Po sledeh skrivnostnega energijskega kroga, ki že vrsto let buri domišljijo.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Rakov Škocjan je bil že od nekdaj zanimiv za pohodnike, raziskovalce in občudovalce kraških pojavov. Med njimi je zagotovo prav poseben profesor Pavel Kunaver, ki je tja zahajal z mladino že leta 1918. Ko se je tja odpravil spet po drugi svetovni vojni, je posnel zelo zanimivo fotografijo, ki prikazuje skupino mladih, kako stojijo na kamnitih skalah, postavljenih v nekakšnem zaporedju v obliki ovala.
Ta oval so sredi 60. let prejšnjega stoletja ob graditvi hotela uničili. Spomin nanj je začel bledeti ter je skoraj povsem zamrl. O njem je leta 1971 spet pisal profesor Pavel Kunaver v reviji Proteus, ko je hotel med drugim ugotoviti njegov pravi pomen. In potem je spomin spet počasi zamrl, zanj so sicer vedeli nekateri posamezniki, ponovno pa ga je začel raziskovati Mitja Fajdiga, član Turističnega društva Rakek.
Mitja Fajdiga je, skupaj z Jožetom Guardijančičem, na spletni strani www.meglitskaslovenija.si med drugim zapisal:
"Megalitski krogi označujejo najbolj energijsko svetla mesta v krajini
Megalitski krog označuje krajinsko svetišče, isto velja za stare cerkve. V obojih je prisotna močna naravna energija in omogočata vplivanje na svoje obiskovalce, okoliško krajino in razmere v širši okolici. V megalitskem krogu so energijske točke ojačane s skalami (so kot akupunktne igle), medtem ko so v starih cerkvah na takih točkah oltarji.
Megalitski krogi niso le okrogli, marveč so raznih oblik – tri-, štiri- in večkotni, do ovalnih oblik – vendar tu ne bom obravnaval njihovih oblik, pač pa namembnost. Večinoma se predvideva, da so kamniti krogi služili kot opazovališče, ki je omogočalo ugotavljanje poletnega in zimskega solsticija oziroma sončnega obrata in ostalih nebesnih pojavov, ki energijsko vplivajo na krajino. To se je ugotovilo za kamniti krog pod Krnom (pri Planini Zaslap) in tudi za podoben, sicer uničen, a uzaveščeni krog v Rakovem Škocjanu.
Za oba kroga je ugotovljeno, da določene skale na njunem obodu, gledano iz sredine kroga, ob poletnem solsticiju (na kresni dan) kažejo smer točnega sončnega vzhoda in zahoda. Za skalnati oval v Rakovem Škocjanu se je to ugotovilo šele pred kratkim (cvetnika-junija ’16), kar je bilo izjemno spoznanje, vendar ne tudi končno. Namreč, prijatelj in radiestezist Jože Guardjančič je pronicljivo zaslutil, da ni bil glavni namen kamnitih krogov ugotavljanje sončnih obratov niti naravno zdravljenje z zadrževanjem v njihovem energijskem območju, kaj šele opravljanje obredov in darovanj. Za take potrebe ne bi bilo treba postavljati tako velikih objektov, saj bi naravnoverni ljudje lahko to počeli z veliko manjšimi kamni oziroma drugačnimi napravami."
Spomini
Kamnitega kroga ali ovala se zelo dobro spominja upokojeni logar Anton Udovič, rojen na Uncu, ki danes živi v Grahovem. Kot otrok je skupaj z bratom nosil hrano očetu in stricem, ki so delali kot gozdni delavci v Rakovem Škocjanu. Takrat je njegov brat večkrat sedel na teh kamnih. Tudi njegova mama je večkrat povedala, da so ti kamni nekaj posebnega. Drugače pa domačini iz Unca, kot pove Anton Udovič, niso vedeli ne kdo je te kamne postavil niti čemu so služili.
Anton Udovič še pravi, da je zanimivo, da tega kroga niso uničili ne gozdni delavci, ne domačini, ki so vlačili les iz gozda, niti ne Italijani, ki so na mestu današnjega hotela zgradili svojo kasarno. To se je zgodilo šele ob gradnji hotela, žal pa ni jasno kaj se je s skalami zgodilo. Po eni od zgodb naj bi jih razbili, ali razstrelili, in kamenje uporabili za nastuje ceste. Po drugi pa naj bi jih celo porabili za gradnjo temeljev hotelske stavbe.
Lokacija
Profesor Pavel Kunaver je leta 1971 v reviji Proteus zapisal:
»Za počitek smo se radi ustavljali na zelenici, kamor so pozneje postavili neokusno gostišče in še nočni bar povrhu! Toda prav tam ob robu gozda in kolovoza – cesto so zgradili šele pozneje – je bil v senci smrek nenavaden kraj. V obliki elipse z okoli deset metrov veliko osjo je bilo postavljenih sedem skal, v sredini pa dve. Bile so stare, mahovite, razmeroma vse enako velike in že malo v zemljo ugreznjene. Kljub veliki teži je bilo očitno, da jih je nekdo od nekod nalašč pripeljal ali privlekel na to ravnico sredi silnih gozdov. Na teh skalah smo posedali in premišljeval sem o njihovi zgodovini. Le čemu so služile te tako nenavadno razporejene skale? Ali so se tukaj sestajali starešine katere izmed vasi ali celo iz več naselij? Dve skali – sedeža v sredini sta bila verjetno namenjena za dva velmoža, sedem drugih okoli sredine za sedem svetovalcev? Liho število sedežev, to je devet, bi dalo misliti, da so se na teh skalah posvetovali in odločali o resnih rečeh, v sila resni okolici pragozdov in podzemeljskih pojavov. Upal sem, da se bo kdo izmed odgovornih lotil raziskovanja, ki bi seglo v skrivnostni svet davnine. Zgodilo se je drugače. Tudi v Rakov Škocjan je segla dobičkaželjnost. Za novo neokusno gostišče, ki bi ga lahko postavili ob meji naravnega parka, ne pa v sredini, je bilo treba širiti ceste. Tako sem nekega dne z grozo našel vseh devet skal zdrobljenih in posutih po cesti … Neizrečen stud in žalost sta me prevzela. Ostala je le fotografija devetih skal in osmih dijakov na njih.«
Starodavni pomniki...
Kot so zapisali na speltni strani wikipedija, so se v obdobju turških vpadov v te kraje od 15. stoletja dalje zatekali prebivalci bližnjih vasi, o čemer pričajo najdbe ostankov v udornicah pod Malim mostom. Prvi pisni vir izhaja prav iz tega obdobja, z letnico 1526 - to je zapisnik izterjevalca selskega sodišča hasperškega (grad Haasberg pri Planini). Zabeleženo je, da je cerkvica sv. Kancijana prispevala majhen srebrn kelih. Prvi znani opis najdemo v ValvasorjeviSlavi vojvodine Kranjske iz leta 1689( www. sl.wikipedija.org.)
Izviri
Med številnimi izviri v Rakovem Škocjanju je zelo zanimiv izvir Prunkovec, ki naj bi po izročilu dajal "moško vodo". Anton Udovič nam je povedal, zgodbo, ki jo lahko slišite v oddaji.
Zelo zanimiv izvir nedaleč od hotela in lokacije kamnitega kroga je tudi izvir Kotliči.
Kotliči so skupina izvirov v kotanji pod krožno cesto. Potok, ki tu izvira, se po 100 metrih izlije v Rak in je njegov najmočnejši pritok. V odvisnosti od vodnih razmer prispeva od četrtine do treh četrtin vse vode Raka. Zaradi nihanja vodostaja imajo Kotliči preko leta različno podobo. Ob suši sta aktivna le dva izvira v globokih tolmunih, od koder prihaja staro ime – Očesa. Po deževju, ko je voda visoka, so izviri zaliti in bruhajo vodo pod takšnim pritiskom, da se na površini jezerca delajo do meter visoki vodni mehurji (vir:http://kraji.eu/slovenija/rakov_skocjan_kraski_izviri/slo#ixzz51Q937TyO)
Stari hrast...
Obstoječi živi hrast- dob star naj bi bil po oceni star 350-400 let, s sušico vred pa je lahko njegova starost precej višja.
Kunaverjeva jelka
Mita Fajdiga je povedal, da se o Kunaverjevi jelki, ki stoji robnem gozdu senožeti Farovka, vé, da je ena najdebelejših v Rakovem Škocjanu in pri njej je profesor Kunaver menda taboril, potem ko je po Kopališki poti prišel z železniške postaje Rakek v Rakov Škocjan (v starih časih so namreč ljudje z vlakom prihajali na Rakek prav z namenom, da bi se kopali v Rakovem Škocjanu, zato je pot dobila ime- Kopališka pot).
Veliki naravni most
Neme priče...
Mali naravni most
Krajinski park
Rakov Škocjan je že od leta 1949 zavarovan kot Krajinski park. Za to imata zasluge predvsem prof. Pavel Kunaver in Angela Piskernik. Danes sodi to področje pod Notranjski regijski park.
Utrinki
Izzivi...
Rakov Škocjan doživlja usodo mnogi naravnih biserov. Zaradi deljene pristojnosti, vse večjega navala obiskovalcev, ki si ohranjanje naravnih vrednot predstavljajo po svoje, vse skupaj meji že na kaos, posebno ob koncih tedna. Tega nevzdržnega položaja, ko vsi parkirajo povsod, počnejo vse kar se jim zahoče, se zavedajo tudi v Notranjskem regijskem parku. Tako so že pripravili predlog, da bi naredili obvozno, nadomestno cesto, ki bi razbremenila obstoječo magistralno cesto skozi Rakov Škocjan. To bi bil nujen, prvi velik korak za ohranitev tega krajinskega parka. Vse ostalo pa....?
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Rakov Škocjan
17.12.2017
Po sledeh skrivnostnega energijskega kroga, ki že vrsto let buri domišljijo.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Rakov Škocjan je bil že od nekdaj zanimiv za pohodnike, raziskovalce in občudovalce kraških pojavov. Med njimi je zagotovo prav poseben profesor Pavel Kunaver, ki je tja zahajal z mladino že leta 1918. Ko se je tja odpravil spet po drugi svetovni vojni, je posnel zelo zanimivo fotografijo, ki prikazuje skupino mladih, kako stojijo na kamnitih skalah, postavljenih v nekakšnem zaporedju v obliki ovala.
Ta oval so sredi 60. let prejšnjega stoletja ob graditvi hotela uničili. Spomin nanj je začel bledeti ter je skoraj povsem zamrl. O njem je leta 1971 spet pisal profesor Pavel Kunaver v reviji Proteus, ko je hotel med drugim ugotoviti njegov pravi pomen. In potem je spomin spet počasi zamrl, zanj so sicer vedeli nekateri posamezniki, ponovno pa ga je začel raziskovati Mitja Fajdiga, član Turističnega društva Rakek.
Mitja Fajdiga je, skupaj z Jožetom Guardijančičem, na spletni strani www.meglitskaslovenija.si med drugim zapisal:
"Megalitski krogi označujejo najbolj energijsko svetla mesta v krajini
Megalitski krog označuje krajinsko svetišče, isto velja za stare cerkve. V obojih je prisotna močna naravna energija in omogočata vplivanje na svoje obiskovalce, okoliško krajino in razmere v širši okolici. V megalitskem krogu so energijske točke ojačane s skalami (so kot akupunktne igle), medtem ko so v starih cerkvah na takih točkah oltarji.
Megalitski krogi niso le okrogli, marveč so raznih oblik – tri-, štiri- in večkotni, do ovalnih oblik – vendar tu ne bom obravnaval njihovih oblik, pač pa namembnost. Večinoma se predvideva, da so kamniti krogi služili kot opazovališče, ki je omogočalo ugotavljanje poletnega in zimskega solsticija oziroma sončnega obrata in ostalih nebesnih pojavov, ki energijsko vplivajo na krajino. To se je ugotovilo za kamniti krog pod Krnom (pri Planini Zaslap) in tudi za podoben, sicer uničen, a uzaveščeni krog v Rakovem Škocjanu.
Za oba kroga je ugotovljeno, da določene skale na njunem obodu, gledano iz sredine kroga, ob poletnem solsticiju (na kresni dan) kažejo smer točnega sončnega vzhoda in zahoda. Za skalnati oval v Rakovem Škocjanu se je to ugotovilo šele pred kratkim (cvetnika-junija ’16), kar je bilo izjemno spoznanje, vendar ne tudi končno. Namreč, prijatelj in radiestezist Jože Guardjančič je pronicljivo zaslutil, da ni bil glavni namen kamnitih krogov ugotavljanje sončnih obratov niti naravno zdravljenje z zadrževanjem v njihovem energijskem območju, kaj šele opravljanje obredov in darovanj. Za take potrebe ne bi bilo treba postavljati tako velikih objektov, saj bi naravnoverni ljudje lahko to počeli z veliko manjšimi kamni oziroma drugačnimi napravami."
Spomini
Kamnitega kroga ali ovala se zelo dobro spominja upokojeni logar Anton Udovič, rojen na Uncu, ki danes živi v Grahovem. Kot otrok je skupaj z bratom nosil hrano očetu in stricem, ki so delali kot gozdni delavci v Rakovem Škocjanu. Takrat je njegov brat večkrat sedel na teh kamnih. Tudi njegova mama je večkrat povedala, da so ti kamni nekaj posebnega. Drugače pa domačini iz Unca, kot pove Anton Udovič, niso vedeli ne kdo je te kamne postavil niti čemu so služili.
Anton Udovič še pravi, da je zanimivo, da tega kroga niso uničili ne gozdni delavci, ne domačini, ki so vlačili les iz gozda, niti ne Italijani, ki so na mestu današnjega hotela zgradili svojo kasarno. To se je zgodilo šele ob gradnji hotela, žal pa ni jasno kaj se je s skalami zgodilo. Po eni od zgodb naj bi jih razbili, ali razstrelili, in kamenje uporabili za nastuje ceste. Po drugi pa naj bi jih celo porabili za gradnjo temeljev hotelske stavbe.
Lokacija
Profesor Pavel Kunaver je leta 1971 v reviji Proteus zapisal:
»Za počitek smo se radi ustavljali na zelenici, kamor so pozneje postavili neokusno gostišče in še nočni bar povrhu! Toda prav tam ob robu gozda in kolovoza – cesto so zgradili šele pozneje – je bil v senci smrek nenavaden kraj. V obliki elipse z okoli deset metrov veliko osjo je bilo postavljenih sedem skal, v sredini pa dve. Bile so stare, mahovite, razmeroma vse enako velike in že malo v zemljo ugreznjene. Kljub veliki teži je bilo očitno, da jih je nekdo od nekod nalašč pripeljal ali privlekel na to ravnico sredi silnih gozdov. Na teh skalah smo posedali in premišljeval sem o njihovi zgodovini. Le čemu so služile te tako nenavadno razporejene skale? Ali so se tukaj sestajali starešine katere izmed vasi ali celo iz več naselij? Dve skali – sedeža v sredini sta bila verjetno namenjena za dva velmoža, sedem drugih okoli sredine za sedem svetovalcev? Liho število sedežev, to je devet, bi dalo misliti, da so se na teh skalah posvetovali in odločali o resnih rečeh, v sila resni okolici pragozdov in podzemeljskih pojavov. Upal sem, da se bo kdo izmed odgovornih lotil raziskovanja, ki bi seglo v skrivnostni svet davnine. Zgodilo se je drugače. Tudi v Rakov Škocjan je segla dobičkaželjnost. Za novo neokusno gostišče, ki bi ga lahko postavili ob meji naravnega parka, ne pa v sredini, je bilo treba širiti ceste. Tako sem nekega dne z grozo našel vseh devet skal zdrobljenih in posutih po cesti … Neizrečen stud in žalost sta me prevzela. Ostala je le fotografija devetih skal in osmih dijakov na njih.«
Starodavni pomniki...
Kot so zapisali na speltni strani wikipedija, so se v obdobju turških vpadov v te kraje od 15. stoletja dalje zatekali prebivalci bližnjih vasi, o čemer pričajo najdbe ostankov v udornicah pod Malim mostom. Prvi pisni vir izhaja prav iz tega obdobja, z letnico 1526 - to je zapisnik izterjevalca selskega sodišča hasperškega (grad Haasberg pri Planini). Zabeleženo je, da je cerkvica sv. Kancijana prispevala majhen srebrn kelih. Prvi znani opis najdemo v ValvasorjeviSlavi vojvodine Kranjske iz leta 1689( www. sl.wikipedija.org.)
Izviri
Med številnimi izviri v Rakovem Škocjanju je zelo zanimiv izvir Prunkovec, ki naj bi po izročilu dajal "moško vodo". Anton Udovič nam je povedal, zgodbo, ki jo lahko slišite v oddaji.
Zelo zanimiv izvir nedaleč od hotela in lokacije kamnitega kroga je tudi izvir Kotliči.
Kotliči so skupina izvirov v kotanji pod krožno cesto. Potok, ki tu izvira, se po 100 metrih izlije v Rak in je njegov najmočnejši pritok. V odvisnosti od vodnih razmer prispeva od četrtine do treh četrtin vse vode Raka. Zaradi nihanja vodostaja imajo Kotliči preko leta različno podobo. Ob suši sta aktivna le dva izvira v globokih tolmunih, od koder prihaja staro ime – Očesa. Po deževju, ko je voda visoka, so izviri zaliti in bruhajo vodo pod takšnim pritiskom, da se na površini jezerca delajo do meter visoki vodni mehurji (vir:http://kraji.eu/slovenija/rakov_skocjan_kraski_izviri/slo#ixzz51Q937TyO)
Stari hrast...
Obstoječi živi hrast- dob star naj bi bil po oceni star 350-400 let, s sušico vred pa je lahko njegova starost precej višja.
Kunaverjeva jelka
Mita Fajdiga je povedal, da se o Kunaverjevi jelki, ki stoji robnem gozdu senožeti Farovka, vé, da je ena najdebelejših v Rakovem Škocjanu in pri njej je profesor Kunaver menda taboril, potem ko je po Kopališki poti prišel z železniške postaje Rakek v Rakov Škocjan (v starih časih so namreč ljudje z vlakom prihajali na Rakek prav z namenom, da bi se kopali v Rakovem Škocjanu, zato je pot dobila ime- Kopališka pot).
Veliki naravni most
Neme priče...
Mali naravni most
Krajinski park
Rakov Škocjan je že od leta 1949 zavarovan kot Krajinski park. Za to imata zasluge predvsem prof. Pavel Kunaver in Angela Piskernik. Danes sodi to področje pod Notranjski regijski park.
Utrinki
Izzivi...
Rakov Škocjan doživlja usodo mnogi naravnih biserov. Zaradi deljene pristojnosti, vse večjega navala obiskovalcev, ki si ohranjanje naravnih vrednot predstavljajo po svoje, vse skupaj meji že na kaos, posebno ob koncih tedna. Tega nevzdržnega položaja, ko vsi parkirajo povsod, počnejo vse kar se jim zahoče, se zavedajo tudi v Notranjskem regijskem parku. Tako so že pripravili predlog, da bi naredili obvozno, nadomestno cesto, ki bi razbremenila obstoječo magistralno cesto skozi Rakov Škocjan. To bi bil nujen, prvi velik korak za ohranitev tega krajinskega parka. Vse ostalo pa....?
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Med nebom in zemljo, med pozabo in čudežem na planoti pri Vojskem čemi Gačnik. Potoček, ki se leno vlači po planoti se za robom spremeni v pošast s štirinajstimi slapovi. Marko Radmilovič ga je prvič v Nedeljski reportaži obiskal 6. avgusta 1991. Drugič ga obiskuje v nedeljo 13. avgusta 2017. Kaj se je vmes zgodilo, če sploh kaj, izveste v Nedeljski reportaži.
Na krasu, približno 2 kilometra od Komna, v obmejnem pasu torej, leži dremava vas, ki je ohranila skoraj vse značilnosti kraške vasi. Imenuje se Volčji Grad, vendar tam ni ne volkov ne gradu. Je pa veliko kamenja, od tistega, ki leži v naravi pa do tistega, ki ga je človek prekladal in uporabil pri oblikovanju obsežnega varovalnega zidu, suhih zidov, ki so obrobljali redke njive, za klesanje pilov, božjih znamenj torej, portonov, ki ga ima vsaka hiša, vodnjakov, cerkve in ne nazadnje svojih domovanj, torej hiš. Volčji grad se res prvič omenja v 14. stoletju, vendar pa je bilo to območje poseljeno tudi od 12. do 4. stoletja pred našim štetjem. Na osem stoletij predkrščanskega oziroma poganskega naselja opozarja predvsem 770 metrov dolg varovalni zid Debele Griže za katerega so porabili od 10 do 13 ton kamenja. Gre za eno najpomembnejših arheoloških najdb v tem delu Evrope, ki pa še ni raziskana v celoti. Gre za ostanke najpomembnejšega gradišča na naših tleh pa v vsem panonskem svetu. Jurij Popov si je ogledal vas in Debelo Grižo, se v sprehodil od portona do portona in od ene do druge mnogocelične hiše ter se pogovarjal z domačini o tem, kako so živeli nekoč in kako danes, o kmetijski in kamnoseški tradiciji kraja, ter o legendah povezanih z dokaj nenavadnim imenom. Vse kar je zvedel je strnil v Nedeljsko reportažo.
Vremska dolina je svet med Vremščico in Brkini, kjer reka Reka naplavlja rodovitno zemljo, preden ponikne v podzemni svet Škocjanskih jam. To je tudi največja slovenska slepa dolina, kjer so ljudje rodovitno zemljo namenili kmetijskim površinam, gručasta naselja pa postavili na višji obrobni svet. V preteklosti je Vremska dolina slovela tudi kot dolina mlinov in žag. Zaradi pogostih poplav, ki so zalivale mline in rušile jezove, pa so ti v prvi polovici prejšnjega stoletja začeli propadati. Zadnji delujoči je bil Dujčev mlin na Škofljah, ki je deloval vse do leta 1986.
Od javnih stranišč v rimski Emoni, metanja odplak skozi okna na temne mestne ulice v srednjem veku do velike gradnje kanalizacijskega sistema po velikonočnem potresu leta 1896 – zgodovino razvoja ljubljanskega kanalizacijskega sistema in delovanje moderne čistilne naprave je raziskala Darja Pograjc. V Nedeljski reportaži boste spoznali ljubljansko podzemlje, ki je prepleteno s 1.200 kilometri kanalizacijskih cevi, ki na dan »pogoltnejo« okoli 60 tisoč kubičnih metrov odplak iz Mestne občine Ljubljana ter iz primestnih občin: Brezovice, Horjula, Dobrove, Medvod, Polhovega Gradca, Škofljice in Dola pri Ljubljani.
Slovenija je pticam prijazen kraj, saj so ornitologi v dobrih devetdesetih letih opazovanja ptičjega sveta, na našem današnjem ozemlju zabeležili več kot 350 različnih vrst ptic, od tega jih približno 210 vrst tudi gnezdi. Nekatere stalno, nomadske pa občasno. Med njimi so tudi nekatere redke vrste, na primer veliki škurh, ki gnezdi največ na območju Cerkniškega jezera, drugod po Evropi pa ga skoraj ni več. Res pa je da je po nekaj stoletjih bivanja pri nas, zdaj to kritično ogrožena vrsta. Zanimiva je tudi sova kozača. Le pri nas so našli črne primerke. Tudi pri nas se dogaja, kar se povsod po svetu, da se nekatere vrste ptic umikajo zaradi sprememb v naravi, ki jih je naredil človek, pri nas predvsem najlepše – upijati, nekatere se pa krepijo, v mestih zlasti vrane in rumenonogi galebi. Slovenija je tudi prek obročkanja, letos mineva 90 let od začetka sistematičnega obročkanja (tudi med drugo svetovno vojno), povezana z dogajanjem v razvitem ornitološkem svetu in leži na križišču selitvenih poti. K nam prihajajajo na zimsko gnezdenje ptice s severa, iz Skandinavije, naše pa so si za »južne kraje« izbrale podsaharsko Afriko. Če se komu zdijo obročki nsilje nad pticami, naj povemo, da ne presegajo 3 % telesne mase ptiča in so zanj isto kot so za človeka ura, zapesnica ali prstan. Kar zadeva ogrožene vrste, pri nas ornitologi beležijo precejšen upad travniških ptic, saj je zanje vse manj hrane. Vedno je glavni razlog za odhajanje določenih vrst ptic pomanjkanje primerne hrane. Na travnikih je take hrane vse manj, koruza namreč ni primerna hrana, odganjajo pa jih tudi spremembe v košnji. O vsem tem in tudi o tem kakšni sta ekološka in sociološka kapaciteta slovenskega okolja, v oddaji Nedeljska reportaža Jurij Popova.
Že petintrideset let, se vsaki dve leti v vasi Škale pri Velenju zberejo nenavadni pogrebci. Ne objokujejo mrliča, temveč vas. Usoda, ali napredek, ali sla po materialnem, je pred desetletji potopila njihove domove. Nedaleč vstran se kopalci na vzorno urejenem jezeru ne zavedajo, da čofotajo nad kmetijami, gospodarskimi poslopji in travniki. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Vse ima svoj začetek in včasih je potrebno nekaj začetkov, da se spletejo v kito skupnega začetka in rasti. Tako sta pred več kot desetletjem na Hrušici mož in žena z izrazitim socialnim čutom preskrbela mladim sobo za druženje in jo opremila tudi z računalniki, mladim pa prepustila, da se sami organizirajo. Korak je bil pomemben, zavedati so se začeli odgovornosti zase in jo živeti. Na to je čez kakšno leto eden izmed jeseniških policajev opozoril Ivanko Berčan, ki je takrat že delala z mladimi na cesti in snovala program Naj mladih ne vzgaja ulica. Vse skupaj je združila v Društvo za delo z mladimi v stiski Žarek. Pri tem je uporabila sovje bogate izkušnje v delu z mladimi, ki si jih je pridobila z delom v redovni skupnosti salezijank. Tako je združila dva začetka in nastala sta dva zelo kakovostna socialna programa – že omenjeni Naj mladih ne vzgaja ulica in Komuna skupnost Žarek, v kateri poteka zelo kakovosten program odvajanja od zasvojenosti z mamili. Soba na Hrušici je prerasla v dnevne centre, ki delujejo v vseh občinah zgornje Gorenjske in hišo v kateri je komuna za odvajanje zasvojenosti. Z mladimi, ki niso vključeni v druge programe primerne njihovim letom, kot jih izvajajo športna društva, šole in druge organizacije, se ukvarja pet zaposlenih in približno 50 prostovoljk in prostovoljcev članov jeseniškega Žarka. Društvo je vključeno v socialno mrežo, ki deluje na tem območju in je pri svojem delu učinkovito, zato pa tudi spoštovano. Juriju Popovu, ki je izkušnjo društva strnil v Nedeljsko reportažo, so med drugim povedali, da so njihova vrata odprta vsakomur, ki je mlad, ki si želi priti v prostore društva in spoštuje osnovna pravila, ki vladajo v programih.
Če imamo ljudje maturo, imajo reševalni psi, najbolj usposobljeni med vsemi lajajočimi štirinožci, mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju oziroma IRO Mission Readiness Test, kar bi po naše lahko prevedli kot IRO preizkus pripravljenosti za opravljanje misij. Tretji mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju je letos potekal v Ljubljani. Vseh udeleženih reševalcev je bilo kar 23, prišli pa so iz osmih držav. Na Policijski akademiji v Tacnu jih je med delom obiskal Jure K. Čokl.
Zemljevid Slovenije ima obliko kokoške, kot radi rečemo, in tam, kjer ima ta naša kokoška vrat, najožji del, leži Stara Gora, ki sodi v občino Sveti Jurij ob Ščavnici. Ta občina in istoimenski kraj z okolico nekateri imenujejo tudi slovenske ali vsaj prleške Atene. Predvsem zaradi številni znanih Slovencev in Slovenk, ki so močno zaznamovali zgodovino, kulturo in politiko širšega prostora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Koliko letališč imamo v Sloveniji," je vprašanje na katerega vprašani praviloma odgovorijo napačno, kot na tisto o številu otokov. Med otoki po navadi pozabijo na Mariborski otok, med letališči pa na Mariborsko letališče. Mariborsko letališče je pravo letališče z vsem; s tablo "prihodi" in s tablo "odhodi" v angleščini, s stezo, kontrolnim stolpom in vsem kar spada zraven. Manjka le malenkost ali dve. Recimo letala in potniki. O zgodbi tega nenavadnega infrastrukturnega objekta v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Mariborska Biotehniška šola je ena najstarejših skoraj neprekinjeno delujočih šol, ki pa je skozi čas kar nekajkrat zamenjala ime. Ne pa tudi vsebine. V svoji zgodovini je dala veliko slovečih imen stroke in v izročilu stare slave živi tudi podatek, da so se sadjarstva v Mariboru učili celo južni Tirolci in Bolgari. V tokratni Nedeljski reportaži bomo izmerili mladostni utrip šole, ki že skoraj poldrugo stoletje zaznamuje ločnico med mestom in podeželjem, kjer se, kot je nekoč ugotovil že Kajetan Kovič … »začne in neha drugi svet«.
V Nedeljski reportaži smo obiskali Center za komunikacijsko dostopnost in svetovanje o tehničnih prilagoditvah za osebe z okvaro sluha, ki deluje v prostorih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Klicni center za osebe z okvaro sluha, ki deluje v okviru Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik. Kako izboljšati dostopnost in enakopravno vključenost oseb z okvaro sluha na vseh ravneh življenja, dela in prostega časa ter na kakšen način lahko te osebe dostopajo do informacij in komunikacij, je v oddaji raziskovala novinarka Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi klimatskega Mladinskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Niso vse potice za pojest, nekatere so samo za gledat. Takšne so Ljubenske potice, ki v resnici sploh niso potice iz testa in makove, orehove ali pehtranove file. Te potice so za gledat in za žegnat, ko pa je ta obred opravljen jih razstavijo in predelajo v male križe, te pa postavljajo po hiši in okoli nje, da bi domačijo zavarovali pred slabimi silami. Tako je to, beseda pa teče o poticah ali cvetnonedeljskih butarah z Ljubnega ob Savinji. Ljubno torej ni le dežela flosarjev, teh ni več, pol stoletja pa je bila tod izhodiščna točka za prevoz lesa vse tja do Beograda in Črnega morja, tudi ne le dežela smučark skakalk ampak je tudi dežela potic. Cvetnonedeljske butare oziroma Ljubenske potice izdelujejo, takšne kot jih poznajo danes, že dobrih 130 let in ne gre za tradicijo, ki počasi odhaja v pozabo. Nasprotno, gre za tradicijo, ki se krepi v zavesti ljudi. Vsako leto ljudje vse več takšnih potic prinesejo k žegnanju. Ne bomo pretiravali, če zapišemo, da vsaka hiša na Ljubnem in v okolici izdela Ljubensko potico ali pa jo zanje naredi tisti, ki jo zna narediti. Kot bo pokazala Nedeljska reportaža Jurija Popova, poznajo tri vrste Ljubenskih potic, za izdelavo vsake pa je potrebna vrsta rokodelskih spretnosti in domače gradivo. In seveda domišljija, kajti Ljubenske potice so figuralne butarice. Domače pomeni, da mora material iz katerega so izdelane rasti v okolici doma. Na primer sedem vrst lesa iz katerega so narejeno Ljubenske potice.
Povsod po Sloveniji poznajo običaje žegnanja za veliko noč. Obredje se začne na cvetno nedeljo, ko po večini krajev blagoslavljajo butare, le na Primorskem žegnajo le oljčne vejice. Poleg lesenega žegna, ki ga predstavljajo butare, na veliko soboto blagoslavljajo tudi meseni žegen, cekarje in jerbase s simbolnimi jedmi. Leseni žegen kmetje podorjejo na njivah, da bi se blagoslov prenesel nanje in bi dobro obrodile, mesenega pa poje družina na veliko noč. Prenos blagoslova prek predmetov na človeka, živali in polja ima predkrščanski izvor.
