je velikokrat pomenila način sprostitve v zahtevnih življenjskih okoliščinah. Raziskovalce so zanimali tudi urbanistični načrti, kako so bile speljane ceste, kje so stale hiše in kakšne so bile.
Iskanje formule za življenje in preživetje v vedno bolj kompleksni, tudi razslojeni družbi daje večkrat zanimive rezultate. Zavedanje o demografski ogroženosti večine razvitih držav je na površje prineslo mogoče rešitve problema v sodelovanju in vključevanju več generacij. Kajti sodobnost je prinesla dramatično razdružitev posameznih generacij, kar je bilo še pred desetletij nekaj povsem nepredstavljivega. Družine in člani širših skupnosti so živeli skupaj in nihče se ni spraševal ali dvomil v urejene in zacementirane odnose med generacijami. Najrazličnejše revolucije dvajsetega stoletja pa so posamezne generacije razdružile do te mere, da se danes organizacije in posamezniki trudijo člane posameznih generacij ponovno spraviti za isto mizo ali vsaj v isti prostor. Nedeljska reportaža govori o enem takšnih poizkusov. Marko Radmilovič je oddajo naslovil »Medgeneracijsko sodelovanje družine Novak!«
Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje, ki pa mora biti seveda varno. Čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, v katerih se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub sta v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je Špela Šebenik za lansko marčevsko oddajo Nedeljska reportaža odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame. To sezono so jo odprli prejšnji konec tedna, pripravljajo tudi drsališče.
Knjiga Pohodniška pot Juliana in njene zgodbe se je rodila z namenom, da bi ljudi odvrnili od pretiranega obiskovanja in obremenitve Triglava, da bi jih povabili na krožno pot. Najprej je bila to pot okoli bohinjskih planin, da bi od daleč občudovali čudovite razglede na Triglav. Zamisel je nastala iz potrebe, da bi pohodnikom predstavili ta izjemni prostor naravnih, krajinskih, kulturnih in zgodovinskih posebnosti Julijskih Alp. Omenjena knjiga ni tehnični opis poti, ampak so v njej zgodbe, ki naj bi pohodnika spremljale kot tihe sopotnice v nahrbtniku. Tudi ta pohodniška pot ni taka kot nekatere druge, na katerih si pohodniki prizadevajo, da bi jih čim prej prehodili. Nasprotno: zgodbe popotnika nagovarjajo, naj se kje ustavi, si vzame čas zase in hkrati poišče še dodatne opise, posebnosti zunaj ustaljenih pohodniških poti. Tako so pohodniki povabljeni, naj obiščejo recimo Ajdno, dolino Vrat, Trento in kobariške konce. Na pot Juliana se bomo odpravili v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Od leta 2008 v stavbi polhograjske graščine domuje Muzej pošte in telekomunikacij. Tam ga je po obnovi gradu uredil Tehniški muzej Slovenije. Ta z graščino tudi upravlja. Grad s svojo prostornostjo ponuja možnost dveh zbirk oziroma stalnih razstav – Zgodovina pošte in (Tele)komunikacije včeraj, danes, jutri. V Nedeljski reportaži se je po obeh stalnih razstavah Muzeja pošte in telekomunikacij sprehodil Aleš Ogrin.
Včasih so jo imenovali najdaljša noč v letu, a zadnja leta je postala najbolj množična in najbolj bučna. Silvestrovanja na prostem so silvestrsko obredje v marsičem postavila na glavo in z njimi je nekaj malega izgubil tudi najbolj slavnostni obrok leta: silvestrska večerja. Vsaj malo bomo pokukali v jedilnik in tradicije okoli tega znamenitega obroka, a v Nedeljski reportaži to storimo nekoliko drugače. Prepustili se bomo umetnosti in spominom profesionalnih gostincev, ki jim je bila silvestrska večerja nekoč največji poklicni izziv v vsem letu.
Letos mineva 800 let od prve postavitve živih jaslic – sv. Frančišek Asiški jih je postavil v votlino v italijanskem Grecciou, od takrat pa se je ta upodobitev Jezusovega rojstva razširila v vse dele sveta. Konec decembra lahko ponekod občudujemo žive jaslice, figuralne upodobitve Jezusovega rojstva pa krasijo številne trge, vasi, cerkve in domove. Da bi spoznali zgodovino jaslic, njihov pomen, raznolikost ter neizmerno ustvarjalnost, smo obiskali en muzej, dve cerkvi in se pogovarjali s tremi ljudmi, ki o jaslicah vedo res veliko. Vabljeni k poslušanju Nedeljske reportaže, v kateri bomo izvedeli, kako se jaslice pripravljajo v frančiškanski cerkvi v Ljubljani in kakšen zaklad jaslic z vsega sveta skriva Muzej jaslic Brezje.
Neveljaven email naslov