Že naši predniki so na kmetijah varili pivo. Za svoje potrebe, v veselje gospodarja in v čast gostov, ki so jim ga postregli. Varile so ga večinoma ženske, ki so približno enkrat na mesec zakuhale pivino, dodale hmelj in kvasovke ter pretočile mešanico v sod, v katerem je po približno enem mesecu dozorelo pivo. Shranili so ga v klet in ga točili v vrčkih. Pravo pivsko revolucijo so k nam prinesli češki pivovarji, ki so odličnim sestavinam dodali svoje znanje in rodile so se prve domače pivovarnice, ki so kasneje prerasle v močna podjetja, v katerih si je svoj kruh služilo veliko število delavcev. Po drugi svetovni vojni se je pivska kultura omejila na dve domači pivovarni, ki sta varili in še varita pivo, kar je bilo dolga leta vse, kar je bilo večini ljubiteljev tega napitka pri nas dostopnega. Potem je prišlo leto 1991 in pri nas so se tudi v redni prodaji pojavila piva, ki jih prej nismo poznali. Samo malo kasneje so prvi zanesenjaki začeli pivo znova variti doma. Tovrstno varjenje piva torej ni novo, a minilo je precej let, da se je znova vrnilo med ljudi. Čisto prave domače eksperte je med varjenjem butičnega piva obiskal Jure K. Čokl.

Mojstri varjenja domačega piva so med seboj dobro povezani. Ljubiteljsko varjenje piva razvijajo v pravo malo obrt, ki pa nima dobička. Pivo, ki ga varijo, izdelajo zase in za prijatelje. In zato, da primerjajo izdelke med seboj. Srečali smo se v garaži, kjer ima Luka Oblak, poznavalec in domači pivovar svoje majhno svetišče, v katerem izdeluje pivo, ki se ga ne bi sramovala nobena pivovarna. Prejel je tudi že nekaj nagrad. Za dobrodošlico nam je ponudil majhen kozarček svojega zadnjega izdelka. Zgolj za okušanje.

Jernej Vrečar, predsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva je povzel vse tisto, kar so med ogledom opreme okušale naše brbončice. Vse naštete lastnosti piva, ki jih je opisal, skrivajo veliko znanja. In številne ure, porabljene za odkrivanje okusov, dodatkov in načinov. Vse to je hobi, povejo. Ki ti da veliko, predvsem pa vrača vse tisto, kar si vanj pripravljen vložiti. Kaj tako strokovnega bi verjetno pričakovali v podjetju z dolgoletno tradicijo in ne doma pri nekom, ki pivo vari za svoje veselje. Znanje, ki ga ljubitelji imajo, je za laika seveda preobširno. Vendar tudi mojstri domačega varjenja niso začeli s tako zahtevnimi projekti, doda Jernej. Tudi Luka Krajnc, podpredsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva ima podobno izkušnjo. Zdaj pivo s prijatelji vari že vrsto let in se povezuje z drugimi domačimi pivovarji. Navdušuje ga možnost eksperimentiranja in dejstvo, da s svojim znanjem lahko izdela pivo, za katerega bi moral sicer plačati ne ravno zanemarljiv znesek. Zdaj, pove, je za varjenje piva idealen čas, saj je enostavno priti do informacij in sestavin za skoraj vsako pivo.

Posebno poglavje je čistoča, poudarijo mojstri. Večkrat. To je del varjenja, ki pogosto pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Ne gre zgolj za čistočo, ko si na primer umijemo roke in je to vse. Gre za dezinfekcijo vsega orodja in posod, sicer lahko hitro pride do napake in pivo se pokvari. A tega se navadimo in skrb za čistočo postane nekaj, na kar skoraj nezavedno pomislimo, dodajo.

Zanimivo je, da se domačega varjenja loteva vedno več žensk. In to zelo uspešno. Če ga že ne varijo, pa pri tem početju vsaj podpirajo svoje partnerje, doda Jernej. Tudi Martina Oblak, Lukova žena, pomaga pri varjenju. Na začetku je bila nekoliko zadržana, a je bila ob prvih rezultatih navdušena in je danes na svojega moža tudi zelo ponosna. Tudi kakšno pivo, ki ga zvari, z veseljem poskusi. Z občutkom, z mero in iskanjem lastnosti, ki jih običajni ljubitelji te pijače niti ne opazimo. Prav to domače pivovarje ločuje od večine običajnih ljubiteljev piva – izrazito spoštovanje svojega dela in zmernost, ki v krogih pivoljubov ni ravno običajna. Kvaliteta ima med ‘craft’ pivovarji izrazito prednost pred kvantiteto.