04.06.2017
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
28.05.2017
"Koliko letališč imamo v Sloveniji," je vprašanje na katerega vprašani praviloma odgovorijo napačno, kot na tisto o številu otokov. Med otoki po navadi pozabijo na Mariborski otok, med letališči pa na Mariborsko letališče. Mariborsko letališče je pravo letališče z vsem; s tablo "prihodi" in s tablo "odhodi" v angleščini, s stezo, kontrolnim stolpom in vsem kar spada zraven. Manjka le malenkost ali dve. Recimo letala in potniki. O zgodbi tega nenavadnega infrastrukturnega objekta v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
21.05.2017
Mariborska Biotehniška šola je ena najstarejših skoraj neprekinjeno delujočih šol, ki pa je skozi čas kar nekajkrat zamenjala ime. Ne pa tudi vsebine. V svoji zgodovini je dala veliko slovečih imen stroke in v izročilu stare slave živi tudi podatek, da so se sadjarstva v Mariboru učili celo južni Tirolci in Bolgari. V tokratni Nedeljski reportaži bomo izmerili mladostni utrip šole, ki že skoraj poldrugo stoletje zaznamuje ločnico med mestom in podeželjem, kjer se, kot je nekoč ugotovil že Kajetan Kovič … »začne in neha drugi svet«.
14.05.2017
V Nedeljski reportaži smo obiskali Center za komunikacijsko dostopnost in svetovanje o tehničnih prilagoditvah za osebe z okvaro sluha, ki deluje v prostorih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Klicni center za osebe z okvaro sluha, ki deluje v okviru Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik. Kako izboljšati dostopnost in enakopravno vključenost oseb z okvaro sluha na vseh ravneh življenja, dela in prostega časa ter na kakšen način lahko te osebe dostopajo do informacij in komunikacij, je v oddaji raziskovala novinarka Petra Medved.
07.05.2017
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
30.04.2017
Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi klimatskega Mladinskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
23.04.2017
Niso vse potice za pojest, nekatere so samo za gledat. Takšne so Ljubenske potice, ki v resnici sploh niso potice iz testa in makove, orehove ali pehtranove file. Te potice so za gledat in za žegnat, ko pa je ta obred opravljen jih razstavijo in predelajo v male križe, te pa postavljajo po hiši in okoli nje, da bi domačijo zavarovali pred slabimi silami. Tako je to, beseda pa teče o poticah ali cvetnonedeljskih butarah z Ljubnega ob Savinji. Ljubno torej ni le dežela flosarjev, teh ni več, pol stoletja pa je bila tod izhodiščna točka za prevoz lesa vse tja do Beograda in Črnega morja, tudi ne le dežela smučark skakalk ampak je tudi dežela potic. Cvetnonedeljske butare oziroma Ljubenske potice izdelujejo, takšne kot jih poznajo danes, že dobrih 130 let in ne gre za tradicijo, ki počasi odhaja v pozabo. Nasprotno, gre za tradicijo, ki se krepi v zavesti ljudi. Vsako leto ljudje vse več takšnih potic prinesejo k žegnanju. Ne bomo pretiravali, če zapišemo, da vsaka hiša na Ljubnem in v okolici izdela Ljubensko potico ali pa jo zanje naredi tisti, ki jo zna narediti. Kot bo pokazala Nedeljska reportaža Jurija Popova, poznajo tri vrste Ljubenskih potic, za izdelavo vsake pa je potrebna vrsta rokodelskih spretnosti in domače gradivo. In seveda domišljija, kajti Ljubenske potice so figuralne butarice. Domače pomeni, da mora material iz katerega so izdelane rasti v okolici doma. Na primer sedem vrst lesa iz katerega so narejeno Ljubenske potice.
16.04.2017
Povsod po Sloveniji poznajo običaje žegnanja za veliko noč. Obredje se začne na cvetno nedeljo, ko po večini krajev blagoslavljajo butare, le na Primorskem žegnajo le oljčne vejice. Poleg lesenega žegna, ki ga predstavljajo butare, na veliko soboto blagoslavljajo tudi meseni žegen, cekarje in jerbase s simbolnimi jedmi. Leseni žegen kmetje podorjejo na njivah, da bi se blagoslov prenesel nanje in bi dobro obrodile, mesenega pa poje družina na veliko noč. Prenos blagoslova prek predmetov na človeka, živali in polja ima predkrščanski izvor.
09.04.2017
»Slovenski avtomobilski salon,« je naphan z glamurjem pravkar zaprl svoja vrata in razstavni prostori so se šibili od novih idej in starih tehnologij. V luči zaskrbljujočih podatkov, ki Slovenijo izpostavljajo kot okolje podvrženo hitrejšemu spreminjanju podnebja kot je to primer v širši okolici, se zdi iskanje alternativne mobilnosti iskanje sodobnega Grala. Marko Radmilovič je nekaj dni preživel na prav posebnem avtomobilskem tekmovanju, kjer je čas prijatelj, bencin pa sovražnik.
02.04.2017
Nemogoče je prešteti koliko bolj ali manj znanih biserov narave ima naša mala dežela Slovenija. Vsakega posebej poznajo predvsem domačini, ko pa bisere nekega območja nanizajo v krajinski park in jih tako zavarujejo pred izginotjem, takrat se zanje začne novo življenje. Spoznavati in obiskovati jih začnejo tudi drugi. Pred nekaj leti, leta 2012, se je med dvema večjima naravnima parkoma – Notranjskim regijskim in parkom Škocjanskih jam oblikoval krajinski park Pivška presihajoča jezera, park, ki ima za osnovo 17 presihajočih jezer. Gre za naravno območje, kakršnega je nemogoče najti še kje drugje na svetu, zato je vključen v evropsko naravovarstveno strukturo Natura 2000. Na zračni razdalji približno 15 kilometrov se nahaja sedemnajst neobstojnih jezer. V zadnjem desetletju jih je bilo le enkrat vseh 17 polnih vode, dve leti skupaj pa nobeno. Pivška občina je tako občina z največ jezeri na Slovenskem, pa vendar se lahko zgodi, da ni videti niti enega samega. Jezera se napolnijo z vodo najpogosteje med oktobrom in aprilom, povprečna obstojnost jezer pa je šest mesecev. Voda se najdlje ohrani v Petelinjskem jezeru, drugem največjim, 9 mesecev. Ko voda ponikne v podzemlje – gre namreč za kraški svet – se jezerska tla spremenijo v plodna travišča. Celotno območje je sicer domovanje skoraj 200 različnih rastlinskih vrst, več kot 200 vrst hroščev, več kot 100 vrst metuljev in skoraj 150 vrst ptičev. Ekologi so na območju parka popisali 117 naravnih posebnosti. To je le nekaj številk, ki ponazarjajo za kako ekološko nepoškodovano območje gre. Tu je tudi zdaj še zadnje domovanje kraškega škrgonošca, rakca, ki ga drugod na svetu ni več, torej je endemit. Črnega bora pa je na območju parka toliko, da domačini pravijo, da je le-ta najlepša pivška roža. O vsem tem in še čem v Nedeljski reportaži Jurija Popova, med sogovorniki je tudi tudi personator Martina Krpana z Vrha, ki je bil doma prav na tem območju, pod Sveto Trojico med Postojno in Pivko. Tu je namreč Fran Levstik okoli leta 1858 zvedel za zgodbe o »švercanju« soli in oblikoval povest, ki se je spremenila v legendo o dobrem in klenem kmečkem možu Martinu Krpanu.
26.03.2017
Črni Vrh nad Idrijo leži na kraški planoti na vzhodnem delu Trnovskega gozda, ob regionalni cesti Godovič-Col-Ajdovščina. Kraj je znan po Trnovskem maratonu smučarski tekaški prireditvi, po astronomskem observatoriju na Javorniku, pa tudi po bogati kulturni, predvsem pevski tradiciji. Črni Vrh je že od nekdaj slovel tudi po "čistem gorskem zraku", zato ne preseneča, da ga tudi dandanes obiskujejo številni, predvsem italijanski turisti. Ti pa seveda prisegajo tudi na dobro kulinariko in še kaj. Vendar pa bomo tokrat obiskali Črni Vrh nekoliko drugače. Naš potovanje bomo začeli z ozkotirno vojaško železnico ali feldbanom.Ta je potekala od železniške postaje Logatec skozi Kalce in Hotedršico do Godoviča, potem pa proti Črnemu Vrhu in Zadlogu do Male Lazne na Trnovskem gozdu. Od tam so material pošiljali naprej po žičnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
19.03.2017
Zgodba o obstoječi atletski dvorani in na sploh atletski infrastrukturi v Ljubljani, je zgodba o ljubljanskem in tudi slovenskem športu. To je zgodba, ki se vedno znova zatika, ki nikakor ne steče, zgodba, ki ima nešteto obrazov in eno samo zrcalno podobo. Dobro končano evropsko prvenstvo v atletiki v Beogradu je pokazalo, da Slovenije na atletskem zemljevidu stare celine ni več. Na ŽAK Ljubljana, sicer stoji atletska dvorana, za katero trenerji ševilnih otrok in mladostnikov pravijo, » če ni drugega, je tudi to dobro.« Vendar ni dobro, ni dobro za mladino in njihovo športno vzgojo, ni dobro za zdravstveno balagajno, saj rastejo rodovi z neprimernim odnosom do športa in torej tudi do lastnega zdravja, ni dobro za vrhunski šport, ki je vedno osrednji magnet za množičnost, ni dobro za vse tiste, ki bi radi športu in mestu dali več, pa ne morejo. Šport ni sam sebi namen, čeprav se pri nas zdi, da so odgovorni prepričani, da je. Brez zadržkov lahko rečemo, da prevladuje ozkogledost. Trenerji, ki so bili nekoč tekmovalci in dobro poznajo šišensko atletsko dvorano in vse njene prednosti in slabosti, kot tudi pomankljivosti posedajočega se štadiona, z obžalovanjem povedo, da smo nabrž edina država na stari celini brez atletske dvorane, v obstoječi pa je število trenirajočih večje, kot je za uspešno vadbo primerno. Jurij Popov se je z nekaterimi trenerji, nekoč odličnimi tekmovalci, pogovarjal o tem, kako gledajo na zgodbo o atletski dvorani, o tisti, ki je in tisti, o kateri se govori več kot desetletje pa je ni, čeprav je zdaj slišati, da do leta 2020 bo. Nedeljska reportaža bo razgrnila eno plat medalje.
12.03.2017
Smučanje kot šport in smučanje kot del turistične industrije kar nekaj mesecev polnita medije. A kljub raznolikosti obojega, so zapisi v glavnem podobni; uspehi naših smučarjev in pretirani stroški smučarskih počitnic. Poskusimo obrniti nov list in v nedeljski reportaži se z Markom Radmilovičem odpravimo na svojevrstno potovanje v srce Balkana. Smučanje na Kopaoniku sicer zveni kot turistična promocija, a nedeljska reportaža: "Balkanski špion" je mnogo več kot turistična razglednica.
05.03.2017
Imate radi športno, klasično ali ekstavagantno obutev? Ste radi obuti po modi ali prisegate na udobje? Kupujete čevlje, ki jih nosite le eno sezono in jih potem zavržete, ali ste ozaveščeni in jih nesete v popravilo in s tem prispevate k manjši obremenitvi okolja? Vas zanima, kaj je namen čevljev z navigacijskim sistemom ali vdelanimi energetskimi kamni? O tem v Nedeljski reportaži, v kateri bomo izvedeli tudi, kako se izdelajo čevlji in kakšna je prihodnost čevljarske obrti v Sloveniji. Novinarka Petra Medved je obiskala tri slovenske čevljarje, ki jim je skupno tudi to, da nadaljujejo družinsko tradicijo svojih staršev oziroma starih staršev.
26.02.2017
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
19.02.2017
V reviji Andragoška spoznanja smo med drugim naleteli tudi na objavo raziskave o ohranjanju kulturne dediščine na presečišču med andragogiko in kulturno antropologijo. Za primer so preučili 28 delavnic posvečenih ohranjanju kulturne dediščine, ki jih je pripravilo kulturno društvo Anbot iz Pirana. Raziskava je pokazala tesno vez med neformalnim izobraževanjem in ohranjanjem tovrstne dediščine, saj se je vzpostavila učinkovita vez med prostovljnim delom in znanjem. Društvo Anbot tudi sicer prisega na vseživljenjsko učenje, medgeneracijsko povezovanje in učenje za prostovoljstvo. Vsako mesto sestavljata v osnovi dve temeljni komponenti, ena je urbs ali materialna komponenta mesta, druga pa je civitas, ali človeška komponenta mesta. Drštvo Anbot s svojim pestrim in vsebinsko zelo premišljenim delovanjem oblikuje pomemben delež delovanja civitasa, človeške komponente mesta. Učinki takšnega delovanja presegajo le vprašanje ohranjanja kulturne in naravne dediščine, pomenijo tudi ohranjanje in negovanje vseh pozitivnih vrednot v mestu in povezujejo njegovo preteklo in sedanjo pot ter mu tlakujejo pot v prihodnost. Kot ugotavlja Jurij Popov, avtor Nedeljske reportaže, takšno delovanje tudi prinaša poseben življenjski utrip v mestu in krepi njegovo kulturno-zgodovinsko podstat. Pripravlja: Jurij Popov
12.02.2017
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec-Rovte-Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre. Pri arheoloških izkopavanjih sredi petdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč in kamnitih orodij. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi so namenjene plezalcem. Matjaževe kamre bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
05.02.2017
Nizke temperature, ki so v zadnjem mesecu marsikomu zagrenile življenje, so pričarale širok nasmeh lednim plezalkam in plezalcem, ki jih je pri nas vedno več. Skoraj povsod, kjer je zmrznila voda, padajoča po strmih pobočjih, ste lahko videli plezalce, ki so se s cepini in derezami prebijali proti vrhu ledenih vertikal. Za ene junaki, za druge adrenalinski odvisniki, če ne še celo kaj drugega.
29.01.2017
Zaspanost štajerskega podeželja, sta pred letom obudila dva navdušenca nad starinami. Vmes je vskočil še propadajoči baročni dvorec in rodila se je "dobra praksa" - kot se reče. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Grofičino popoldne!"
22.01.2017
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
