Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Koroška že tako dolgo čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in čez vse ovire, ki se vedno znova pojavljajo in to območje silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred dobrimi desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo vse od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. Šli smo po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno pomembnejša tržna niša in Koroško poleg športnikov in kakovostnega lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
Paradoks. Slovenija je pregovorno majhna, Koroška pa je za večino – tako daleč. To občutijo predvsem tisti, ki tam živijo. A to jih ni ustavilo in jih, kot je videti, tudi ne bo. Še več, zaradi njih Koroško in posledično Slovenijo spoznavajo ljudje, ki za malo državico izpod Alp sicer najbrž ne bi nikoli slišali. Kaj šele obiskali, dodajo organizator festivala gorskega kolesarjenja Črna lukn’a Damjan Kalčič – Kalči, vodja Mountain Bike Hotela Koroš Dušan Štrucl – Dixi, njegov sin in gorskokolesarski vodnik Anej Štrucl ter Vid Peršak, najuspešnejši slovenski tekmovalec v enduru ter član moštva Orbea Enduro Crew.
A do trenutka, ko so se mladi tekmovalci in turisti lahko zapeljali po enih izmed najlepših prog za gorske kolesarje na svetu, je bila pot dolga, dodajata Dixi in Kalči. Zgodba gorskega kolesarstva na Koroškem se začenja približno dvajset let nazaj, ko so redki gorski kolesarji začeli odkrivati ta del Slovenije. Dixi je najprej želel hotel za gorske kolesarje postaviti drugje, nato pa je našel lokacijo, ki je zdaj znana po vsem svetu, v Jamnici. Tukaj je nastalo pravo središče za vse ljubitelje gorskega kolesarstva, čeprav so na začetku nekateri zatrjevali, da kolesarski hotel ne more biti na vrhu hriba. K sreči so se motili, v smehu pove Dixi. Kalči je začel promocijo tega športa nekoliko kasneje, vendar prav po Dixijevem vzoru. Kmalu je s somišljeniki prišel na idejo, da bi lahko ‘trail’ ali progo za gorsko kolesarjenje speljali pod zemljo, skozi slikovito podzemlje Pece. Nastal je festival Črna lukn’a, ki privablja vedno več tekmovalcev iz številnih držav.
Anej Štrucl, gorskokolesarski vodnik in snovalec mnogih poti oziroma ‘trailov’ na Koroškem, poudarja, da je za uspeh ključnega pomena sodelovanje – to pa občudujejo tudi tujci. Ko človek to sliši, se zares vpraša, ali smo še v Sloveniji. Ne Dixi ne Kalči nista imela s sodelovanjem z okoliškimi prebivalci nobenih težav. Nasprotno. Ljudje so se vključili v projekta in začelo se je sodelovanje, kakršnih je pri nas (pre)malo. Brez zadrege lahko zatrdimo, da imajo od gorskih kolesarjev korist prav vsi – gostinci, turistični delavci, kmetje, lastniki gozdov …
In kdo vse prihaja k njim? Ljudje, ki prihajajo na Koroško poganjat pedala koles, so doma po vsem svetu in na vseh kontinentih. Stari so od 30 pa vse tja do 70 let, pove Dixi. Očarani so nad pristnostjo, prijaznostjo in pestro ponudbo kulinarike, ki jo ponuja Koroška. Vse to pa, kot rečeno, zahteva sodelovanje vedno več deležnikov. Najbolj jih pritegne narava, nekateri skoraj ne morejo verjeti, da so ‘traili’ naravni in da niso posekali tako rekoč nobenega drevesa ali ustvarili poti, kjer je prej ni bilo. In če vožnja po hribih in dolinah ni dovolj, lahko zavijete tudi pod zemljo. Kar je zagotovo unikat v vseh pogledih. Naravne danosti, iznajdljivost in sodelovanje, ki se širi celo onkraj severnih meja. Recept, po katerem Korošci očitno pišejo novo poglavje v turizmu. Da si med seboj pomagajo in ne čakajo na pomoč od drugod, so žal že vajeni. Zato jim lahko verjamemo, da so tudi njihovi načrti povsem uresničljivi. Kljub vsemu pa ostajajo previdni pri širjenju, saj želijo ostati butični, kar dolgoročno pomeni večjo vrednost destinacije, za katero bi radi, da postane kultna. In od tega niso daleč, ponosno povedo.
Vse fotografije: Marta Krejan Čokl / GG Slovenj Gradec
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Koroška že tako dolgo čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in čez vse ovire, ki se vedno znova pojavljajo in to območje silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred dobrimi desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo vse od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. Šli smo po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno pomembnejša tržna niša in Koroško poleg športnikov in kakovostnega lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
Paradoks. Slovenija je pregovorno majhna, Koroška pa je za večino – tako daleč. To občutijo predvsem tisti, ki tam živijo. A to jih ni ustavilo in jih, kot je videti, tudi ne bo. Še več, zaradi njih Koroško in posledično Slovenijo spoznavajo ljudje, ki za malo državico izpod Alp sicer najbrž ne bi nikoli slišali. Kaj šele obiskali, dodajo organizator festivala gorskega kolesarjenja Črna lukn’a Damjan Kalčič – Kalči, vodja Mountain Bike Hotela Koroš Dušan Štrucl – Dixi, njegov sin in gorskokolesarski vodnik Anej Štrucl ter Vid Peršak, najuspešnejši slovenski tekmovalec v enduru ter član moštva Orbea Enduro Crew.
A do trenutka, ko so se mladi tekmovalci in turisti lahko zapeljali po enih izmed najlepših prog za gorske kolesarje na svetu, je bila pot dolga, dodajata Dixi in Kalči. Zgodba gorskega kolesarstva na Koroškem se začenja približno dvajset let nazaj, ko so redki gorski kolesarji začeli odkrivati ta del Slovenije. Dixi je najprej želel hotel za gorske kolesarje postaviti drugje, nato pa je našel lokacijo, ki je zdaj znana po vsem svetu, v Jamnici. Tukaj je nastalo pravo središče za vse ljubitelje gorskega kolesarstva, čeprav so na začetku nekateri zatrjevali, da kolesarski hotel ne more biti na vrhu hriba. K sreči so se motili, v smehu pove Dixi. Kalči je začel promocijo tega športa nekoliko kasneje, vendar prav po Dixijevem vzoru. Kmalu je s somišljeniki prišel na idejo, da bi lahko ‘trail’ ali progo za gorsko kolesarjenje speljali pod zemljo, skozi slikovito podzemlje Pece. Nastal je festival Črna lukn’a, ki privablja vedno več tekmovalcev iz številnih držav.
Anej Štrucl, gorskokolesarski vodnik in snovalec mnogih poti oziroma ‘trailov’ na Koroškem, poudarja, da je za uspeh ključnega pomena sodelovanje – to pa občudujejo tudi tujci. Ko človek to sliši, se zares vpraša, ali smo še v Sloveniji. Ne Dixi ne Kalči nista imela s sodelovanjem z okoliškimi prebivalci nobenih težav. Nasprotno. Ljudje so se vključili v projekta in začelo se je sodelovanje, kakršnih je pri nas (pre)malo. Brez zadrege lahko zatrdimo, da imajo od gorskih kolesarjev korist prav vsi – gostinci, turistični delavci, kmetje, lastniki gozdov …
In kdo vse prihaja k njim? Ljudje, ki prihajajo na Koroško poganjat pedala koles, so doma po vsem svetu in na vseh kontinentih. Stari so od 30 pa vse tja do 70 let, pove Dixi. Očarani so nad pristnostjo, prijaznostjo in pestro ponudbo kulinarike, ki jo ponuja Koroška. Vse to pa, kot rečeno, zahteva sodelovanje vedno več deležnikov. Najbolj jih pritegne narava, nekateri skoraj ne morejo verjeti, da so ‘traili’ naravni in da niso posekali tako rekoč nobenega drevesa ali ustvarili poti, kjer je prej ni bilo. In če vožnja po hribih in dolinah ni dovolj, lahko zavijete tudi pod zemljo. Kar je zagotovo unikat v vseh pogledih. Naravne danosti, iznajdljivost in sodelovanje, ki se širi celo onkraj severnih meja. Recept, po katerem Korošci očitno pišejo novo poglavje v turizmu. Da si med seboj pomagajo in ne čakajo na pomoč od drugod, so žal že vajeni. Zato jim lahko verjamemo, da so tudi njihovi načrti povsem uresničljivi. Kljub vsemu pa ostajajo previdni pri širjenju, saj želijo ostati butični, kar dolgoročno pomeni večjo vrednost destinacije, za katero bi radi, da postane kultna. In od tega niso daleč, ponosno povedo.
Vse fotografije: Marta Krejan Čokl / GG Slovenj Gradec
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njihov in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. Delavcem in tistim, ki so temu projektu posvetili velik del svojega življenja se je v nedeljski reportaži pridružil Jure K. Čokl.
Stareslike- so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Streljaj od Ljubljane leži posestvo Orehov gaj, ki ga je mlada ekipa, “preuredila” v zelo zanimivo unikatno eko-vintage, doživljajsko lokacijo, ki je namenjena predvsem zaključenim skupinam. Te prihajajo iz podjetij, ki jim ponudijo tako imenovane team building programe, vodene animacije in dogodke-kot je pobeg iz skednja. Prav tako pa se je na posestvu odvilo kar nekaj poročnih slavij, obletnic in drugih prireditev, kot je recimo božična tržnica. In kaj je tisto, kar je mlade spodbudilo, da so ves svoje denar in znanje vložili v projekt Orehov gaj? Več o tem v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Milana Trobič.
Krepitev telesnega in duševnega zdravja starejših, ohranjanje njihove samostojnosti in odločanja lastnem načinu življenja, preprečevanje osamljenosti, spodbujanje sposobnosti, ki so potrebne za obvladovanje vsakdanjih nalog, predvsem pa druženje in vseživljenjsko učenje, so le nekateri cilji, za katere se zavzemajo v šestih Dnevnih centrih aktivnosti za starejše v Ljubljani. Kaj vse se dogaja v Dnevnih centrih aktivnosti za starejše, katere dejavnosti obiskujejo starejši, kaj jih veseli in kaj jim pomeni aktivna starost – o tem se je z njimi za današnjo Nedeljsko reportažo pogovarjala Petra Medved.
Letošnji karnevalski čas se po norčavosti razlikuje od minulih. Za masko je lahko terorist. Zato bo potrebno ponekod maske sneti. Simbolno in stvarno bodo padle po tleh. A kljub temu se še nikoli ljudi ni tako intenzivno skrivalo za maskami. Na medmrežju, na socialnih medijih. Zato pojdimo tja, kjer so maske obdržale še svoj izvirni, magični značaj!
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Turno smučanje v zadnjih letih v Sloveniji doživlja velik razcvet. Vedno več ljudi se odloča za zimski obisk gora, posnetki na spletu in na družbenih omrežjih pa burijo domišljijo tistih, ki bi radi tudi sami okusili draž spusta po celem snegu našega visokogorja. Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23. Nedeljska reportaža Jureta K. Čokla.
Iz leta v leto se potrjujejo dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj prav poseben in čaroben podtalni svet. Gre za jamski svet, ki se vsako leto obogati s približno sto petdeset do dvesto novimi registriranimi jamami. Že zdaj jih je na seznamu več kot enajst tisoč petsto. In tretja na tem seznamu je škofjeloška jama pomenljivega imena Kevdrc. Jama ni velika ima pa vse, kar morajo imeti kraške jame. Ima bogat živalski svet in je domovanje netopirjev, pred leti so v njej našli tretjega najstarejšega v Evropi, ki je bil obročkan pred dobrimi dvajsetimi leti v isti jami, ima stalaktite in stalagmite, zavese, ponvice in špagete. Ima brezna in odrone, ozke prehode in številna jezerca. Ne nazadnje je bila jama domovanje jamskega človeka iz bakrene dobe. O tem pričajo dragocene izkopanine razstavljene v škofjeloškem muzeju. Jama ima za sosedo Lubniško jamo, vhod v obe pa je na približno 800 metrov nadmorske višine na Lubniku, hribu, ki je sicer visok 1.025 metrov. To sta le dve jami izmed devetinštirideset kolikor jih je v občinah Škofja Loka in Železniki. Pripravlja: Jurij Popov
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenska dežela je prepredena s cestami, ki so in še vedno zaznamujejo kraje in ljudi. Že od najstarejših časov so tu vodile pomembne povezave med Srednjo, Severno Evropo in Sredozemljem, znana je tako imenovana jantarna pot. Tu je šla argonavtska pot, tej so sledile rimske glavne in stranske ceste in poti, v kasnejših obdobjih pa še patriarhova pot in nenazadnje znamenita trgovska ali tudi tržaška cesta. Ta je svoj pomen ohranila vse do dokončanja železnice Dunaj – Trst in še kasneje do izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Ob teh velikih cestah pa so obstajale še številne druge, ki imajo zelo zanimivo zgodovino. Ena takih je jamborna cesta. Kako skrivnostno in nenavadno zveni to ime! In res, ko pobliže spoznaš to traso, ljudi in kraje ob njej, ti postane jasno, da si odkril pravi zaklad. Ta cesta se začne v Planini, starodavnem trgu, ob regionalni cesti Ljubljana – Logatec – Planina – Postojna. Razcep je v samem središču Planine in jamborna cesta gre svojo pot skozi naselje Grič, v Lohačo, Strmico-domačini kraj imenujejo Strmca, Studeno, Belsko in naprej mimo Landola do Razdrtega.
Prvi termin Nedeljske reportaže letos bomo obarvali nekoliko drugače. Konec starega in začetek novega leta so vam najrazličnejše analize verjetno že presedle, a dovolite še en poskus. Zadnji žebelj v krsto leta 2015 bo zabil nezgrešljivi Marko Radmilovič, ki v terminu Nedeljske reportaže pripravlja “Besedo o letu 2015”.
"Če govorimo o pravnem statusu manjšine, potem smo drugim madžarskim narodnim skupnostim, ki živijo v drugih evropskih državah, vedno za primer," pravi predsednica madžarske skupnosti v Lendavi Vida Trnar Judit. Kakšen korak naprej je še treba narediti, vendar razmere niso niti zelo zapletene. Doktor Lendvai Kepe Zoltan, pa dodaja, da se nimajo kaj pritoževati, da bi jim bilo bolje, pa bi morali tudi sami narediti kaj več. Ni vse idealno, a vendar nič tragičnega. Nihče jih ne šikanira, preganja, omalovažuje. O tem govori na primer tudi število mešanih zakonov. Na območju, kjer živi madžarska narodna skupnost, jih je več kot onih drugih. Tu v resnici nihče nikogar ne sprašuje in vrednoti po narodnosti. Res pa je, da se število pripadnikov te skupnosti zmanjšuje, vendar ne na račun kakršnihkoli narodnostnih pritiskov. Razlog je ekonomski in prizadene enakomerno tako Madžare kot Slovence. Najbolj pa mlade, ki vse pogosteje odhajaj na znano pot s trebuhom za kruhom. Kako je madžarska narodna skupnost integrirana v slovenski prostor, o tem se je z nekaterimi predstavniki te skupnosti pogovarjal Jurij Popov.
Praznično obredje se zdi monolitno in večno, a je v resnici daleč od tega. To kar se zdijo v globoko tradicijo povezani običaji, je po navadi ali mlajše, ali bolj lokalno, celo bolj prozaično, kot si predstavljamo. Ob tem pa prihaja v modo, da ponovno obujamo pozabljene tradicije, kar še povečuje razvejanost, lahko tudi razvodenelosti prazničnega občutja. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Christkindl in prijatelji".
Slovensko športno in kulturno društvo v Hildnu pri Düsseldorfu, glavnem mestu nemške zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija si je pred štirimi desetletji v svoje uradno ime pridalo še oznako "Maribor", torej Slovensko športno-kulturno društvo "Maribor". Letos so praznovali okrogli jubilej in strnili moči za prireditev, ki je pritegnila veliko obiskovalcev. S svojim znanjem slovenščine se je predstavila tretja generacija zdomcev, ko so pretežno v sedemdesetih letih minulega stoletja zapustili domače okolje na Slovenskem in se podali v iskanje dela in zaslužka. Danes je njihovo življenje povsem drugačno, prva generacija praviloma uživa pokojnino, druga se je skorajda v celoti vživela v nemško okolje, tretja sprejema izročilo dedkov in babic skozi pouk v jeziku, ki je drugačen od njihovega običajnega v vrtcu ali šoli. Pomen kulturnih društev pa se kaže tudi v priložnostih, ki jih v njihovo okolje in življenje prinašajo ustvarjalci iz stare domovine. O vezeh in občutkih ter o tem, da mnogi hrepenijo po Sloveniji, ko so so v Nemčiji, doma, v starem okolju pa jih spet vleče med vnuke in prijatelje s katerimi so preživeli štiri, pet ali celo šest desetletij. Delovanju Slovenskega športno-kulturnega društva "Maribor" v Hildnu po posvečena tokratna Nedeljska reportaža, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov