Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rodik je pomemben in znan po svojih bogatih izročilih
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača–Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali »tržaški gospodi«, sami prenočevali na senikih.
Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Ta bo zagotovo edinstven v Evropi, saj gre za preplet izročil, ki so precej starejša od slovanskih in krščanskih. Podoben mitski park imajo v Moščenicah na Hrvaškem, kjer pa gre za klasičen park in predvsem za predstavitev slovanskih obredov in ostankov verovanj, kot je recimo verovanje v boga Peruna in podobno.
Rodik je zaradi svoje bogate arheološke preteklosti in folklore že pred stoletji pritegnil zanimanje arheologov in etnologov. Mitsko-folklorna pot v Rodiku popelje pohodnika mimo dvanajstih točk, ki večinoma ležijo na nekdanjih mejah rodiške srenjske posesti ali ob glavnih vaških poteh. Zaradi bogate mitske krajine je pot tako kot vas razdeljena na dva dela, brkinsko (zgornjo) in kraško (spodnjo) ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.)
Mitski park bo imel svoje središče v vaškem domu, kjer naj bi nastal Turistično informacijski center z muzejsko zbirko. Tu bi sodelovali tudi članice in člani Turističnega društva Rodik.
O starodavnem nastanku Rodika priča napisni kamen z latinskim besedilom razsodbe o spremembi poteka poti, ki je vodila prek posesti Gaja Lekanija Basa in jo je imela pravico uporabljati skupnost Rundiktov. Odkrit je bil v bližini Materije in je danes razstavljen v Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost v Trstu (Museo Civico di Storia ed Arte di Trieste). Pred nekaj leti so namestili v središču Rodika njegovo kopijo.
Središčna lika poti sta strašni lintvern, kačon, ki so ga vaščani skušali pomiriti s procesijami, da ne bi povzročal poplav v dolinah pod Čukom. Drugi tak lik pa je baba, kamniti osamelec, monolit, ki so ga žal pred leti razstrelili, vendar pa so ostanki te mogočne skale še ohranjeni na mestu, kjer je ta baba od vekomaj stala.
V Robidi, v bližini Tabora, naj bi na ruševinah srednjeveške utrdbe živela kača, po eni varianti lepa, velika in bela, po drugi velika in črna, po tretji pa kot zakleta grofična.
Ledina Kobilja glava predstavlja eno najbolj enigmatičnih mest na Rodiškem. Izročili o poimenovanju tega mesta sta vsaj dve. Prvo pravi, da naj bi na tem mestu volk raztrgal kobilo, od katere je ostala le njena lobanja. Po drugem izročilu naj bi tu stal kol s konjsko glavo, okrog katere naj bi plesale čarovnice. Ob prvi polni luni po Veliki noči naj bi tu čarovnice raztrgale vedamca, človeka z nadnaravnimi lastnostmi, kar spominja na grški mit o Penteju, ki ga menda raztrgajo v divjem plesu ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.).
Po izročilu naj bi bilo tu pokopališče ajdov, stara vas ali njihove njive. V tem kraju ob srenjski zemlji naj bi strašilo, zato so se ga domačini ponoči izogibali. Tu naj bi stala kovačija, v kateri naj bi kovač nudil popotnikom prenočišče. Če popotnik ni ustrezal dolžini postelje, ga je kovač "skrajšal" tako, da mu je odsekal ude in jih zakopal za kovačijo. Motiv spominja na grški mit o Prokrustovi postelji.
Na tromeji katastrskih občin Rodik, Artviže in Podgrad je Križen drev, imenovan tudi "konfin", mejnik. Velja za strašljiv kraj. Po eni pripovedi se je tu na dan pusta ob polnoči nekomu prikazal velik obešenec, ki je pred njim razpadel in se zopet sestavil v kosmato pošast. Po drugi pa naj bi na Križen drevu ležal zaklad pod kupom kamenja, ki ga varuje kača.
Izročila o ajdih z Ajdovščine nad Rodikom se razlikujejo od drugih po tem, da se z običajno podobo velikanov prepleta poseben antropološki opis. Bili naj bi manjše postave, temne polti, črnolasi, govorili naj bi svoj jezik. Bili naj bi dobri kovači in naj bi kradli poljske pridelke vaščanom spodaj, zaradi česar naj bi pogosto prihajalo do sporov.
Čuk ali "Gura", kot ga imenujejo domačini, naj bi bil po izročilu hrib poln vode. Na vrhu Čuka, v izviru oziroma kalu z imenom Jezero, naj bi prebival lintvern, kačon s petelinjo rožo na glavi in strupeno sapo, ki je imela moč nad vodo. Če so ga domačini razjezili, jih je kaznoval tako, da je nad njih poslal nevihte in poplave iz notranjosti gore.
Domačini so v želji, da bi umirili nevarnega "vraga" vsak mesec organizirali procesije k Jezeru in ob križu pri njem prirejali maše. Do leta 1787 so priredili tudi do 21 procesij letno do Jezera, da bi pomirili strašnega kačona.
Rodiško ustno izročilo pozna dve vrsti povedk o babi, ene se jasno nanašajo na tako imenovano skalo v bližini prazgodovinskega gradišča Debela griža, druge na lik baba na splošno. V skali so Rodičani prepoznali Babo z "obliko riti, ženske in prsi". Po eni pripovedi naj bi otroci-velikani postavili svoji materi kip, po drugi naj bi šlo za žensko, ki je okamenela zaradi laži. Po pripovedi iz Rodiških pravc (pravljic, pripovedi) in zgodb naj bi "rodiška baba" tako kot druge babe vplivala na vremenske razmere.
Rodiška pečina je veliko brezno ob obzidju prazgodovinskega gradišča, kjer naj bilo izvedeno premirje med Napoleonom in avstrijskim prestolonaslednikom. Po drugi strani naj bi ga ustvaril Kristus v tekmovanju s sv. Petrom, tako kot Cikovo in Šlavrovo jamo.
V krajini Rodika se je vhod v drugi svet odpiral v Cikovi in Šlavrovi jami. Po izročilu naj bi v Cikovo jamo padel pastiček in se iz nje vrnil po več stoletjih, tako, da ni našel več svoje družine. Obiskovalci parka pa bodo lahko obiskali še vhode v dve jami, Fukovo in v Šlavrovo jamo.
Tu naj bi živel škrat ali zmaj, h kateremu naj bi se ženske zatekale s svojimi težavami. Če je bilo mogoče jim je škrat pomagal z nasvetom, v nasprotnem primeru pa jih je povabil k sebi v jamo in jih "ponesel v nebesa". Domačini se še danes spominjajo zadnje ženske, ki je v jami storila samomor.
Mejnik na ledini Pod lisično označuje stičišče ozemlje treh posesti Rodika, Dan in Kačič. Mimo naj bi čez prelaz Prelovec z velikim truščem in ognjem drvela šembilja- goreča kočija, ki jo je vodil hudič. O tem naj bi pričali sledovi kolesnic v skali Pod Lisično. Zraven so vidni stolčki z luknjo za rep od hudiča in malih hudičkov ob potoku Zdrava voda, kjer so se mali hudički "zamotili" in pomočili noge v potok.
Po ljudskem izročilu naj bi mimo Pod lisično potekala rimska cesta Lokev-Materija, kar so potrdile tudi arheološke raziskave. Pod lisično predstavlja poleg Križen dreva, Kobilje glave, Tabora, Mrzleka, Vrhul, Njivic, in Remeščice še eno mesto na rodiški srenjski meji, kjer se nahajajo prikazni iz onostranstva, zaradi česar so ta mesta v folklori prežeta s pridihom nevarnosti, skrivnostnosti.
V Občini Hrpelje-Kozina se zavedajo, da Mitski park ne bo prenesel množičnega turizma. Park bo namreč urejen tako, da ne bodo grobo posegali v naravo. Zato želijo pridobiti predvsem tiste obiskovalce, ki jih zanima nekornjena narava in bogata izročilna dediščina. Za ureditev parka, pohodnih poti, informacijskih točk, sprejemnega centra z manjšim muzejem, bo potrebnega kar nekja denarja. Zato so ta projekt vključili v meddržavni projekt Interreg, kjer sodelujejo skupaj s Hrvaško. Vključili pa so tudi druge deležnike, od Univerze na Primorskem, do Turističnega društva Rodik, ki so vpeti v nastajanje mitskega parka. Ob tem so kandidirali tudi za pridobitev Eu sredstev in če jim bo uspelo, bo Mitski park Rodik "polno" zaživel leta 2019. Če EU denarja ne bo, potem bo Občina Hrpelje-Kozina skušala projekt izpeljati sama.
O Rodiški Babi- 4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje.../174456907
886 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Rodik je pomemben in znan po svojih bogatih izročilih
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača–Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali »tržaški gospodi«, sami prenočevali na senikih.
Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Ta bo zagotovo edinstven v Evropi, saj gre za preplet izročil, ki so precej starejša od slovanskih in krščanskih. Podoben mitski park imajo v Moščenicah na Hrvaškem, kjer pa gre za klasičen park in predvsem za predstavitev slovanskih obredov in ostankov verovanj, kot je recimo verovanje v boga Peruna in podobno.
Rodik je zaradi svoje bogate arheološke preteklosti in folklore že pred stoletji pritegnil zanimanje arheologov in etnologov. Mitsko-folklorna pot v Rodiku popelje pohodnika mimo dvanajstih točk, ki večinoma ležijo na nekdanjih mejah rodiške srenjske posesti ali ob glavnih vaških poteh. Zaradi bogate mitske krajine je pot tako kot vas razdeljena na dva dela, brkinsko (zgornjo) in kraško (spodnjo) ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.)
Mitski park bo imel svoje središče v vaškem domu, kjer naj bi nastal Turistično informacijski center z muzejsko zbirko. Tu bi sodelovali tudi članice in člani Turističnega društva Rodik.
O starodavnem nastanku Rodika priča napisni kamen z latinskim besedilom razsodbe o spremembi poteka poti, ki je vodila prek posesti Gaja Lekanija Basa in jo je imela pravico uporabljati skupnost Rundiktov. Odkrit je bil v bližini Materije in je danes razstavljen v Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost v Trstu (Museo Civico di Storia ed Arte di Trieste). Pred nekaj leti so namestili v središču Rodika njegovo kopijo.
Središčna lika poti sta strašni lintvern, kačon, ki so ga vaščani skušali pomiriti s procesijami, da ne bi povzročal poplav v dolinah pod Čukom. Drugi tak lik pa je baba, kamniti osamelec, monolit, ki so ga žal pred leti razstrelili, vendar pa so ostanki te mogočne skale še ohranjeni na mestu, kjer je ta baba od vekomaj stala.
V Robidi, v bližini Tabora, naj bi na ruševinah srednjeveške utrdbe živela kača, po eni varianti lepa, velika in bela, po drugi velika in črna, po tretji pa kot zakleta grofična.
Ledina Kobilja glava predstavlja eno najbolj enigmatičnih mest na Rodiškem. Izročili o poimenovanju tega mesta sta vsaj dve. Prvo pravi, da naj bi na tem mestu volk raztrgal kobilo, od katere je ostala le njena lobanja. Po drugem izročilu naj bi tu stal kol s konjsko glavo, okrog katere naj bi plesale čarovnice. Ob prvi polni luni po Veliki noči naj bi tu čarovnice raztrgale vedamca, človeka z nadnaravnimi lastnostmi, kar spominja na grški mit o Penteju, ki ga menda raztrgajo v divjem plesu ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.).
Po izročilu naj bi bilo tu pokopališče ajdov, stara vas ali njihove njive. V tem kraju ob srenjski zemlji naj bi strašilo, zato so se ga domačini ponoči izogibali. Tu naj bi stala kovačija, v kateri naj bi kovač nudil popotnikom prenočišče. Če popotnik ni ustrezal dolžini postelje, ga je kovač "skrajšal" tako, da mu je odsekal ude in jih zakopal za kovačijo. Motiv spominja na grški mit o Prokrustovi postelji.
Na tromeji katastrskih občin Rodik, Artviže in Podgrad je Križen drev, imenovan tudi "konfin", mejnik. Velja za strašljiv kraj. Po eni pripovedi se je tu na dan pusta ob polnoči nekomu prikazal velik obešenec, ki je pred njim razpadel in se zopet sestavil v kosmato pošast. Po drugi pa naj bi na Križen drevu ležal zaklad pod kupom kamenja, ki ga varuje kača.
Izročila o ajdih z Ajdovščine nad Rodikom se razlikujejo od drugih po tem, da se z običajno podobo velikanov prepleta poseben antropološki opis. Bili naj bi manjše postave, temne polti, črnolasi, govorili naj bi svoj jezik. Bili naj bi dobri kovači in naj bi kradli poljske pridelke vaščanom spodaj, zaradi česar naj bi pogosto prihajalo do sporov.
Čuk ali "Gura", kot ga imenujejo domačini, naj bi bil po izročilu hrib poln vode. Na vrhu Čuka, v izviru oziroma kalu z imenom Jezero, naj bi prebival lintvern, kačon s petelinjo rožo na glavi in strupeno sapo, ki je imela moč nad vodo. Če so ga domačini razjezili, jih je kaznoval tako, da je nad njih poslal nevihte in poplave iz notranjosti gore.
Domačini so v želji, da bi umirili nevarnega "vraga" vsak mesec organizirali procesije k Jezeru in ob križu pri njem prirejali maše. Do leta 1787 so priredili tudi do 21 procesij letno do Jezera, da bi pomirili strašnega kačona.
Rodiško ustno izročilo pozna dve vrsti povedk o babi, ene se jasno nanašajo na tako imenovano skalo v bližini prazgodovinskega gradišča Debela griža, druge na lik baba na splošno. V skali so Rodičani prepoznali Babo z "obliko riti, ženske in prsi". Po eni pripovedi naj bi otroci-velikani postavili svoji materi kip, po drugi naj bi šlo za žensko, ki je okamenela zaradi laži. Po pripovedi iz Rodiških pravc (pravljic, pripovedi) in zgodb naj bi "rodiška baba" tako kot druge babe vplivala na vremenske razmere.
Rodiška pečina je veliko brezno ob obzidju prazgodovinskega gradišča, kjer naj bilo izvedeno premirje med Napoleonom in avstrijskim prestolonaslednikom. Po drugi strani naj bi ga ustvaril Kristus v tekmovanju s sv. Petrom, tako kot Cikovo in Šlavrovo jamo.
V krajini Rodika se je vhod v drugi svet odpiral v Cikovi in Šlavrovi jami. Po izročilu naj bi v Cikovo jamo padel pastiček in se iz nje vrnil po več stoletjih, tako, da ni našel več svoje družine. Obiskovalci parka pa bodo lahko obiskali še vhode v dve jami, Fukovo in v Šlavrovo jamo.
Tu naj bi živel škrat ali zmaj, h kateremu naj bi se ženske zatekale s svojimi težavami. Če je bilo mogoče jim je škrat pomagal z nasvetom, v nasprotnem primeru pa jih je povabil k sebi v jamo in jih "ponesel v nebesa". Domačini se še danes spominjajo zadnje ženske, ki je v jami storila samomor.
Mejnik na ledini Pod lisično označuje stičišče ozemlje treh posesti Rodika, Dan in Kačič. Mimo naj bi čez prelaz Prelovec z velikim truščem in ognjem drvela šembilja- goreča kočija, ki jo je vodil hudič. O tem naj bi pričali sledovi kolesnic v skali Pod Lisično. Zraven so vidni stolčki z luknjo za rep od hudiča in malih hudičkov ob potoku Zdrava voda, kjer so se mali hudički "zamotili" in pomočili noge v potok.
Po ljudskem izročilu naj bi mimo Pod lisično potekala rimska cesta Lokev-Materija, kar so potrdile tudi arheološke raziskave. Pod lisično predstavlja poleg Križen dreva, Kobilje glave, Tabora, Mrzleka, Vrhul, Njivic, in Remeščice še eno mesto na rodiški srenjski meji, kjer se nahajajo prikazni iz onostranstva, zaradi česar so ta mesta v folklori prežeta s pridihom nevarnosti, skrivnostnosti.
V Občini Hrpelje-Kozina se zavedajo, da Mitski park ne bo prenesel množičnega turizma. Park bo namreč urejen tako, da ne bodo grobo posegali v naravo. Zato želijo pridobiti predvsem tiste obiskovalce, ki jih zanima nekornjena narava in bogata izročilna dediščina. Za ureditev parka, pohodnih poti, informacijskih točk, sprejemnega centra z manjšim muzejem, bo potrebnega kar nekja denarja. Zato so ta projekt vključili v meddržavni projekt Interreg, kjer sodelujejo skupaj s Hrvaško. Vključili pa so tudi druge deležnike, od Univerze na Primorskem, do Turističnega društva Rodik, ki so vpeti v nastajanje mitskega parka. Ob tem so kandidirali tudi za pridobitev Eu sredstev in če jim bo uspelo, bo Mitski park Rodik "polno" zaživel leta 2019. Če EU denarja ne bo, potem bo Občina Hrpelje-Kozina skušala projekt izpeljati sama.
O Rodiški Babi- 4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje.../174456907
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sora je bila nekoč reka, v kateri je človek lahko našel prav vse, le življenja ne. Imela je smolo, da so se vanjo izlivali odpadki kar treh velikih podjetij, ki so bila vezana na kemijo. Reka je bila tako močno onesnažena, da je zastrupljala celo reke, v katere se je izlivala. Starejši se spominjajo nezdravih in povsem nenaravnih barv, ki so bile nekoč pravi prepoznavni znak mrtve reke. Potem se je zgodil pravi 'kopernikanski' obrat in nekoč povsem opustošena reka je postala čista, vanjo pa so se znova naselili njeni prvobitni prebivalci - ribe, ptice in celo potočni raki, ki so znani po tem, da za svoje življenje potrebujejo najbolj čisto vodo. Zgodbo vstajenja mrtve reke bodo Juretu K. Čoklu za poslušalce pripovedovali njeni varuhi, ki se v vseh letih niso vdali in so z vsemi sredstvi končno pripomogli k njenemu vnovičnemu rojstvu - ribiči. In to brez za ribiče tako značilnega pretiravanja.
Pred dvema letoma je gospa Ema Hudopisk Golčer napisala iskreno, radoživo in trpko zgodbo o življenju svoje mame. Ta je postala na Koroškem prava mala knjižna uspešnica in z njo smo dobili še eno izmed podobnih zgodb, ki jih "amaterski" pisci v zadnjih letih objavljajo v maniri svojevrstne biografske literature. O tem fenomenu, pa tudi o zanimivem in razgibanem življenju ženske iz prve polovice dvajsetega stoletja, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Gelika.
Spomin na gole, hladne kamnite stene in trpljenje znotraj njih ne mine niti po desetletjih. Je pa bridka izkušnja povezala tedanja goriška dekleta za vse življenje. Še danes se tako dobivajo in obujajo trpke spomine na težko in temačno medvojno obdobje, ki pa je vendarle ohranilo upanje in dalo vsaj slutiti svetlo luč na koncu predora - svobodo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Ime Slovenske Konjice je že enajsto poimenovanje kraja, ki leži v eni najlepših slovenskih pokrajin. Od leta 1251 do leta 1680 je imel kraj nekaj izpeljank iz prvotnega imena Gonviz, potem so bile kar precej časa samo Konjice, leta 1936 pa so se preimenovale v Slovenske Konjice, da jih ne bi zamenjevali s krajem Konjic v Bosni in Hercegovini. Nekdanje mesto, ki je dandanes staro mestno jedro, je bilo njega dni leseno in je najmanj štirikrat pogorelo. Zato je mestna zastava rdeče barve z belim konjem v sredini, kar ima svoje korenine tudi v stari legendi. Nekoč lesene Konjice so danes kamnite, v nekatere zgradbe pa so celo vzidani kamni iz žičke kartuzije, ki prav letos slavi 850. obletnico ustanovitve. Kartuzija je bila kar nekaj stoletij v središču evropskega religioznega dogajanja z drugo največjo knjižnico na evropskih tleh in daleč naokoli znanim zeliščarstvom. V mestu, natančneje v delavnici kulturnega društva Gnezdo, pa prav v teh dneh šivajo kostume za prireditev, ki bo zaznamovala drugo pomembno obletnico kraja. Leta 1515 so se namreč tu zbrali uporni kmetje, združeni v Kmečko zvezo in napisali celo dve pismi cesarju Maksimilijanu, ki je bil do kmetov na prvi pogled prijazen, vendar tudi zahrbten. Kmetje so pod težo vse hujšega izkoriščanja plemstva zahtevali staro pravdo, kar so tudi povedali na zborovanju, ko se je tu zbralo približno 300 delegatov uboge gmajne. Te dogodke bodo letos uprizorili, saj je bil torej kraj eno izmed žarišč vseslovenskega kmečkega upora pred pol tisočletja. Če odmislimo ti dve obletnici, pa so Slovenske Konjice dobile že dvakrat tudi evropsko zlato priznanje Entente Florale kot najlepši cvetni kraj na stari celini. Staro mestno jedro je prenovljeno in se zdi kot galerija raznobarvnih fasad in zanimivih portalov tipičnih meščanskih enonadstropnih hiš. In kot se je lahko prepričal tudi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, se na vse našteto ponuja zelo lep razgled z bližnjega Zlatega griča, na katerem se drenjajo trte predvsem bel
Muzej krščanstva na Slovenskem je osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, preučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine. Muzej predstavlja več kot 1700 let staro versko izročilo na območju Slovenije. V njem najdemo različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine in zgodovinski pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Petra Medved se bo tako v Nedeljski reportaži sprehodila skozi dve stalni razstavi - Zgodovino krščanstva na Slovenskem in Življenje za samostanskimi zidovi, pred mikrofon pa bo povabila tudi opata Cistercijanske opatije, v kateri muzej domuje. In v duhu praznikov bomo med drugim izvedeli tudi vse o peki hostij ...
Nutrije, simpatične tujerodne prebivalke obrežij vedno več slovenskih rek, z našimi podganami niso v sorodu, saj izvirajo iz Južne Amerike. So orjaške glede na naše domače podgane, imajo rumene dolge prednje zobe in rdeče smrčke. V zadnjih letih so postale tako pogumne, da se sprehajajo celo po središču Ljubljane, seveda v bližini vode. Pri nas so jih gojili že pred drugo svetovno vojno za potrebe krznarske industrije. Nato so skoraj povsem izginile, o posameznih primerih, ko so jih videli, skorajda niso poročali. Leta 1988 so jih najprej opazili pri Polšniku pri Litiji, dve leti pozneje pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, zdaj jih opazimo tako rekoč po vsej Sloveniji. Kakšna je naravnost filmska zgodba prijaznih južnoameriških živalskih priseljenk, ali povzročajo škodo in ali prenašajo bolezni, bo v Nedeljski reportaži raziskoval Jure K. Čokl. In pri tem morda našel tudi odgovor na vprašanje, v kakšnih odnosih so nutrije s svojimi slovenskimi "sorodnicami" - pižmovkami.
Kaj se zgodi, ko se skozi podstrešno lino v vsem sijaju prikaže Belin, staroslovanski bog svetlobe in sonca? Prostor oživi in vam razmiga domišljijo, da v neuporabnih, starih in zaprašenih predmetih zaslutite neko novo vrednost ... Če potem prah odpihnete stran in predmet nežno pobožate, vam največkrat spregovori, saj ste mu vdihnili novo življenje. Sicer pa Belin domuje v slovenskih gozdovih, kjer se običajno skriva za zelenimi vejami in vam pomežikne v vetru, če ga le povsem v tišini opazujete. In seveda vam pove, kaj vse se skriva v lesu dreves, ki vas obdajajo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
"Manj stvari, manj smeti! Prihranek denarja! Namesto kupovanja več doživetij! Utrjevanje medsebojnega zaupanja. Prihranek prostora za skladiščenje." Na teh načelih souporabe deluje prva knjižnica za izposojo predmetov pri nas, Knjižnica REČI v Savskem naselju v Ljubljani, v kateri si je mogoče namesto knjig izposoditi različne uporabne predmete za gospodinjstvo, dom in vrt, potovanje in športne aktivnosti, otroško opremo in predmete za ustvarjanje. Knjižnica, ki deluje po vzoru klasične knjižnične izposoje, zagovarja do narave prijaznejše in finančno pametnejše življenje, spodbuja zaupanje med ljudmi in bolj povezuje prebivalce lokalne skupnosti. O tem, kako Knjižnica REČI deluje kot povezovalka soseske ter spodbuja kulturo in prakso souporabe, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pustno društvo Cerknica obeležuje 40 zacopranih let obstoja in delovanja. Ob coprniškem jubileju se bodo obiskovalcem Butal na nedeljskem pustnem karnevalu, ki se začne kot ponavadi točno okoli 12.32, ponovno predstavile tradicionalne velike figure na čelu s slavljenko, pramaterjo Uršulo, pa njeno potomko Lizo. Tam bo tudi največji žabon na svetu, pa povodni mož Jezerko, butalski jež, velikanska ščuka, mogočni zmaj, in seveda Butalci. Kako so potekale zadnje priprave na ta pomemben dogodek, kaj bo obravnavala letošnja butalska skupščina in kaj sporoča v »tvitih« butalski župan boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Pustni čas prinaša vsako leto več nezmernosti, ki prekrivajo avtohtono ali vsaj izvirno pustovanjsko tradicijo. V iskanju pustne avtentike se tako Marko Radmilovič odpravlja na vzhod naše domovine, kjer v nekaterih prekmurskih vaseh še živi nepotvorjeni običaj borovega gustivanja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Kdo ve, če težki gospodarski časi ne vplivajo tudi na pravcato ?eksplozijo? plesa ter množico plesalk in plesalcev, ki smo ji priča v zadnjih letih. Plesni tečaji so največkrat razprodani, plesna društva pa rasejo kot gobe po dežju. Eden izmed plesov, ki so se mnogim zdeli že zdavnaj pozabljeni, je tudi swing. V Nedeljski reportaži ga bo tudi na radijskih valovih obudil Marko Radmilovič. Foto: Internet stock
Z neugnano silo so se zapodili po snegu, da je pršelo vse naokrog, se igrivo prekopicevali, kakor gruča razposajenih otrok. In se naposled umirili v milini črnega kontrasta z belim okoljem. Moč se je spremenila v lepoto, vsekakor vredno opevanja ... Trop konjev, ne brez gospodarja, marveč takih, priljudnih, vajenih človeka na svojem hrbtu, vajenih otrok. So res močni in nežni?
Ko so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v tedanji Jugoslaviji začeli pospešeno uvajati kmetijsko mehanizacijo, se je dramatično zmanjšala potreba po vprežni živini. Predvsem konji so bili žrtvovani na oltarju socialističmnega razvoja, a vsi se z njihovim izginotjem niso zlahka sprijaznili. V zaledju Dalmacije so jih kmetje pustili na svobodni in prosti paši, kjer so se konji naučili živeti z naravo in kljubovati tako zverem kot krutemu podnebju. V okolico mesteca Livno se je v lov za zadnjimi divjimi konji podal Marko Radmilovič.
Prav ste prebrali. Toni Štrigl ima na svojem vrtu protiletalski top. Ta je sicer last Slovenske vojske, ampak ker ima eksponat v Tonijevi zbirki 15.000 podarjenih vojaških predmetov posebno mesto, mu je Slovenska vojska odobrila njegovo hrambo. Podobno kot veliko ljudi s Koroške, ki so Toniju predmete za vojaško zbirko podarili in tako prav noben razstavljen predmet ni bil kupljen. Zakaj ljudje Toniju podarjajo muzejske predmete, kako zbirko vidijo obiskovalci in kako se je top znašel na dvorišču Tonija Štrigla, bo Jure K. Čokl raziskoval v Nedeljski reportaži. Seveda, ne brez čelade na glavi ?
Kozarec kuhanega vina odpira zgodbe, spomine, krepi vezi in okrepča duha. V njem se združita aromatični Mediteran in zimsko zasanjane Alpe, sadni spomin na poletje in želja po snežni zimski romantiki. Pred božičnimi stojnicami, ki jih je iz leta v leto več, štetje kozarcev teče drugače kot za njihovo okrašeno zunanjostjo. Prodajalci nam ne bodo zaupali le receptov, ampak bodo tokratno nedeljsko reportažo začinili tudi z zgodbami, ki v mesecu zapovedane sreče in veselja naredijo njihovo življenje polnejše. O kuhanem vinu in z njim povezanimi zgodbami bo tekla beseda v tokratni Nedeljski reportaži.
Neveljaven email naslov