Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Koroška že tako dolgo čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in čez vse ovire, ki se vedno znova pojavljajo in to območje silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred dobrimi desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo vse od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. Šli smo po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno pomembnejša tržna niša in Koroško poleg športnikov in kakovostnega lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
Paradoks. Slovenija je pregovorno majhna, Koroška pa je za večino – tako daleč. To občutijo predvsem tisti, ki tam živijo. A to jih ni ustavilo in jih, kot je videti, tudi ne bo. Še več, zaradi njih Koroško in posledično Slovenijo spoznavajo ljudje, ki za malo državico izpod Alp sicer najbrž ne bi nikoli slišali. Kaj šele obiskali, dodajo organizator festivala gorskega kolesarjenja Črna lukn’a Damjan Kalčič – Kalči, vodja Mountain Bike Hotela Koroš Dušan Štrucl – Dixi, njegov sin in gorskokolesarski vodnik Anej Štrucl ter Vid Peršak, najuspešnejši slovenski tekmovalec v enduru ter član moštva Orbea Enduro Crew.
A do trenutka, ko so se mladi tekmovalci in turisti lahko zapeljali po enih izmed najlepših prog za gorske kolesarje na svetu, je bila pot dolga, dodajata Dixi in Kalči. Zgodba gorskega kolesarstva na Koroškem se začenja približno dvajset let nazaj, ko so redki gorski kolesarji začeli odkrivati ta del Slovenije. Dixi je najprej želel hotel za gorske kolesarje postaviti drugje, nato pa je našel lokacijo, ki je zdaj znana po vsem svetu, v Jamnici. Tukaj je nastalo pravo središče za vse ljubitelje gorskega kolesarstva, čeprav so na začetku nekateri zatrjevali, da kolesarski hotel ne more biti na vrhu hriba. K sreči so se motili, v smehu pove Dixi. Kalči je začel promocijo tega športa nekoliko kasneje, vendar prav po Dixijevem vzoru. Kmalu je s somišljeniki prišel na idejo, da bi lahko ‘trail’ ali progo za gorsko kolesarjenje speljali pod zemljo, skozi slikovito podzemlje Pece. Nastal je festival Črna lukn’a, ki privablja vedno več tekmovalcev iz številnih držav.
Anej Štrucl, gorskokolesarski vodnik in snovalec mnogih poti oziroma ‘trailov’ na Koroškem, poudarja, da je za uspeh ključnega pomena sodelovanje – to pa občudujejo tudi tujci. Ko človek to sliši, se zares vpraša, ali smo še v Sloveniji. Ne Dixi ne Kalči nista imela s sodelovanjem z okoliškimi prebivalci nobenih težav. Nasprotno. Ljudje so se vključili v projekta in začelo se je sodelovanje, kakršnih je pri nas (pre)malo. Brez zadrege lahko zatrdimo, da imajo od gorskih kolesarjev korist prav vsi – gostinci, turistični delavci, kmetje, lastniki gozdov …
In kdo vse prihaja k njim? Ljudje, ki prihajajo na Koroško poganjat pedala koles, so doma po vsem svetu in na vseh kontinentih. Stari so od 30 pa vse tja do 70 let, pove Dixi. Očarani so nad pristnostjo, prijaznostjo in pestro ponudbo kulinarike, ki jo ponuja Koroška. Vse to pa, kot rečeno, zahteva sodelovanje vedno več deležnikov. Najbolj jih pritegne narava, nekateri skoraj ne morejo verjeti, da so ‘traili’ naravni in da niso posekali tako rekoč nobenega drevesa ali ustvarili poti, kjer je prej ni bilo. In če vožnja po hribih in dolinah ni dovolj, lahko zavijete tudi pod zemljo. Kar je zagotovo unikat v vseh pogledih. Naravne danosti, iznajdljivost in sodelovanje, ki se širi celo onkraj severnih meja. Recept, po katerem Korošci očitno pišejo novo poglavje v turizmu. Da si med seboj pomagajo in ne čakajo na pomoč od drugod, so žal že vajeni. Zato jim lahko verjamemo, da so tudi njihovi načrti povsem uresničljivi. Kljub vsemu pa ostajajo previdni pri širjenju, saj želijo ostati butični, kar dolgoročno pomeni večjo vrednost destinacije, za katero bi radi, da postane kultna. In od tega niso daleč, ponosno povedo.
