Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ostrovrharjeva pot

05.08.2018


Pohodniška pot, ki nas vodi skozi bogato zgodovino Podgrada pri Ljubljani.

 

Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija.  To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.

Podgrad pri Ljubljani in znamenito Ostrovrharjevo pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži.

Podgrad pri Ljubljani

Ime Podgrad pri Ljubljani nakazuje, da je tu igral pomembno vlogo srednjeveški grad Osterberg, oziroma Ostri vrh,  sedež vitezov Ostrovrharjev, ki ga je opisal že Janez Vajkard Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske. Tam je dodal še eno podrobnost, da leži vas ob sotočju pravzaprav štirih rek: dveh velikih – Ljubljanice in Save  – in dveh manjših  Kamniške Bistrice in potoka Besnice, nam je med drugim povedal dr. Viktor Grilc, predsednik Kulturno-turističnega društva Podgrad pri Ljubljani.

 

 

Pohodne poti

V Podgradu pri Ljubljani se stekajo ali križajo zanimive pohodne poti, tu sta– poleg Ostrovrharjeve – Borovničeva pot in Sadna cesta.

 

Ostrovrhar

Vitezi in gospoda z gradu Osterberg nad vasjo so se v ljudskem jeziku imenovali Ostrovrharji. Ime Ostrovrharji izvira iz markantno strme in šilaste vzpetine, kjer so si postavili prvo prebivališče (sedanje razvaline Starega gradu).

Ostrovrharji so koncem srednjega veka sodelovali v bojih proti Turkom. Zadnji od njih, po imenu Jurij Gallenberg, je bil ubit v boju proti njim pri trdnjavi Bihač leta 1562. Ker ni imel potomcev, je rod izumrl, grad pa opustel. Zaradi tega so Ostrovrharji postali ljudski junaki in nastopajo v številnih zgodbah in pesmih. Najbolj znan je Prešernov Ostrovrhar, nesojeni ženin turjaške Rozamunde. O junaku Ostrovrharju pa so pisali tudi Janez Trdina v Pripovedki od Glasan Boga s podnaslovom Poskus narodne epopeje slovencev in Fran Detela v ljudski baladi Pegam in Lambergar. Lik Ostrovrharja pa je v svoji drami 'Ostrovrharjeva hči' upodobil tudi domačin Anton Corel. Poleg te drame pa je lik upodobil tudi v dveh krajših zgodbah, ki sta izšle v njegovi knjigi Pesmi in zgodbe.

Poleg Ostrovrharjeve pohodne poti in Viteške skupine Ostrovrhar se po njem imenuje tudi podgrajsko priznanje, Ostrovrhar leta, ki ga od leta 2007 Vaški odbor Podgrad podeljuje zaslužnim vaščanom oz. prijateljem vasi za njihov trud in prispevek k razvoju kraja ( vir spletna stran: pograd-lj.si.)

 

Vsa nova odkritja, povezna s srednjeveškim junakom, so sprožila v zadnjih 15. letih vrsto dogodkov, sredi vasi so mu postavili tudi bronasti kip.

 

Ostrovrharjeva pot

Pred leti so v okviru projektov ohranjanja podeželja na ravni Mestne občine Ljubljana začeli popisovati naravno in kulturno dediščino in ker je te v Podgradu kar nekaj, so zadeve stekle. Pripravili so Ostrovrharjevo pot, ki povezuje vse zanimivosti naravne in kulturne dediščine kraja iz različnih zgodovinskih obdobij.

Ostrovrharjeva pot je ustrezno urejena in označena, saj je priljubljena izletniška točka tako za domačine kot ljudi iz okoliških krajev. Poleg tega so določene zgodovinske in naravne znamenitosti ob poti opremljene z informativnimi tablami, na določenih mestih pa so tdu lesene klopi in mize za počitek.

Pohod po poti je možen skozi vse leto, seveda z letnemu času primerno obutvijo. Pot ima vse leto svoje čare: spomladi zaradi prebujajoče se narave, cvetja in kukavic, poleti zaradi borovnic, jeseni zaradi gob in kostanja, V snegu pot odsvetujemo, predvsem del skozi  kamnolom. Poleti  je večina poti skrita v senci mogočnih dreves.

Celotna pot traja okoli 2,5 ure zmerne hoje. Pot lahko podaljšate tudi z obiskom Debnega vrha, ki je priljubljena izletniška točka v okolici ( vir: spletna stran: pograd-lj.si).

Znamenitosti ob poti:

  • Osterberška oljarica in tovarna ARBO, ena prvih kemičnih tovarn na Kranjskem,
  • Grad oziroma Kanskyjeva vila, večkrat predelana renesančan vila z bogato zgodovino,
  • Stari grad, ostanki srednjeveškega gradu so najstarejša znamenitost kraja,
  • Kamnolom mlinskih kamnov, izjemen tehnični spomenik rokodelstvu v Podgradi pri Ljubljani,
  • Knapovska draga, prostor, kjer so kamnoseki dokončali mlinske kamne,
  • Murjevka, najvišja točka ob poti.

Podgrajska gradova

Vas Podgrad leži pod ostanki enega najstarejših gradov v osrednji Sloveniji. Zanimivo je, da se tu v daljšem zgodovinskem obdobju pojavljata dva gradova; od enega je sedaj ostalo le še nekaj starih zidov in ruševin, drugi pa je bil porušen in nato pozidan( vir: spletna stran: pograd-lj.si).

V Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske se kot letnica pozidave prvega gradu oz. utrdbe nad Podgradom pojavlja letnica 1015. Čeprav govori o lokaciji na »sotočju Save in Ljubljanice« gre lahko le za Stari grad, ki je tedaj imel vlogo utrdbe na vzhodnem koncu Ljubljanske kotline, ker je bil sedež gospostva v Ljubljani. Vendar Valvasorjeva interpretacija grajske zgodovine Podgrada ni ravno zanesljiva ( vir: spletna stran: pograd-lj.si). 

Stari grad

Domačini danes govorimo o Starem gradu kot o nekdanji utrdbi, ki se nahaja na stranskem vrhu Kašeljskega hriba, na lokaciji, ki ima s treh strani izjemno strm dostop, zato se tej lokaciji reče tudi Ostri vrh oz. Osterberg (kar lahko prevajamo kot Grad na vzhodnem hribu)( vir: spletna stran: pograd-lj.si). 

Grad

Na severovzhodnem koncu kašeljskega hriba se tik nad vasjo Podgrad nahaja večja hiša, pravzaprav vila oziroma po domače Grad.

Tako ga domačini imenujejo še od tedaj, ko je tam res stal srednjeveški grad. Za ta grad se v zgodovinskih zapisih pojavlja kar nekaj zapisov, vendar še vedno ne vemo letnice nastanka prvega objekta na tem mestu. Verjetno je nastal sredi 14. stoletja, ko so prvotni gradiščani zapustili neudobni Stari grad in si na novi lokaciji postavili primernejše bivališče, ki pa je še vedno bila zadosti utrjena( vir: spletna stran: pograd-lj.si).

 

Kamnolom mlinskih kamnov

 

 

 

Pri Lazarju

Ena od točk Ostrovrharjeve poti je turistična kmetija pri Lazarju, gospodar kmetije Milan Bizjan je zelo vpet v vse dogodke, ki so povezani s Podgradom, z njegovo kulturno in naravno dediščino. Vedno ima veliko novih idej, kako določeno zanimivost še bolje predstaviti, kaj postoriti tu in tam, da bodo ti kraji še bolj znani in zanimivi za obiskovalce.

 

 

Dve tretjini Mestne občine Ljubljana sestavlja podeželje, zato so že v 90. letih prejšnjega stoletja potekal programi celostnega razvoja podeželja in obnove vasi. Znotraj tega pa je potekalo kar nekaj zelo zanimivih in odmevnih projektov, nam je povedala  Maruška Markovčič z Mestne občine Ljubljana. Med te projekte sodi tudi Ostrovrharjeva pot.

 

Sogovorniki

 

 

 


Nedeljska reportaža

894 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Ostrovrharjeva pot

05.08.2018


Pohodniška pot, ki nas vodi skozi bogato zgodovino Podgrada pri Ljubljani.

 

Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija.  To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.

Podgrad pri Ljubljani in znamenito Ostrovrharjevo pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži.

Podgrad pri Ljubljani

Ime Podgrad pri Ljubljani nakazuje, da je tu igral pomembno vlogo srednjeveški grad Osterberg, oziroma Ostri vrh,  sedež vitezov Ostrovrharjev, ki ga je opisal že Janez Vajkard Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske. Tam je dodal še eno podrobnost, da leži vas ob sotočju pravzaprav štirih rek: dveh velikih – Ljubljanice in Save  – in dveh manjših  Kamniške Bistrice in potoka Besnice, nam je med drugim povedal dr. Viktor Grilc, predsednik Kulturno-turističnega društva Podgrad pri Ljubljani.

 

 

Pohodne poti

V Podgradu pri Ljubljani se stekajo ali križajo zanimive pohodne poti, tu sta– poleg Ostrovrharjeve – Borovničeva pot in Sadna cesta.

 

Ostrovrhar

Vitezi in gospoda z gradu Osterberg nad vasjo so se v ljudskem jeziku imenovali Ostrovrharji. Ime Ostrovrharji izvira iz markantno strme in šilaste vzpetine, kjer so si postavili prvo prebivališče (sedanje razvaline Starega gradu).

Ostrovrharji so koncem srednjega veka sodelovali v bojih proti Turkom. Zadnji od njih, po imenu Jurij Gallenberg, je bil ubit v boju proti njim pri trdnjavi Bihač leta 1562. Ker ni imel potomcev, je rod izumrl, grad pa opustel. Zaradi tega so Ostrovrharji postali ljudski junaki in nastopajo v številnih zgodbah in pesmih. Najbolj znan je Prešernov Ostrovrhar, nesojeni ženin turjaške Rozamunde. O junaku Ostrovrharju pa so pisali tudi Janez Trdina v Pripovedki od Glasan Boga s podnaslovom Poskus narodne epopeje slovencev in Fran Detela v ljudski baladi Pegam in Lambergar. Lik Ostrovrharja pa je v svoji drami 'Ostrovrharjeva hči' upodobil tudi domačin Anton Corel. Poleg te drame pa je lik upodobil tudi v dveh krajših zgodbah, ki sta izšle v njegovi knjigi Pesmi in zgodbe.

Poleg Ostrovrharjeve pohodne poti in Viteške skupine Ostrovrhar se po njem imenuje tudi podgrajsko priznanje, Ostrovrhar leta, ki ga od leta 2007 Vaški odbor Podgrad podeljuje zaslužnim vaščanom oz. prijateljem vasi za njihov trud in prispevek k razvoju kraja ( vir spletna stran: pograd-lj.si.)

 

Vsa nova odkritja, povezna s srednjeveškim junakom, so sprožila v zadnjih 15. letih vrsto dogodkov, sredi vasi so mu postavili tudi bronasti kip.

 

Ostrovrharjeva pot

Pred leti so v okviru projektov ohranjanja podeželja na ravni Mestne občine Ljubljana začeli popisovati naravno in kulturno dediščino in ker je te v Podgradu kar nekaj, so zadeve stekle. Pripravili so Ostrovrharjevo pot, ki povezuje vse zanimivosti naravne in kulturne dediščine kraja iz različnih zgodovinskih obdobij.

Ostrovrharjeva pot je ustrezno urejena in označena, saj je priljubljena izletniška točka tako za domačine kot ljudi iz okoliških krajev. Poleg tega so določene zgodovinske in naravne znamenitosti ob poti opremljene z informativnimi tablami, na določenih mestih pa so tdu lesene klopi in mize za počitek.

Pohod po poti je možen skozi vse leto, seveda z letnemu času primerno obutvijo. Pot ima vse leto svoje čare: spomladi zaradi prebujajoče se narave, cvetja in kukavic, poleti zaradi borovnic, jeseni zaradi gob in kostanja, V snegu pot odsvetujemo, predvsem del skozi  kamnolom. Poleti  je večina poti skrita v senci mogočnih dreves.

Celotna pot traja okoli 2,5 ure zmerne hoje. Pot lahko podaljšate tudi z obiskom Debnega vrha, ki je priljubljena izletniška točka v okolici ( vir: spletna stran: pograd-lj.si).

Znamenitosti ob poti:

  • Osterberška oljarica in tovarna ARBO, ena prvih kemičnih tovarn na Kranjskem,
  • Grad oziroma Kanskyjeva vila, večkrat predelana renesančan vila z bogato zgodovino,
  • Stari grad, ostanki srednjeveškega gradu so najstarejša znamenitost kraja,
  • Kamnolom mlinskih kamnov, izjemen tehnični spomenik rokodelstvu v Podgradi pri Ljubljani,
  • Knapovska draga, prostor, kjer so kamnoseki dokončali mlinske kamne,
  • Murjevka, najvišja točka ob poti.

Podgrajska gradova

Vas Podgrad leži pod ostanki enega najstarejših gradov v osrednji Sloveniji. Zanimivo je, da se tu v daljšem zgodovinskem obdobju pojavljata dva gradova; od enega je sedaj ostalo le še nekaj starih zidov in ruševin, drugi pa je bil porušen in nato pozidan( vir: spletna stran: pograd-lj.si).

V Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske se kot letnica pozidave prvega gradu oz. utrdbe nad Podgradom pojavlja letnica 1015. Čeprav govori o lokaciji na »sotočju Save in Ljubljanice« gre lahko le za Stari grad, ki je tedaj imel vlogo utrdbe na vzhodnem koncu Ljubljanske kotline, ker je bil sedež gospostva v Ljubljani. Vendar Valvasorjeva interpretacija grajske zgodovine Podgrada ni ravno zanesljiva ( vir: spletna stran: pograd-lj.si). 

Stari grad

Domačini danes govorimo o Starem gradu kot o nekdanji utrdbi, ki se nahaja na stranskem vrhu Kašeljskega hriba, na lokaciji, ki ima s treh strani izjemno strm dostop, zato se tej lokaciji reče tudi Ostri vrh oz. Osterberg (kar lahko prevajamo kot Grad na vzhodnem hribu)( vir: spletna stran: pograd-lj.si). 

Grad

Na severovzhodnem koncu kašeljskega hriba se tik nad vasjo Podgrad nahaja večja hiša, pravzaprav vila oziroma po domače Grad.

Tako ga domačini imenujejo še od tedaj, ko je tam res stal srednjeveški grad. Za ta grad se v zgodovinskih zapisih pojavlja kar nekaj zapisov, vendar še vedno ne vemo letnice nastanka prvega objekta na tem mestu. Verjetno je nastal sredi 14. stoletja, ko so prvotni gradiščani zapustili neudobni Stari grad in si na novi lokaciji postavili primernejše bivališče, ki pa je še vedno bila zadosti utrjena( vir: spletna stran: pograd-lj.si).

 

Kamnolom mlinskih kamnov

 

 

 

Pri Lazarju

Ena od točk Ostrovrharjeve poti je turistična kmetija pri Lazarju, gospodar kmetije Milan Bizjan je zelo vpet v vse dogodke, ki so povezani s Podgradom, z njegovo kulturno in naravno dediščino. Vedno ima veliko novih idej, kako določeno zanimivost še bolje predstaviti, kaj postoriti tu in tam, da bodo ti kraji še bolj znani in zanimivi za obiskovalce.

 

 

Dve tretjini Mestne občine Ljubljana sestavlja podeželje, zato so že v 90. letih prejšnjega stoletja potekal programi celostnega razvoja podeželja in obnove vasi. Znotraj tega pa je potekalo kar nekaj zelo zanimivih in odmevnih projektov, nam je povedala  Maruška Markovčič z Mestne občine Ljubljana. Med te projekte sodi tudi Ostrovrharjeva pot.

 

Sogovorniki

 

 

 


15.02.2015

40 zacopranih let

Pustno društvo Cerknica obeležuje 40 zacopranih let obstoja in delovanja. Ob coprniškem jubileju se bodo obiskovalcem Butal na nedeljskem pustnem karnevalu, ki se začne kot ponavadi točno okoli 12.32, ponovno predstavile tradicionalne velike figure na čelu s slavljenko, pramaterjo Uršulo, pa njeno potomko Lizo. Tam bo tudi največji žabon na svetu, pa povodni mož Jezerko, butalski jež, velikanska ščuka, mogočni zmaj, in seveda Butalci. Kako so potekale zadnje priprave na ta pomemben dogodek, kaj bo obravnavala letošnja butalska skupščina in kaj sporoča v »tvitih« butalski župan boste izvedeli v Nedeljski reportaži.


08.02.2015

Borovo gustivanje še živi

Pustni čas prinaša vsako leto več nezmernosti, ki prekrivajo avtohtono ali vsaj izvirno pustovanjsko tradicijo. V iskanju pustne avtentike se tako Marko Radmilovič odpravlja na vzhod naše domovine, kjer v nekaterih prekmurskih vaseh še živi nepotvorjeni običaj borovega gustivanja.


01.02.2015

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


25.01.2015

?Swing, swing!?

Kdo ve, če težki gospodarski časi ne vplivajo tudi na pravcato ?eksplozijo? plesa ter množico plesalk in plesalcev, ki smo ji priča v zadnjih letih. Plesni tečaji so največkrat razprodani, plesna društva pa rasejo kot gobe po dežju. Eden izmed plesov, ki so se mnogim zdeli že zdavnaj pozabljeni, je tudi swing. V Nedeljski reportaži ga bo tudi na radijskih valovih obudil Marko Radmilovič. Foto: Internet stock


18.01.2015

Milina ukročene moči

Z neugnano silo so se zapodili po snegu, da je pršelo vse naokrog, se igrivo prekopicevali, kakor gruča razposajenih otrok. In se naposled umirili v milini črnega kontrasta z belim okoljem. Moč se je spremenila v lepoto, vsekakor vredno opevanja ... Trop konjev, ne brez gospodarja, marveč takih, priljudnih, vajenih človeka na svojem hrbtu, vajenih otrok. So res močni in nežni?


11.01.2015

V galop z livanjskimi divjimi konji

Ko so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v tedanji Jugoslaviji začeli pospešeno uvajati kmetijsko mehanizacijo, se je dramatično zmanjšala potreba po vprežni živini. Predvsem konji so bili žrtvovani na oltarju socialističmnega razvoja, a vsi se z njihovim izginotjem niso zlahka sprijaznili. V zaledju Dalmacije so jih kmetje pustili na svobodni in prosti paši, kjer so se konji naučili živeti z naravo in kljubovati tako zverem kot krutemu podnebju. V okolico mesteca Livno se je v lov za zadnjimi divjimi konji podal Marko Radmilovič.


04.01.2015

Top na vrtu

Prav ste prebrali. Toni Štrigl ima na svojem vrtu protiletalski top. Ta je sicer last Slovenske vojske, ampak ker ima eksponat v Tonijevi zbirki 15.000 podarjenih vojaških predmetov posebno mesto, mu je Slovenska vojska odobrila njegovo hrambo. Podobno kot veliko ljudi s Koroške, ki so Toniju predmete za vojaško zbirko podarili in tako prav noben razstavljen predmet ni bil kupljen. Zakaj ljudje Toniju podarjajo muzejske predmete, kako zbirko vidijo obiskovalci in kako se je top znašel na dvorišču Tonija Štrigla, bo Jure K. Čokl raziskoval v Nedeljski reportaži. Seveda, ne brez čelade na glavi ?


28.12.2014

Ko nas pogreje kuhano vino

Kozarec kuhanega vina odpira zgodbe, spomine, krepi vezi in okrepča duha. V njem se združita aromatični Mediteran in zimsko zasanjane Alpe, sadni spomin na poletje in želja po snežni zimski romantiki. Pred božičnimi stojnicami, ki jih je iz leta v leto več, štetje kozarcev teče drugače kot za njihovo okrašeno zunanjostjo. Prodajalci nam ne bodo zaupali le receptov, ampak bodo tokratno nedeljsko reportažo začinili tudi z zgodbami, ki v mesecu zapovedane sreče in veselja naredijo njihovo življenje polnejše. O kuhanem vinu in z njim povezanimi zgodbami bo tekla beseda v tokratni Nedeljski reportaži.


21.12.2014

Šola, ki jo je vredno spoznati

V oddaji se bomo odpravili v Šentpeter v občini Šentjakob v Rožu, kjer deluje šola z bogato tradicijo - Višja šola za gospodarske poklice. Gre za edino tovrstno dvojezično šolo pri naših severnih sosedih. Obiskujejo jo tudi dijaki iz Slovenije in je vzorčen primer "dobre prakse" na področju multikulturnega izobraževanja tudi v širšem evropskem prostoru. Nastala je ob pomoći Mohorjeve družbe, Šentjakobčanov in drugih dobrotnikov iz vseh slovenskih krajev takratne avstro-ogrske monarhije ter leta 1908, po prihodu šolskih sester iz Maribora, kot "Narodna šola" odprla svoja vrata za šentjakobsko mladino. Sicer pa več o tem v Nedeljski reportaži Staneta Kocutarja.


14.12.2014

Med mojstricami za izdelavo cvetja iz papirja

Ob adventnem času zadnja leta ponovno na plano kuka že dolgo pozabljena obrt, ki se je ohranila le še v sledeh. Adventni čas, kot tudi ostali dnevi prazničnega leta ali posebne priložnosti, kot so nove maše, so nekdaj težko minile brez papirnatih rož. Izdelava cvetja iz krep papirja je bila redka spretnost, ki jo je najprej plastika, pozneje pa še vsakdanja dostopnost do rezanega cvetja povsem potisnila v pozabo. A nekaj mojstric še obstaja in še več - za to ročno spretnost, včasih celo obrt, se navdušujejo vedno nove in nove spretne roke. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.


07.12.2014

Cerkev sv. Martina - "katedrala na vasi"

V središču Slovenije, v Šmartnem pri Litiji, se sredi trga dviguje v nebo neogotska katedrala, stara 113 let. Cerkev sv. Martina je bila kot podružnica prafare v Šentvidu pri Stični prvič omenjena že leta 1135, sedež župnije je postala leta 1380. V dolgih stoletjih je bila cerkev večkrat prezidana, konec 19. stoletja pa so staro cerkev podrli in na istem mestu zgradili današnjo. V skladu z duhom časa je nastala velika opečnata zgradba, zgrajena iz domačega materiala, z monumentalnim dvostolpnim pročeljem. Mogočna cerkev, ki osupne naključnega popotnika, stoji na kraju, na katerem so se na površje rešili zasuti šmarski rudarji. Okoli cerkve so se spletle številne zanimive pripovedi, verjetno tudi zato, ker je Šmartno pri Litiji pomembno križišče cest. Že Valvasor z bližnjega Bogenšperka je med drugim omenil, da je bilo tam veliko obrtnikov, predvsem usnjarjev, krznarjev, kovačev in furmanov. Cerkev bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.


30.11.2014

Sladko brezdelje

Sladko brezdelje je koristna stvar, ki pa jo moderni kapitalizem preganja na vse pretege. Bognedaj, da bi na kakšno dela prosto soboto razprl ležalnik ali se zleknil v udoben naslanjač, pomolil vse štiri od sebe in - ne mislil. Pravzaprav mislil na nič. Toda smo tega sploh še sposobni? Avtor oddaje je Ivan Merljak.


23.11.2014

Beltinci - kraj družabnosti in kulture

Vse se je začelo že v predpreteklem stoletju. Pravzaprav se je začelo na gradu oziroma v Beltinšekm gradu grofovske družine Gika. Znana je bila kot velika ljubiteljica kulture. V eni izmed soban so redno prirejali kulturne večere. Ena od hčera je imela zelo rada Baha, zato se je večkrat znašel na sporedu grajskih večerov. Te dogodke so spremljali vabljeni prijatelji modre krvi, po sili razmer pa tudi domačini, ki so bili predvsem strežniki. Mogoče je prav tam treba iskati zametke kulturnega in družabnega življenja kraja, tudi danes, celih 95 let po priključitvi Prekmurja k deželi matici. Vrnitev pokrajine v materino naročje se je slovesno zgodila prav tam, v Beltincih. Današnja občina ima več kot 60 raznih društev. Večina se ukvarja s športom in kulturo v najširšem pomenu besede. Čeprav je Jurij Popov Bletince obiskal na martinovo, se je s prijaznimi in gostoljubnimi domačini pogovarjal tudi o vseh drugih prireditvah, ki dokazujejo njihovo ljubezen do kulture, tradicije in družabništva. Vsi v en glas pa so poudarjali pomen folklornega festivala, s katerim so zasloveli doma in v svetu. Več v Nedeljski reportaži.


16.11.2014

Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne

Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije od januarja leta 2013 izvaja projekt Knjižnica slepih in slabovidnih, v okviru katerega so zagotovili nove prostore za delovanje Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne. Ob mednarodnem dnevu bele palice, 15. oktobru, je Zveza društev slepih in slabovidnih uradno odprla nove prostore knjižnice na Kotnikovi 32 v Ljubljani. Knjižnica je funkcionalno središče za izposojo knjig v prilagojenih tehnikah, ponuja pa tudi različna izobraževanja in kulturna doživetja za ljudi z okvaro vida in motnjami branja. Za nedeljsko reportažo je Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne obiskala Petra Medved.


09.11.2014

Ukradeni otroci – preseganje molka

Vprašanje je, če poznamo vse nečloveške skrivnosti druge svetovne vojne. Že tisto, kar vemo in sodi med skrajnosti, je grozljivo. Dolgo časa na primer ni bila znana zgodba o ukradenih otrocih. Danes je znana v državah, v katerih so nacisti otroke ukradli ali jih skušali ukrasti in prevzgojiti. Slovenskih ukradenih otrok je bilo 645, danes jih živi še približno 190. Koliko jih niti ne ve, da so ukradeni otroci, tega ne ve nihče. Ko so bili ukradeni, so bili stari komaj nekaj mesecev, poleg tega pa je rasni test pokazal, da ustrezajo merilom za arijsko raso. Doživeli so prisilno posvojitev, vse sledi za krušnimi starši pa so bile izbrisane. Zadnja leta, zlasti potem, ko je Maja Weiss posnela film o teh otrocih, so začeli tudi v Nemčiji spoznavati te zgodbe. Otroke so v Celju ločili od staršev, očete so v glavnem postrelili kot talce, matere pa so odpeljali v koncentracijski taborišči Auschwitz in Birkenau, kjer jih je večina umrla. Otroke so prek zbirnega taborišča Frohnleiten pri Gradcu odposlali v sedem nemških otroških taborišč. Slovensko Društvo taboriščnikov – ukradeni otroci želi ohraniti spomin na te nacistične zločine in obuditi potlačeni nemški spomin. Temu so namenjene tudi spominske table, postavljene na objektih v krajih, kjer so bila ta taborišča. Prejšnji mesec so jo odkrili v Himmelbergu na Bavarskem. Slovesnosti se je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel Nedeljsko reportažo. Avtor prispevka: Jurij Popov Foto: Muzej novejše zgodovine


02.11.2014

Stripoholiki

V naši bivši državi so pred več kot štiridesetimi leti kraljevali italijanski stripi, ki jih je kupovala celotna generacija. Potem je ta odrasla, njihovi stripi pa so zamenjali nekaj založb, formatov, načinov tiska in celo prevodov. In ostali na tržišču, kjer zabavajo nove in nove generacije. Kaj pa se je zgodilo s prvo generacijo stripoljubov, ki je danes stara 40 let in več? So pozabili Kapetana Mikija, Marka, Texa, Zagora, Velikega Bleka in morda najbolj ikoničnega Alana Forda? Nasprotno. Stripe zbirajo in kupujejo še zdaj, se povezujejo v društva, prirejajo bazarje in si pravijo stripoholiki. Zakaj še zmerom berejo iste stripe kot pred 40 leti, koliko jih imajo, zakaj so ti še zmerom bolj zabavni v srbohrvaščini, zakaj je Alan Ford postal del identitete neke generacije, koliko stripov imajo in kako na to gledajo njihove partnerke in partnerji? Med odvisnike od risanih zgodb se podaja Jure Čokl.


26.10.2014

Zgodbe z deponije

Naša življenja, čeprav v globalnem pomenu neznatna, segajo veliko dlje od našega praga. Posledice potrošniškega načina življenja pa dobro poznajo tudi vsi tisti, ki živijo od zbiranja in predelave odpadkov. Od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera se med zaposlenimi na največji slovenski deponiji najdejo zgodbe, ki jih bo Matic Jerman povezal v tokratno Nedeljsko reportažo.


19.10.2014

Mir izpod Pece

Cerkve, svetišča in molilnice imajo skupno lastnost. Posvečene so enemu samemu bogu oziroma so namenjene molitvi v eni sami veri. So pa tudi izjeme. Pa ne gre za kakšno novodobno gibanje, ki ga je prineslo v naše kraje iz daljnih dežel. Gre za cerkev, skrito pod ostenjem Pece, v kateri se je dovoljeno zahvaliti več kot enemu samemu bogu. In s tem ne mislimo na troedinost. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Mir izpod Pece.


12.10.2014

"Pogozdovanje" slovenskih domov

Na Facebooku smo naleteli na njeno stran. Našo pozornost so pritegnile fotografije dreves, narisanih na stenah kopalnic, hodnikov, spalnic, dnevnih sob in drugih prostorov. Poleg njenega imena, Katarina Vidmar, je pisalo še: "ustvarjalno preoblikovanje prostora". Drevesa, narisana drevesa, kot freske. Namesto tapet ali praznih raznobarvnih sten, namesto ploščic. Drevesa, ki "rastejo" iz parketa in se njihove veje dvigajo po stropu. Našli smo tudi zapis: "Vsako drevo je drevo življenja, ima pa tudi simbolno vrednost - poveže nebo in zemljo, je simbol cikličnosti in menjavanja". Gradiva je bilo dovolj za korak naprej. Jurij Popov je pogledal te domove in poiskal stik s Katarino Vidmar. In tako je nastala Nedeljska reportaža o tem svojevrstnem "pogozdovanju" ?.


05.10.2014

Trgatev - praznik vinogradnikov

Dandanes oktobru pravimo tudi vinotok, včasih dni pa so mu rekli tudi vinec, vinščak, moštnik ... Večina teh imen je bila torej na Slovenskem že od nekdaj povezana z vinom, saj so navadno prav v tem mesecu obirali glavnino grozdja. Letos pa so vinogradniki zaradi obilice dežja in z njim povezane gnilobe s trgatvijo še posebej pohiteli. Pri tem mnogi tudi opozarjajo, da se bodo skopo odmerjeni sončni dnevi med celotnim poletjem ter predvsem v septembru, ko bi se moralo grozdje do konca zasladiti, poznali tudi pri vsebnosti sladkorja v vinu. Trgatve, bratve, vandime, bandime ? zgodnjih sort so tako že mimo. Nekatere pozne sorte pa še čakajo na brače. In mednje se je te dni pomešala tudi Nataša Kuhar ter v njihovi družbi posnela Nedeljsko reportažo. V njej boste lahko med drugim slišali, da je trgatev praznik in prijetno delovno opravilo, ob katerem so ljudje dobre volje. Moški pripravijo brente, stiskalnico in sode za sladek grozdni mošt, ženske pa poskrbijo za obilno pojedino. Še šilce domače slivovke ali hruškovca in gospodar že glasno oznani, da se trgatev lahko začne ?


Stran 25 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov