Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nedeljska reportaža

28.02.2016


Že naši predniki so na kmetijah varili pivo. Za svoje potrebe, v veselje gospodarja in v čast gostov, ki so jim ga postregli. Varile so ga večinoma ženske, ki so približno enkrat na mesec zakuhale pivino, dodale hmelj in kvasovke ter pretočile mešanico v sod, v katerem je po približno enem mesecu dozorelo pivo. Shranili so ga v klet in ga točili v vrčkih. Pravo pivsko revolucijo so k nam prinesli češki pivovarji, ki so odličnim sestavinam dodali svoje znanje in rodile so se prve domače pivovarnice, ki so kasneje prerasle v močna podjetja, v katerih si je svoj kruh služilo veliko število delavcev. Po drugi svetovni vojni se je pivska kultura omejila na dve domači pivovarni, ki sta varili in še varita pivo, kar je bilo dolga leta vse, kar je bilo večini ljubiteljev tega napitka pri nas dostopnega. Potem je prišlo leto 1991 in pri nas so se tudi v redni prodaji pojavila piva, ki jih prej nismo poznali. Samo malo kasneje so prvi zanesenjaki začeli pivo znova variti doma. Tovrstno varjenje piva torej ni novo, a minilo je precej let, da se je znova vrnilo med ljudi. Čisto prave domače eksperte je med varjenjem butičnega piva obiskal Jure K. Čokl.

Mojstri varjenja domačega piva so med seboj dobro povezani. Ljubiteljsko varjenje piva razvijajo v pravo malo obrt, ki pa nima dobička. Pivo, ki ga varijo, izdelajo zase in za prijatelje. In zato, da primerjajo izdelke med seboj. Srečali smo se v garaži, kjer ima Luka Oblak, poznavalec in domači pivovar svoje majhno svetišče, v katerem izdeluje pivo, ki se ga ne bi sramovala nobena pivovarna. Prejel je tudi že nekaj nagrad. Za dobrodošlico nam je ponudil majhen kozarček svojega zadnjega izdelka. Zgolj za okušanje.

Jernej Vrečar, predsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva je povzel vse tisto, kar so med ogledom opreme okušale naše brbončice. Vse naštete lastnosti piva, ki jih je opisal, skrivajo veliko znanja. In številne ure, porabljene za odkrivanje okusov, dodatkov in načinov. Vse to je hobi, povejo. Ki ti da veliko, predvsem pa vrača vse tisto, kar si vanj pripravljen vložiti. Kaj tako strokovnega bi verjetno pričakovali v podjetju z dolgoletno tradicijo in ne doma pri nekom, ki pivo vari za svoje veselje. Znanje, ki ga ljubitelji imajo, je za laika seveda preobširno. Vendar tudi mojstri domačega varjenja niso začeli s tako zahtevnimi projekti, doda Jernej. Tudi Luka Krajnc, podpredsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva ima podobno izkušnjo. Zdaj pivo s prijatelji vari že vrsto let in se povezuje z drugimi domačimi pivovarji. Navdušuje ga možnost eksperimentiranja in dejstvo, da s svojim znanjem lahko izdela pivo, za katerega bi moral sicer plačati ne ravno zanemarljiv znesek. Zdaj, pove, je za varjenje piva idealen čas, saj je enostavno priti do informacij in sestavin za skoraj vsako pivo.

Posebno poglavje je čistoča, poudarijo mojstri. Večkrat. To je del varjenja, ki pogosto pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Ne gre zgolj za čistočo, ko si na primer umijemo roke in je to vse. Gre za dezinfekcijo vsega orodja in posod, sicer lahko hitro pride do napake in pivo se pokvari. A tega se navadimo in skrb za čistočo postane nekaj, na kar skoraj nezavedno pomislimo, dodajo.

Zanimivo je, da se domačega varjenja loteva vedno več žensk. In to zelo uspešno. Če ga že ne varijo, pa pri tem početju vsaj podpirajo svoje partnerje, doda Jernej. Tudi Martina Oblak, Lukova žena, pomaga pri varjenju. Na začetku je bila nekoliko zadržana, a je bila ob prvih rezultatih navdušena in je danes na svojega moža tudi zelo ponosna. Tudi kakšno pivo, ki ga zvari, z veseljem poskusi. Z občutkom, z mero in iskanjem lastnosti, ki jih običajni ljubitelji te pijače niti ne opazimo. Prav to domače pivovarje ločuje od večine običajnih ljubiteljev piva – izrazito spoštovanje svojega dela in zmernost, ki v krogih pivoljubov ni ravno običajna. Kvaliteta ima med ‘craft’ pivovarji izrazito prednost pred kvantiteto.


Nedeljska reportaža

894 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Nedeljska reportaža

28.02.2016


Že naši predniki so na kmetijah varili pivo. Za svoje potrebe, v veselje gospodarja in v čast gostov, ki so jim ga postregli. Varile so ga večinoma ženske, ki so približno enkrat na mesec zakuhale pivino, dodale hmelj in kvasovke ter pretočile mešanico v sod, v katerem je po približno enem mesecu dozorelo pivo. Shranili so ga v klet in ga točili v vrčkih. Pravo pivsko revolucijo so k nam prinesli češki pivovarji, ki so odličnim sestavinam dodali svoje znanje in rodile so se prve domače pivovarnice, ki so kasneje prerasle v močna podjetja, v katerih si je svoj kruh služilo veliko število delavcev. Po drugi svetovni vojni se je pivska kultura omejila na dve domači pivovarni, ki sta varili in še varita pivo, kar je bilo dolga leta vse, kar je bilo večini ljubiteljev tega napitka pri nas dostopnega. Potem je prišlo leto 1991 in pri nas so se tudi v redni prodaji pojavila piva, ki jih prej nismo poznali. Samo malo kasneje so prvi zanesenjaki začeli pivo znova variti doma. Tovrstno varjenje piva torej ni novo, a minilo je precej let, da se je znova vrnilo med ljudi. Čisto prave domače eksperte je med varjenjem butičnega piva obiskal Jure K. Čokl.

Mojstri varjenja domačega piva so med seboj dobro povezani. Ljubiteljsko varjenje piva razvijajo v pravo malo obrt, ki pa nima dobička. Pivo, ki ga varijo, izdelajo zase in za prijatelje. In zato, da primerjajo izdelke med seboj. Srečali smo se v garaži, kjer ima Luka Oblak, poznavalec in domači pivovar svoje majhno svetišče, v katerem izdeluje pivo, ki se ga ne bi sramovala nobena pivovarna. Prejel je tudi že nekaj nagrad. Za dobrodošlico nam je ponudil majhen kozarček svojega zadnjega izdelka. Zgolj za okušanje.

Jernej Vrečar, predsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva je povzel vse tisto, kar so med ogledom opreme okušale naše brbončice. Vse naštete lastnosti piva, ki jih je opisal, skrivajo veliko znanja. In številne ure, porabljene za odkrivanje okusov, dodatkov in načinov. Vse to je hobi, povejo. Ki ti da veliko, predvsem pa vrača vse tisto, kar si vanj pripravljen vložiti. Kaj tako strokovnega bi verjetno pričakovali v podjetju z dolgoletno tradicijo in ne doma pri nekom, ki pivo vari za svoje veselje. Znanje, ki ga ljubitelji imajo, je za laika seveda preobširno. Vendar tudi mojstri domačega varjenja niso začeli s tako zahtevnimi projekti, doda Jernej. Tudi Luka Krajnc, podpredsednik Društva ljubiteljev domačega pivovarstva ima podobno izkušnjo. Zdaj pivo s prijatelji vari že vrsto let in se povezuje z drugimi domačimi pivovarji. Navdušuje ga možnost eksperimentiranja in dejstvo, da s svojim znanjem lahko izdela pivo, za katerega bi moral sicer plačati ne ravno zanemarljiv znesek. Zdaj, pove, je za varjenje piva idealen čas, saj je enostavno priti do informacij in sestavin za skoraj vsako pivo.

Posebno poglavje je čistoča, poudarijo mojstri. Večkrat. To je del varjenja, ki pogosto pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Ne gre zgolj za čistočo, ko si na primer umijemo roke in je to vse. Gre za dezinfekcijo vsega orodja in posod, sicer lahko hitro pride do napake in pivo se pokvari. A tega se navadimo in skrb za čistočo postane nekaj, na kar skoraj nezavedno pomislimo, dodajo.

Zanimivo je, da se domačega varjenja loteva vedno več žensk. In to zelo uspešno. Če ga že ne varijo, pa pri tem početju vsaj podpirajo svoje partnerje, doda Jernej. Tudi Martina Oblak, Lukova žena, pomaga pri varjenju. Na začetku je bila nekoliko zadržana, a je bila ob prvih rezultatih navdušena in je danes na svojega moža tudi zelo ponosna. Tudi kakšno pivo, ki ga zvari, z veseljem poskusi. Z občutkom, z mero in iskanjem lastnosti, ki jih običajni ljubitelji te pijače niti ne opazimo. Prav to domače pivovarje ločuje od večine običajnih ljubiteljev piva – izrazito spoštovanje svojega dela in zmernost, ki v krogih pivoljubov ni ravno običajna. Kvaliteta ima med ‘craft’ pivovarji izrazito prednost pred kvantiteto.


15.02.2015

40 zacopranih let

Pustno društvo Cerknica obeležuje 40 zacopranih let obstoja in delovanja. Ob coprniškem jubileju se bodo obiskovalcem Butal na nedeljskem pustnem karnevalu, ki se začne kot ponavadi točno okoli 12.32, ponovno predstavile tradicionalne velike figure na čelu s slavljenko, pramaterjo Uršulo, pa njeno potomko Lizo. Tam bo tudi največji žabon na svetu, pa povodni mož Jezerko, butalski jež, velikanska ščuka, mogočni zmaj, in seveda Butalci. Kako so potekale zadnje priprave na ta pomemben dogodek, kaj bo obravnavala letošnja butalska skupščina in kaj sporoča v »tvitih« butalski župan boste izvedeli v Nedeljski reportaži.


08.02.2015

Borovo gustivanje še živi

Pustni čas prinaša vsako leto več nezmernosti, ki prekrivajo avtohtono ali vsaj izvirno pustovanjsko tradicijo. V iskanju pustne avtentike se tako Marko Radmilovič odpravlja na vzhod naše domovine, kjer v nekaterih prekmurskih vaseh še živi nepotvorjeni običaj borovega gustivanja.


01.02.2015

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


25.01.2015

?Swing, swing!?

Kdo ve, če težki gospodarski časi ne vplivajo tudi na pravcato ?eksplozijo? plesa ter množico plesalk in plesalcev, ki smo ji priča v zadnjih letih. Plesni tečaji so največkrat razprodani, plesna društva pa rasejo kot gobe po dežju. Eden izmed plesov, ki so se mnogim zdeli že zdavnaj pozabljeni, je tudi swing. V Nedeljski reportaži ga bo tudi na radijskih valovih obudil Marko Radmilovič. Foto: Internet stock


18.01.2015

Milina ukročene moči

Z neugnano silo so se zapodili po snegu, da je pršelo vse naokrog, se igrivo prekopicevali, kakor gruča razposajenih otrok. In se naposled umirili v milini črnega kontrasta z belim okoljem. Moč se je spremenila v lepoto, vsekakor vredno opevanja ... Trop konjev, ne brez gospodarja, marveč takih, priljudnih, vajenih človeka na svojem hrbtu, vajenih otrok. So res močni in nežni?


11.01.2015

V galop z livanjskimi divjimi konji

Ko so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v tedanji Jugoslaviji začeli pospešeno uvajati kmetijsko mehanizacijo, se je dramatično zmanjšala potreba po vprežni živini. Predvsem konji so bili žrtvovani na oltarju socialističmnega razvoja, a vsi se z njihovim izginotjem niso zlahka sprijaznili. V zaledju Dalmacije so jih kmetje pustili na svobodni in prosti paši, kjer so se konji naučili živeti z naravo in kljubovati tako zverem kot krutemu podnebju. V okolico mesteca Livno se je v lov za zadnjimi divjimi konji podal Marko Radmilovič.


04.01.2015

Top na vrtu

Prav ste prebrali. Toni Štrigl ima na svojem vrtu protiletalski top. Ta je sicer last Slovenske vojske, ampak ker ima eksponat v Tonijevi zbirki 15.000 podarjenih vojaških predmetov posebno mesto, mu je Slovenska vojska odobrila njegovo hrambo. Podobno kot veliko ljudi s Koroške, ki so Toniju predmete za vojaško zbirko podarili in tako prav noben razstavljen predmet ni bil kupljen. Zakaj ljudje Toniju podarjajo muzejske predmete, kako zbirko vidijo obiskovalci in kako se je top znašel na dvorišču Tonija Štrigla, bo Jure K. Čokl raziskoval v Nedeljski reportaži. Seveda, ne brez čelade na glavi ?