Vse fotografije: Marta Krejan Čokl / GG Slovenj Gradec
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Koroška že tako dolgo čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in čez vse ovire, ki se vedno znova pojavljajo in to območje silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred dobrimi desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo vse od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. Šli smo po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno pomembnejša tržna niša in Koroško poleg športnikov in kakovostnega lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
Paradoks. Slovenija je pregovorno majhna, Koroška pa je za večino – tako daleč. To občutijo predvsem tisti, ki tam živijo. A to jih ni ustavilo in jih, kot je videti, tudi ne bo. Še več, zaradi njih Koroško in posledično Slovenijo spoznavajo ljudje, ki za malo državico izpod Alp sicer najbrž ne bi nikoli slišali. Kaj šele obiskali, dodajo organizator festivala gorskega kolesarjenja Črna lukn’a Damjan Kalčič – Kalči, vodja Mountain Bike Hotela Koroš Dušan Štrucl – Dixi, njegov sin in gorskokolesarski vodnik Anej Štrucl ter Vid Peršak, najuspešnejši slovenski tekmovalec v enduru ter član moštva Orbea Enduro Crew.
A do trenutka, ko so se mladi tekmovalci in turisti lahko zapeljali po enih izmed najlepših prog za gorske kolesarje na svetu, je bila pot dolga, dodajata Dixi in Kalči. Zgodba gorskega kolesarstva na Koroškem se začenja približno dvajset let nazaj, ko so redki gorski kolesarji začeli odkrivati ta del Slovenije. Dixi je najprej želel hotel za gorske kolesarje postaviti drugje, nato pa je našel lokacijo, ki je zdaj znana po vsem svetu, v Jamnici. Tukaj je nastalo pravo središče za vse ljubitelje gorskega kolesarstva, čeprav so na začetku nekateri zatrjevali, da kolesarski hotel ne more biti na vrhu hriba. K sreči so se motili, v smehu pove Dixi. Kalči je začel promocijo tega športa nekoliko kasneje, vendar prav po Dixijevem vzoru. Kmalu je s somišljeniki prišel na idejo, da bi lahko ‘trail’ ali progo za gorsko kolesarjenje speljali pod zemljo, skozi slikovito podzemlje Pece. Nastal je festival Črna lukn’a, ki privablja vedno več tekmovalcev iz številnih držav.
Anej Štrucl, gorskokolesarski vodnik in snovalec mnogih poti oziroma ‘trailov’ na Koroškem, poudarja, da je za uspeh ključnega pomena sodelovanje – to pa občudujejo tudi tujci. Ko človek to sliši, se zares vpraša, ali smo še v Sloveniji. Ne Dixi ne Kalči nista imela s sodelovanjem z okoliškimi prebivalci nobenih težav. Nasprotno. Ljudje so se vključili v projekta in začelo se je sodelovanje, kakršnih je pri nas (pre)malo. Brez zadrege lahko zatrdimo, da imajo od gorskih kolesarjev korist prav vsi – gostinci, turistični delavci, kmetje, lastniki gozdov …
In kdo vse prihaja k njim? Ljudje, ki prihajajo na Koroško poganjat pedala koles, so doma po vsem svetu in na vseh kontinentih. Stari so od 30 pa vse tja do 70 let, pove Dixi. Očarani so nad pristnostjo, prijaznostjo in pestro ponudbo kulinarike, ki jo ponuja Koroška. Vse to pa, kot rečeno, zahteva sodelovanje vedno več deležnikov. Najbolj jih pritegne narava, nekateri skoraj ne morejo verjeti, da so ‘traili’ naravni in da niso posekali tako rekoč nobenega drevesa ali ustvarili poti, kjer je prej ni bilo. In če vožnja po hribih in dolinah ni dovolj, lahko zavijete tudi pod zemljo. Kar je zagotovo unikat v vseh pogledih. Naravne danosti, iznajdljivost in sodelovanje, ki se širi celo onkraj severnih meja. Recept, po katerem Korošci očitno pišejo novo poglavje v turizmu. Da si med seboj pomagajo in ne čakajo na pomoč od drugod, so žal že vajeni. Zato jim lahko verjamemo, da so tudi njihovi načrti povsem uresničljivi. Kljub vsemu pa ostajajo previdni pri širjenju, saj želijo ostati butični, kar dolgoročno pomeni večjo vrednost destinacije, za katero bi radi, da postane kultna. In od tega niso daleč, ponosno povedo.
Vse fotografije: Marta Krejan Čokl / GG Slovenj Gradec
Avtor: Ivan Merljak. Drevak je pračoln, bi lahko rekli. Dolbli so ga že mostiščarji na barju, poznali pa so ga vse do druge polovice prejšnjega stoletja, ko je naglo izginil zaradi uveljavitve lažjih materialov, še posebej plastike. Pa vendar, v Dolenjem jezeru ob Cerkniškem jezeru zna Tone Lovko še dandanes izdolbsti pravi drevak ... Obiskal ga je avtor oddaje, Ivan Merljak.
Menda je v človeku neka prastara sila, ki ga vleče k temu, da povsem navaden les preoblikuje v nekaj občudovanja vrednega. Kdo so ljudje, ki najprej z motorno žago in nato z dleti ter še s kakšnim bolj natančnim orodjem dajo podobo najrazličnejšim izdelkom iz lesa? Oblikujejo skulpture, podobe, vztrajajo ob zahtevnih intarzijah in se povezujejo s sorodno mislečimi doma in po svetu. V Nedeljski reportaži bo Stane Kocutar obiskal nekaj članov Združenja rezbarjev in modelarjev lesa Slovenije, ki jih družita delo in prijateljstvo.
Avtor: Jure Čokl. Včasih so ljudje ob besedi "motoristka" pomislili na sopotnico na motorju, ki je krasila jeklenega konjička in bila obsojena na sedenje zadaj. Da bi prijela za krmilo jeklenega konja in ga pognala po cesti, ni prišlo niti na kraj pameti nikomur. Motorji so nevarni, prehitri, pretežki, "to ni za punce" ... Še ena izmed zgodb torej, kjer so si ženske morale priboriti enakopravnost, porečete. Pa ni čisto tako. Brez vsakega boja je preprosto prišel čas, ko so ženske dobesedno vzele stvari v svoje roke - naredile izpit - kot moški, si kupile motor - brez moških in nato še lepše, bolj elegantne in s prav toliko adrenalina zapeljale (tudi) na naše ceste. Ste pomislili, da vozijo lažje in manj zahtevne motorje? Napaka! Vozijo čisto prave zverine in to tako, da jih od motoristov loči le eleganca, ki je pri motoristkah očitna. Med bencinskimi hlapi, "stotnijami konjskih moči" ter hrumenjem motorjev slovenskih motoristk je Jure Čokl preveril, ali bi mu morda uspelo katero izmed njih ujeti pred mikrofon.
Na praznični dan se bomo ozrli tudi po velikonočnih tradicijah sosednjih držav. V Dalmaciji in njenem zaledju so namreč v zadnjih dvajsetih letih spet obudili prastari običaj tako imenovane "žudije". Gre za rimske čuvaje Kristusovega groba, ki so se, po svetopisemskih pričevanjih, ob pogledu na vstalega Kristusa v strahu razbežali. Običaj v dnevih okoli Velike noči postaja vse bolj priljubljen, tako da zadnja leta organizirajo celo festival skupin "žudij" iz posameznih krajev. Sicer pa več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
avtor: Ivan Merljak Običaj priprave butar za cvetno nedeljo je že zelo star in ga poznamo po vsej Sloveniji. Res pa je, da se razlikuje od pokrajine do pokrajine in celo od vasi do vasi. Po primorskih mestih in vaseh so namreč že od nekdaj namesto butar uporabljali le oljčne vejice. Ljudje so butare in oljčne vejice blagoslavljali in potem manjše vejice iz njih zatikali za podboje vrat ali kam drugam, da bi varovale dom. Nameščali pa so jih tudi v hlevih, da bi varovale živino ? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov