Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zmajarsko vzletišče
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora - Racna gora.
Gozdu, ki vse bolj prerašča pobočja, kljubujejo le še redke košenice, med njimi tudi jasa na zahodnem pobočju, ki jo za vzletišče radi uporabljajo jadralni padalci in zmajarji, tako so med drugim zapisali na straneh javnega zavoda za kulturo, turizem in medgeneracijsko sodelovanje Snežnik.
Na vzhodni strani Loške doline, nad izviri Velikega Obrha se bohoti Racna gora. Ta je danes poraščena z gozdom, le sredi pobočja je ostala ena sama večja jasa. Zanimivo pa je, da ljudsko izročilo navaja Racno goro kot domovanje zmaja-ltuarn, na vrhu naj bi stal tudi grad.
Sicer pa je ta gora domovanje ali le prehod za številne žival, med njimi tudi za medveda. V ljudskem izročilu pa so z njo povezni številni strahovi in bajeslovna bitja.
Milena Ožbolt z Markovca pravi, da so vsaj tri inačice izvora imena. Prva je, da so zaradi poplav iz lukenj na Racni gori letale race, druga varianta, da so race iz Racne gore prihajale k vodi. Kraševčev ata ji je pa nekoč povedal, da so od tam letale race. Ena od štorij je tudi, da naj bi nekoč tam na drevju rasle race. Je pa gora nastala ko je bil še zmaj v Mrzli jami. Imel je sedem glav. Ljudje, ki so pršili v te kraje so se naselili na ravno polje, ki pa je bilo polno skal in kamenja, tu pa je bil še zmaj, ki so se ga vsi bali. Nato pa se je našel nek pogumen mož in je ljudi tako ohrabril, da so zmaja ugnali. Odsekali so mu šest glav, in ko naj bi padla še sedma, je zmaj začel prositi za življenje. V zameno pa naj bi očistil polje skalovja, in res ga je nato znosil na Racno goro.
Zmaji na Racni gori niso naključje, jasa, ki smo jo že večkrat omenili je spodbudila tudi prve letalce z zmaji, zmajarje, ki so sredi 70-let prejšnjega stoletja začeli tam letati. Prvi je bil dr. Bogomir Miro Hrabar, sicer domačin, ki je živel v Ljubljani. Njegovi poleti so vzbudili veliko zanimanje med domačini, in tako so se spletle tudi številne anekdote. Tak je bila recimo, da je nekoč pristal na njivi, kjer je še vedno rasel krompir, ki bi ga moral kmet sicer že davno pospraviti. Ko je zmajar zaoral med krompirjem, je lastnik njive takoj pridirjal z vilami in se seveda zelo razburil, ampak ker mu je letalec obljubil, za tisti čas, kar lepo vsoto denarja, ga je kmet na koncu pobaral: "Doktor Hrabar, kar še kdaj pristanite na moji njivi!"
Zmajarstvo je prišlo v naše kraje skupaj z nekaterimi drugim športi iz zahoda, in vse to se je združilo v Delta klubu, ob tem pa so nastali še trije centri v Ljubljani, Škofji Loki in v Cerknici, ki med samo niso bili povezani pove dolgoletni zmajar Andrej Mravlje. Ta pravi, da se je zmajarstvo začelo okrog leta 1975, zmaje so izdelovali po slikah iz knjig. Šolanje za letalce z zmaji se je začelo na Blokah, in ko so ti dobili dovolj izkušenj so šli letati na Racno goro. Tam so bili poleti visoki 300 metrov, let pa je trajal eno uro. Vendar pa so nekateri zmajarji radi tudi malo pretiravali in so svoje polete opisovali s podobno mero pretiravanja kot to velja za šale o ribičih, doda Mravlje.
Na Racni gori sta bili dve težji nesreči, tako je Stane Homar je postal tetraplegik, ostale nesreče pa so se na srečo končale le z zlomljenimi rokami, nogami, buškami in zvini. Zmajarji pa so pristajali tudi na vaških kurnikih, kozolcih in hišah, na veliko veselje domačinov.
Sicer pa nekih neposrednih povezav z jadralnim letalstvom, ki je bilo razvito na Blokah ni bilo pove Mravlje, čeprav so zmajarji letali tudi z gričkov in vzpetin v okolici Blok, recimo z Bradatke in podobo.
Zmaje so takrat popravljali kar na Racni gori. Zgodilo pa se je, da je moral kdo sesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, kjer je potem v nekdanji Metalki kupil potrebne "rezervne dele". Šlo je predvsem za cevi, žico in ostalo drobnarijo.
Zmajarstvu je sredi 90 let na Racni gori sledilo jadralno padalstvo, letal je tudi Adolf Košmrl. Kot doda, je bil prvi jadralni padalec na Racni gori, Andrej Šebenik, domačin, ki je navdušil tudi vse ostale. Vsi pa so se učili sami, sproti iz svojih napak. Začeli so prirejati tudi tekme, tako na občinski kot na državni ravni, ustanovili pa so tudi klub Race.
Zmajarstva in padalstva ne bi bilo brez jase na Racni gori. Adolf Košmrl iz Vrhnike pri Ložu, pove, da ima njegova družina v lasti ta del gore že od nekdaj , in da je jasa tam že od kar pomni. Po njegovem je najbrž nastala zaradi vetra, ki ne pusti, da bi tam kaj raslo. Prej je bila Racna gora gola, saj so tam pasli živino in ovce. Jaso pa je ročno kosil sovaščan. Seno so nato s pomočjo leskovih vej spravljali do poti in ga nato z vozovi prepeljali v dolino.
Z Racno goro je, poleg zmajev povezanih kar nekaj mitoloških bitij, Milena Ožbolt pove, da je bilo veliko različnih cupranc, ki so hodile po gori sem ter tja. To so trdili domačini, ki so na gori večkrat videli lučke. Pri tem pa so najbrž pozabili, da so v resnici z Racne gore hodili Polanci k maši in so si svetili z baklami-faglami. Na vrhu gore pa so zažigali cuprance.
Racno goro sestavljata apnenec in dolomitizirani apnenec. Nekoč so imeli domačini svoje travnike predvsem na dolomitni podlagi, saj je bila ta primerna za košnjo in pašništvo. Gozdne površine so krčili večinoma s požigalništvom in s pomočjo koz, ki so poskrbele, da se površine niso zarasle. Revirni gozdar Janez Antončič ocenjuje, da je industrializacija povzročila, da ljudje niso več kosili in pasli na Racni gori, zato se je ta začela zaraščati. Gozd se je približal hišam in zato prihajajo v vasi medvedi, in druga divjačina.
Na Racni gori živijo: jeleni, košute, medvedi, divji prašiči, divje mačke, risi, polhi, cel vrsta ptic, tudi divji petelin in gozdni jerebi. Rafael Mlakar, z Iga vasi, ga je bil letos, kljub svojim častitljivim 80 letom, že v vsaj 30-krat na Racni gori. ( Žal je Rafael Mlakar pred nekaj dnevi umrl).
Na Racni gori je veliko divjačine, ki se tu ne zadržuje ampak je gora le vmesna postaja na njihovih poteh, to so recimo risi in volkovi. Šakalov še ni, jih pa pričakujejo, saj so sledi že našli. Pa tudi Ljubljansko barje, kjer so šakali že stalni prebivalci ni tako daleč od Racne gore. Opazili so večkrat tudi gamse ali gošarje kot jih ponekod imenujejo.
Kako zelo pomembna je na Racni gori divjačina, kaže izročilo, saj so bili včasih zato v teh krajih zelo "aktivni" raubšici, ali nezakoniti lovci.
Brez polhanja v tisti krajih ne gre. Rafael Mlakar je povedal, da so na Racni gori polhali že od nekdaj. Zato izročila in zgodb o polhanju ne manjka. Posebej pa je bila že od nekdaj cenjena tako imenovana polšja mast, za hitrejše celjenje ran. Polšje kožuščke pa so kupovali različni posamezniki pa tudi trgovci.
Racna gora je naravna pregrada med Notranjsko in Dolenjsko in je pomemben vir lesa, za domačo porabo, in za industrijsko predelavo in prodajo.
Racna gora je tudi vir za največji vodotok v Loški dolini.
Največji problem pri gospodarjenju z gozdom na Racni gori so bile poti, pravi Janez Antončič. Problem so bile slabe ceste, in sedaj pospešeno delajo vlake, da lahko ljudje gozd obdelujejo. Žal z večjim številom cest prihaja v gozd vse več ljudi, ki se tam vozijo z različnimi prevoznimi sredstvi, kar vnaša nemir in prinaša onesnaževanje, zato bo treba to zakonsko urediti.
Naselij na Racni gori ni, v bližini je Knežja Njiva in v to pogorje sodijo »Zdolnje in Zgornje Polane«, pravi Milena Ožbolt. Naselja so na pobočjih Racne gore. Tak primer so recimo že omenjene Poljane-Polane, ki so nastale v času turških vpadov, zaradi njihov odmaknjenosti od glavnih ceste so jih drugi prebivalci in ravninskih predelov in okoličani zasmehovali. Očitali so jim, da imajo "smešno govorico" in podobno.
Ko imate toliko...
Je Pudobec srečal Poljanca, se pomenkujeta, pa pravi: "Zakaj pa vi na Poljanah snega v kopico ne denete, ko ga imate toliko! Ga boste stopili, pa boste imeli vodo, kadar bo suša!" Pravi Poljanec: "Bomo- takrat ko boste vi seno v vodi sušili!"
Poljanci imajo vsako zimo največ snega daleč naokoli, Pudobce in druge po dolini pa vsako pomlad voda zaliva in pudobski travniki so precej močvirnati tudi ko je drugod vse brez posebnosti...
/iz zapisov Milene Ožbolt/
Nad Zgornjimi Poljanami je cerkev sv. Andreja, ( svet Andri) ki je zelo stara. Na to cerkev so vezane številne zgodbe. Recimo Andrejeva stopinja.
Racna gora je najvišji vrh na vzhodni strani Loške doline, zato je vrh vedno buril duhove. Tam naj bi sežigali čarovnice in tam je tudi velik kup kamenja. Baje naj bi tam stal grad.
O gradu res ni nekih sledi je pa pogorje prepredeno z ostanek obrambne Rupnikove linije, ki so jo zgradili v času pred II. svetovno vojno. Po vojni so iz teh bunkerjev pobirali železje za obnovo požganih hiš in drugo opremo. Kup kamenja na vrhu Racne gore, pa je po najnovejših podatkih Milene Ožbolt ostanek skrivališč partizanskih družin, ki so se tja zatekle pred nasiljem italijanske vojske. Tam so imeli barake in latrino-poljsko stranišče, imenovano po Mussoliniju.
Tudi Racno goro je tako kot številna druga področja prizadel žled, in kako na to gleda revirni gozdar Janez Antončič. Kot ocenjuje, so 95% posledic žleda na njihovem področju že odstranili. Doda pa, da ima narava veliko moč in se bo obnovila sama, če ne prej v 40 letih, vendar pa smo ljudje preveč nestrpni in hočemo, da se to zgodi kar jutri. Ne samo z žledom in drugimi podobnimi ujmami, ljudje v krajih pod Racno goro se spopadajo tudi s poplavami.
Kakorkoli že, Racna gora vedno znova vabil v svoje zeleno naročje, in vsak dan, vsak letni čas ji nadene drugačno podobo.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zmajarsko vzletišče
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora - Racna gora.
Gozdu, ki vse bolj prerašča pobočja, kljubujejo le še redke košenice, med njimi tudi jasa na zahodnem pobočju, ki jo za vzletišče radi uporabljajo jadralni padalci in zmajarji, tako so med drugim zapisali na straneh javnega zavoda za kulturo, turizem in medgeneracijsko sodelovanje Snežnik.
Na vzhodni strani Loške doline, nad izviri Velikega Obrha se bohoti Racna gora. Ta je danes poraščena z gozdom, le sredi pobočja je ostala ena sama večja jasa. Zanimivo pa je, da ljudsko izročilo navaja Racno goro kot domovanje zmaja-ltuarn, na vrhu naj bi stal tudi grad.
Sicer pa je ta gora domovanje ali le prehod za številne žival, med njimi tudi za medveda. V ljudskem izročilu pa so z njo povezni številni strahovi in bajeslovna bitja.
Milena Ožbolt z Markovca pravi, da so vsaj tri inačice izvora imena. Prva je, da so zaradi poplav iz lukenj na Racni gori letale race, druga varianta, da so race iz Racne gore prihajale k vodi. Kraševčev ata ji je pa nekoč povedal, da so od tam letale race. Ena od štorij je tudi, da naj bi nekoč tam na drevju rasle race. Je pa gora nastala ko je bil še zmaj v Mrzli jami. Imel je sedem glav. Ljudje, ki so pršili v te kraje so se naselili na ravno polje, ki pa je bilo polno skal in kamenja, tu pa je bil še zmaj, ki so se ga vsi bali. Nato pa se je našel nek pogumen mož in je ljudi tako ohrabril, da so zmaja ugnali. Odsekali so mu šest glav, in ko naj bi padla še sedma, je zmaj začel prositi za življenje. V zameno pa naj bi očistil polje skalovja, in res ga je nato znosil na Racno goro.
Zmaji na Racni gori niso naključje, jasa, ki smo jo že večkrat omenili je spodbudila tudi prve letalce z zmaji, zmajarje, ki so sredi 70-let prejšnjega stoletja začeli tam letati. Prvi je bil dr. Bogomir Miro Hrabar, sicer domačin, ki je živel v Ljubljani. Njegovi poleti so vzbudili veliko zanimanje med domačini, in tako so se spletle tudi številne anekdote. Tak je bila recimo, da je nekoč pristal na njivi, kjer je še vedno rasel krompir, ki bi ga moral kmet sicer že davno pospraviti. Ko je zmajar zaoral med krompirjem, je lastnik njive takoj pridirjal z vilami in se seveda zelo razburil, ampak ker mu je letalec obljubil, za tisti čas, kar lepo vsoto denarja, ga je kmet na koncu pobaral: "Doktor Hrabar, kar še kdaj pristanite na moji njivi!"
Zmajarstvo je prišlo v naše kraje skupaj z nekaterimi drugim športi iz zahoda, in vse to se je združilo v Delta klubu, ob tem pa so nastali še trije centri v Ljubljani, Škofji Loki in v Cerknici, ki med samo niso bili povezani pove dolgoletni zmajar Andrej Mravlje. Ta pravi, da se je zmajarstvo začelo okrog leta 1975, zmaje so izdelovali po slikah iz knjig. Šolanje za letalce z zmaji se je začelo na Blokah, in ko so ti dobili dovolj izkušenj so šli letati na Racno goro. Tam so bili poleti visoki 300 metrov, let pa je trajal eno uro. Vendar pa so nekateri zmajarji radi tudi malo pretiravali in so svoje polete opisovali s podobno mero pretiravanja kot to velja za šale o ribičih, doda Mravlje.
Na Racni gori sta bili dve težji nesreči, tako je Stane Homar je postal tetraplegik, ostale nesreče pa so se na srečo končale le z zlomljenimi rokami, nogami, buškami in zvini. Zmajarji pa so pristajali tudi na vaških kurnikih, kozolcih in hišah, na veliko veselje domačinov.
Sicer pa nekih neposrednih povezav z jadralnim letalstvom, ki je bilo razvito na Blokah ni bilo pove Mravlje, čeprav so zmajarji letali tudi z gričkov in vzpetin v okolici Blok, recimo z Bradatke in podobo.
Zmaje so takrat popravljali kar na Racni gori. Zgodilo pa se je, da je moral kdo sesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, kjer je potem v nekdanji Metalki kupil potrebne "rezervne dele". Šlo je predvsem za cevi, žico in ostalo drobnarijo.
Zmajarstvu je sredi 90 let na Racni gori sledilo jadralno padalstvo, letal je tudi Adolf Košmrl. Kot doda, je bil prvi jadralni padalec na Racni gori, Andrej Šebenik, domačin, ki je navdušil tudi vse ostale. Vsi pa so se učili sami, sproti iz svojih napak. Začeli so prirejati tudi tekme, tako na občinski kot na državni ravni, ustanovili pa so tudi klub Race.
Zmajarstva in padalstva ne bi bilo brez jase na Racni gori. Adolf Košmrl iz Vrhnike pri Ložu, pove, da ima njegova družina v lasti ta del gore že od nekdaj , in da je jasa tam že od kar pomni. Po njegovem je najbrž nastala zaradi vetra, ki ne pusti, da bi tam kaj raslo. Prej je bila Racna gora gola, saj so tam pasli živino in ovce. Jaso pa je ročno kosil sovaščan. Seno so nato s pomočjo leskovih vej spravljali do poti in ga nato z vozovi prepeljali v dolino.
Z Racno goro je, poleg zmajev povezanih kar nekaj mitoloških bitij, Milena Ožbolt pove, da je bilo veliko različnih cupranc, ki so hodile po gori sem ter tja. To so trdili domačini, ki so na gori večkrat videli lučke. Pri tem pa so najbrž pozabili, da so v resnici z Racne gore hodili Polanci k maši in so si svetili z baklami-faglami. Na vrhu gore pa so zažigali cuprance.
Racno goro sestavljata apnenec in dolomitizirani apnenec. Nekoč so imeli domačini svoje travnike predvsem na dolomitni podlagi, saj je bila ta primerna za košnjo in pašništvo. Gozdne površine so krčili večinoma s požigalništvom in s pomočjo koz, ki so poskrbele, da se površine niso zarasle. Revirni gozdar Janez Antončič ocenjuje, da je industrializacija povzročila, da ljudje niso več kosili in pasli na Racni gori, zato se je ta začela zaraščati. Gozd se je približal hišam in zato prihajajo v vasi medvedi, in druga divjačina.
Na Racni gori živijo: jeleni, košute, medvedi, divji prašiči, divje mačke, risi, polhi, cel vrsta ptic, tudi divji petelin in gozdni jerebi. Rafael Mlakar, z Iga vasi, ga je bil letos, kljub svojim častitljivim 80 letom, že v vsaj 30-krat na Racni gori. ( Žal je Rafael Mlakar pred nekaj dnevi umrl).
Na Racni gori je veliko divjačine, ki se tu ne zadržuje ampak je gora le vmesna postaja na njihovih poteh, to so recimo risi in volkovi. Šakalov še ni, jih pa pričakujejo, saj so sledi že našli. Pa tudi Ljubljansko barje, kjer so šakali že stalni prebivalci ni tako daleč od Racne gore. Opazili so večkrat tudi gamse ali gošarje kot jih ponekod imenujejo.
Kako zelo pomembna je na Racni gori divjačina, kaže izročilo, saj so bili včasih zato v teh krajih zelo "aktivni" raubšici, ali nezakoniti lovci.
Brez polhanja v tisti krajih ne gre. Rafael Mlakar je povedal, da so na Racni gori polhali že od nekdaj. Zato izročila in zgodb o polhanju ne manjka. Posebej pa je bila že od nekdaj cenjena tako imenovana polšja mast, za hitrejše celjenje ran. Polšje kožuščke pa so kupovali različni posamezniki pa tudi trgovci.
Racna gora je naravna pregrada med Notranjsko in Dolenjsko in je pomemben vir lesa, za domačo porabo, in za industrijsko predelavo in prodajo.
Racna gora je tudi vir za največji vodotok v Loški dolini.
Največji problem pri gospodarjenju z gozdom na Racni gori so bile poti, pravi Janez Antončič. Problem so bile slabe ceste, in sedaj pospešeno delajo vlake, da lahko ljudje gozd obdelujejo. Žal z večjim številom cest prihaja v gozd vse več ljudi, ki se tam vozijo z različnimi prevoznimi sredstvi, kar vnaša nemir in prinaša onesnaževanje, zato bo treba to zakonsko urediti.
Naselij na Racni gori ni, v bližini je Knežja Njiva in v to pogorje sodijo »Zdolnje in Zgornje Polane«, pravi Milena Ožbolt. Naselja so na pobočjih Racne gore. Tak primer so recimo že omenjene Poljane-Polane, ki so nastale v času turških vpadov, zaradi njihov odmaknjenosti od glavnih ceste so jih drugi prebivalci in ravninskih predelov in okoličani zasmehovali. Očitali so jim, da imajo "smešno govorico" in podobno.
Ko imate toliko...
Je Pudobec srečal Poljanca, se pomenkujeta, pa pravi: "Zakaj pa vi na Poljanah snega v kopico ne denete, ko ga imate toliko! Ga boste stopili, pa boste imeli vodo, kadar bo suša!" Pravi Poljanec: "Bomo- takrat ko boste vi seno v vodi sušili!"
Poljanci imajo vsako zimo največ snega daleč naokoli, Pudobce in druge po dolini pa vsako pomlad voda zaliva in pudobski travniki so precej močvirnati tudi ko je drugod vse brez posebnosti...
/iz zapisov Milene Ožbolt/
Nad Zgornjimi Poljanami je cerkev sv. Andreja, ( svet Andri) ki je zelo stara. Na to cerkev so vezane številne zgodbe. Recimo Andrejeva stopinja.
Racna gora je najvišji vrh na vzhodni strani Loške doline, zato je vrh vedno buril duhove. Tam naj bi sežigali čarovnice in tam je tudi velik kup kamenja. Baje naj bi tam stal grad.
O gradu res ni nekih sledi je pa pogorje prepredeno z ostanek obrambne Rupnikove linije, ki so jo zgradili v času pred II. svetovno vojno. Po vojni so iz teh bunkerjev pobirali železje za obnovo požganih hiš in drugo opremo. Kup kamenja na vrhu Racne gore, pa je po najnovejših podatkih Milene Ožbolt ostanek skrivališč partizanskih družin, ki so se tja zatekle pred nasiljem italijanske vojske. Tam so imeli barake in latrino-poljsko stranišče, imenovano po Mussoliniju.
Tudi Racno goro je tako kot številna druga področja prizadel žled, in kako na to gleda revirni gozdar Janez Antončič. Kot ocenjuje, so 95% posledic žleda na njihovem področju že odstranili. Doda pa, da ima narava veliko moč in se bo obnovila sama, če ne prej v 40 letih, vendar pa smo ljudje preveč nestrpni in hočemo, da se to zgodi kar jutri. Ne samo z žledom in drugimi podobnimi ujmami, ljudje v krajih pod Racno goro se spopadajo tudi s poplavami.
Kakorkoli že, Racna gora vedno znova vabil v svoje zeleno naročje, in vsak dan, vsak letni čas ji nadene drugačno podobo.
Po Nedeljsko reportažo se tokrat odpravljamo k našim kolegom na radio Maribor. In še k mnogim drugim ustvarjalcem, ki so se združili okoli projekta »Štajerski argo«! Prvič pa na nacionalni ravni v tokratni Nedeljski reportaži tudi razkrivamo osebo, ki se je kar štiri leta uspešno skrivala za enkratnim slovarjem mariborskega in na splošno štajerskega izrazoslovja. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Naslednje pol ure vas v Nedeljski reportaži vabimo, da se razgibate. Začeti dan z gibanjem pomeni, da dobro vplivate na svoje zdravje, razlagajo v Društvu Šola zdravja, v katerem organizirajo jutranjo telovadbo, imenovano 1000 gibov, že v 90 občinah po Sloveniji. Z vadbo skrbijo za ohranjanje in izboljšanje zdravja udeležencev, predvsem starejših. Njihovi udeleženci vadijo v skupinah vsako jutro in v vsakem vremenu, 30 minut. Jutranji telovadbi v ljubljanskem Tivoliju se je pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V tokratni Nedeljski reportaži vas bomo odpeljali na Gorenjsko, na kamniti vrh pod Stolom, ki ni zanimiv le za pohodnike, temveč tudi za ljubitelje zgodovine. Potovali torej ne bomo le po zemljevidu, temveč tudi v času in se preselili 1.500 let ali še več v preteklost. Vabljeni na Ajdno, pomembno arheološko najdišče v Sloveniji, ki leži nad Žirovnico na tisoč metrih nadmorske višine …
Nedeljska reportaža se bo tokrat vzpela k svetemu Miklavžu na Goro, na vzpetino nad Tuhinjsko dolino, ki je skriti biser za izletnike in ljubitelje kulturne dediščine. Sveti Miklavž skozi vse leto pripoveduje zgodbe, ki jih je skril v vsak kotiček svoje gore - naj gre za zidove protiturškega tabora, pisano poslikani cerkveni strop, etnološke zanimivosti stare mežnarske domačije ali pa za prečudovite razglede.
Zadnje tedne in mesece iz dežel na balkanskem polotoku ponovno prihajajo vznemirljive novice. Prostore nekdanje skupne države politika po novem imenuje »Države zahodnega Balkana«, novinarstvo uporablja izraz »regija,« nostalgiki pa jih še kar kličejo za »bivšo Jugoslavijo!« Nekoliko manj je oglaševano, da mnogo Slovencev, ali pač prebivalcev Slovenije, vsako leto obišče države južno od Kolpe. Ne le obal Jadranskega morja, temveč tudi notranjost. Ali kot turisti ali PA se vračajo v svoje rojstne kraje. Med vso to pisano množico, ki se poleti poti na balkanskih mejah, se je letošnjega avgusta znašel tudi Marko Radmilovič. Svoja doživetja in vtise je popisal v tokratni Nedeljski reportaži
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem. Poslušali bomo ponovitev oddaje.
Družina Pahernik in sonaravno gospodarjenje z gozdom v radeljski enoti Koroškega pokrajinskega muzeja Dobrih 500 hektarjev gozdov, ki so bili nekoč v lasti inženirja Franja Pahernika (1882–1976), pionirja sonaravnega gozdarstva na Slovenskem, danes občudujejo strokovnjaki od blizu in daleč. Njihovo povezanost z družino Pahernik bomo v tokratni Nedeljski reportaži spoznavali na terenu in v enoti Koroškega pokrajinskega muzeja v Radljah ob Dravi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Nedeljska reportaža se je tokrat ustavila v Podsmreki pri Velikih Laščah in obiskala staro, s slamo krito kaščo na domačiji, kjer se je rodil pisatelj, pesnik in dramatik Josip Stritar. Kašča danes še vedno služi svojemu osnovnemu namenu, z zbirko starega kmečkega orodja pa je tudi pomnik lokalne kulturne dediščine. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Sveta Trojica v Slovenskih goricah je celo med vsemi čudesi, polnimi v slovenskih krajih, poseben trg. Čudes se tam gori kar tre: od energijskega parka do Cankarjevega bivališča prek poti sv. Martina. Predvsem pa so ponosni na prekrasno romarsko cerkev sv. Trojice, ki je eden najlepših primerov baročne arhitekture v naših krajih. Daleč vidno svetišče se ponaša, kar je velika posebnost, kar s tremi zvoniki. In o teh zvonikih bo tekla beseda v Nedeljski reportaži, ki jo je z naslovom Zgodba o odsluženem zvoniku pripravil Marko Radmilovič.
Oblačila slavnih so od nekdaj pravi magnet za vse, ki se hočejo poistovetiti z občudovanja vrednimi vzorniki, pa naj bo iz sveta zabavne industrije, politike, umetnosti in še česa. Zanimiva je zgodba o usodi uniforme, ki naj bi pripadala nekdanjemu avstro-ogrskemu cesarju Francu Jožefu Prvemu in jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Nanjo so naleteli po naključju. Ob pripravah na odprtje velike razstave Znameniti Slovenci in njihova odlikovanja sta dr. Pavel Car, nekdanji direktor Narodnega muzeja Slovenije, in Marko Ličina iz Muzeja novejše zgodovine odšla v Pokrajinski muzej v Maribor. Tam sta v depoju opazila uniformo, ki je bila del razstave v Mariboru in so jo mariborski muzealci hoteli vrniti v Narodni muzej Slovenije. In tu se začne zgodba razpletati, prisluhnite ji v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Tokratna Nedeljska reportaža sestavlja čudovite podobe iz živopisanih kamenčkov in keramike. V svojo delavnico v Mozirju jo je povabila mojstrica mozaika, Mojca Černivšek. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Slovenija ima kar nekaj zelo znameniti termalnih vrelcev, ki slovijo širom sveta. Polege teh pa je tudi kar nekaj malo manj znanih izvirov, ki jih ljudje imenujejo toplice zaradi tople vode in zdravilnosti, kot sami radi rečejo. Ene takih so Klunove toplice v Bušeči vasi. Tu je izvir, ki ima celo leto stalno temperaturo 27 stopinj Celzija. Nastanek toplic je povezan z grofom Aleksandrom Auerspergom, lastnikom gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Jamo z vrelcem je kupil leta 1811, pet let po rojstvu prvorojenca, Antona Aleksandra – Anastasiusa Grüna/Anastazija Zelenca, nemškega pesnika in politika. Nad toplim vrelcem je dal leta 1816 zgraditi kopališče, ki deluje še danes. Zemljišče s toplicami je od Auerspergov kupil Matija Kodrič in ga nato leta 1923 prepisal za doto hčeri Tereziji, poročeni z Ivanom Klunom iz Ribnice. Tako so toplice, ki so še vedno v lasti omenjene družine, dobile današnje ime. Več o Klunovih toplicah pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjeveške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič.
Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo prek razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.
Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punkvskih skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega veliko dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in prigodami uporniške generacije. .
Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Kljub temu, da ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, kjer so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe pa so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje cvetna nedelja. Ta praznik, zunaj verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva veljavo: predvsem pa ga zadnja desetletja zaznamujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Neveljaven email naslov