Po sledeh skrivnostnega energijskega kroga, ki že vrsto let buri domišljijo.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Rakov Škocjan je bil že od nekdaj zanimiv za pohodnike, raziskovalce in občudovalce kraških pojavov. Med njimi je zagotovo prav poseben profesor Pavel Kunaver, ki je tja zahajal z mladino že leta 1918. Ko se je tja odpravil spet po drugi svetovni vojni, je posnel zelo zanimivo fotografijo, ki prikazuje skupino mladih, kako stojijo na kamnitih skalah, postavljenih v nekakšnem zaporedju v obliki ovala.
Ta oval so sredi 60. let prejšnjega stoletja ob graditvi hotela uničili. Spomin nanj je začel bledeti ter je skoraj povsem zamrl. O njem je leta 1971 spet pisal profesor Pavel Kunaver v reviji Proteus, ko je hotel med drugim ugotoviti njegov pravi pomen. In potem je spomin spet počasi zamrl, zanj so sicer vedeli nekateri posamezniki, ponovno pa ga je začel raziskovati Mitja Fajdiga, član Turističnega društva Rakek.
Mitja Fajdiga je, skupaj z Jožetom Guardijančičem, na spletni strani www.meglitskaslovenija.si med drugim zapisal:
"Megalitski krogi označujejo najbolj energijsko svetla mesta v krajini
Megalitski krog označuje krajinsko svetišče, isto velja za stare cerkve. V obojih je prisotna močna naravna energija in omogočata vplivanje na svoje obiskovalce, okoliško krajino in razmere v širši okolici. V megalitskem krogu so energijske točke ojačane s skalami (so kot akupunktne igle), medtem ko so v starih cerkvah na takih točkah oltarji.
Megalitski krogi niso le okrogli, marveč so raznih oblik – tri-, štiri- in večkotni, do ovalnih oblik – vendar tu ne bom obravnaval njihovih oblik, pač pa namembnost. Večinoma se predvideva, da so kamniti krogi služili kot opazovališče, ki je omogočalo ugotavljanje poletnega in zimskega solsticija oziroma sončnega obrata in ostalih nebesnih pojavov, ki energijsko vplivajo na krajino. To se je ugotovilo za kamniti krog pod Krnom (pri Planini Zaslap) in tudi za podoben, sicer uničen, a uzaveščeni krog v Rakovem Škocjanu.
Za oba kroga je ugotovljeno, da določene skale na njunem obodu, gledano iz sredine kroga, ob poletnem solsticiju (na kresni dan) kažejo smer točnega sončnega vzhoda in zahoda. Za skalnati oval v Rakovem Škocjanu se je to ugotovilo šele pred kratkim (cvetnika-junija ’16), kar je bilo izjemno spoznanje, vendar ne tudi končno. Namreč, prijatelj in radiestezist Jože Guardjančič je pronicljivo zaslutil, da ni bil glavni namen kamnitih krogov ugotavljanje sončnih obratov niti naravno zdravljenje z zadrževanjem v njihovem energijskem območju, kaj šele opravljanje obredov in darovanj. Za take potrebe ne bi bilo treba postavljati tako velikih objektov, saj bi naravnoverni ljudje lahko to počeli z veliko manjšimi kamni oziroma drugačnimi napravami."
Spomini
Kamnitega kroga ali ovala se zelo dobro spominja upokojeni logar Anton Udovič, rojen na Uncu, ki danes živi v Grahovem. Kot otrok je skupaj z bratom nosil hrano očetu in stricem, ki so delali kot gozdni delavci v Rakovem Škocjanu. Takrat je njegov brat večkrat sedel na teh kamnih. Tudi njegova mama je večkrat povedala, da so ti kamni nekaj posebnega. Drugače pa domačini iz Unca, kot pove Anton Udovič, niso vedeli ne kdo je te kamne postavil niti čemu so služili.
Anton Udovič še pravi, da je zanimivo, da tega kroga niso uničili ne gozdni delavci, ne domačini, ki so vlačili les iz gozda, niti ne Italijani, ki so na mestu današnjega hotela zgradili svojo kasarno. To se je zgodilo šele ob gradnji hotela, žal pa ni jasno kaj se je s skalami zgodilo. Po eni od zgodb naj bi jih razbili, ali razstrelili, in kamenje uporabili za nastuje ceste. Po drugi pa naj bi jih celo porabili za gradnjo temeljev hotelske stavbe.
Lokacija
Profesor Pavel Kunaver je leta 1971 v reviji Proteus zapisal:
»Za počitek smo se radi ustavljali na zelenici, kamor so pozneje postavili neokusno gostišče in še nočni bar povrhu! Toda prav tam ob robu gozda in kolovoza – cesto so zgradili šele pozneje – je bil v senci smrek nenavaden kraj. V obliki elipse z okoli deset metrov veliko osjo je bilo postavljenih sedem skal, v sredini pa dve. Bile so stare, mahovite, razmeroma vse enako velike in že malo v zemljo ugreznjene. Kljub veliki teži je bilo očitno, da jih je nekdo od nekod nalašč pripeljal ali privlekel na to ravnico sredi silnih gozdov. Na teh skalah smo posedali in premišljeval sem o njihovi zgodovini. Le čemu so služile te tako nenavadno razporejene skale? Ali so se tukaj sestajali starešine katere izmed vasi ali celo iz več naselij? Dve skali – sedeža v sredini sta bila verjetno namenjena za dva velmoža, sedem drugih okoli sredine za sedem svetovalcev? Liho število sedežev, to je devet, bi dalo misliti, da so se na teh skalah posvetovali in odločali o resnih rečeh, v sila resni okolici pragozdov in podzemeljskih pojavov. Upal sem, da se bo kdo izmed odgovornih lotil raziskovanja, ki bi seglo v skrivnostni svet davnine. Zgodilo se je drugače. Tudi v Rakov Škocjan je segla dobičkaželjnost. Za novo neokusno gostišče, ki bi ga lahko postavili ob meji naravnega parka, ne pa v sredini, je bilo treba širiti ceste. Tako sem nekega dne z grozo našel vseh devet skal zdrobljenih in posutih po cesti … Neizrečen stud in žalost sta me prevzela. Ostala je le fotografija devetih skal in osmih dijakov na njih.«
Starodavni pomniki...
Kot so zapisali na speltni strani wikipedija, so se v obdobju turških vpadov v te kraje od 15. stoletja dalje zatekali prebivalci bližnjih vasi, o čemer pričajo najdbe ostankov v udornicah pod Malim mostom. Prvi pisni vir izhaja prav iz tega obdobja, z letnico 1526 - to je zapisnik izterjevalca selskega sodišča hasperškega (grad Haasberg pri Planini). Zabeleženo je, da je cerkvica sv. Kancijana prispevala majhen srebrn kelih. Prvi znani opis najdemo v ValvasorjeviSlavi vojvodine Kranjske iz leta 1689( www. sl.wikipedija.org.)
Izviri
Med številnimi izviri v Rakovem Škocjanju je zelo zanimiv izvir Prunkovec, ki naj bi po izročilu dajal "moško vodo". Anton Udovič nam je povedal, zgodbo, ki jo lahko slišite v oddaji.
Zelo zanimiv izvir nedaleč od hotela in lokacije kamnitega kroga je tudi izvir Kotliči.
Kotliči so skupina izvirov v kotanji pod krožno cesto. Potok, ki tu izvira, se po 100 metrih izlije v Rak in je njegov najmočnejši pritok. V odvisnosti od vodnih razmer prispeva od četrtine do treh četrtin vse vode Raka. Zaradi nihanja vodostaja imajo Kotliči preko leta različno podobo. Ob suši sta aktivna le dva izvira v globokih tolmunih, od koder prihaja staro ime – Očesa. Po deževju, ko je voda visoka, so izviri zaliti in bruhajo vodo pod takšnim pritiskom, da se na površini jezerca delajo do meter visoki vodni mehurji (vir:http://kraji.eu/slovenija/rakov_skocjan_kraski_izviri/slo#ixzz51Q937TyO)
Stari hrast...
Obstoječi živi hrast- dob star naj bi bil po oceni star 350-400 let, s sušico vred pa je lahko njegova starost precej višja.
Kunaverjeva jelka
Mita Fajdiga je povedal, da se o Kunaverjevi jelki, ki stoji robnem gozdu senožeti Farovka, vé, da je ena najdebelejših v Rakovem Škocjanu in pri njej je profesor Kunaver menda taboril, potem ko je po Kopališki poti prišel z železniške postaje Rakek v Rakov Škocjan (v starih časih so namreč ljudje z vlakom prihajali na Rakek prav z namenom, da bi se kopali v Rakovem Škocjanu, zato je pot dobila ime- Kopališka pot).
Veliki naravni most
Neme priče...
Mali naravni most
Krajinski park
Rakov Škocjan je že od leta 1949 zavarovan kot Krajinski park. Za to imata zasluge predvsem prof. Pavel Kunaver in Angela Piskernik. Danes sodi to področje pod Notranjski regijski park.
Utrinki
Izzivi...
Rakov Škocjan doživlja usodo mnogi naravnih biserov. Zaradi deljene pristojnosti, vse večjega navala obiskovalcev, ki si ohranjanje naravnih vrednot predstavljajo po svoje, vse skupaj meji že na kaos, posebno ob koncih tedna. Tega nevzdržnega položaja, ko vsi parkirajo povsod, počnejo vse kar se jim zahoče, se zavedajo tudi v Notranjskem regijskem parku. Tako so že pripravili predlog, da bi naredili obvozno, nadomestno cesto, ki bi razbremenila obstoječo magistralno cesto skozi Rakov Škocjan. To bi bil nujen, prvi velik korak za ohranitev tega krajinskega parka. Vse ostalo pa....?
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Rakov Škocjan
17.12.2017
Po sledeh skrivnostnega energijskega kroga, ki že vrsto let buri domišljijo.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Rakov Škocjan je bil že od nekdaj zanimiv za pohodnike, raziskovalce in občudovalce kraških pojavov. Med njimi je zagotovo prav poseben profesor Pavel Kunaver, ki je tja zahajal z mladino že leta 1918. Ko se je tja odpravil spet po drugi svetovni vojni, je posnel zelo zanimivo fotografijo, ki prikazuje skupino mladih, kako stojijo na kamnitih skalah, postavljenih v nekakšnem zaporedju v obliki ovala.
Ta oval so sredi 60. let prejšnjega stoletja ob graditvi hotela uničili. Spomin nanj je začel bledeti ter je skoraj povsem zamrl. O njem je leta 1971 spet pisal profesor Pavel Kunaver v reviji Proteus, ko je hotel med drugim ugotoviti njegov pravi pomen. In potem je spomin spet počasi zamrl, zanj so sicer vedeli nekateri posamezniki, ponovno pa ga je začel raziskovati Mitja Fajdiga, član Turističnega društva Rakek.
Mitja Fajdiga je, skupaj z Jožetom Guardijančičem, na spletni strani www.meglitskaslovenija.si med drugim zapisal:
"Megalitski krogi označujejo najbolj energijsko svetla mesta v krajini
Megalitski krog označuje krajinsko svetišče, isto velja za stare cerkve. V obojih je prisotna močna naravna energija in omogočata vplivanje na svoje obiskovalce, okoliško krajino in razmere v širši okolici. V megalitskem krogu so energijske točke ojačane s skalami (so kot akupunktne igle), medtem ko so v starih cerkvah na takih točkah oltarji.
Megalitski krogi niso le okrogli, marveč so raznih oblik – tri-, štiri- in večkotni, do ovalnih oblik – vendar tu ne bom obravnaval njihovih oblik, pač pa namembnost. Večinoma se predvideva, da so kamniti krogi služili kot opazovališče, ki je omogočalo ugotavljanje poletnega in zimskega solsticija oziroma sončnega obrata in ostalih nebesnih pojavov, ki energijsko vplivajo na krajino. To se je ugotovilo za kamniti krog pod Krnom (pri Planini Zaslap) in tudi za podoben, sicer uničen, a uzaveščeni krog v Rakovem Škocjanu.
Za oba kroga je ugotovljeno, da določene skale na njunem obodu, gledano iz sredine kroga, ob poletnem solsticiju (na kresni dan) kažejo smer točnega sončnega vzhoda in zahoda. Za skalnati oval v Rakovem Škocjanu se je to ugotovilo šele pred kratkim (cvetnika-junija ’16), kar je bilo izjemno spoznanje, vendar ne tudi končno. Namreč, prijatelj in radiestezist Jože Guardjančič je pronicljivo zaslutil, da ni bil glavni namen kamnitih krogov ugotavljanje sončnih obratov niti naravno zdravljenje z zadrževanjem v njihovem energijskem območju, kaj šele opravljanje obredov in darovanj. Za take potrebe ne bi bilo treba postavljati tako velikih objektov, saj bi naravnoverni ljudje lahko to počeli z veliko manjšimi kamni oziroma drugačnimi napravami."
Spomini
Kamnitega kroga ali ovala se zelo dobro spominja upokojeni logar Anton Udovič, rojen na Uncu, ki danes živi v Grahovem. Kot otrok je skupaj z bratom nosil hrano očetu in stricem, ki so delali kot gozdni delavci v Rakovem Škocjanu. Takrat je njegov brat večkrat sedel na teh kamnih. Tudi njegova mama je večkrat povedala, da so ti kamni nekaj posebnega. Drugače pa domačini iz Unca, kot pove Anton Udovič, niso vedeli ne kdo je te kamne postavil niti čemu so služili.
Anton Udovič še pravi, da je zanimivo, da tega kroga niso uničili ne gozdni delavci, ne domačini, ki so vlačili les iz gozda, niti ne Italijani, ki so na mestu današnjega hotela zgradili svojo kasarno. To se je zgodilo šele ob gradnji hotela, žal pa ni jasno kaj se je s skalami zgodilo. Po eni od zgodb naj bi jih razbili, ali razstrelili, in kamenje uporabili za nastuje ceste. Po drugi pa naj bi jih celo porabili za gradnjo temeljev hotelske stavbe.
Lokacija
Profesor Pavel Kunaver je leta 1971 v reviji Proteus zapisal:
»Za počitek smo se radi ustavljali na zelenici, kamor so pozneje postavili neokusno gostišče in še nočni bar povrhu! Toda prav tam ob robu gozda in kolovoza – cesto so zgradili šele pozneje – je bil v senci smrek nenavaden kraj. V obliki elipse z okoli deset metrov veliko osjo je bilo postavljenih sedem skal, v sredini pa dve. Bile so stare, mahovite, razmeroma vse enako velike in že malo v zemljo ugreznjene. Kljub veliki teži je bilo očitno, da jih je nekdo od nekod nalašč pripeljal ali privlekel na to ravnico sredi silnih gozdov. Na teh skalah smo posedali in premišljeval sem o njihovi zgodovini. Le čemu so služile te tako nenavadno razporejene skale? Ali so se tukaj sestajali starešine katere izmed vasi ali celo iz več naselij? Dve skali – sedeža v sredini sta bila verjetno namenjena za dva velmoža, sedem drugih okoli sredine za sedem svetovalcev? Liho število sedežev, to je devet, bi dalo misliti, da so se na teh skalah posvetovali in odločali o resnih rečeh, v sila resni okolici pragozdov in podzemeljskih pojavov. Upal sem, da se bo kdo izmed odgovornih lotil raziskovanja, ki bi seglo v skrivnostni svet davnine. Zgodilo se je drugače. Tudi v Rakov Škocjan je segla dobičkaželjnost. Za novo neokusno gostišče, ki bi ga lahko postavili ob meji naravnega parka, ne pa v sredini, je bilo treba širiti ceste. Tako sem nekega dne z grozo našel vseh devet skal zdrobljenih in posutih po cesti … Neizrečen stud in žalost sta me prevzela. Ostala je le fotografija devetih skal in osmih dijakov na njih.«
Starodavni pomniki...
Kot so zapisali na speltni strani wikipedija, so se v obdobju turških vpadov v te kraje od 15. stoletja dalje zatekali prebivalci bližnjih vasi, o čemer pričajo najdbe ostankov v udornicah pod Malim mostom. Prvi pisni vir izhaja prav iz tega obdobja, z letnico 1526 - to je zapisnik izterjevalca selskega sodišča hasperškega (grad Haasberg pri Planini). Zabeleženo je, da je cerkvica sv. Kancijana prispevala majhen srebrn kelih. Prvi znani opis najdemo v ValvasorjeviSlavi vojvodine Kranjske iz leta 1689( www. sl.wikipedija.org.)
Izviri
Med številnimi izviri v Rakovem Škocjanju je zelo zanimiv izvir Prunkovec, ki naj bi po izročilu dajal "moško vodo". Anton Udovič nam je povedal, zgodbo, ki jo lahko slišite v oddaji.
Zelo zanimiv izvir nedaleč od hotela in lokacije kamnitega kroga je tudi izvir Kotliči.
Kotliči so skupina izvirov v kotanji pod krožno cesto. Potok, ki tu izvira, se po 100 metrih izlije v Rak in je njegov najmočnejši pritok. V odvisnosti od vodnih razmer prispeva od četrtine do treh četrtin vse vode Raka. Zaradi nihanja vodostaja imajo Kotliči preko leta različno podobo. Ob suši sta aktivna le dva izvira v globokih tolmunih, od koder prihaja staro ime – Očesa. Po deževju, ko je voda visoka, so izviri zaliti in bruhajo vodo pod takšnim pritiskom, da se na površini jezerca delajo do meter visoki vodni mehurji (vir:http://kraji.eu/slovenija/rakov_skocjan_kraski_izviri/slo#ixzz51Q937TyO)
Stari hrast...
Obstoječi živi hrast- dob star naj bi bil po oceni star 350-400 let, s sušico vred pa je lahko njegova starost precej višja.
Kunaverjeva jelka
Mita Fajdiga je povedal, da se o Kunaverjevi jelki, ki stoji robnem gozdu senožeti Farovka, vé, da je ena najdebelejših v Rakovem Škocjanu in pri njej je profesor Kunaver menda taboril, potem ko je po Kopališki poti prišel z železniške postaje Rakek v Rakov Škocjan (v starih časih so namreč ljudje z vlakom prihajali na Rakek prav z namenom, da bi se kopali v Rakovem Škocjanu, zato je pot dobila ime- Kopališka pot).
Veliki naravni most
Neme priče...
Mali naravni most
Krajinski park
Rakov Škocjan je že od leta 1949 zavarovan kot Krajinski park. Za to imata zasluge predvsem prof. Pavel Kunaver in Angela Piskernik. Danes sodi to področje pod Notranjski regijski park.
Utrinki
Izzivi...
Rakov Škocjan doživlja usodo mnogi naravnih biserov. Zaradi deljene pristojnosti, vse večjega navala obiskovalcev, ki si ohranjanje naravnih vrednot predstavljajo po svoje, vse skupaj meji že na kaos, posebno ob koncih tedna. Tega nevzdržnega položaja, ko vsi parkirajo povsod, počnejo vse kar se jim zahoče, se zavedajo tudi v Notranjskem regijskem parku. Tako so že pripravili predlog, da bi naredili obvozno, nadomestno cesto, ki bi razbremenila obstoječo magistralno cesto skozi Rakov Škocjan. To bi bil nujen, prvi velik korak za ohranitev tega krajinskega parka. Vse ostalo pa....?
Več kot trideset let ornitologi na slovenskem ozemlju pozimi preštevajo vodne ptice, od leta 1997 pa je ta popis del širše svetovne akcije popisovanja, v katero so vključene skoraj vse evropske države, pa tudi nekatere države drugih celin, na primer Afrike in Azije. To štetje usklajuje Wetlands International, svetovna organizacija za varstvo mokrišč. Na Slovenskem vsako zimo približno 250 ornitologov in prostovoljcev šteje vodne ptice na osmih krajih: od Mure, Drave, Savinje, zgornje in spodnje Save, Kolpe, Notranjske in Primorske do obalnih mokrišč. Štetje po navadi opravijo sredi januarja oziroma na konec tedna, ki je najbliže 15. januarju. Štetje je delno spremljal Jurij Popov in o tem pripravil Nedeljsko reportažo.
Na Cerkniškem jezeru so našteli približno 4 tisoč osebkov, na Dravi jih je bilo približno dvajset tisoč, na Kočevskem pa nekaj sto. Koliko ptic in koliko vrst jih je bilo med letošnjim štetjem, še ni znano, znano pa je, da je slovensko povprečje dobrih 50 tisoč osebkov 60-ih vrst. Na količino ptic vpliva predvsem vreme in koliko so vodne površine zamrznjene. Največ jih je bilo leta 2008, ko so jih našteli več kot 66 tisoč. Tudi letos bo gotovo največ rac mlakaric in labodov grbcev.
Lutkovno gledališče Ljubljana je leta 2018 praznovalo 70 let delovanja. Sicer pa je zgodovina lutkarstva pri nas zelo pestra. Med obema vojnama je v Sloveniji po češkem vzoru doživelo pravi razcvet sokolsko lutkarstvo. Leta 1939 je bilo namreč v okviru dejavnosti telovadnih društev Sokol registriranih kar 43 marionetnih odrov. Njihov program je imel vzgojno in »narodno prebudno« vlogo. Pomembni so predvsem kot gibanje za popularizacijo lutkarstva, saj je bila Ljubljana po njihovi zaslugi leta 1933 gostiteljica kongresa mednarodne lutkovne zveze UNIMA. In prav iz sokolskih vrst so pozneje izšli prvi sodelavci Lutkovnega gledališča Ljubljana. V vojnem času, leta 1944, je sokolski lutkar, kipar Lojze Lavrič kot glavni pobudnik ustanovil Partizansko lutkovno gledališče. V povojnem času pa je Lutkovno gledališče začelo svoje delo leta 1948. V tem obdobju je nastalo veliko predstav, pravljic, spominov in skrivnosti, ki jih želijo deliti tudi s svojim občinstvom. Lutkovno gledališče je zato pripravilo strokovno vodene oglede po Lutkovnem muzeju in Lutkovnem gledališču v Ljubljani za družine. O tem, kako potekajo ogledi, pa boste več izvedeli v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Slovenska manjšina, živeča v Porabju, je nekoliko umaknjena. Tako fizično kot tudi duhovno, saj nikoli zares ne pride v fokus zanimanja javnosti v matici. Skrivnosten svet slovenskih vasi ob Rabi sicer privablja umetnike in ljudi, ki cenijo naravo ter odmaknjenost, žal nekoliko manj tako madžarske kot tudi slovenske investitorje. Obstajajo pa ljudje, ki se za tiste ljudi in pokrajino brez rezerv razdajajo. Eden takih je Miki Roš. Slovenski pisatelj, igralec, esejist in novinar. Prav on je Marka Radmiloviča v Nedeljski reportaži peljal skozi nekaj najbolj izpostavljenih točk in problematik Porabja.
Lani je v okviru akcije Turistične zveze Slovenije Moja dežela – lepa in gostoljubna leta 2019 prejela priznanje za najboljšo tematsko pot v okviru akcije učna pot škrata Bisera na območju Vinske Gore pri Velenju. Pot je namenjena vsem generacijam, od vrtca do aktivnih upokojencev, in sodi med oblike zelenega trajnostnega turizma. Povezuje dve občini, mestno občino Velenje in občino Dobrna, in zajema številna področja: od biologije, zgodovine, geografije, kulturne in naravne dediščine do prehrane, kmetijstva, pohodništva, psihologije in sprostitve. Na poti spoznate značilnosti okolja, kot sta gozd in voda, in lastno bit. Morda boste po obhodu te poti na gozd gledali drugače. Spoznali boste, da vam lahko na svojevrsten način koristi. Tako so zapisali v brošuri, ki vodi obiskovalce po učni poti. Hoja po nezahtevni poti traja kakšno uro, skupaj z ogledi pa približno tri ure. Po njej se je mogoče odpraviti tudi samostojno, brez vodnika, saj so točke opremljene s tablami z videopredstavitvami. Učno pot škrata Bisera bomo spoznali ob poslušanju Nedeljske reportaže, njen avtor je Milan Trobič.
Bolj mimogrede kot ne smo izvedeli, da so libeliške kuharice znane in spoštovane daleč naokoli po vsej Dravski dolini. Rečeno je bilo, da so vse prireditve v tem kraju na meji z Avstrijo dobro obiskane, zato ker se končajo s poskušanjem dobrot iz libeliških kuhinj. Vse to je dobilo prvo nadgradnjo pred dvajsetimi leti, ko so v kraju pripravili kuharske delavnice, ki so sledile trem ciljem – osvežitvi spomina na tradicionalne jedi, ki so že zahajale v območje pozabe, prenos znanja in veščine kuhanja na mlajše gospodinje in oblikovanje zapisov, ki bodo trajno ohranili podobo tradicionalne libeliške kuhinje. Takrat so v župnišču obnovili črno kuhinjo, do danes pa so tudi nabrali in uvrstili v posebno zbirko skoraj sto predmetov, potrebnih za kuhanje – vse od kozic do lesenih žlic. Za osvežitev spomina in prenos znanja na mlajše so organizirali kuharske delavnice, za trajni spomin pa oblikovali knjigo Libeliška kuharica, ki so jo zaradi velikega povpraševanja trikrat ponatisnili. Po dvajsetih letih in zaradi nič manjšega interesa so te dni natisnili novo, ki je nadgradnja prejšnje. Že prireditev ob predstavitvi v libeliškem gasilskem domu je pokazala, za kako velik interes gre. Kakšna je libeliška tradicionalna kuhinja, je vprašanje, ki je na to prireditev pospremilo tudi Jurija Popova. Vse odgovore je strnil v Nedeljsko reportažo.
Polhov Gradec je od Ljubljane oddaljen dobrih 17 kilometrov in je središče Gradaške doline ter Polhograjskih dolomitov. Kraj se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino, ki jo lahko spoznate, če se odpravite na izlet v polhograjsko graščino. Njeni začetki segajo v 13. in 14. stoletje, ko je tam stala utrdba v obliki stolpa. V stoletjih so ob menjavi lastnikov grad večkrat prezidali. Pomemben pečat mu je dal v 17. stoletju plemič Mark Anton Kunstel plemeniti Baumgarten. Ta je prizidal baročno grajsko kapelo z bogatimi štukaturami, uredil grajski park, na dvorišču postavil razgledni stolp z uro, pred glavni vhod graščine pa Neptunov vodnjak, na katerem je v reliefu upodobljen grb gospodov Polhograjskih. V letih od 1808 do 1858 je graščino upravljal grof Rihard Ursini-Blagay, ljubitelj botanike, mineralogije in umetnosti. V njegovem obdobju je postala središče naprednih razsvetljenskih idej. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V njej sta tudi Krajevni muzej in poročna dvorana. Obiskovalci si lahko privoščijo čaj z grofom Blagayem, v poletnih mesecih pa prebirajo knjige v Knjižnici pod krošnjami ali se udeležijo katerega izmed drugih kulturnih dogodkov. Mi bomo v Nedeljski reportaži šli na grofovsko čajanko. Avtor oddaje je Milan Trobič.
V decembrskem času, ko vsi iščemo, kupujemo in zavijamo darila, se Nedeljska reportaža razgleduje po protokolarnih obdarovanjih, obdarovalskem bontonu in zbirkah daril najvišjih državnih funkcionarjev – vse zato, da bi našla čim primernejše praznično darilo za predsednika Republike Slovenije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
"Ni čudno, da gre država k hudiču, če pa nas tako zelo zanima pekel!"
Ta stavek je moto oddaje Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič. Med jelenčki, palčki, snežinkami in seveda tremi velikimi šefi advente parade pravljičnih likov, je parkelj najbolj skrivnosten. Iz spremljevalca Miklavža je najprej potonil v obskurnost, da bi se zadnja leta v soju peklenskega ognja ponovno ne dvignil na veliko sceno. Več o "Genezi parklja" pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Ulice in trgi, trgovine in javne zgradbe pa tudi že nekateri domovi so v teh dneh dobili blesk, kakršnega lahko prinese samo december. Skupaj s tem bleskom pa se je svet okoli nas potopil v dobro znano in dolgo pričakovano zvočno podobo, ki nam jo bodo ves naslednji mesec podarjali radijske postaje, trgovinski centri, božični koncerti in zabave vseh vrst. Tokratno božično obarvano Nedeljsko reportažo je pripravil Ambrož Kvartič.
Naslov velja za obdobje po tolerančnem ediktu leta 1781. Z njim je cesar Jožef II. prvič po protireformaciji in vestfalskem miru v deželah pod habsburško krono omogočil svobodno in javno opravljanje bogoslužja luteranom, kalvincem in pravoslavcem. Na našem ozemlju sta bila prvo evangeličansko bogoslužje in prvi krst v Puconcih, tam je bila zgrajena tudi prva luteranska cerkev in ustanovljena prva protestantska občina. Zato je tam zibelka današnjega protestantizma na Slovenskem. Pred dvema letoma je minilo pol tisočletja od začetka reformacije in takrat je bila oblikovana tudi Evropska kulturna pot reformacije, ki poteka tudi skozi Puconce. Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Nedeljska reportaža se odpravlja na poznojesenski sprehod med grobovi in cipresami. Na pokopališča bo pogledala skozi oči grafičnih oblikovalcev in kamnosekov ter z njihovo pomočjo iskala odgovor na vprašanje: "Kako napisati nagrobnik?"
Čeprav so praznovanja ob stoti obletnici pisateljeve smrti počasi izzvenela, se je potrebno Cankarju posvečati ves čas. Na primer: potrebno ga je prebirati. In kolikor se že zdi, da je sto let literarne zgodovine pojasnilo tako vzgibe, kot biografijo velikega Vrhničana do obisti, se še vedno najdejo sive lise. S Cankarjevimi besedami "blatne lise!"
Jesen in zimo 1910 je Ivan Cankar preživel pri prijatelju Alojzu Kraigherju, ki je bil zdravnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. V Nedeljski reportaži nas bo Marko Radmilovič popeljal po Cankarjevi slovenskogoriški poti.
V Slovenski Bistrici se ponašajo z zanimivo in bogato kulturno dediščino, ki jo želijo predstaviti tudi širši javnosti. Med ta prizadevanja lahko uvrstimo prenovljeno Jernejevo romarsko pot, ki vodi mimo vseh bistriških sakralnih objektov. Začne se pri župnijski cerkvi sv. Jerneja, se nadaljuje do sv. Jožefa, po bližnjici čez Devino do sv. Marjete, do svetega Roka, mimo Anine kapele in mimo Marijine cerkve nazaj na izhodišče. Prvi pohod po omenjeni poti je bil že pred dvema letoma, letos pa so na poti postavili tudi informativne table. Jernejeva pot je nastala v okviru projekta Umetnost za turizem, ki ga je pripravil Umetnostnozgodovinski inštitut dr. Franceta Steleta ZRC SAZU v sklopu programske skupine Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru. Ta prenaša umetnostnozgodovinske vsebine kot podlago za razvoj trajnostnega turizma vzhodne Slovenije. Pri sofinanciranju sodelujejo še: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Evropski sklad za regionalni razvoj in v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru ga iz državnega proračuna sofinancira tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Projekt Jernejeva pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
O popotništvu je mogoče govoriti najbrž na prav toliko načinov, kolikor je potnikov in kolikor je razlogov ali motivov za popotništvo. Kategorizacija popotnikov po kakršnih koli merilih lahko pomaga k preglednosti, vendar le pomaga, saj je težko vsakega popotnika ohraniti v eni sami kategoriji. V Nedeljski reportaži Jurija Popova bo govor o ženskih popotnicah, Slovenkah, popotnicah, ki potujejo nekonvencionalno, z beležko in kamero v roki. Spoznali bomo nekaj njihovih misli, spoznanj, dobili kakšen nasvet, skratka pobrskali po njihovih nahrbtnikih. Samo v tej napovedi je torej že pet kategorij. Teh pa je še več. Popotništvu se dogaja vse tisto, kar se dogaja vsemu na planetu Zemlja – s časom se spreminja in razvijajo se vedno nove in nove oblike. Ljudje danes ne potujejo, kot so potovali nekoč, njihovi razlogi za potovanje se množijo, za potovanja uporabljajo različna prevozna sredstva, izbirajo različne poti za isti cilj, nekateri pri tem vztrajajo v coni ugodja, drugi ne, vse redkejše so ženske, ki potujejo same. Popotnic, kot je bila najbolj znana slovenska popotnica Alma Karlin – letos mineva sto let od začetka njene poti okoli sveta – ni več. Bolj ko se poglabljamo v popotništvo samo, bolj spoznavamo, da je zgodba vsake popotnice in vsakega popotnika zgodba sama zase z vrsto zanimivosti in premislekov. Na popotovanje v Nedeljski reportaži vas vabi Jurij Popov.
Tu in tam se zgodi, da se ime in priimek čudovito, zabavno ali bizarno ujameta s tem, kar človek počne v življenju. Še več – naj gre za poklic, delovno mesto, konjička ali raziskovalni projekt – včasih se zdi, da se kdo preprosto ni mogel odločiti za drugačno pot, saj ga je nanjo usmerilo njegovo ime. Tokratna oddaja se čudi nad pojavom 'Nomen est omen' – 'Ime je znamenje'.
Do dneva, ko zaznamujemo dan generala Maistra, je še dober mesec. Toda v skladu z geslom našega programa "Vedno prvi" se bomo velikemu Slovencu poklonili že to nedeljo. Marko Radmilovič nam v Nedeljski reportaži prinaša pogled z Zavrha. Prav tisti pogled, ki je navdihnil Maistra kot pesnika pri ustvarjanju njegove najzrelejše poezije.
Pa začnimo našo zgodbo takole: Lužarjev ata – Janez Žnidaršič – je imel dva sinova, Ivana in Justina, ter hčerko Ano, domačo kmetijo pa je prevzel sin Justin. Nekdanji lastnik Janez je bil obenem tudi znan kontrabantar oziroma tihotapec, ki je tihotapili konje čez takratno jugoslovansko-italijansko mejo. Zbirališče konj je bilo prav v Lužarjevem hlevu, v katerem je danes galerija. In tu bi se vprašali, kje se je to dogajalo, kakšna galerija? Vse to je povezano z domačijo Žnidaršič iz vasi Podcerkev iz občine Loška dolina. Pa to ni navadna domačija, ampak je nekaj posebnega, postala je namreč kulturno središče na podeželju. To pa še zdaleč ni vse, domačija ponuja prenočišča, saj je urejena kot hostel, in tu si dobesedno podajajo kljuko najrazličnejši dogodki – od razstav, predavanj, delavnic do gledališča na prostem in še bi lahko naštevali. Leta 1996 je namreč domačijo in kmetijo prevzel invalid tetraplegik Benjamin Žnidaršič, ki se je kot pesnik, pisatelj, slikar in dolgoletni kulturni delavec pri Zvezi paraplegikov Slovenije leta 2009 odločil, da bo kmetijo preuredil v kulturno središče. In tako je nastal Zavod ARS Viva in znotraj tega hostel, ki ja namenjen vsem in je prvi namestitveni objekt v Sloveniji, ki je povsem prilagojen ljudem s posebnimi potrebami, invalidom na vozičkih. V Nedeljski reportaži bomo spoznali Zavod ARS Viva v Podcerkvi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Ljubljanica je arheološki fenomen - iz njene struge je bilo do danes dvignjenih več tisoč arheoloških najdb, ki sodijo v obdobja od kamene dobe do danes. Pred regulacijo struge je bilo to območje veliko jezero, po katerem so pluli čolni in ladje. Trenutno je na njem dokumentiranih več kot 70 ostankov plovil, ki še čakajo na obravnavo. Pridružite se Darji Pograjc, ki se v Nedeljski reportaži potaplja na dno jezera, ki ga ni več, in raziskuje tri velike tovorne ladje, potopljene v Ljubljanici in na Ljubljanskem barju.
Tokratna Nedeljska reportaža je nastala na Goričkem v občini Šalovci, kjer domuje Ekosocialna kmetija Korenika. V njenem okolju so delo in zadovoljstvo, pa tudi spoštovanje in samospoštovanje našli ljudje iz ranljivih družbenih skupin, med njimi številni, ki so v preteklosti izgubili zdravje in svoj socialni krog, a so ob delu z zelišči in predelavo ekoloških živil spet odkrili smisel in poslanstvo življenja. Na Koreniki tako že tretjo leto deluje enota Večgeneracijskega centra Pomurja z imenom Štorklja. Oživljajo tudi stara zeliščarska in kulinarična znanja goričkega okolja ter zapuščino tamkajšnjih zgodovinarjev pa literarnih in drugih ustvarjalcev. V bistvu gre za prebujeno zavedanje o neprecenljivi vrednosti naravnega okolja, ki omogoča ne le preživetja, pač pa umik od odtujenosti in ponovno odkritje skoraj pozabljenih in prezrtih vrednot. Ekosocialna kmetija Korenika, ki se ji bomo posvetili v reportaži, zato velja za primer dobre prakse na področju socialnega podjetništva. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
