Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rodik je pomemben in znan po svojih bogatih izročilih
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača–Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali »tržaški gospodi«, sami prenočevali na senikih.
Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Ta bo zagotovo edinstven v Evropi, saj gre za preplet izročil, ki so precej starejša od slovanskih in krščanskih. Podoben mitski park imajo v Moščenicah na Hrvaškem, kjer pa gre za klasičen park in predvsem za predstavitev slovanskih obredov in ostankov verovanj, kot je recimo verovanje v boga Peruna in podobno.
Rodik je zaradi svoje bogate arheološke preteklosti in folklore že pred stoletji pritegnil zanimanje arheologov in etnologov. Mitsko-folklorna pot v Rodiku popelje pohodnika mimo dvanajstih točk, ki večinoma ležijo na nekdanjih mejah rodiške srenjske posesti ali ob glavnih vaških poteh. Zaradi bogate mitske krajine je pot tako kot vas razdeljena na dva dela, brkinsko (zgornjo) in kraško (spodnjo) ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.)
Mitski park bo imel svoje središče v vaškem domu, kjer naj bi nastal Turistično informacijski center z muzejsko zbirko. Tu bi sodelovali tudi članice in člani Turističnega društva Rodik.
O starodavnem nastanku Rodika priča napisni kamen z latinskim besedilom razsodbe o spremembi poteka poti, ki je vodila prek posesti Gaja Lekanija Basa in jo je imela pravico uporabljati skupnost Rundiktov. Odkrit je bil v bližini Materije in je danes razstavljen v Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost v Trstu (Museo Civico di Storia ed Arte di Trieste). Pred nekaj leti so namestili v središču Rodika njegovo kopijo.
Središčna lika poti sta strašni lintvern, kačon, ki so ga vaščani skušali pomiriti s procesijami, da ne bi povzročal poplav v dolinah pod Čukom. Drugi tak lik pa je baba, kamniti osamelec, monolit, ki so ga žal pred leti razstrelili, vendar pa so ostanki te mogočne skale še ohranjeni na mestu, kjer je ta baba od vekomaj stala.
V Robidi, v bližini Tabora, naj bi na ruševinah srednjeveške utrdbe živela kača, po eni varianti lepa, velika in bela, po drugi velika in črna, po tretji pa kot zakleta grofična.
Ledina Kobilja glava predstavlja eno najbolj enigmatičnih mest na Rodiškem. Izročili o poimenovanju tega mesta sta vsaj dve. Prvo pravi, da naj bi na tem mestu volk raztrgal kobilo, od katere je ostala le njena lobanja. Po drugem izročilu naj bi tu stal kol s konjsko glavo, okrog katere naj bi plesale čarovnice. Ob prvi polni luni po Veliki noči naj bi tu čarovnice raztrgale vedamca, človeka z nadnaravnimi lastnostmi, kar spominja na grški mit o Penteju, ki ga menda raztrgajo v divjem plesu ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.).
Po izročilu naj bi bilo tu pokopališče ajdov, stara vas ali njihove njive. V tem kraju ob srenjski zemlji naj bi strašilo, zato so se ga domačini ponoči izogibali. Tu naj bi stala kovačija, v kateri naj bi kovač nudil popotnikom prenočišče. Če popotnik ni ustrezal dolžini postelje, ga je kovač "skrajšal" tako, da mu je odsekal ude in jih zakopal za kovačijo. Motiv spominja na grški mit o Prokrustovi postelji.
Na tromeji katastrskih občin Rodik, Artviže in Podgrad je Križen drev, imenovan tudi "konfin", mejnik. Velja za strašljiv kraj. Po eni pripovedi se je tu na dan pusta ob polnoči nekomu prikazal velik obešenec, ki je pred njim razpadel in se zopet sestavil v kosmato pošast. Po drugi pa naj bi na Križen drevu ležal zaklad pod kupom kamenja, ki ga varuje kača.
Izročila o ajdih z Ajdovščine nad Rodikom se razlikujejo od drugih po tem, da se z običajno podobo velikanov prepleta poseben antropološki opis. Bili naj bi manjše postave, temne polti, črnolasi, govorili naj bi svoj jezik. Bili naj bi dobri kovači in naj bi kradli poljske pridelke vaščanom spodaj, zaradi česar naj bi pogosto prihajalo do sporov.
Čuk ali "Gura", kot ga imenujejo domačini, naj bi bil po izročilu hrib poln vode. Na vrhu Čuka, v izviru oziroma kalu z imenom Jezero, naj bi prebival lintvern, kačon s petelinjo rožo na glavi in strupeno sapo, ki je imela moč nad vodo. Če so ga domačini razjezili, jih je kaznoval tako, da je nad njih poslal nevihte in poplave iz notranjosti gore.
Domačini so v želji, da bi umirili nevarnega "vraga" vsak mesec organizirali procesije k Jezeru in ob križu pri njem prirejali maše. Do leta 1787 so priredili tudi do 21 procesij letno do Jezera, da bi pomirili strašnega kačona.
Rodiško ustno izročilo pozna dve vrsti povedk o babi, ene se jasno nanašajo na tako imenovano skalo v bližini prazgodovinskega gradišča Debela griža, druge na lik baba na splošno. V skali so Rodičani prepoznali Babo z "obliko riti, ženske in prsi". Po eni pripovedi naj bi otroci-velikani postavili svoji materi kip, po drugi naj bi šlo za žensko, ki je okamenela zaradi laži. Po pripovedi iz Rodiških pravc (pravljic, pripovedi) in zgodb naj bi "rodiška baba" tako kot druge babe vplivala na vremenske razmere.
Rodiška pečina je veliko brezno ob obzidju prazgodovinskega gradišča, kjer naj bilo izvedeno premirje med Napoleonom in avstrijskim prestolonaslednikom. Po drugi strani naj bi ga ustvaril Kristus v tekmovanju s sv. Petrom, tako kot Cikovo in Šlavrovo jamo.
V krajini Rodika se je vhod v drugi svet odpiral v Cikovi in Šlavrovi jami. Po izročilu naj bi v Cikovo jamo padel pastiček in se iz nje vrnil po več stoletjih, tako, da ni našel več svoje družine. Obiskovalci parka pa bodo lahko obiskali še vhode v dve jami, Fukovo in v Šlavrovo jamo.
Tu naj bi živel škrat ali zmaj, h kateremu naj bi se ženske zatekale s svojimi težavami. Če je bilo mogoče jim je škrat pomagal z nasvetom, v nasprotnem primeru pa jih je povabil k sebi v jamo in jih "ponesel v nebesa". Domačini se še danes spominjajo zadnje ženske, ki je v jami storila samomor.
Mejnik na ledini Pod lisično označuje stičišče ozemlje treh posesti Rodika, Dan in Kačič. Mimo naj bi čez prelaz Prelovec z velikim truščem in ognjem drvela šembilja- goreča kočija, ki jo je vodil hudič. O tem naj bi pričali sledovi kolesnic v skali Pod Lisično. Zraven so vidni stolčki z luknjo za rep od hudiča in malih hudičkov ob potoku Zdrava voda, kjer so se mali hudički "zamotili" in pomočili noge v potok.
Po ljudskem izročilu naj bi mimo Pod lisično potekala rimska cesta Lokev-Materija, kar so potrdile tudi arheološke raziskave. Pod lisično predstavlja poleg Križen dreva, Kobilje glave, Tabora, Mrzleka, Vrhul, Njivic, in Remeščice še eno mesto na rodiški srenjski meji, kjer se nahajajo prikazni iz onostranstva, zaradi česar so ta mesta v folklori prežeta s pridihom nevarnosti, skrivnostnosti.
V Občini Hrpelje-Kozina se zavedajo, da Mitski park ne bo prenesel množičnega turizma. Park bo namreč urejen tako, da ne bodo grobo posegali v naravo. Zato želijo pridobiti predvsem tiste obiskovalce, ki jih zanima nekornjena narava in bogata izročilna dediščina. Za ureditev parka, pohodnih poti, informacijskih točk, sprejemnega centra z manjšim muzejem, bo potrebnega kar nekja denarja. Zato so ta projekt vključili v meddržavni projekt Interreg, kjer sodelujejo skupaj s Hrvaško. Vključili pa so tudi druge deležnike, od Univerze na Primorskem, do Turističnega društva Rodik, ki so vpeti v nastajanje mitskega parka. Ob tem so kandidirali tudi za pridobitev Eu sredstev in če jim bo uspelo, bo Mitski park Rodik "polno" zaživel leta 2019. Če EU denarja ne bo, potem bo Občina Hrpelje-Kozina skušala projekt izpeljati sama.
O Rodiški Babi- 4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje.../174456907
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Rodik je pomemben in znan po svojih bogatih izročilih
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača–Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali »tržaški gospodi«, sami prenočevali na senikih.
Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Ta bo zagotovo edinstven v Evropi, saj gre za preplet izročil, ki so precej starejša od slovanskih in krščanskih. Podoben mitski park imajo v Moščenicah na Hrvaškem, kjer pa gre za klasičen park in predvsem za predstavitev slovanskih obredov in ostankov verovanj, kot je recimo verovanje v boga Peruna in podobno.
Rodik je zaradi svoje bogate arheološke preteklosti in folklore že pred stoletji pritegnil zanimanje arheologov in etnologov. Mitsko-folklorna pot v Rodiku popelje pohodnika mimo dvanajstih točk, ki večinoma ležijo na nekdanjih mejah rodiške srenjske posesti ali ob glavnih vaških poteh. Zaradi bogate mitske krajine je pot tako kot vas razdeljena na dva dela, brkinsko (zgornjo) in kraško (spodnjo) ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.)
Mitski park bo imel svoje središče v vaškem domu, kjer naj bi nastal Turistično informacijski center z muzejsko zbirko. Tu bi sodelovali tudi članice in člani Turističnega društva Rodik.
O starodavnem nastanku Rodika priča napisni kamen z latinskim besedilom razsodbe o spremembi poteka poti, ki je vodila prek posesti Gaja Lekanija Basa in jo je imela pravico uporabljati skupnost Rundiktov. Odkrit je bil v bližini Materije in je danes razstavljen v Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost v Trstu (Museo Civico di Storia ed Arte di Trieste). Pred nekaj leti so namestili v središču Rodika njegovo kopijo.
Središčna lika poti sta strašni lintvern, kačon, ki so ga vaščani skušali pomiriti s procesijami, da ne bi povzročal poplav v dolinah pod Čukom. Drugi tak lik pa je baba, kamniti osamelec, monolit, ki so ga žal pred leti razstrelili, vendar pa so ostanki te mogočne skale še ohranjeni na mestu, kjer je ta baba od vekomaj stala.
V Robidi, v bližini Tabora, naj bi na ruševinah srednjeveške utrdbe živela kača, po eni varianti lepa, velika in bela, po drugi velika in črna, po tretji pa kot zakleta grofična.
Ledina Kobilja glava predstavlja eno najbolj enigmatičnih mest na Rodiškem. Izročili o poimenovanju tega mesta sta vsaj dve. Prvo pravi, da naj bi na tem mestu volk raztrgal kobilo, od katere je ostala le njena lobanja. Po drugem izročilu naj bi tu stal kol s konjsko glavo, okrog katere naj bi plesale čarovnice. Ob prvi polni luni po Veliki noči naj bi tu čarovnice raztrgale vedamca, človeka z nadnaravnimi lastnostmi, kar spominja na grški mit o Penteju, ki ga menda raztrgajo v divjem plesu ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.).
Po izročilu naj bi bilo tu pokopališče ajdov, stara vas ali njihove njive. V tem kraju ob srenjski zemlji naj bi strašilo, zato so se ga domačini ponoči izogibali. Tu naj bi stala kovačija, v kateri naj bi kovač nudil popotnikom prenočišče. Če popotnik ni ustrezal dolžini postelje, ga je kovač "skrajšal" tako, da mu je odsekal ude in jih zakopal za kovačijo. Motiv spominja na grški mit o Prokrustovi postelji.
Na tromeji katastrskih občin Rodik, Artviže in Podgrad je Križen drev, imenovan tudi "konfin", mejnik. Velja za strašljiv kraj. Po eni pripovedi se je tu na dan pusta ob polnoči nekomu prikazal velik obešenec, ki je pred njim razpadel in se zopet sestavil v kosmato pošast. Po drugi pa naj bi na Križen drevu ležal zaklad pod kupom kamenja, ki ga varuje kača.
Izročila o ajdih z Ajdovščine nad Rodikom se razlikujejo od drugih po tem, da se z običajno podobo velikanov prepleta poseben antropološki opis. Bili naj bi manjše postave, temne polti, črnolasi, govorili naj bi svoj jezik. Bili naj bi dobri kovači in naj bi kradli poljske pridelke vaščanom spodaj, zaradi česar naj bi pogosto prihajalo do sporov.
Čuk ali "Gura", kot ga imenujejo domačini, naj bi bil po izročilu hrib poln vode. Na vrhu Čuka, v izviru oziroma kalu z imenom Jezero, naj bi prebival lintvern, kačon s petelinjo rožo na glavi in strupeno sapo, ki je imela moč nad vodo. Če so ga domačini razjezili, jih je kaznoval tako, da je nad njih poslal nevihte in poplave iz notranjosti gore.
Domačini so v želji, da bi umirili nevarnega "vraga" vsak mesec organizirali procesije k Jezeru in ob križu pri njem prirejali maše. Do leta 1787 so priredili tudi do 21 procesij letno do Jezera, da bi pomirili strašnega kačona.
Rodiško ustno izročilo pozna dve vrsti povedk o babi, ene se jasno nanašajo na tako imenovano skalo v bližini prazgodovinskega gradišča Debela griža, druge na lik baba na splošno. V skali so Rodičani prepoznali Babo z "obliko riti, ženske in prsi". Po eni pripovedi naj bi otroci-velikani postavili svoji materi kip, po drugi naj bi šlo za žensko, ki je okamenela zaradi laži. Po pripovedi iz Rodiških pravc (pravljic, pripovedi) in zgodb naj bi "rodiška baba" tako kot druge babe vplivala na vremenske razmere.
Rodiška pečina je veliko brezno ob obzidju prazgodovinskega gradišča, kjer naj bilo izvedeno premirje med Napoleonom in avstrijskim prestolonaslednikom. Po drugi strani naj bi ga ustvaril Kristus v tekmovanju s sv. Petrom, tako kot Cikovo in Šlavrovo jamo.
V krajini Rodika se je vhod v drugi svet odpiral v Cikovi in Šlavrovi jami. Po izročilu naj bi v Cikovo jamo padel pastiček in se iz nje vrnil po več stoletjih, tako, da ni našel več svoje družine. Obiskovalci parka pa bodo lahko obiskali še vhode v dve jami, Fukovo in v Šlavrovo jamo.
Tu naj bi živel škrat ali zmaj, h kateremu naj bi se ženske zatekale s svojimi težavami. Če je bilo mogoče jim je škrat pomagal z nasvetom, v nasprotnem primeru pa jih je povabil k sebi v jamo in jih "ponesel v nebesa". Domačini se še danes spominjajo zadnje ženske, ki je v jami storila samomor.
Mejnik na ledini Pod lisično označuje stičišče ozemlje treh posesti Rodika, Dan in Kačič. Mimo naj bi čez prelaz Prelovec z velikim truščem in ognjem drvela šembilja- goreča kočija, ki jo je vodil hudič. O tem naj bi pričali sledovi kolesnic v skali Pod Lisično. Zraven so vidni stolčki z luknjo za rep od hudiča in malih hudičkov ob potoku Zdrava voda, kjer so se mali hudički "zamotili" in pomočili noge v potok.
Po ljudskem izročilu naj bi mimo Pod lisično potekala rimska cesta Lokev-Materija, kar so potrdile tudi arheološke raziskave. Pod lisično predstavlja poleg Križen dreva, Kobilje glave, Tabora, Mrzleka, Vrhul, Njivic, in Remeščice še eno mesto na rodiški srenjski meji, kjer se nahajajo prikazni iz onostranstva, zaradi česar so ta mesta v folklori prežeta s pridihom nevarnosti, skrivnostnosti.
V Občini Hrpelje-Kozina se zavedajo, da Mitski park ne bo prenesel množičnega turizma. Park bo namreč urejen tako, da ne bodo grobo posegali v naravo. Zato želijo pridobiti predvsem tiste obiskovalce, ki jih zanima nekornjena narava in bogata izročilna dediščina. Za ureditev parka, pohodnih poti, informacijskih točk, sprejemnega centra z manjšim muzejem, bo potrebnega kar nekja denarja. Zato so ta projekt vključili v meddržavni projekt Interreg, kjer sodelujejo skupaj s Hrvaško. Vključili pa so tudi druge deležnike, od Univerze na Primorskem, do Turističnega društva Rodik, ki so vpeti v nastajanje mitskega parka. Ob tem so kandidirali tudi za pridobitev Eu sredstev in če jim bo uspelo, bo Mitski park Rodik "polno" zaživel leta 2019. Če EU denarja ne bo, potem bo Občina Hrpelje-Kozina skušala projekt izpeljati sama.
O Rodiški Babi- 4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje.../174456907
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je Dunajčanka Ilse Fischerauer preselila v takratno kraljevino Jugoslavijo. Družina se je preselila v cvetočo vinogradniško krajino Prlekije in v Jeruzalemu kupila tako posestvo kot dvorec. Gospa, z dekliškim priimkom Adamec pa se ni sprijaznila z vlogo dobro situirane gospodinje, temveč si je našla zaposlitev … Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Ohranjanje tradicionalnih vrednot je neke vrste lepilo, ki v posameznem okolju veže skupaj staro in mlado, moške in ženske, ljudi različnih poklicev in prepričanj, skratka vse, ki v nekem kraju živijo. Lepilo pa ni imuno na čas. Sčasoma namreč njegova moč uplahne, kakšen del izgine in ga je treba obnoviti. Tako je tudi s tradicijo, včasih je močnejša, trdnejša, bolj navzoča, včasih pa je bolj ohlapna. Tudi v Dovjem na Gorenjskem je z lepilom časa tako. Danes je vas skorajda pravljična z vrsto obnovljenih fasad, verjamemo, da tudi z notranjostmi kmečkih hiš, čeprav tega nismo preverjali, predvsem pa z znova poslikanimi pročelji, nekoliko drugačnimi kot so bila nekoč. Nekoč so na stene hiš, običajno med dvema oknoma v nadstropju, risali živali in cvetje, danes pa je na šest prenovljenih hiš akademska slikarka Špela Oblak narisala simbolne prikaze šestih izmed mnogih Triglavskih pravljic, ki jih je Mirko Kunčič zbral in objavil v treh knjigah. Kot smo zvedeli, bo Špela narisala še najmanj dve. S tem pa zgodba o poslikavah Triglavskih pravljic, ki je postala vaška zgodba, še ni končana. Naslednji korak je, da bodo k vsaki hiši dodali tablo, ki bo na kratko obnovila zgodbo. Do takrat pa bosta pravljice vsak teden ali na štirinajst dni ob sobotah pripovedovala Marcel in Leona Gombac, ki že vrsto let po vasi vodita mlade od hiše do hiše in jih seznanjata z zgodovino Dovjega, malo pa tudi sosednje Mojstrane. Kraj tudi sicer goji tesen stik s svojo preteklostjo prek vrste etnoloških prireditev in srečanj, ki so namenjena prav temu, ohranjanju tradicije in njeni uporabi za ohranjanje trdnih vezi na vasi tudi danes. Jurij Popov, ki je pripravil Nedeljsko reportažo o kraju pravljičnih fasad, je dobil občutek, da so Dovje kraj, kjer televizija in internet nista nikoli premagala krajevne tradicije.
Iški vintgar je priljubljena turistična točka, ki je od Ljubljane oddaljena le streljaj. Ravno zaradi tega je v poletnih mesecih (pre)polna obiskovalcev, ki se do ustja soteske pripeljejo s svojimi avtomobili. A posebna območja moramo obiskovati na poseben način, če jih želimo ohraniti. Reka Iška je namreč zaradi svoje razgibane poti - teče skozi divji Iški vintgar, po rodovitnem Iškem vršaju in močvirnem Ljubljanskem barju - znana tudi kot Reka treh obrazov. Poleg njenih številnih tolmunov bomo obiskali Benkotovo žago, Votli kamen in Krvavo peč; točke, ki nam bodo razkrile zgodovino in karakter reke, ki se izliva v Ljubljanico. Pripravlja: Darja Pograjc.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora – Racna gora.
Človek je z agresivnim poseganjem v naravo naredil našemu modremu planetu že veliko škode. Obstajajo pa tudi habitati, ki so sicer antropogenega izvora, a spadajo med vrstno najbogatejša življenjska okolja. Ponekod po rastlinski raznovrstnosti celo presegajo tropske deževne gozdove. To so travišča. Travišča so bila nekoč v Evropi široko razširjena, v zadnjih sto letih pa so se njihove površine povsod močno zmanjšale. Lea Ogrin se je odpravila na Pohorje, na eno izmed štirih projektnih pod-območji projekta LIFE z naslovom Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem.
Če iščeš zanimiv odgovor, ki bi lahko bil moto radijske oddaje, potrebuješ najmanj dobro vprašanje. Glede na to, da smo že globoko v sezoni gorništva, smo se vprašali, kaj ljudi žene v visokogorje, v premagovanje tako imenovanih višincev, oziroma velikih višinskih razlik, v vse tiste napore, ki pridejo do izraza ob vzpenjanju na številne slovenske vrhove, mimogrede povejmo, da je v našem visokogorju samo dvatisočakov več kot 340, in brušenje kolen pri sestopu.Razlogov je seveda toliko kolikor je ljudi, pravzaprav tistih ljudi, ki odhajajo v gore zaradi različnih razlogov, ne vedno najboljših. Nas so za Nedeljsko reportažo zanimale tri ženske iz različnih krajev Slovenije za katere smo dobili občutek, da sledijo gorniški ideji Juliusa Kugyja, za katerega je bilo obiskovanje gora predvsem estetsko doživljanje in doživetje. V eni svojih knjig je med drugim zapisal: "Beseda gorski šport me je vedno prizadela (pisal je v nemščini in v tem jeziku je to ena beseda). Vse to namreč vse preveč meri na površnost. V gori ne iščimo plezalnih odrov, iščimo raje njeno dušo." Tri ženske smo poiskali na Facebooku, ki je tudi ena izmed osrednjih socialnih mrež prek katere se pohodniki najdejo, si izmenjujejo izkušnje, objavljajo zanimive fotoreportaže svojih poti in se nenazadnje med sabo tudi spoznavajo in se včasih odpravijo na kakšne skupne ture. Miša iz Bohinja, Maja z Jesenic in Lidija iz Ljubljane, so prav takšne. Gore doživljajo na netekmovalen in neprestižen način, ne štejejo osvojene vrhove, prehojene kilometre, premagane višince, dosežene čase vzponov, ne, najraje hodijo po samotnih poteh, občudujejo razglede in poti, doživljajo naravo v njenih spreminjajočih se podobah, občudujejo gorsko cvetje in živali, rade srečujejo gorsko omikane ljudi, svoja doživetja pa fotografirajo in v zanimivih zapisih posredujejo drugim. Vprašanje,zakaj hodijo v hribe je vsem trem zastavil Jurij Popov.
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova. To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem je prihajalo Predsedstvo Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V dnevih intenzivnega nogometa, ko so nam vse razsežnosti igre vsakodnevno predočene, je čas tudi za tehtnejši razmislek. Posvetili se bomo nogometu skozi oči in doživljanje razumništva. Kako stojita nogomet in teorija? Nogomet in družboslovje? Nogomet in intelektualci? Nekaj malega odgovorov na ta kompleksna vprašanja pripravlja Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži. Pripravlja: Marko Radmilovič
Mnogi psihologi in še več dušebrižnikov poudarja, da je najboljša obramba proti stresom, kugo današnjega časa, obujati, ohranjati in gojiti otroka v sebi. Vsako takšno početje je povezano z igro in današnji čas rojeva vedno nove. Tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar ni zelo daleč nazaj, so na Japonskem in v Hongkongu ustvarili novo igro – Airsoft. Po slovensko rečejo temu taktične igre, prebrati pa je tudi takle prevod – vojaški simulacijski šport.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drobni obredi lahko povzročijo velike premike! Kar je dejstvo, ki samo po sebi nasprotuje bolj uveljavljeni resnici, da so za velike premike zadolženi zgolj veliki obredi. Tak majhen obred je pitje kave. Čeprav je majhen pa je kljub vsemu preveč razširjen da bi ga zajeli v eno samo skromno nedeljsko reportažo. Zato bo Marko Radmilovič vzel pod drobnogled le en sam segment tega priljubljenega početja. Pripravlja: Marko Radmilovič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno, prepadno sotesko Tolminke. Pot do te, kot pravijo, ene redkih živih vasi v Triglavskem narodnem parku, je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja, in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva, in izdelajo dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč, v opuščeno stavbo šole povabili Skupnost Srečanje- Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Za športnike, ki so presegli povprečje, so Olimpijske igre ena izmed prelomnic, ki lahko na različne načine zaznamuje njihovo športno pot. Od tega, da se lahko zadovoljijo z znanim sloganom, da je pomembno sodelovati, do tega, da si zagotovijo boljše nadaljevanje kariere ali celo, da si jo zaznamujejo s kakšno medaljo. Avgusta letos, od 5. do 21., bo spet čas za takšno prelomnico. V Riu de Janeiru v Braziliji bodo namreč na sporedu 31 poletne olimpijske igre moderne dobe. Za tekmovalce, ki se bodo uvrstili nanje, veljajo olimpijske norme. Te je treba doseči do 11. julija letos. Lovljenje norme je za športnike posebno obdobje. Za vsakega drugačno. Tina Šutej, naša najboljša skakalka s palico, je v to, da bo dosegla normo prepričana. Ta znaša za ženske 4.50 metra. Nastopila je že na olimpijadi v Londonu leta 2012 in je olimpijski krst že za njo. Zdaj si želi predvsem boljši rezultat, najmanj nastop v finalu. Nejc Pleško, metalec diska pa je od norme oddaljen še približno štiri metre. Norma namreč zahteva, da vrže kladivo vsaj enkrat 78 metrov. Nejc prvič lovi olimpijsko normo in v resnici upa, da se bo uvrstil po razvrstiti na svetovnem seznamu metalcev kladiva, saj je norma precej visoka in malo verjetno je, da jo bo doseglo 32 metalcev. Na olimpijske igre si želi, če ne drugega, da opravi potrebni krst in se lahko na naslednjih olimpijskih igrah posveti predvsem dobremu rezultatu. Skupaj s trenerjem Lovrom Umkom sta prepričana, da njegov čas prihaja po olimpijadi. Nejc je sicer kot mladinec prevzel Primožu Kozmusu mladinski državni rekord, Primož pa je tudi olimpijski zmagovalec. Kot pravi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, Nejc Pleško, ne trenira z metlo, zato, da bi na njej odletel v Rio. Metla mu pomaga do pravih občutkov.
Psi so postali zvesti in nepogrešljivi pomočniki tudi pri opravljanju različnih policijskih nalog. Kakšne lastnosti mora imeti policijski služben pes, kako poteka šolanje, za kakšne naloge jih šolajo, kako jih motivirajo za delo in kakšno je pravzaprav delo inštruktorja? To je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved. Obiskala je oddelek za šolanje službenih psov, v katerem šolajo pse in usposabljajo vodnike službenih psov slovenske policije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov