Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zmajarsko vzletišče
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora - Racna gora.
Gozdu, ki vse bolj prerašča pobočja, kljubujejo le še redke košenice, med njimi tudi jasa na zahodnem pobočju, ki jo za vzletišče radi uporabljajo jadralni padalci in zmajarji, tako so med drugim zapisali na straneh javnega zavoda za kulturo, turizem in medgeneracijsko sodelovanje Snežnik.
Na vzhodni strani Loške doline, nad izviri Velikega Obrha se bohoti Racna gora. Ta je danes poraščena z gozdom, le sredi pobočja je ostala ena sama večja jasa. Zanimivo pa je, da ljudsko izročilo navaja Racno goro kot domovanje zmaja-ltuarn, na vrhu naj bi stal tudi grad.
Sicer pa je ta gora domovanje ali le prehod za številne žival, med njimi tudi za medveda. V ljudskem izročilu pa so z njo povezni številni strahovi in bajeslovna bitja.
Milena Ožbolt z Markovca pravi, da so vsaj tri inačice izvora imena. Prva je, da so zaradi poplav iz lukenj na Racni gori letale race, druga varianta, da so race iz Racne gore prihajale k vodi. Kraševčev ata ji je pa nekoč povedal, da so od tam letale race. Ena od štorij je tudi, da naj bi nekoč tam na drevju rasle race. Je pa gora nastala ko je bil še zmaj v Mrzli jami. Imel je sedem glav. Ljudje, ki so pršili v te kraje so se naselili na ravno polje, ki pa je bilo polno skal in kamenja, tu pa je bil še zmaj, ki so se ga vsi bali. Nato pa se je našel nek pogumen mož in je ljudi tako ohrabril, da so zmaja ugnali. Odsekali so mu šest glav, in ko naj bi padla še sedma, je zmaj začel prositi za življenje. V zameno pa naj bi očistil polje skalovja, in res ga je nato znosil na Racno goro.
Zmaji na Racni gori niso naključje, jasa, ki smo jo že večkrat omenili je spodbudila tudi prve letalce z zmaji, zmajarje, ki so sredi 70-let prejšnjega stoletja začeli tam letati. Prvi je bil dr. Bogomir Miro Hrabar, sicer domačin, ki je živel v Ljubljani. Njegovi poleti so vzbudili veliko zanimanje med domačini, in tako so se spletle tudi številne anekdote. Tak je bila recimo, da je nekoč pristal na njivi, kjer je še vedno rasel krompir, ki bi ga moral kmet sicer že davno pospraviti. Ko je zmajar zaoral med krompirjem, je lastnik njive takoj pridirjal z vilami in se seveda zelo razburil, ampak ker mu je letalec obljubil, za tisti čas, kar lepo vsoto denarja, ga je kmet na koncu pobaral: "Doktor Hrabar, kar še kdaj pristanite na moji njivi!"
Zmajarstvo je prišlo v naše kraje skupaj z nekaterimi drugim športi iz zahoda, in vse to se je združilo v Delta klubu, ob tem pa so nastali še trije centri v Ljubljani, Škofji Loki in v Cerknici, ki med samo niso bili povezani pove dolgoletni zmajar Andrej Mravlje. Ta pravi, da se je zmajarstvo začelo okrog leta 1975, zmaje so izdelovali po slikah iz knjig. Šolanje za letalce z zmaji se je začelo na Blokah, in ko so ti dobili dovolj izkušenj so šli letati na Racno goro. Tam so bili poleti visoki 300 metrov, let pa je trajal eno uro. Vendar pa so nekateri zmajarji radi tudi malo pretiravali in so svoje polete opisovali s podobno mero pretiravanja kot to velja za šale o ribičih, doda Mravlje.
Na Racni gori sta bili dve težji nesreči, tako je Stane Homar je postal tetraplegik, ostale nesreče pa so se na srečo končale le z zlomljenimi rokami, nogami, buškami in zvini. Zmajarji pa so pristajali tudi na vaških kurnikih, kozolcih in hišah, na veliko veselje domačinov.
Sicer pa nekih neposrednih povezav z jadralnim letalstvom, ki je bilo razvito na Blokah ni bilo pove Mravlje, čeprav so zmajarji letali tudi z gričkov in vzpetin v okolici Blok, recimo z Bradatke in podobo.
Zmaje so takrat popravljali kar na Racni gori. Zgodilo pa se je, da je moral kdo sesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, kjer je potem v nekdanji Metalki kupil potrebne "rezervne dele". Šlo je predvsem za cevi, žico in ostalo drobnarijo.
Zmajarstvu je sredi 90 let na Racni gori sledilo jadralno padalstvo, letal je tudi Adolf Košmrl. Kot doda, je bil prvi jadralni padalec na Racni gori, Andrej Šebenik, domačin, ki je navdušil tudi vse ostale. Vsi pa so se učili sami, sproti iz svojih napak. Začeli so prirejati tudi tekme, tako na občinski kot na državni ravni, ustanovili pa so tudi klub Race.
Zmajarstva in padalstva ne bi bilo brez jase na Racni gori. Adolf Košmrl iz Vrhnike pri Ložu, pove, da ima njegova družina v lasti ta del gore že od nekdaj , in da je jasa tam že od kar pomni. Po njegovem je najbrž nastala zaradi vetra, ki ne pusti, da bi tam kaj raslo. Prej je bila Racna gora gola, saj so tam pasli živino in ovce. Jaso pa je ročno kosil sovaščan. Seno so nato s pomočjo leskovih vej spravljali do poti in ga nato z vozovi prepeljali v dolino.
Z Racno goro je, poleg zmajev povezanih kar nekaj mitoloških bitij, Milena Ožbolt pove, da je bilo veliko različnih cupranc, ki so hodile po gori sem ter tja. To so trdili domačini, ki so na gori večkrat videli lučke. Pri tem pa so najbrž pozabili, da so v resnici z Racne gore hodili Polanci k maši in so si svetili z baklami-faglami. Na vrhu gore pa so zažigali cuprance.
Racno goro sestavljata apnenec in dolomitizirani apnenec. Nekoč so imeli domačini svoje travnike predvsem na dolomitni podlagi, saj je bila ta primerna za košnjo in pašništvo. Gozdne površine so krčili večinoma s požigalništvom in s pomočjo koz, ki so poskrbele, da se površine niso zarasle. Revirni gozdar Janez Antončič ocenjuje, da je industrializacija povzročila, da ljudje niso več kosili in pasli na Racni gori, zato se je ta začela zaraščati. Gozd se je približal hišam in zato prihajajo v vasi medvedi, in druga divjačina.
Na Racni gori živijo: jeleni, košute, medvedi, divji prašiči, divje mačke, risi, polhi, cel vrsta ptic, tudi divji petelin in gozdni jerebi. Rafael Mlakar, z Iga vasi, ga je bil letos, kljub svojim častitljivim 80 letom, že v vsaj 30-krat na Racni gori. ( Žal je Rafael Mlakar pred nekaj dnevi umrl).
Na Racni gori je veliko divjačine, ki se tu ne zadržuje ampak je gora le vmesna postaja na njihovih poteh, to so recimo risi in volkovi. Šakalov še ni, jih pa pričakujejo, saj so sledi že našli. Pa tudi Ljubljansko barje, kjer so šakali že stalni prebivalci ni tako daleč od Racne gore. Opazili so večkrat tudi gamse ali gošarje kot jih ponekod imenujejo.
Kako zelo pomembna je na Racni gori divjačina, kaže izročilo, saj so bili včasih zato v teh krajih zelo "aktivni" raubšici, ali nezakoniti lovci.
Brez polhanja v tisti krajih ne gre. Rafael Mlakar je povedal, da so na Racni gori polhali že od nekdaj. Zato izročila in zgodb o polhanju ne manjka. Posebej pa je bila že od nekdaj cenjena tako imenovana polšja mast, za hitrejše celjenje ran. Polšje kožuščke pa so kupovali različni posamezniki pa tudi trgovci.
Racna gora je naravna pregrada med Notranjsko in Dolenjsko in je pomemben vir lesa, za domačo porabo, in za industrijsko predelavo in prodajo.
Racna gora je tudi vir za največji vodotok v Loški dolini.
Največji problem pri gospodarjenju z gozdom na Racni gori so bile poti, pravi Janez Antončič. Problem so bile slabe ceste, in sedaj pospešeno delajo vlake, da lahko ljudje gozd obdelujejo. Žal z večjim številom cest prihaja v gozd vse več ljudi, ki se tam vozijo z različnimi prevoznimi sredstvi, kar vnaša nemir in prinaša onesnaževanje, zato bo treba to zakonsko urediti.
Naselij na Racni gori ni, v bližini je Knežja Njiva in v to pogorje sodijo »Zdolnje in Zgornje Polane«, pravi Milena Ožbolt. Naselja so na pobočjih Racne gore. Tak primer so recimo že omenjene Poljane-Polane, ki so nastale v času turških vpadov, zaradi njihov odmaknjenosti od glavnih ceste so jih drugi prebivalci in ravninskih predelov in okoličani zasmehovali. Očitali so jim, da imajo "smešno govorico" in podobno.
Ko imate toliko...
Je Pudobec srečal Poljanca, se pomenkujeta, pa pravi: "Zakaj pa vi na Poljanah snega v kopico ne denete, ko ga imate toliko! Ga boste stopili, pa boste imeli vodo, kadar bo suša!" Pravi Poljanec: "Bomo- takrat ko boste vi seno v vodi sušili!"
Poljanci imajo vsako zimo največ snega daleč naokoli, Pudobce in druge po dolini pa vsako pomlad voda zaliva in pudobski travniki so precej močvirnati tudi ko je drugod vse brez posebnosti...
/iz zapisov Milene Ožbolt/
Nad Zgornjimi Poljanami je cerkev sv. Andreja, ( svet Andri) ki je zelo stara. Na to cerkev so vezane številne zgodbe. Recimo Andrejeva stopinja.
Racna gora je najvišji vrh na vzhodni strani Loške doline, zato je vrh vedno buril duhove. Tam naj bi sežigali čarovnice in tam je tudi velik kup kamenja. Baje naj bi tam stal grad.
O gradu res ni nekih sledi je pa pogorje prepredeno z ostanek obrambne Rupnikove linije, ki so jo zgradili v času pred II. svetovno vojno. Po vojni so iz teh bunkerjev pobirali železje za obnovo požganih hiš in drugo opremo. Kup kamenja na vrhu Racne gore, pa je po najnovejših podatkih Milene Ožbolt ostanek skrivališč partizanskih družin, ki so se tja zatekle pred nasiljem italijanske vojske. Tam so imeli barake in latrino-poljsko stranišče, imenovano po Mussoliniju.
Tudi Racno goro je tako kot številna druga področja prizadel žled, in kako na to gleda revirni gozdar Janez Antončič. Kot ocenjuje, so 95% posledic žleda na njihovem področju že odstranili. Doda pa, da ima narava veliko moč in se bo obnovila sama, če ne prej v 40 letih, vendar pa smo ljudje preveč nestrpni in hočemo, da se to zgodi kar jutri. Ne samo z žledom in drugimi podobnimi ujmami, ljudje v krajih pod Racno goro se spopadajo tudi s poplavami.
Kakorkoli že, Racna gora vedno znova vabil v svoje zeleno naročje, in vsak dan, vsak letni čas ji nadene drugačno podobo.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zmajarsko vzletišče
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora - Racna gora.
Gozdu, ki vse bolj prerašča pobočja, kljubujejo le še redke košenice, med njimi tudi jasa na zahodnem pobočju, ki jo za vzletišče radi uporabljajo jadralni padalci in zmajarji, tako so med drugim zapisali na straneh javnega zavoda za kulturo, turizem in medgeneracijsko sodelovanje Snežnik.
Na vzhodni strani Loške doline, nad izviri Velikega Obrha se bohoti Racna gora. Ta je danes poraščena z gozdom, le sredi pobočja je ostala ena sama večja jasa. Zanimivo pa je, da ljudsko izročilo navaja Racno goro kot domovanje zmaja-ltuarn, na vrhu naj bi stal tudi grad.
Sicer pa je ta gora domovanje ali le prehod za številne žival, med njimi tudi za medveda. V ljudskem izročilu pa so z njo povezni številni strahovi in bajeslovna bitja.
Milena Ožbolt z Markovca pravi, da so vsaj tri inačice izvora imena. Prva je, da so zaradi poplav iz lukenj na Racni gori letale race, druga varianta, da so race iz Racne gore prihajale k vodi. Kraševčev ata ji je pa nekoč povedal, da so od tam letale race. Ena od štorij je tudi, da naj bi nekoč tam na drevju rasle race. Je pa gora nastala ko je bil še zmaj v Mrzli jami. Imel je sedem glav. Ljudje, ki so pršili v te kraje so se naselili na ravno polje, ki pa je bilo polno skal in kamenja, tu pa je bil še zmaj, ki so se ga vsi bali. Nato pa se je našel nek pogumen mož in je ljudi tako ohrabril, da so zmaja ugnali. Odsekali so mu šest glav, in ko naj bi padla še sedma, je zmaj začel prositi za življenje. V zameno pa naj bi očistil polje skalovja, in res ga je nato znosil na Racno goro.
Zmaji na Racni gori niso naključje, jasa, ki smo jo že večkrat omenili je spodbudila tudi prve letalce z zmaji, zmajarje, ki so sredi 70-let prejšnjega stoletja začeli tam letati. Prvi je bil dr. Bogomir Miro Hrabar, sicer domačin, ki je živel v Ljubljani. Njegovi poleti so vzbudili veliko zanimanje med domačini, in tako so se spletle tudi številne anekdote. Tak je bila recimo, da je nekoč pristal na njivi, kjer je še vedno rasel krompir, ki bi ga moral kmet sicer že davno pospraviti. Ko je zmajar zaoral med krompirjem, je lastnik njive takoj pridirjal z vilami in se seveda zelo razburil, ampak ker mu je letalec obljubil, za tisti čas, kar lepo vsoto denarja, ga je kmet na koncu pobaral: "Doktor Hrabar, kar še kdaj pristanite na moji njivi!"
Zmajarstvo je prišlo v naše kraje skupaj z nekaterimi drugim športi iz zahoda, in vse to se je združilo v Delta klubu, ob tem pa so nastali še trije centri v Ljubljani, Škofji Loki in v Cerknici, ki med samo niso bili povezani pove dolgoletni zmajar Andrej Mravlje. Ta pravi, da se je zmajarstvo začelo okrog leta 1975, zmaje so izdelovali po slikah iz knjig. Šolanje za letalce z zmaji se je začelo na Blokah, in ko so ti dobili dovolj izkušenj so šli letati na Racno goro. Tam so bili poleti visoki 300 metrov, let pa je trajal eno uro. Vendar pa so nekateri zmajarji radi tudi malo pretiravali in so svoje polete opisovali s podobno mero pretiravanja kot to velja za šale o ribičih, doda Mravlje.
Na Racni gori sta bili dve težji nesreči, tako je Stane Homar je postal tetraplegik, ostale nesreče pa so se na srečo končale le z zlomljenimi rokami, nogami, buškami in zvini. Zmajarji pa so pristajali tudi na vaških kurnikih, kozolcih in hišah, na veliko veselje domačinov.
Sicer pa nekih neposrednih povezav z jadralnim letalstvom, ki je bilo razvito na Blokah ni bilo pove Mravlje, čeprav so zmajarji letali tudi z gričkov in vzpetin v okolici Blok, recimo z Bradatke in podobo.
Zmaje so takrat popravljali kar na Racni gori. Zgodilo pa se je, da je moral kdo sesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, kjer je potem v nekdanji Metalki kupil potrebne "rezervne dele". Šlo je predvsem za cevi, žico in ostalo drobnarijo.
Zmajarstvu je sredi 90 let na Racni gori sledilo jadralno padalstvo, letal je tudi Adolf Košmrl. Kot doda, je bil prvi jadralni padalec na Racni gori, Andrej Šebenik, domačin, ki je navdušil tudi vse ostale. Vsi pa so se učili sami, sproti iz svojih napak. Začeli so prirejati tudi tekme, tako na občinski kot na državni ravni, ustanovili pa so tudi klub Race.
Zmajarstva in padalstva ne bi bilo brez jase na Racni gori. Adolf Košmrl iz Vrhnike pri Ložu, pove, da ima njegova družina v lasti ta del gore že od nekdaj , in da je jasa tam že od kar pomni. Po njegovem je najbrž nastala zaradi vetra, ki ne pusti, da bi tam kaj raslo. Prej je bila Racna gora gola, saj so tam pasli živino in ovce. Jaso pa je ročno kosil sovaščan. Seno so nato s pomočjo leskovih vej spravljali do poti in ga nato z vozovi prepeljali v dolino.
Z Racno goro je, poleg zmajev povezanih kar nekaj mitoloških bitij, Milena Ožbolt pove, da je bilo veliko različnih cupranc, ki so hodile po gori sem ter tja. To so trdili domačini, ki so na gori večkrat videli lučke. Pri tem pa so najbrž pozabili, da so v resnici z Racne gore hodili Polanci k maši in so si svetili z baklami-faglami. Na vrhu gore pa so zažigali cuprance.
Racno goro sestavljata apnenec in dolomitizirani apnenec. Nekoč so imeli domačini svoje travnike predvsem na dolomitni podlagi, saj je bila ta primerna za košnjo in pašništvo. Gozdne površine so krčili večinoma s požigalništvom in s pomočjo koz, ki so poskrbele, da se površine niso zarasle. Revirni gozdar Janez Antončič ocenjuje, da je industrializacija povzročila, da ljudje niso več kosili in pasli na Racni gori, zato se je ta začela zaraščati. Gozd se je približal hišam in zato prihajajo v vasi medvedi, in druga divjačina.
Na Racni gori živijo: jeleni, košute, medvedi, divji prašiči, divje mačke, risi, polhi, cel vrsta ptic, tudi divji petelin in gozdni jerebi. Rafael Mlakar, z Iga vasi, ga je bil letos, kljub svojim častitljivim 80 letom, že v vsaj 30-krat na Racni gori. ( Žal je Rafael Mlakar pred nekaj dnevi umrl).
Na Racni gori je veliko divjačine, ki se tu ne zadržuje ampak je gora le vmesna postaja na njihovih poteh, to so recimo risi in volkovi. Šakalov še ni, jih pa pričakujejo, saj so sledi že našli. Pa tudi Ljubljansko barje, kjer so šakali že stalni prebivalci ni tako daleč od Racne gore. Opazili so večkrat tudi gamse ali gošarje kot jih ponekod imenujejo.
Kako zelo pomembna je na Racni gori divjačina, kaže izročilo, saj so bili včasih zato v teh krajih zelo "aktivni" raubšici, ali nezakoniti lovci.
Brez polhanja v tisti krajih ne gre. Rafael Mlakar je povedal, da so na Racni gori polhali že od nekdaj. Zato izročila in zgodb o polhanju ne manjka. Posebej pa je bila že od nekdaj cenjena tako imenovana polšja mast, za hitrejše celjenje ran. Polšje kožuščke pa so kupovali različni posamezniki pa tudi trgovci.
Racna gora je naravna pregrada med Notranjsko in Dolenjsko in je pomemben vir lesa, za domačo porabo, in za industrijsko predelavo in prodajo.
Racna gora je tudi vir za največji vodotok v Loški dolini.
Največji problem pri gospodarjenju z gozdom na Racni gori so bile poti, pravi Janez Antončič. Problem so bile slabe ceste, in sedaj pospešeno delajo vlake, da lahko ljudje gozd obdelujejo. Žal z večjim številom cest prihaja v gozd vse več ljudi, ki se tam vozijo z različnimi prevoznimi sredstvi, kar vnaša nemir in prinaša onesnaževanje, zato bo treba to zakonsko urediti.
Naselij na Racni gori ni, v bližini je Knežja Njiva in v to pogorje sodijo »Zdolnje in Zgornje Polane«, pravi Milena Ožbolt. Naselja so na pobočjih Racne gore. Tak primer so recimo že omenjene Poljane-Polane, ki so nastale v času turških vpadov, zaradi njihov odmaknjenosti od glavnih ceste so jih drugi prebivalci in ravninskih predelov in okoličani zasmehovali. Očitali so jim, da imajo "smešno govorico" in podobno.
Ko imate toliko...
Je Pudobec srečal Poljanca, se pomenkujeta, pa pravi: "Zakaj pa vi na Poljanah snega v kopico ne denete, ko ga imate toliko! Ga boste stopili, pa boste imeli vodo, kadar bo suša!" Pravi Poljanec: "Bomo- takrat ko boste vi seno v vodi sušili!"
Poljanci imajo vsako zimo največ snega daleč naokoli, Pudobce in druge po dolini pa vsako pomlad voda zaliva in pudobski travniki so precej močvirnati tudi ko je drugod vse brez posebnosti...
/iz zapisov Milene Ožbolt/
Nad Zgornjimi Poljanami je cerkev sv. Andreja, ( svet Andri) ki je zelo stara. Na to cerkev so vezane številne zgodbe. Recimo Andrejeva stopinja.
Racna gora je najvišji vrh na vzhodni strani Loške doline, zato je vrh vedno buril duhove. Tam naj bi sežigali čarovnice in tam je tudi velik kup kamenja. Baje naj bi tam stal grad.
O gradu res ni nekih sledi je pa pogorje prepredeno z ostanek obrambne Rupnikove linije, ki so jo zgradili v času pred II. svetovno vojno. Po vojni so iz teh bunkerjev pobirali železje za obnovo požganih hiš in drugo opremo. Kup kamenja na vrhu Racne gore, pa je po najnovejših podatkih Milene Ožbolt ostanek skrivališč partizanskih družin, ki so se tja zatekle pred nasiljem italijanske vojske. Tam so imeli barake in latrino-poljsko stranišče, imenovano po Mussoliniju.
Tudi Racno goro je tako kot številna druga področja prizadel žled, in kako na to gleda revirni gozdar Janez Antončič. Kot ocenjuje, so 95% posledic žleda na njihovem področju že odstranili. Doda pa, da ima narava veliko moč in se bo obnovila sama, če ne prej v 40 letih, vendar pa smo ljudje preveč nestrpni in hočemo, da se to zgodi kar jutri. Ne samo z žledom in drugimi podobnimi ujmami, ljudje v krajih pod Racno goro se spopadajo tudi s poplavami.
Kakorkoli že, Racna gora vedno znova vabil v svoje zeleno naročje, in vsak dan, vsak letni čas ji nadene drugačno podobo.
Na začetku vsega stoji razmislek o hrani. O hrani, kot jo razumemo in uživamo danes, ko so živila zasužnjena v velikih trgovskih verigah. Ko sta sadje in zelenjava tako brezoblična, da stežka prepoznamo okuse mladosti; ko je meso tako polno rastnih hormonov, da naši otroci z lahkoto zabijejo žogo v koš; ko ni na trgovskih policah nobene prsti, nobenega vonja po naravi, po zrelosti, ali, bog ne daj, po gnitju. Naravo smo stisnili v črtno kodo in ni nam mar niti za na pol sužnjelastniško delovno silo, ki na poljih južne Italije pobira vaš paradižnik za en evro po košarici. O samooskrbi in posameznikih, ki vedo, kaj imajo na svojem krožniku, v oddaji Nedeljska reportaža.
V naslednjih minutah vas vabimo, da zaplešete. Obiskali smo plesni klub Zebra v Ljubljani, ki je edini plesni klub v Sloveniji, kjer ljudje z različnimi vrstami invalidnosti plešejo standardne in latinskoameriške plese na invalidskih vozičkih. Ali se paraples razlikuje od običajnega plesa, kakšne izzive in zadovoljstvo prinaša ter kakšni so uspehi naših paraplesalcev, boste izvedeli ob poslušanju današnje Nedeljske reportaže, ki jo je pripravila Petra Medved.
V nekdanji skupni državi Jugoslaviji so po letu 1948 začeli graditi bunkerje, ki bi jih ob napadu nanjo uporabili za zaščito takratnega zveznega in republiških političnih vodstev. V tistem času je namreč nastal tako imenovani informbirojevski spor med Titom in Stalinom. Podobno kot v drugih jugoslovanskih republikah so tudi v Sloveniji začeli graditi zaščitne objekte, ki bi jih uporabili tako politiki kot tudi vojska. Leta 1950 so najprej opredelili zaprto območje: Kočevska Reka, Gotenica in Škrilj, in takrat so že začeli graditi bunker v Gotenici, tri leta pozneje pa še bunker Škrilj. Projektant obeh objektov je bil inženir Matija Kodela, graditev obeh pa so končali konec leta 1957. Po letu 1991 je slovenska javnost prvič spoznala skrbno varovano skrivnost nekdanje Jugoslavije. Takrat so javnosti ob pomoči televizijskih kamer prvič pokazali bunker v Gotenici, bunker Škrilj pa je vse do leta 2017 ostajal skrivnost. Več o tem skrivnostnem bunkerju v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zima je čas, ki za malo in veliko divjad prinese številne izzive. Za živali je čas počitka, a na drugi strani čas intenzivnega iskanja hrane in boja za preživetje. Pri tem jim na pomoč priskočijo tudi lovci. V Nedeljski reportaži bomo predstavili skrb za divjad pozimi. Obiskali smo Lovsko družino Škofljica, kjer nas je sprejel Borut Bitenc, lovec z več kot 55-letnim stažem. Lovska družina Škofljica obstaja od leta 1946, trenutno ima 53 članov in skrbi za več kot sedem tisoč hektarov površin. To s seboj prinese tudi številne odgovornosti. Kakšno je delo lovcev pozimi, boste slišali v oddaji, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Čez nekaj dni bomo praznovali slovenski kulturni praznik. Kot vsako leto. In bomo ponosni na to »Visoko mašo« slovenske ustvarjalnosti ter počastitev vseh tistih več kot sto tisoč ustvarjalcev in zanesenjakov, ki se v Sloveniji poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo s katero od umetnosti ali pa s kulturo v ožjem pomenu besede. Proslave bodo in govori, o katerih bomo vsaj dan ali dva ur debatirali, če bo govornik na državni proslavi oster, tudi polemizirali. V Nedeljski reportaži se spustimo do neposrednih proizvajalcev. Do baze; do kulturnikov, ki so to, kar so, zaradi težko razložljivega hotenja. Ter so zategadelj najčistejši kulturni delavci na Slovenskem …Marko Radmilovič se posveča ustvarjalcu, ki je eden najeminentnejših predstavnikov naše kulture že več kot šest desetletij: Tonetu Partljiču.
Sándor Petőfi je bil sodobnik Franceta Prešerna, ki se je že kot dijak navdušil za literaturo in gledališče, svojo prvo pesem pa je objavil leta 1842. O njem vemo, da velja za največjega madžarskega lirika, da je sodeloval v revolucionarnem gibanju in leta 1849 v boju tudi umrl. Le malokdo pa ve, da je nekaj dni ali tednov svojega življenja preživel tudi v Mariboru, še manj pa, da je tam nastala tudi ena njegovih pesmi.
Ajdovska jama pri Nemški vasi leži na tako imenovanem otoku osamelega krasa, ki se razteza na površini, dolgi dobrih 10 in široki dobrih 6 kilometrov, na južnem obrobju Krškega hribovja. Gre za posebnost − tam so se namreč razvili kraški pojavi, od manjših kraških polj, dolin, med katerimi je najizrazitejša Podjama, kjer se odpirata dva vhoda v Ajdovsko jamo. To je prava vodna jama, nastala v krednih apnencih, ki jih prekrivajo mlajše kamenine in sedimenti. Jamo je oblikoval manjši vodni tok, to lahko opazimo med sprehodom skozi jamo, dolgo le slabih 140 metrov, pa vendar je največja na tistem območju. Poleg dveh vhodov ima v osrednjem delu večjo podzemsko dvorano, žal pa je nadaljevanje jame zasuto s podornim kamenjem. Kljub temu pa so jamarji spet našli vhod v aktiven vodni rov, pod jamo, kjer si obetajo pomembnih odkritij. Ajdovska jama pri Nemški vasi je namreč izjemna arheološka lokacija, kjer so odkrili ostanke jamskega medveda, neolitsko orodje in grobne površine iz obdobja bakrene dobe. Več pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Praznični jedilniki so za nami, pred nami pa izpolnitev novoletnih zaobljub. Shujšati, prenehati kaditi, več se gibati pri odraslih, pri mladih pa izboljšati ocene, se sproti učiti in mogoče tudi izboljšati svoje kuharske spretnosti. Pri tem jim lahko pomagajo babice in starši, različni tečaji, delavnice in spletno gradivo, gotovo pa imajo najboljše urjenje na kuharskih srednjih šolah. V začetku leta smo zato obiskali Srednjo šolo za gastronomijo in turizem Ljubljana in se dijakom pridružili pri kuhanju kosila. \n\n
Tokratna Nedeljska reportaža se bo v duhu praznika pomudila ob koledarju in uri. Nastajanje in izoblikovanje koledarja ima bogato in zanimivo zgodovino, nastajanje, uravnavanje in vzdrževanje merilcev časa pa je znanost in obrt hkrati.
V histeriji varovanja tradicije, ki je to državo zajela v zadnjih desetletjih, se je varuhom naše dediščine spotaknilo že na nižjih stopnicah. Dvorni etnologi so spisali na kopice knjig, folklorne skupine so odplesale na stotine plesov in turistična društva so pripravila na tisoče veselic, s prikazom starih običajev. Le redki so šli korak dalje. Le redki so ohranili materialno dediščino. Ker les gnije, kamen se kruši in temelji se ugrezajo. Stavbe ne poznajo teorije in raziskovalnih nalog. Stavbe ali stojijo ali propadejo! In stavbe je mogoče ohraniti tudi tako, da jih prenesemo v muzej - čisto poseben muzej, ki ga je Marko Radmilovič obiskal v Rogatcu.
Pred 61 leti so na Prevaljah začeli bralno značko, ki je prerastla v vseslovensko gibanje. O tem, kako ohranjati kulturo branja tudi v digitalnem svetu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži. Na Prevaljah pripravljajo muzej bralne značke in kraj z branjem res živi. Naši gosti: pisatelj Primož Suhodolčan, učiteljica Greta Jukič in župan Matic Tasič.
Ste že kdaj med sprehodom opazovali kamne? Se vprašali kakšno zgradbo imajo, kako so nastali in kaj nam lahko povedo o naši daljni preteklosti? Morda ste opazili tudi kakšen fosilni ostanek v naravnem kamnu? Ljubljanski grad je v geološkem pogledu zelo zanimiv, saj lahko tam najdemo veliko značilnih slovenskih kamnin, različne vrste fosilov in nekaj vrst tekstur – posebnih oblik v kamninah, ki so zanimive za razlago geološkega okolja, v katerem so nastale. V tokratni Nedeljski reportaži vas vabimo, da se z Matevžem Novakom z Geološkega zavoda Slovenije in novinarko Petro Medved odpravite na geološki sprehod na Ljubljanski grad.
Kog v ljutomersko-ormoških goricah v pozni jeseni razkriva svoje zaklade, pa tudi mladostno zagnanost mladih moči, ki so se oprijele dela v obnovljenem objektu, znanem kot Košárkina hiša. Kakšna je njena zgodba, zakaj se je obnova začela pri kleti in ne morda pri strehi? Kaj vas čaka, ko vas bo pot zanesla na Kog, izveste ob poslušanju Nedeljske reportaže.
Vino je znamenita slovenska ikona; res, da ima to pijačo večina narodov za svojo ikono, vendar Slovenci, kot po navadi, spet pretiravamo. Ljudsko blago, nacionalni ponos, lokalpatriotstvo, politične elite in bog ve, kaj še vse, smo ubogi pijači nakopali za vrat! Slovensko vinogradništvo pač je takšno, kot je; organizacijsko vpeto med vikendaše na eni strani in ogromne posocialistične kleti na drugi strani! Vmes so individualni pridelovalci in vampirski gostinci, vsi skupaj pa prepuščeni krutosti trga. Tudi slovenska vina so takšna, kot so: od vrhunske kakovosti prek industrijske pridelave vse do v tujini težko razumljenih posebnosti, se tke naš vinski svod. O vinu bo na martinovo nedeljo tekla beseda tudi v Nedeljski reportaži. Pripravil jo je Marko Radmilovič.
Ura je mehanska naprava, ki kaže čas. Je eden izmed najstarejših človekovih izumov, saj prve omembe sončne ure zasledimo že leta 742 pred našim štetjem. Skozi razvoj in čas so sestopile s stolpov in zvonikov in svoje mesto našle tudi na zapestjih. Danes vrhunec urarske industrije predstavljajo mehanske ročne ure prestižnih znamk. To so ure, katerih cene – zaradi načina izdelave, mehanizmov in komplikacij – lahko dosežejo vrtoglave zneske. Ob tem pa tistim, ki jih nosijo, kot bomo izvedeli v današnji Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, ne pomenijo le časomera, ampak mnogo več. A kljub vrhuncu urarske obrti, ki jih predstavljajo prestižne mehanske ročne ure, je zanje treba ustrezno poskrbeti in jih vzdrževati, kdaj tudi popraviti. Sprehodimo se torej skozi urarsko delavnico.
Zgodovina rudarjenja na Slovenskem ima zelo bogato in dolgo tradicijo. Poleg zelo znanih rudarskih središč, od Idrije do revirjev in recimo Velenja, je tu še vrsta manjših krajev, v katerih so nekoč rudarili. Eden takih je tudi Črna pri Kamniku. Najdišča v Črni ležijo severovzhodno od Kamnika, dobre tri kilometre vzhodno od vasi Stahovica, v dolini Črne ob potoku s tem imenom. Dostopna so po cesti, ki iz Kamnika skozi Črnivec vodi proti Gornjemu Gradu. Najdišče je bilo znano po pridobivanju kaolina, zato je dobilo ime Rudnik kaolina Črna. Vendar je bil kaolin le trgovsko ime, saj prevladuje glineni mineral illit. Tega so pridobivali le v dolini Črne, drugje so rudišča samo raziskovali. Več o razvoju in usodi rudnika kaolina Črna pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Med gradniki naroda in državnosti sta gotovo znanje in tudi univerza. Da je bila ta leta 1919 ustanovljena v Ljubljani, je bil velikanski korak naprej pri vzpostavljanju slovenske identitete. Predtem je bil več kot pol tisočletja politično, duhovno in kulturno središče slovenskih dežel, vključenih v habsburško monarhijo, Dunaj. Na dunajski univerzi je v letih od 1848 do 1918, ko je habsburška monarhija razpadla, študiralo tudi 1897 študentov iz Kranjske. Ključno finančno pomoč jim je dajala predvsem Knafljeva ustanova, ki deluje še danes. Ustanovljena je bila sicer že dosti prej – leta 1676. Pridih s kranjskega, slovenskega ozemlja torej, je najti marsikje na Dunaju, pojasnjuje kurator Knafljeve ustanove Anton Levstek. Na to spominjajo spominske plošče, doprsni kipi, seznama zaslužnih profesorjev in rektorjev na dunajski univerzi, ki so bili doma prav s Kranjskega, ter številne arhitekturne znamenitosti in drugi kulturni spomeniki.
Bela kavka, Gosjenog, Ložinka, Vranek, Zagajec in Zelenika je nekaj imen starih sort vinske trte, ki so se skoraj po čudežu ohranile do današnjih dni. Kje jih najti in zakaj je to, kar je bilo zadnjih nekaj generacij v največji meri pozabljeno, spet pomembno, bomo izvedeli v družbi raziskovalcev s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
V Nedeljski reportaži gremo danes po sledeh zgodbe, ki je v preteklih mesecih kar dobro razburkala del laične in precej večji del strokovne javnosti. Ob obnovi samostanskega kompleksa v Žičah so na novo ostrešili tudi ruševine cerkve sv. Janeza Krstnika. Samostanski kompleks je obiskal Marko Radmilovič.
Slovenske gorice niso samo največje slovensko gričevje, sestavljeno iz sedimentnih kamenin, ki niso nič drugega kot usedline že davno izginulega panonskega morja, ampak so tudi veliko več. Ta valovita pokrajina med avstrijsko in hrvaško mejo je omejena z rekama Muro in Dravo. Tu gojijo izvrstna vina, tu so gradovi, jezera, dobri ljudje in naravne znamenitosti, ki jim ni para. To so slatine, mineralni izviri in mofete, za katere najbrž še niste slišali. Mofeta je naravni izvir, ki se na površju vidi kot reža ali kroglasta odprtina v tleh, iz katere izhajajo plini, največkrat hladen in skorajda čist ogljikov dioksid. Navadno je ta suha oziroma je njena kotanja zapolnjena le z deževnico, in vodna gladina živahno brbota, ko plin prehaja iz vode v ozračje. V Sloveniji so mofete predvsem na območju Slovenskih goric, v vzhodnem, panonskem delu države. V svetu pogosto kažejo na aktivno ognjeniško delovanje, ki ga v Sloveniji ni več, zato so bolj posledica dobrih 30 kilometrov globokih prepustnih con, ki segajo v zemljino skorjo. Mofete, slatine in mineralni izvir bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov