Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Črni Vrh nad Idrijo leži na kraški planoti na vzhodnem delu Trnovskega gozda, ob regionalni cesti Godovič-Col- Ajdovščina. Kraj je znan po Trnovskem maratonu- smučarskotekaški prireditvi, po astronomskem observatoriju na Javorniku, pa tudi po bogati kulturni, predvsem pevski tradiciji in še čem. Črni Vrh je že od nekdaj slovel po »čistem gorskem zraku«, zato ne preseneča, da ga tudi danes obiskujejo številni, predvsem italijanski turisti. Ti pa med drugim seveda prisegajo na dobro kulinariko.
Črni Vrh bomo tokrat obiskali nekoliko drugače. Tja se bomo odpravili po trasi feldbana.
Naše potovanje bomo začeli z ozkotirno vojaško železnico ali feldbanom z besedami Dejana Colje, ki je zapisal:
»Predstavljajte si železnico skozi Črni Vrh nad Idrijo, glasen ropot vagonov na tračnicah in kovinsko cviljenje zavor … Ne, to niso sanje! Mimo Klavžarja, skozi Predgriže, Črni Vrh, Trebče in Zadlog je pred slabimi sto leti zares vozila železnica. To je bila vojaška ozkotirna poljska železnica, imenovana feldban.«
Uporabljali so jo za oskrbo vojakov na Soški fronti, na katero so dostavljali vse od hrane, streliva in orožja do vode, oblek, sanitetnega materiala, pogonskega goriva in pošte. Nazaj pa so vozili predvsem ranjence, pokvarjeno opremo, pošto in drugo. Po ocenah naj bi tako pretovorili več kot 800 ton najrazličnejšega materiala na dan.
Postaja feldbana, Soška fronta, Europeana 1914-1918.
foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library.
Prevoz ranjencev s feldbanom ob reki Piavi, 1918. Europeana 1914-1918.
foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library
Ozkotirna vojaška železnica je potekala od železniške postaje Logatec skozi Kalce in Hotedršico do Godoviča, potem pa proti Črnemu Vrhu in Zadlogu do Male Lazne na Trnovskem gozdu. Od tam so material pošiljali naprej po žičnici. Pozneje se je del te železnice v Godoviču odcepil in šel proti Idriji, do Dolenje Trebuše. Graditev proge so vodili vojaški gradbeni, cesarsko-kraljevi železniški oddelki. Delo so v zelo težkih razmerah, ob pomanjkanju hrane in boleznih, opravljali ruski vojni ujetniki, ki naj bi jih bilo po nekaterih ocenah celo do 25.000.
/Slika ruskih vojnih ujetnikov je objavljena na ; V zaledju Soške fronte -Vojni ujetniki, avtorica Barbara Žabota, Zgodovinski arhiv Ljubljana./
Progo so postavljali zelo hitro, saj so ponekod uporabljali kar trase obstoječih cest. V dobrih razmerah so lahko postavili tudi več kot kilometer proge na dan.
Traso feldbana, ki je potekal proti Črnemu Vrhu so znova odkrili šele pred nekaj leti. To se je posrečilo Dejanu Colji in Ivanu Rudolfu, zasebnemu zbiralcu, ki ima svoj Vojni muzej v Črnem Vrhu nad Idrijo.
Ivan je o trasi začel razmišljati, ko je zbiral gradivo za knjigo Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. Takrat je prebiral tudi župnijsko kroniko, v kateri je tedanji župnik opisal nesreče, ki so se zgodile na feldbanu. Polagoma se je vedenje o tem, kje je ta feldban potekal, izgubilo.
Prvi namig mu je dal znanec, rojak Poženel Ludvik, ki je povedal, da mu je njegova mama pripovedovala kako so ranjenci vzdihovali, ko so jih vozili v glavno bolnico v Ljubljano ali pa naprej na Dunaj. Potem mu je to traso nad njegovo hišo pokazal. Spomnil se je tudi kako so to progo prečkali otroci, ki so hodili v šolo v Godovič.
Kmalu sta našla traso in tudi ostanke različnega materiala, ki je potrjeval obstoj te proge. Feldban je šel po tedanjih obstoječih cestah in ponekod tudi po povsem drugih trasah, povsod tam kjer je bil naklon klancev do 4%. Ob tem so delali tudi mostove in drugo. Problem je nastal kje najti traso proti Črnemu Vrhu, saj je cesta vijugala, šele kasneje pa so jo Italijani speljali bolj naravnost.
Nato sta skupaj s prijateljem Dejanom Coljo cele dneve iskala traso in jo tudi našla. Njegovo domnevo pa je najbolj potrdila skica vojaškega pokopališča, ob sedanji bencinski črpalki, na kateri je ob pokopališču narisana cesta in proga feldbana.
Večkrat so ga ljudje zapeljali, ko so mu kazali domnevne trase feldban. Skica pokopališča pa je potrdila, da je šla trasa po cesti, in ne pod Goro, kot jo imenujejo Črnovrščci.
Tam zgleda, da so prekladali del materiala na žičnico in ga vozili do Cola in naprej mogoče tudi na kraško bojišče, ampak to so domneve. V glavnem ni šlo vse po feldbanu, ki je iz Črnega Vrha nadaljeval pot proti Zadlogu. Tam je bila spet železniška postaja in skladišče, in tam se je spet en del odcepil in šel na žičnico proti Mali Lazni, drug del pa po feldbanu do Preske, in tam je bilo spet križišče in skladišče.
En del feldbana je šel proti Kovku, drug del pa proti Mali Lazni čez Škrbino. Tam je proga premagala vzpone spet po svoji poti, kjer pa ta ni presegal 3-4% pa je šla po cesti. Ivan je prišel do spoznanja, potem je to prebral tudi v literaturi, da so imeli vsakih 7 kilometrov skladišče. To pa zaradi tega, da strelivo ni bilo preveč skoncentrirano, za prevoz le-tega je bil najbolj primeren prav feldban. Ko so bile na Soški fronti ofenzive so porabili vse strelivo, v vmesnem času pa so skladišča spet napolnili in tako naprej.
Feldban so uporabljali tudi za prevoze ranjencev. Vozili pa so tudi hrano. V Godoviču so bile velike kuhinje, tam so hrano pripravljali, tam so bile tudi velike klavnice, pekli so tudi kruh. To hrano so potem vozili prav do Male Lazne, do Poncale, Pancale in nato z žičnico do Banjške planote in verjetno tudi proti Trebuši.
Ivan Rudolf ima tudi svoj zasebni Vojni muzej, kjer hrani zanimive ostaline različnih vojaških enot. Med predmeti seveda izstopata lani pridobljena vagončka feldbana.
Traso feldbana sta leta 2010, kot že zapisano, "ponovno odkrila" Dejan Colja in Ivan Rudolf, ki sta natančno preiskala, prehodila teren in vse tudi dokumentirala. Avtor vseh fotografij v fotozgodbi je Dejan Colja. Raziskovalca trase sta svojo pot začela v Godoviču, nato pa sta šla po sledeh ostankov do Predgriž in nato v Črni Vrh.
Ivan Rudolf in Dejan Colja sta raziskovala, in to še vedno počneta, tudi trase feldbana proti Zadlogu in naprej. Tu sta naletela tudi na obrambne jarke, za varovanje trase feldbana. Vse fotografije je posnel Dejan Colja.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Črni Vrh nad Idrijo leži na kraški planoti na vzhodnem delu Trnovskega gozda, ob regionalni cesti Godovič-Col- Ajdovščina. Kraj je znan po Trnovskem maratonu- smučarskotekaški prireditvi, po astronomskem observatoriju na Javorniku, pa tudi po bogati kulturni, predvsem pevski tradiciji in še čem. Črni Vrh je že od nekdaj slovel po »čistem gorskem zraku«, zato ne preseneča, da ga tudi danes obiskujejo številni, predvsem italijanski turisti. Ti pa med drugim seveda prisegajo na dobro kulinariko.
Črni Vrh bomo tokrat obiskali nekoliko drugače. Tja se bomo odpravili po trasi feldbana.
Naše potovanje bomo začeli z ozkotirno vojaško železnico ali feldbanom z besedami Dejana Colje, ki je zapisal:
»Predstavljajte si železnico skozi Črni Vrh nad Idrijo, glasen ropot vagonov na tračnicah in kovinsko cviljenje zavor … Ne, to niso sanje! Mimo Klavžarja, skozi Predgriže, Črni Vrh, Trebče in Zadlog je pred slabimi sto leti zares vozila železnica. To je bila vojaška ozkotirna poljska železnica, imenovana feldban.«
Uporabljali so jo za oskrbo vojakov na Soški fronti, na katero so dostavljali vse od hrane, streliva in orožja do vode, oblek, sanitetnega materiala, pogonskega goriva in pošte. Nazaj pa so vozili predvsem ranjence, pokvarjeno opremo, pošto in drugo. Po ocenah naj bi tako pretovorili več kot 800 ton najrazličnejšega materiala na dan.
Postaja feldbana, Soška fronta, Europeana 1914-1918.
foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library.
Prevoz ranjencev s feldbanom ob reki Piavi, 1918. Europeana 1914-1918.
foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library
Ozkotirna vojaška železnica je potekala od železniške postaje Logatec skozi Kalce in Hotedršico do Godoviča, potem pa proti Črnemu Vrhu in Zadlogu do Male Lazne na Trnovskem gozdu. Od tam so material pošiljali naprej po žičnici. Pozneje se je del te železnice v Godoviču odcepil in šel proti Idriji, do Dolenje Trebuše. Graditev proge so vodili vojaški gradbeni, cesarsko-kraljevi železniški oddelki. Delo so v zelo težkih razmerah, ob pomanjkanju hrane in boleznih, opravljali ruski vojni ujetniki, ki naj bi jih bilo po nekaterih ocenah celo do 25.000.
/Slika ruskih vojnih ujetnikov je objavljena na ; V zaledju Soške fronte -Vojni ujetniki, avtorica Barbara Žabota, Zgodovinski arhiv Ljubljana./
Progo so postavljali zelo hitro, saj so ponekod uporabljali kar trase obstoječih cest. V dobrih razmerah so lahko postavili tudi več kot kilometer proge na dan.
Traso feldbana, ki je potekal proti Črnemu Vrhu so znova odkrili šele pred nekaj leti. To se je posrečilo Dejanu Colji in Ivanu Rudolfu, zasebnemu zbiralcu, ki ima svoj Vojni muzej v Črnem Vrhu nad Idrijo.
Ivan je o trasi začel razmišljati, ko je zbiral gradivo za knjigo Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. Takrat je prebiral tudi župnijsko kroniko, v kateri je tedanji župnik opisal nesreče, ki so se zgodile na feldbanu. Polagoma se je vedenje o tem, kje je ta feldban potekal, izgubilo.
Prvi namig mu je dal znanec, rojak Poženel Ludvik, ki je povedal, da mu je njegova mama pripovedovala kako so ranjenci vzdihovali, ko so jih vozili v glavno bolnico v Ljubljano ali pa naprej na Dunaj. Potem mu je to traso nad njegovo hišo pokazal. Spomnil se je tudi kako so to progo prečkali otroci, ki so hodili v šolo v Godovič.
Kmalu sta našla traso in tudi ostanke različnega materiala, ki je potrjeval obstoj te proge. Feldban je šel po tedanjih obstoječih cestah in ponekod tudi po povsem drugih trasah, povsod tam kjer je bil naklon klancev do 4%. Ob tem so delali tudi mostove in drugo. Problem je nastal kje najti traso proti Črnemu Vrhu, saj je cesta vijugala, šele kasneje pa so jo Italijani speljali bolj naravnost.
Nato sta skupaj s prijateljem Dejanom Coljo cele dneve iskala traso in jo tudi našla. Njegovo domnevo pa je najbolj potrdila skica vojaškega pokopališča, ob sedanji bencinski črpalki, na kateri je ob pokopališču narisana cesta in proga feldbana.
Večkrat so ga ljudje zapeljali, ko so mu kazali domnevne trase feldban. Skica pokopališča pa je potrdila, da je šla trasa po cesti, in ne pod Goro, kot jo imenujejo Črnovrščci.
Tam zgleda, da so prekladali del materiala na žičnico in ga vozili do Cola in naprej mogoče tudi na kraško bojišče, ampak to so domneve. V glavnem ni šlo vse po feldbanu, ki je iz Črnega Vrha nadaljeval pot proti Zadlogu. Tam je bila spet železniška postaja in skladišče, in tam se je spet en del odcepil in šel na žičnico proti Mali Lazni, drug del pa po feldbanu do Preske, in tam je bilo spet križišče in skladišče.
En del feldbana je šel proti Kovku, drug del pa proti Mali Lazni čez Škrbino. Tam je proga premagala vzpone spet po svoji poti, kjer pa ta ni presegal 3-4% pa je šla po cesti. Ivan je prišel do spoznanja, potem je to prebral tudi v literaturi, da so imeli vsakih 7 kilometrov skladišče. To pa zaradi tega, da strelivo ni bilo preveč skoncentrirano, za prevoz le-tega je bil najbolj primeren prav feldban. Ko so bile na Soški fronti ofenzive so porabili vse strelivo, v vmesnem času pa so skladišča spet napolnili in tako naprej.
Feldban so uporabljali tudi za prevoze ranjencev. Vozili pa so tudi hrano. V Godoviču so bile velike kuhinje, tam so hrano pripravljali, tam so bile tudi velike klavnice, pekli so tudi kruh. To hrano so potem vozili prav do Male Lazne, do Poncale, Pancale in nato z žičnico do Banjške planote in verjetno tudi proti Trebuši.
Ivan Rudolf ima tudi svoj zasebni Vojni muzej, kjer hrani zanimive ostaline različnih vojaških enot. Med predmeti seveda izstopata lani pridobljena vagončka feldbana.
Traso feldbana sta leta 2010, kot že zapisano, "ponovno odkrila" Dejan Colja in Ivan Rudolf, ki sta natančno preiskala, prehodila teren in vse tudi dokumentirala. Avtor vseh fotografij v fotozgodbi je Dejan Colja. Raziskovalca trase sta svojo pot začela v Godoviču, nato pa sta šla po sledeh ostankov do Predgriž in nato v Črni Vrh.
Ivan Rudolf in Dejan Colja sta raziskovala, in to še vedno počneta, tudi trase feldbana proti Zadlogu in naprej. Tu sta naletela tudi na obrambne jarke, za varovanje trase feldbana. Vse fotografije je posnel Dejan Colja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. V oddaji Nedeljska reportaža bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pred nekaj dnevi je odstopila direktorica našega največjega socialnovarstvenega zavoda - Zavoda Hrastovec. Na ta način je impozantno grajsko poslopje, za zidovi katerega živijo osebe z motnjami v duševnem razvoju, vnovič prišlo v ospredje zanimanja javnosti. Ampak niso le kadrovske čistke pripeljale ta zavod v središče zanimanja. Njegova podružnica, grajsko poslopje gradu Cmurek, je zdaj že skoraj osem let domovanje Muzeja norosti. Gre za civilnodružbeno pobudo domačinov iz Trat, ki v širokem spektru svojih dejavnosti poskušajo tako stavbo kot okolico duhovno in materialno revitalizirati. Muzej norosti je v zadnjih mesecih medijsko izjemno prisoten in tudi dokumentarno-feljtonsko uredništvo se je v Nedeljski reportaži odpravilo v Slovenske gorice. Tam je bil Marko Radmilovič.
Zlati studenec je izvir čiste pohorske vode, ki je že pred več kot 2 tisoč leti napajala rimsko Petoviono – današnji Ptuj. Čeprav so o pomenu in zgodovinski vlogi tega izvira pisali že pred drugo svetovno vojno, so ga ob pomoči lastnice gozda, kjer se nahaja, in občine znova obudili člani domačega društva »Gremo naprej«. Prepričani so, da lahko izvir s svojo zgodbo postane atraktivna turistična točka ob vznožju Pohorja. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Nedeljska reportaža se sprehaja po prostorih in okolici dvorca Gutenbuchel v Ravnah pri Šoštanju. Pred stotimi leti je bil ta skriti biser stavbne dediščine dom šoštanjskih industrialcev, družine Vošnjak; pred petdesetimi oddelek psihiatrične bolnišnice Vojnik; danes pa se z dogodki in razstavami ter ob pomoči lokalne skupnosti spet prebuja. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Cirkus je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija še ne. Ambrož Kvartič je za tokratno Nedeljsko reportažo spoznaval, kako dobro bi bilo, da bi vsak obvladal vsaj eno cirkuško spretnost.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v vasi Cerovo, ki leži v občini Grosuplje, blizu Turjaka. Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti Vodomčevim gajem. Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice. Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame. Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo. Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo. Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami in tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem. Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, je ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave. Pot, vodomčev gaj in druge zanimivosti bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje. Takole so zapisali: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, ki pripadajo gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve Sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje »U Gorjah zvoni, da se turn maje«. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je njega dni dejal Ivan Godec: »Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti.« Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v starejšo kameno dobo. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Gozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega tudi nas ne bi bilo in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to rada pozablja. Z gozdom na svetovni ravni ravnamo kot svinja z mehom. Ker je gozd star in pameten, bo preživel, mi pa si s krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu grozijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Tako kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič.
Med epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi med izrednimi razmerami frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec odpravil raziskovat Jure K. Čokl.
Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako. Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita. Pa o tem več v oddaji. Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih področij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Navajam: »Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.« Konec navedka. Društvo dolomitne lutke bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Ko spremljamo program Televizije Slovenija, imamo napovednike kar naprej pred očmi. Vendar pa zelo redko pomislimo, da gre za zelo zanimiv miniaturni televizijski žanr s čisto svojimi zakonitostmi, za udarne pakete zgoščene komunikacije in za medijske izdelke, za katerimi je kar nekaj ustvarjalnih ljudi.
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse bolj pomemben del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so prepredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, pomaga turistom bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Sicer pa Turistična zveza Slovenije skupaj s partnerji, Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Zgodovina angleških popotnikov, ki jih je obvezno popotovanje po celinski Evropi ali pa znanstvena vedoželjnost prinesla v naše kraje, je dolga in pisana, pa tudi dobro dokumentirana in naši raziskovalci so jo objavljali. Humphry Davy, izumitelj jamske svetilke, je mogoče najznamenitejše ime med njimi, ni pa edino. Thomas Cook je recimo svoj izum, ki ga danes imenujemo kar turistični aranžma, v veliki meri utemeljil na obisku Postojnske jame in Krasa ? pa še bi lahko naštevali. Angleške, seveda pa tudi številne druge popotnike sta v Sloveniji prejšnjih stoletij privlačila dva bisera, ki sta danes mogoče odmaknjena iz turističnega in še kakšnega fokusa. Cerkniško jezero in Idrijski rudnik sta bili destinaciji, zaradi katerih je Slovenija slovela v tedanjem svetu. Tokratna Nedeljska reportaža prinaša zanimiv potopis, ki ga je v drugi polovici sedemnajstega stoletja objavil angleški zdravnik Edward Brown. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Rakitna je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Vendar pa je hkrati tudi tako daleč, da bi imelo njenih približno 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki sta v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno organizirali svoje male vaške knjižnice. In naslednica te knjižnice je današnja Amaterska knjižnica Rakitna.
Vsako ime nam da podatek o svojem nosilcu, podobno to velja za podjetja. Ta se imenujejo ali po svojih lastnikih, po izdelkih ali storitvah, ki jih delajo in ponujajo, ali pa je ime le skovanka domače ali tuje besede in podobno. Tako zanimivo ime ima tudi podjetje Triptih iz Škofje Loke. Preden pa podrobneje predstavimo to podjetje, še nekaj o imenu samem. Triptih je umetniško delo, ki je razdeljeno na tri dele oziroma izdelano na treh ploščah, ki so s tečaji spojene skupaj, da se lahko zložijo, zaprejo ali odprejo. Triptih izhaja iz zgodnjekrščanske umetnosti in je bil priljubljen standardni format za oltarne slike od srednjega veka naprej. Njegovo geografsko območje je od vzhodnih bizantinskih cerkva do keltskih cerkva na zahodu. Renesančni slikarji, kot sta Hans Memling in Hieronymus Bosch, so uporabljali ta model. Uporabljali so ga tudi kiparji. Triptih je omogočal tudi enostaven prevoz. V oddaji ne bomo raziskovali, kje vse se je pojavljal triptih, ampak se bomo odpravili na obisk v Triptih, restavratorski atelje Bogovčič v Škofji Loki. To je družinsko podjetje, restavratorski atelje, kjer pod strokovnim vodstvom mag. Ivana Bogovčiča, konservatorsko-restavratorskega svetnika, izvajajo restavratorske posege na likovnih umetninah. Jedro podjetja sestavlja Luka Bogovčič, direktor, občasno pa se mu pridruži Jure Bogovčič. V ateljeju že vrsto let sodelujejo pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih. Več o podjetju oziroma ateljeju Triptih, njegovem delu in izzivih pa v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13 tisoč jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi to, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 razglašeno za svetovno leto jam in krasa. Pozneje bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi – najviše ležeče turistične jame v naši državi, v kateri je, precej netipično za visokogorje, mogoče opazovati kraške pojave. Po jami, od odkritja katere je letos minilo 40 let, nas bo ob pomoči sogovornikov popeljala Andreja Gradišar.
Neveljaven email naslov