28.12.2014

Ko nas pogreje kuhano vino

Kozarec kuhanega vina odpira zgodbe, spomine, krepi vezi in okrepča duha. V njem se združita aromatični Mediteran in zimsko zasanjane Alpe, sadni spomin na poletje in želja po snežni zimski romantiki. Pred božičnimi stojnicami, ki jih je iz leta v leto več, štetje kozarcev teče drugače kot za njihovo okrašeno zunanjostjo. Prodajalci nam ne bodo zaupali le receptov, ampak bodo tokratno nedeljsko reportažo začinili tudi z zgodbami, ki v mesecu zapovedane sreče in veselja naredijo njihovo življenje polnejše. O kuhanem vinu in z njim povezanimi zgodbami bo tekla beseda v tokratni Nedeljski reportaži.


21.12.2014

Šola, ki jo je vredno spoznati

V oddaji se bomo odpravili v Šentpeter v občini Šentjakob v Rožu, kjer deluje šola z bogato tradicijo - Višja šola za gospodarske poklice. Gre za edino tovrstno dvojezično šolo pri naših severnih sosedih. Obiskujejo jo tudi dijaki iz Slovenije in je vzorčen primer "dobre prakse" na področju multikulturnega izobraževanja tudi v širšem evropskem prostoru. Nastala je ob pomoći Mohorjeve družbe, Šentjakobčanov in drugih dobrotnikov iz vseh slovenskih krajev takratne avstro-ogrske monarhije ter leta 1908, po prihodu šolskih sester iz Maribora, kot "Narodna šola" odprla svoja vrata za šentjakobsko mladino. Sicer pa več o tem v Nedeljski reportaži Staneta Kocutarja.


14.12.2014

Med mojstricami za izdelavo cvetja iz papirja

Ob adventnem času zadnja leta ponovno na plano kuka že dolgo pozabljena obrt, ki se je ohranila le še v sledeh. Adventni čas, kot tudi ostali dnevi prazničnega leta ali posebne priložnosti, kot so nove maše, so nekdaj težko minile brez papirnatih rož. Izdelava cvetja iz krep papirja je bila redka spretnost, ki jo je najprej plastika, pozneje pa še vsakdanja dostopnost do rezanega cvetja povsem potisnila v pozabo. A nekaj mojstric še obstaja in še več - za to ročno spretnost, včasih celo obrt, se navdušujejo vedno nove in nove spretne roke. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.


07.12.2014

Cerkev sv. Martina - "katedrala na vasi"

V središču Slovenije, v Šmartnem pri Litiji, se sredi trga dviguje v nebo neogotska katedrala, stara 113 let. Cerkev sv. Martina je bila kot podružnica prafare v Šentvidu pri Stični prvič omenjena že leta 1135, sedež župnije je postala leta 1380. V dolgih stoletjih je bila cerkev večkrat prezidana, konec 19. stoletja pa so staro cerkev podrli in na istem mestu zgradili današnjo. V skladu z duhom časa je nastala velika opečnata zgradba, zgrajena iz domačega materiala, z monumentalnim dvostolpnim pročeljem. Mogočna cerkev, ki osupne naključnega popotnika, stoji na kraju, na katerem so se na površje rešili zasuti šmarski rudarji. Okoli cerkve so se spletle številne zanimive pripovedi, verjetno tudi zato, ker je Šmartno pri Litiji pomembno križišče cest. Že Valvasor z bližnjega Bogenšperka je med drugim omenil, da je bilo tam veliko obrtnikov, predvsem usnjarjev, krznarjev, kovačev in furmanov. Cerkev bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.


30.11.2014

Sladko brezdelje

Sladko brezdelje je koristna stvar, ki pa jo moderni kapitalizem preganja na vse pretege. Bognedaj, da bi na kakšno dela prosto soboto razprl ležalnik ali se zleknil v udoben naslanjač, pomolil vse štiri od sebe in - ne mislil. Pravzaprav mislil na nič. Toda smo tega sploh še sposobni? Avtor oddaje je Ivan Merljak.


23.11.2014

Beltinci - kraj družabnosti in kulture

Vse se je začelo že v predpreteklem stoletju. Pravzaprav se je začelo na gradu oziroma v Beltinšekm gradu grofovske družine Gika. Znana je bila kot velika ljubiteljica kulture. V eni izmed soban so redno prirejali kulturne večere. Ena od hčera je imela zelo rada Baha, zato se je večkrat znašel na sporedu grajskih večerov. Te dogodke so spremljali vabljeni prijatelji modre krvi, po sili razmer pa tudi domačini, ki so bili predvsem strežniki. Mogoče je prav tam treba iskati zametke kulturnega in družabnega življenja kraja, tudi danes, celih 95 let po priključitvi Prekmurja k deželi matici. Vrnitev pokrajine v materino naročje se je slovesno zgodila prav tam, v Beltincih. Današnja občina ima več kot 60 raznih društev. Večina se ukvarja s športom in kulturo v najširšem pomenu besede. Čeprav je Jurij Popov Bletince obiskal na martinovo, se je s prijaznimi in gostoljubnimi domačini pogovarjal tudi o vseh drugih prireditvah, ki dokazujejo njihovo ljubezen do kulture, tradicije in družabništva. Vsi v en glas pa so poudarjali pomen folklornega festivala, s katerim so zasloveli doma in v svetu. Več v Nedeljski reportaži.


16.11.2014

Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne

Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije od januarja leta 2013 izvaja projekt Knjižnica slepih in slabovidnih, v okviru katerega so zagotovili nove prostore za delovanje Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne. Ob mednarodnem dnevu bele palice, 15. oktobru, je Zveza društev slepih in slabovidnih uradno odprla nove prostore knjižnice na Kotnikovi 32 v Ljubljani. Knjižnica je funkcionalno središče za izposojo knjig v prilagojenih tehnikah, ponuja pa tudi različna izobraževanja in kulturna doživetja za ljudi z okvaro vida in motnjami branja. Za nedeljsko reportažo je Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne obiskala Petra Medved.


09.11.2014

Ukradeni otroci – preseganje molka

Vprašanje je, če poznamo vse nečloveške skrivnosti druge svetovne vojne. Že tisto, kar vemo in sodi med skrajnosti, je grozljivo. Dolgo časa na primer ni bila znana zgodba o ukradenih otrocih. Danes je znana v državah, v katerih so nacisti otroke ukradli ali jih skušali ukrasti in prevzgojiti. Slovenskih ukradenih otrok je bilo 645, danes jih živi še približno 190. Koliko jih niti ne ve, da so ukradeni otroci, tega ne ve nihče. Ko so bili ukradeni, so bili stari komaj nekaj mesecev, poleg tega pa je rasni test pokazal, da ustrezajo merilom za arijsko raso. Doživeli so prisilno posvojitev, vse sledi za krušnimi starši pa so bile izbrisane. Zadnja leta, zlasti potem, ko je Maja Weiss posnela film o teh otrocih, so začeli tudi v Nemčiji spoznavati te zgodbe. Otroke so v Celju ločili od staršev, očete so v glavnem postrelili kot talce, matere pa so odpeljali v koncentracijski taborišči Auschwitz in Birkenau, kjer jih je večina umrla. Otroke so prek zbirnega taborišča Frohnleiten pri Gradcu odposlali v sedem nemških otroških taborišč. Slovensko Društvo taboriščnikov – ukradeni otroci želi ohraniti spomin na te nacistične zločine in obuditi potlačeni nemški spomin. Temu so namenjene tudi spominske table, postavljene na objektih v krajih, kjer so bila ta taborišča. Prejšnji mesec so jo odkrili v Himmelbergu na Bavarskem. Slovesnosti se je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel Nedeljsko reportažo. Avtor prispevka: Jurij Popov Foto: Muzej novejše zgodovine


02.11.2014

Stripoholiki

V naši bivši državi so pred več kot štiridesetimi leti kraljevali italijanski stripi, ki jih je kupovala celotna generacija. Potem je ta odrasla, njihovi stripi pa so zamenjali nekaj založb, formatov, načinov tiska in celo prevodov. In ostali na tržišču, kjer zabavajo nove in nove generacije. Kaj pa se je zgodilo s prvo generacijo stripoljubov, ki je danes stara 40 let in več? So pozabili Kapetana Mikija, Marka, Texa, Zagora, Velikega Bleka in morda najbolj ikoničnega Alana Forda? Nasprotno. Stripe zbirajo in kupujejo še zdaj, se povezujejo v društva, prirejajo bazarje in si pravijo stripoholiki. Zakaj še zmerom berejo iste stripe kot pred 40 leti, koliko jih imajo, zakaj so ti še zmerom bolj zabavni v srbohrvaščini, zakaj je Alan Ford postal del identitete neke generacije, koliko stripov imajo in kako na to gledajo njihove partnerke in partnerji? Med odvisnike od risanih zgodb se podaja Jure Čokl.


26.10.2014

Zgodbe z deponije

Naša življenja, čeprav v globalnem pomenu neznatna, segajo veliko dlje od našega praga. Posledice potrošniškega načina življenja pa dobro poznajo tudi vsi tisti, ki živijo od zbiranja in predelave odpadkov. Od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera se med zaposlenimi na največji slovenski deponiji najdejo zgodbe, ki jih bo Matic Jerman povezal v tokratno Nedeljsko reportažo.


19.10.2014

Mir izpod Pece

Cerkve, svetišča in molilnice imajo skupno lastnost. Posvečene so enemu samemu bogu oziroma so namenjene molitvi v eni sami veri. So pa tudi izjeme. Pa ne gre za kakšno novodobno gibanje, ki ga je prineslo v naše kraje iz daljnih dežel. Gre za cerkev, skrito pod ostenjem Pece, v kateri se je dovoljeno zahvaliti več kot enemu samemu bogu. In s tem ne mislimo na troedinost. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Mir izpod Pece.


12.10.2014

"Pogozdovanje" slovenskih domov

Na Facebooku smo naleteli na njeno stran. Našo pozornost so pritegnile fotografije dreves, narisanih na stenah kopalnic, hodnikov, spalnic, dnevnih sob in drugih prostorov. Poleg njenega imena, Katarina Vidmar, je pisalo še: "ustvarjalno preoblikovanje prostora". Drevesa, narisana drevesa, kot freske. Namesto tapet ali praznih raznobarvnih sten, namesto ploščic. Drevesa, ki "rastejo" iz parketa in se njihove veje dvigajo po stropu. Našli smo tudi zapis: "Vsako drevo je drevo življenja, ima pa tudi simbolno vrednost - poveže nebo in zemljo, je simbol cikličnosti in menjavanja". Gradiva je bilo dovolj za korak naprej. Jurij Popov je pogledal te domove in poiskal stik s Katarino Vidmar. In tako je nastala Nedeljska reportaža o tem svojevrstnem "pogozdovanju" ?.


05.10.2014

Trgatev - praznik vinogradnikov

Dandanes oktobru pravimo tudi vinotok, včasih dni pa so mu rekli tudi vinec, vinščak, moštnik ... Večina teh imen je bila torej na Slovenskem že od nekdaj povezana z vinom, saj so navadno prav v tem mesecu obirali glavnino grozdja. Letos pa so vinogradniki zaradi obilice dežja in z njim povezane gnilobe s trgatvijo še posebej pohiteli. Pri tem mnogi tudi opozarjajo, da se bodo skopo odmerjeni sončni dnevi med celotnim poletjem ter predvsem v septembru, ko bi se moralo grozdje do konca zasladiti, poznali tudi pri vsebnosti sladkorja v vinu. Trgatve, bratve, vandime, bandime ? zgodnjih sort so tako že mimo. Nekatere pozne sorte pa še čakajo na brače. In mednje se je te dni pomešala tudi Nataša Kuhar ter v njihovi družbi posnela Nedeljsko reportažo. V njej boste lahko med drugim slišali, da je trgatev praznik in prijetno delovno opravilo, ob katerem so ljudje dobre volje. Moški pripravijo brente, stiskalnico in sode za sladek grozdni mošt, ženske pa poskrbijo za obilno pojedino. Še šilce domače slivovke ali hruškovca in gospodar že glasno oznani, da se trgatev lahko začne ?


Stran 25 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov