Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Črni Vrh nad Idrijo leži na kraški planoti na vzhodnem delu Trnovskega gozda, ob regionalni cesti Godovič-Col- Ajdovščina. Kraj je znan po Trnovskem maratonu- smučarskotekaški prireditvi, po astronomskem observatoriju na Javorniku, pa tudi po bogati kulturni, predvsem pevski tradiciji in še čem. Črni Vrh je že od nekdaj slovel po »čistem gorskem zraku«, zato ne preseneča, da ga tudi danes obiskujejo številni, predvsem italijanski turisti. Ti pa med drugim seveda prisegajo na dobro kulinariko.
Črni Vrh bomo tokrat obiskali nekoliko drugače. Tja se bomo odpravili po trasi feldbana.
Naše potovanje bomo začeli z ozkotirno vojaško železnico ali feldbanom z besedami Dejana Colje, ki je zapisal:
»Predstavljajte si železnico skozi Črni Vrh nad Idrijo, glasen ropot vagonov na tračnicah in kovinsko cviljenje zavor … Ne, to niso sanje! Mimo Klavžarja, skozi Predgriže, Črni Vrh, Trebče in Zadlog je pred slabimi sto leti zares vozila železnica. To je bila vojaška ozkotirna poljska železnica, imenovana feldban.«
Uporabljali so jo za oskrbo vojakov na Soški fronti, na katero so dostavljali vse od hrane, streliva in orožja do vode, oblek, sanitetnega materiala, pogonskega goriva in pošte. Nazaj pa so vozili predvsem ranjence, pokvarjeno opremo, pošto in drugo. Po ocenah naj bi tako pretovorili več kot 800 ton najrazličnejšega materiala na dan.
Postaja feldbana, Soška fronta, Europeana 1914-1918.
foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library.
Prevoz ranjencev s feldbanom ob reki Piavi, 1918. Europeana 1914-1918.
foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library
Ozkotirna vojaška železnica je potekala od železniške postaje Logatec skozi Kalce in Hotedršico do Godoviča, potem pa proti Črnemu Vrhu in Zadlogu do Male Lazne na Trnovskem gozdu. Od tam so material pošiljali naprej po žičnici. Pozneje se je del te železnice v Godoviču odcepil in šel proti Idriji, do Dolenje Trebuše. Graditev proge so vodili vojaški gradbeni, cesarsko-kraljevi železniški oddelki. Delo so v zelo težkih razmerah, ob pomanjkanju hrane in boleznih, opravljali ruski vojni ujetniki, ki naj bi jih bilo po nekaterih ocenah celo do 25.000.
/Slika ruskih vojnih ujetnikov je objavljena na ; V zaledju Soške fronte -Vojni ujetniki, avtorica Barbara Žabota, Zgodovinski arhiv Ljubljana./
Progo so postavljali zelo hitro, saj so ponekod uporabljali kar trase obstoječih cest. V dobrih razmerah so lahko postavili tudi več kot kilometer proge na dan.
Traso feldbana, ki je potekal proti Črnemu Vrhu so znova odkrili šele pred nekaj leti. To se je posrečilo Dejanu Colji in Ivanu Rudolfu, zasebnemu zbiralcu, ki ima svoj Vojni muzej v Črnem Vrhu nad Idrijo.
Ivan je o trasi začel razmišljati, ko je zbiral gradivo za knjigo Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. Takrat je prebiral tudi župnijsko kroniko, v kateri je tedanji župnik opisal nesreče, ki so se zgodile na feldbanu. Polagoma se je vedenje o tem, kje je ta feldban potekal, izgubilo.
Prvi namig mu je dal znanec, rojak Poženel Ludvik, ki je povedal, da mu je njegova mama pripovedovala kako so ranjenci vzdihovali, ko so jih vozili v glavno bolnico v Ljubljano ali pa naprej na Dunaj. Potem mu je to traso nad njegovo hišo pokazal. Spomnil se je tudi kako so to progo prečkali otroci, ki so hodili v šolo v Godovič.
Kmalu sta našla traso in tudi ostanke različnega materiala, ki je potrjeval obstoj te proge. Feldban je šel po tedanjih obstoječih cestah in ponekod tudi po povsem drugih trasah, povsod tam kjer je bil naklon klancev do 4%. Ob tem so delali tudi mostove in drugo. Problem je nastal kje najti traso proti Črnemu Vrhu, saj je cesta vijugala, šele kasneje pa so jo Italijani speljali bolj naravnost.
Nato sta skupaj s prijateljem Dejanom Coljo cele dneve iskala traso in jo tudi našla. Njegovo domnevo pa je najbolj potrdila skica vojaškega pokopališča, ob sedanji bencinski črpalki, na kateri je ob pokopališču narisana cesta in proga feldbana.
Večkrat so ga ljudje zapeljali, ko so mu kazali domnevne trase feldban. Skica pokopališča pa je potrdila, da je šla trasa po cesti, in ne pod Goro, kot jo imenujejo Črnovrščci.
Tam zgleda, da so prekladali del materiala na žičnico in ga vozili do Cola in naprej mogoče tudi na kraško bojišče, ampak to so domneve. V glavnem ni šlo vse po feldbanu, ki je iz Črnega Vrha nadaljeval pot proti Zadlogu. Tam je bila spet železniška postaja in skladišče, in tam se je spet en del odcepil in šel na žičnico proti Mali Lazni, drug del pa po feldbanu do Preske, in tam je bilo spet križišče in skladišče.
En del feldbana je šel proti Kovku, drug del pa proti Mali Lazni čez Škrbino. Tam je proga premagala vzpone spet po svoji poti, kjer pa ta ni presegal 3-4% pa je šla po cesti. Ivan je prišel do spoznanja, potem je to prebral tudi v literaturi, da so imeli vsakih 7 kilometrov skladišče. To pa zaradi tega, da strelivo ni bilo preveč skoncentrirano, za prevoz le-tega je bil najbolj primeren prav feldban. Ko so bile na Soški fronti ofenzive so porabili vse strelivo, v vmesnem času pa so skladišča spet napolnili in tako naprej.
Feldban so uporabljali tudi za prevoze ranjencev. Vozili pa so tudi hrano. V Godoviču so bile velike kuhinje, tam so hrano pripravljali, tam so bile tudi velike klavnice, pekli so tudi kruh. To hrano so potem vozili prav do Male Lazne, do Poncale, Pancale in nato z žičnico do Banjške planote in verjetno tudi proti Trebuši.
Ivan Rudolf ima tudi svoj zasebni Vojni muzej, kjer hrani zanimive ostaline različnih vojaških enot. Med predmeti seveda izstopata lani pridobljena vagončka feldbana.
Traso feldbana sta leta 2010, kot že zapisano, "ponovno odkrila" Dejan Colja in Ivan Rudolf, ki sta natančno preiskala, prehodila teren in vse tudi dokumentirala. Avtor vseh fotografij v fotozgodbi je Dejan Colja. Raziskovalca trase sta svojo pot začela v Godoviču, nato pa sta šla po sledeh ostankov do Predgriž in nato v Črni Vrh.
Ivan Rudolf in Dejan Colja sta raziskovala, in to še vedno počneta, tudi trase feldbana proti Zadlogu in naprej. Tu sta naletela tudi na obrambne jarke, za varovanje trase feldbana. Vse fotografije je posnel Dejan Colja.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Črni Vrh nad Idrijo leži na kraški planoti na vzhodnem delu Trnovskega gozda, ob regionalni cesti Godovič-Col- Ajdovščina. Kraj je znan po Trnovskem maratonu- smučarskotekaški prireditvi, po astronomskem observatoriju na Javorniku, pa tudi po bogati kulturni, predvsem pevski tradiciji in še čem. Črni Vrh je že od nekdaj slovel po »čistem gorskem zraku«, zato ne preseneča, da ga tudi danes obiskujejo številni, predvsem italijanski turisti. Ti pa med drugim seveda prisegajo na dobro kulinariko.
Črni Vrh bomo tokrat obiskali nekoliko drugače. Tja se bomo odpravili po trasi feldbana.
Naše potovanje bomo začeli z ozkotirno vojaško železnico ali feldbanom z besedami Dejana Colje, ki je zapisal:
»Predstavljajte si železnico skozi Črni Vrh nad Idrijo, glasen ropot vagonov na tračnicah in kovinsko cviljenje zavor … Ne, to niso sanje! Mimo Klavžarja, skozi Predgriže, Črni Vrh, Trebče in Zadlog je pred slabimi sto leti zares vozila železnica. To je bila vojaška ozkotirna poljska železnica, imenovana feldban.«
Uporabljali so jo za oskrbo vojakov na Soški fronti, na katero so dostavljali vse od hrane, streliva in orožja do vode, oblek, sanitetnega materiala, pogonskega goriva in pošte. Nazaj pa so vozili predvsem ranjence, pokvarjeno opremo, pošto in drugo. Po ocenah naj bi tako pretovorili več kot 800 ton najrazličnejšega materiala na dan.
Postaja feldbana, Soška fronta, Europeana 1914-1918.
foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library.
Prevoz ranjencev s feldbanom ob reki Piavi, 1918. Europeana 1914-1918.
foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library
Ozkotirna vojaška železnica je potekala od železniške postaje Logatec skozi Kalce in Hotedršico do Godoviča, potem pa proti Črnemu Vrhu in Zadlogu do Male Lazne na Trnovskem gozdu. Od tam so material pošiljali naprej po žičnici. Pozneje se je del te železnice v Godoviču odcepil in šel proti Idriji, do Dolenje Trebuše. Graditev proge so vodili vojaški gradbeni, cesarsko-kraljevi železniški oddelki. Delo so v zelo težkih razmerah, ob pomanjkanju hrane in boleznih, opravljali ruski vojni ujetniki, ki naj bi jih bilo po nekaterih ocenah celo do 25.000.
/Slika ruskih vojnih ujetnikov je objavljena na ; V zaledju Soške fronte -Vojni ujetniki, avtorica Barbara Žabota, Zgodovinski arhiv Ljubljana./
Progo so postavljali zelo hitro, saj so ponekod uporabljali kar trase obstoječih cest. V dobrih razmerah so lahko postavili tudi več kot kilometer proge na dan.
Traso feldbana, ki je potekal proti Črnemu Vrhu so znova odkrili šele pred nekaj leti. To se je posrečilo Dejanu Colji in Ivanu Rudolfu, zasebnemu zbiralcu, ki ima svoj Vojni muzej v Črnem Vrhu nad Idrijo.
Ivan je o trasi začel razmišljati, ko je zbiral gradivo za knjigo Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. Takrat je prebiral tudi župnijsko kroniko, v kateri je tedanji župnik opisal nesreče, ki so se zgodile na feldbanu. Polagoma se je vedenje o tem, kje je ta feldban potekal, izgubilo.
Prvi namig mu je dal znanec, rojak Poženel Ludvik, ki je povedal, da mu je njegova mama pripovedovala kako so ranjenci vzdihovali, ko so jih vozili v glavno bolnico v Ljubljano ali pa naprej na Dunaj. Potem mu je to traso nad njegovo hišo pokazal. Spomnil se je tudi kako so to progo prečkali otroci, ki so hodili v šolo v Godovič.
Kmalu sta našla traso in tudi ostanke različnega materiala, ki je potrjeval obstoj te proge. Feldban je šel po tedanjih obstoječih cestah in ponekod tudi po povsem drugih trasah, povsod tam kjer je bil naklon klancev do 4%. Ob tem so delali tudi mostove in drugo. Problem je nastal kje najti traso proti Črnemu Vrhu, saj je cesta vijugala, šele kasneje pa so jo Italijani speljali bolj naravnost.
Nato sta skupaj s prijateljem Dejanom Coljo cele dneve iskala traso in jo tudi našla. Njegovo domnevo pa je najbolj potrdila skica vojaškega pokopališča, ob sedanji bencinski črpalki, na kateri je ob pokopališču narisana cesta in proga feldbana.
Večkrat so ga ljudje zapeljali, ko so mu kazali domnevne trase feldban. Skica pokopališča pa je potrdila, da je šla trasa po cesti, in ne pod Goro, kot jo imenujejo Črnovrščci.
Tam zgleda, da so prekladali del materiala na žičnico in ga vozili do Cola in naprej mogoče tudi na kraško bojišče, ampak to so domneve. V glavnem ni šlo vse po feldbanu, ki je iz Črnega Vrha nadaljeval pot proti Zadlogu. Tam je bila spet železniška postaja in skladišče, in tam se je spet en del odcepil in šel na žičnico proti Mali Lazni, drug del pa po feldbanu do Preske, in tam je bilo spet križišče in skladišče.
En del feldbana je šel proti Kovku, drug del pa proti Mali Lazni čez Škrbino. Tam je proga premagala vzpone spet po svoji poti, kjer pa ta ni presegal 3-4% pa je šla po cesti. Ivan je prišel do spoznanja, potem je to prebral tudi v literaturi, da so imeli vsakih 7 kilometrov skladišče. To pa zaradi tega, da strelivo ni bilo preveč skoncentrirano, za prevoz le-tega je bil najbolj primeren prav feldban. Ko so bile na Soški fronti ofenzive so porabili vse strelivo, v vmesnem času pa so skladišča spet napolnili in tako naprej.
Feldban so uporabljali tudi za prevoze ranjencev. Vozili pa so tudi hrano. V Godoviču so bile velike kuhinje, tam so hrano pripravljali, tam so bile tudi velike klavnice, pekli so tudi kruh. To hrano so potem vozili prav do Male Lazne, do Poncale, Pancale in nato z žičnico do Banjške planote in verjetno tudi proti Trebuši.
Ivan Rudolf ima tudi svoj zasebni Vojni muzej, kjer hrani zanimive ostaline različnih vojaških enot. Med predmeti seveda izstopata lani pridobljena vagončka feldbana.
Traso feldbana sta leta 2010, kot že zapisano, "ponovno odkrila" Dejan Colja in Ivan Rudolf, ki sta natančno preiskala, prehodila teren in vse tudi dokumentirala. Avtor vseh fotografij v fotozgodbi je Dejan Colja. Raziskovalca trase sta svojo pot začela v Godoviču, nato pa sta šla po sledeh ostankov do Predgriž in nato v Črni Vrh.
Ivan Rudolf in Dejan Colja sta raziskovala, in to še vedno počneta, tudi trase feldbana proti Zadlogu in naprej. Tu sta naletela tudi na obrambne jarke, za varovanje trase feldbana. Vse fotografije je posnel Dejan Colja.
Na obalnem območju, predvsem pa v njegovi okolici, je več kot 150 različnih tematskih poti. Od pohodnih, konjeniških, planinskih do kolesarskih, to pomeni, da je to območje še toliko pomembnejše za rekreacijo, dejavno preživljanje prostega časa in turizem na splošno. Tako je recimo pred več kot desetimi leti Mestna občina Koper v okviru projekta LAS skupaj z obalnim planinskim društvom identificirala 15 tematskih pohodnih poti. Od teh je bilo devet pohodnih, pet kolesarskih in ena učna pot. Vse te poti so uredili, očistili in označili z enotnimi informacijskimi tablami. Izdali so tudi različno promocijsko gradivo, od načrtov do zgibank. Glavni kriterij izbora tematskih poti je bil ta, da so te poti geografsko razpršene po celotnem koprskem podeželju. Pozneje so izbor teh poti ob pomoči drugih projektov LAS še dopolnjevali. V Nedeljski reportaži bomo spoznali eno izmed teh tematskih poti, ki ima izhodišče v Dekanih, avtor oddaje je Milan Trobič.
V slikoviti alpski dolini Radovne stoji Pocarjeva domačija, v katero je zgodovina več kot tristo let nalagala zgodbe in predmete, zaradi katerih je danes to kulturni spomenik državnega pomena in eden od biserov kulturne dediščine Triglavskega narodnega parka.
Tretji vikend v juniju je v Pliskovici potekal festival kamna. Šlo je za 7. izdajo te prireditve, kjer v ospredje stopi zapostavljena, težka, a vseeno impresivna umetniška obrt: kamnoseštvo. Čeprav se je na prireditvi predstavljalo več različnih rokodelcev in je bilo poskrbljeno tudi za bogat spremljevalni program, je glavno besedo imel kamen. V Pliskovici je namreč potekalo tekmovanje mladih kamnosekov, predizbor državnega kamnoseškega prvenstva. O tekmovanju, kamnoseštvu in festivalu v idilični vasici na Krasu, izvemo več v Nedeljski reportaži. »Projekt sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija – NextGenerationEU.«
Nedeljska reportaža predstavlja številne podrobnosti in zanimivosti o pomenu, izobešanju in izdelavi slovenskih državnih zastav.
Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.
Sprehod po Ljubljani ni nič posebnega in neobičajnega, boste rekli. Opazujemo dogajanje okoli sebe, občudujemo lepote in že s kotičkom očesa lahko zaznamo nevarnosti v okolju in se jim lahko uspešno izognemo. Po večini prostor dojemamo vizualno. Hoja po mestu pa postane izziv, če je človek slep, saj slepi in slabovidni prostor, ki nam je skupen, doživljajo drugače. Se videči zavedamo, kako pomembna je dostopnost prostora? Vemo, kaj pomeni talni taktilni vodilni sistem, ki izboljša gibanje ljudi z okvarami vida, s tem pa tudi njihovo samostojnost in kakovost življenja? Kakšne ovire na pot, ki naj bi bila varna, postavljajo neozaveščeni posamezniki in kako jih lahko ogrožajo v prometu? Petra Medved se je na sprehodu po prestolnici pridružila Timoteju Skledarju in Boštjanu Vogrinčiču, ki uporabljata belo palico.
Ste že slišali za Menišijo? To je gozdnata visoka kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti. No, mi se bomo odpravili v enega izmed šestih krajev na tej planoti, v Selšček. Tu je bil rojen znameniti slikar Maksim Gaspari. V njegovi rojstni hiši so imeli vaško furmansko gostilno, v kateri so se ustavljali furmani, ki so vozili les iz hribovskih vasi. Ta živahni promet je spodbudil še prijatelja Gasparijevih, Šviglovega očeta, ki je v Selščku zgradil hišo in v njej odprl še eno gostilno, po domače Pri Markotovih, v kateri je ponujal tudi malice. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prav to danes popolnoma obnovljeno nekdanjo furmansko gostilno. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pod starim Kranjem se vijejo podzemni rovi – tisoč tristo metrov je njihova skupna dolžina. Gradili so jih med 2. svetovno vojno, v 80-ih so v njih zaradi ustreznih pogojev gojili šampinjone, od leta 2008 pa so prepoznavna turistična znamenitost Kranja, ki si je prislužila celo srebrnega Sejalca – priznanje za ustvarjalne in inovativne dosežke v slovenskem turizmu. 10 tisoč obiskovalcev na leto je statistika, ki je k obisku skrivnostnih rovov spodbudila tudi Darjo Pograjc in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.
Pred drugim predizborom festivala šansona bomo izvedeli, kakšna produkcijska in tehnična ekipa stojita za tako velikim glasbenim radijskim dogodkom.
Kolesarjenje postaja iz dneva v dan bolj priljubljena oblika rekreacije, prav tako vsakodnevne mobilnosti, vse bolj pa je pomembno tudi v turistični ponudbi. V času globalnih podnebnih sprememb je kolesarjenje ključnega pomena za zmanjševanje ogljičnega odtisa, za manj emisij v ozračju. Poleg hoje tvori prvi steber trajnostne mobilnosti. V drugi steber sodi javni potniški promet, v tretjega motorni promet, četrti steber je tovorni promet, peti pa celostno prometno načrtovanje. A kaj se skriva za temi visokoletečimi besedami? Kakšna je kolesarska podoba ljubljanske urbane regije? Ob vsem tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V današnji Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Igre s kartami so priljubljena zabava, da pa je mogoče poseči z njimi tudi na višje ravni človeškega mišljenja, se strinjajo mnogi besni igralci taroka, pasjanse, ali katere drugih priljubljenih iger. Večina kvartopircev pa spoštljivo umolkne, ko beseda nanese na bridž. Globalni fenomen, ki ga uvrščajo celo med športne panoge, je v Sloveniji malo znan, kar pa ne pomeni, da ga Slovenci ne igramo. Delček bridž scene nam bo Marko Radmilovič predstavil v Nedeljski reportaži.
Prizadevanja za varstvo gorske narave segajo že v konec 19. stoletja, v čas ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Pomlad je čas, ko tudi v sredogorju zacvetijo najrazličnejše rastline, mnoge med njimi so zavarovane. Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah prepoveduje zavestno uničevanje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave, poškodovanje ali zbiranje rastlin in ogrožanje obstoja teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo predstavili dve zavarovani gorski roži – blagajev volčin in clusijev svišč.
Čas velike noči vsako leto postreže s posebnim rastjem, značilnim za zgodnjepomladne dni, obstaja pa rastlina, ki je po prazniku dobila ime, in prav njej bomo namenili osrednjo pozornost v tokratni Nedeljski reportaži.
Redke so igrače, ki imajo toliko ljubiteljev med starimi in med mladimi, kot jih imajo legendarne danske kocke lego. Po vsej verjetnosti si njihov ustanovitelj, danski mizarski mojster Ole Kirk Christiansen, ko je leta 1932 ustanovil podjetje, kjer so izdelovali lesene igrače, tega ni predstavljal niti v najbolj norih sanjah. Ogromno ljubiteljev teh igrač živi tudi v Sloveniji in najbolj strastni izmed njih so že 25. po vrsti pripravili Kockefest, razstavo njihovih lastnih stvaritev, ki v nekaterih primerih vsaj konkurira domiselnosti izvirnih kreacij. Na kockefest je mikrofon Prvega odnesel Jure K. Čokl in ga vklopil med milijoni drobnih kock.
V sredo, na svetovni dan vode, se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začela druga mednarodna konferenca o vodi, Slovenija pa bo v prihodnjem letu prevzela predsedovanje Konvenciji o vodi. V Nedeljski reportaži se ne bomo posvetili dejavnostim in zavezam Slovenije, temam, ki so bile na dnevnem redu konference, ampak fotografski razstavi v Galeriji Jakopič v Ljubljani, kjer je že nekaj časa na ogled 130 fotografij z naslovom: VALOVANJE: VIZUALNI DNEVNIK VODE, fotografska zbirka različnih možnih življenjskih oblik vode. Lirično temačna mističnost in zadržana živahnost vode je ob glasbi in spremljevalnemu besedilu podana kot prvoosebna pripoved, ki je nastala ob fotografijah članov nizozemske agencije NOOR Images. Kuratorja razstave sta dr. Marija Skočir in Stefano Carini.
Vse večja urbanizacija že desetletja krči naravno okolje in tako zmanjšuje življenjski prostor za rastline in prosto živeče živali. Te so se najprej umaknile iz naselij, v zadnjem času pa so se vrnile v betonske džungle in ta trend se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Dandanes ni več čudno, da se na primestnih in mestnih zelenih površina pasejo srne, košute ali poljski zajci. Medvedi so redni gostje v vaseh na Notranjskem in Kočevskem. Ježi in kune se prosto podijo po mestnih ulicah, lisice pa oprezajo v bližini hiš in smetnjakov. Na mestnih stavbah gnezdijo galebi, vrnil se je sokol selec, da ne govorimo o sivih vranah, kavkah in drugih pticah. O vsem tem bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja med sprehodom po knjižnici ugotavlja, da zlaganje knjig na police ni tako zelo preprosto, kot se to nam, uporabnikom knjižnic, morda to kdaj zazdi.
Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje. Sanka lahko prav vsak in čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, kjer se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub se nahajata v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je ekipa Prvega odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame.
Neveljaven email naslov
