Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šilentabor, "silni tabor", ki ga nikoli niso premagali napadalci, ampak strela, požar in zob časa.
Šilentabor je najvišji greben na jugozahodni strani Pivške kotline, ki deli Zgornjo Pivko od doline Reke in od Brkinov. Lepo število najdb iz prazgodovine priča o tem, da je vzdolž Taborskega grebena stalo več gradišč, med njimi je bilo največje na Šilentaborju. Gradišča so nastala najkasneje v začetku železne dobe, v 8. stoletju pred našim štetjem, pozneje pa so jih uporabili tudi Rimljani. Ob Šilentabru so v srednjem veku sezidali mogočen grad. O njem nam je ohranil pričevanje Valvazor. Grad naj bi dokončali leta 1471 kot protiturško utrdbo; v njegovih 50 izbah in kaščah so pred Turki in drugimi roparji, ki so pogostoma krožili po deželi, našli zavetje prebivalci okoliških vasi z obeh strani grebena. Grad je nato pogorel. Po izročilu naj bi ga razdejali puntarji, saj se je zadnja bitka zadnjega vseslovenskega kmečkega upora leta 1635 odvijala prav na tem območju. Po zgodovinskih podatkih pa je grad leta 1700 močno poškodovala strela, dokončno pa so ga razdejali Francozi v napoleonskih vojnah 100 let pozneje. Na vrhu Šilentabora stoji tudi cerkev sv. Martina, v kateri je prezbiterij z gotskimi rebri in freske iz leta 1464, ki sodijo v istrsko-kraški umetnostni krog. Cerkev so v času baroka dozidali in takrat je nastala še prostorna ladja. O Šilentaboru bomo govorili v Nedeljski reportaži.
O propadu mogočnega Šilentabra je pesnil tudi pesnik, narodni buditelj, časnikar in politik Miroslav Vilhar, ki je živel na gradu Kalec. Njegovo pesem so v svoji raziskavi zapisali učenci Osnovne šole Pivka Podružnica Zagorje leta 2012, ko so pripravili raziskovalno nalogo; S škarjami do škarij.
SILNI TABOR
Silni tabor, silni tabor!
Kdo te je do tal razrušil,
da zidovje razdrobljeno
med bršljanom kvišku dvigaš?Al so Turci te podrli,
Turci divji, Turci ljuti?
Al so plami te požrli,
plami grozni, plami strašni?»Niso Turci me podrli,
niso plami me požrli,
ni me doba razrušila,
ni me strela razdrobila!Mene so deželi v brambo
zidali Ravanci-knezi,
Pivčani pa in Dolani
steno skladali na steno.Bivali od nekdaj v meni
vitezi so trdosrčni,
ki so kmete v sužne, grenke,
težke jarme uklepali.Dvakrat so prijeli kmetje
kopja, sul’ce, buzdovane,
dvakrat pa s krvavo glavo
od zidovja se vračali.Tretjič primejo orožje,
planejo nad silni tabor,
kri polnila je nasipe,
v krvi sem se grad razrušil!«Silni tabor, silni tabor!
Glase čuj iz podrtine:
Kdor te zidal, se protivši,
te razrušil kri prelivši!
Dr. Boštjan Laharnar, arheolog, Narodni muzej Slovenije.
Milan Šajn, skrbi za domačijo na Šilentabru.
Ivana Lenarčič, domačinka iz Šilentabora je , lahko bi rekli "oskrbnica" in vodička, ki hrani ključe cerkve sv. Martina. Kdor si želi ogledati notranjost cerkve jo mora prej poklicati po telefonu in se najaviti, drugače bo ostal pred zaprtimi vrati. To bi se kmalu zgodilo tudi meni, vendar se je sprva "odrezava gospa" povsem omehčala in me z velikim veseljem seznanila z zgodovino Šilentabora. Da bi se pa pustila fotografirati! No to mi pa ni uspelo.
Podatke o Šilentaboru in maketo te občudovanje vredne utrdbe najdemo tudi v Parku vojaške zgodovine v Pivki.
Nato pa sem se odpravil skozi vas in nato po obronkih grebena tam kjer je stal srednjeveški grad in eden največjih protiturških taborov.
Ob zgornji sliki: V ljudskem izročilu se je ohranila zgodba, da je oblegano ljudstvo v taboru, rešila grajska kuharica, ki je na turške napadalce vrgla čebelji panj. Ti so se zaradi bolečih pikov razbežali na vse strani in obleganci so bili rešeni. V zahvalo naj bi čebelam v taboru naredili posebno kotanjo z vodo. No bazenček sem našel, če pa je res iz tistih časov, pa naj presodi vsak sam.
Arheološka sondiranja na območju grajskega kompleksa so potrdila obstoj obrambnega obzidja srednjeveškega gradu in verodostojnost Valvazorjeve upodobitve Šilentabora. Tudi odkriti arheološki artefakti, datirani v čas od 15. do sredine 17. stoletja, potrjujejo v zgodovinskih virih omenjeno trajanje gradu. Na območju srednjeveških grajskih ostankov pa je bil najden tudi rimskodobni material, ki govori o poselitvi skalnega grebena že v zgodnjem rimskem obdobju. Tako je zapisala arheologinja Patricija Bratina z Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Nova Gorica, ki je leta 2005 na Šilentaboru opravljala arheološko sondiranje.
Arheološke raziskave pa potekajo še vedno na območju taborskega grebena, te vodi Narodni muzej Slovenije, dr. Boštjan Laharnar pa je o teh raziskavah podrobno spregovorili v oddaji. Pri tem je arheologom v veliko pomoč lidarska tehnologija preslikavanja (skeniranja) zemeljskega površja.
Posebna znamenitost Šilentabra je cerkev sv. Martina.
Pogled na cerkev iz zraka,2017.
foto: KAP Jasa.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Šilentabor, "silni tabor", ki ga nikoli niso premagali napadalci, ampak strela, požar in zob časa.
Šilentabor je najvišji greben na jugozahodni strani Pivške kotline, ki deli Zgornjo Pivko od doline Reke in od Brkinov. Lepo število najdb iz prazgodovine priča o tem, da je vzdolž Taborskega grebena stalo več gradišč, med njimi je bilo največje na Šilentaborju. Gradišča so nastala najkasneje v začetku železne dobe, v 8. stoletju pred našim štetjem, pozneje pa so jih uporabili tudi Rimljani. Ob Šilentabru so v srednjem veku sezidali mogočen grad. O njem nam je ohranil pričevanje Valvazor. Grad naj bi dokončali leta 1471 kot protiturško utrdbo; v njegovih 50 izbah in kaščah so pred Turki in drugimi roparji, ki so pogostoma krožili po deželi, našli zavetje prebivalci okoliških vasi z obeh strani grebena. Grad je nato pogorel. Po izročilu naj bi ga razdejali puntarji, saj se je zadnja bitka zadnjega vseslovenskega kmečkega upora leta 1635 odvijala prav na tem območju. Po zgodovinskih podatkih pa je grad leta 1700 močno poškodovala strela, dokončno pa so ga razdejali Francozi v napoleonskih vojnah 100 let pozneje. Na vrhu Šilentabora stoji tudi cerkev sv. Martina, v kateri je prezbiterij z gotskimi rebri in freske iz leta 1464, ki sodijo v istrsko-kraški umetnostni krog. Cerkev so v času baroka dozidali in takrat je nastala še prostorna ladja. O Šilentaboru bomo govorili v Nedeljski reportaži.
O propadu mogočnega Šilentabra je pesnil tudi pesnik, narodni buditelj, časnikar in politik Miroslav Vilhar, ki je živel na gradu Kalec. Njegovo pesem so v svoji raziskavi zapisali učenci Osnovne šole Pivka Podružnica Zagorje leta 2012, ko so pripravili raziskovalno nalogo; S škarjami do škarij.
SILNI TABOR
Silni tabor, silni tabor!
Kdo te je do tal razrušil,
da zidovje razdrobljeno
med bršljanom kvišku dvigaš?Al so Turci te podrli,
Turci divji, Turci ljuti?
Al so plami te požrli,
plami grozni, plami strašni?»Niso Turci me podrli,
niso plami me požrli,
ni me doba razrušila,
ni me strela razdrobila!Mene so deželi v brambo
zidali Ravanci-knezi,
Pivčani pa in Dolani
steno skladali na steno.Bivali od nekdaj v meni
vitezi so trdosrčni,
ki so kmete v sužne, grenke,
težke jarme uklepali.Dvakrat so prijeli kmetje
kopja, sul’ce, buzdovane,
dvakrat pa s krvavo glavo
od zidovja se vračali.Tretjič primejo orožje,
planejo nad silni tabor,
kri polnila je nasipe,
v krvi sem se grad razrušil!«Silni tabor, silni tabor!
Glase čuj iz podrtine:
Kdor te zidal, se protivši,
te razrušil kri prelivši!
Dr. Boštjan Laharnar, arheolog, Narodni muzej Slovenije.
Milan Šajn, skrbi za domačijo na Šilentabru.
Ivana Lenarčič, domačinka iz Šilentabora je , lahko bi rekli "oskrbnica" in vodička, ki hrani ključe cerkve sv. Martina. Kdor si želi ogledati notranjost cerkve jo mora prej poklicati po telefonu in se najaviti, drugače bo ostal pred zaprtimi vrati. To bi se kmalu zgodilo tudi meni, vendar se je sprva "odrezava gospa" povsem omehčala in me z velikim veseljem seznanila z zgodovino Šilentabora. Da bi se pa pustila fotografirati! No to mi pa ni uspelo.
Podatke o Šilentaboru in maketo te občudovanje vredne utrdbe najdemo tudi v Parku vojaške zgodovine v Pivki.
Nato pa sem se odpravil skozi vas in nato po obronkih grebena tam kjer je stal srednjeveški grad in eden največjih protiturških taborov.
Ob zgornji sliki: V ljudskem izročilu se je ohranila zgodba, da je oblegano ljudstvo v taboru, rešila grajska kuharica, ki je na turške napadalce vrgla čebelji panj. Ti so se zaradi bolečih pikov razbežali na vse strani in obleganci so bili rešeni. V zahvalo naj bi čebelam v taboru naredili posebno kotanjo z vodo. No bazenček sem našel, če pa je res iz tistih časov, pa naj presodi vsak sam.
Arheološka sondiranja na območju grajskega kompleksa so potrdila obstoj obrambnega obzidja srednjeveškega gradu in verodostojnost Valvazorjeve upodobitve Šilentabora. Tudi odkriti arheološki artefakti, datirani v čas od 15. do sredine 17. stoletja, potrjujejo v zgodovinskih virih omenjeno trajanje gradu. Na območju srednjeveških grajskih ostankov pa je bil najden tudi rimskodobni material, ki govori o poselitvi skalnega grebena že v zgodnjem rimskem obdobju. Tako je zapisala arheologinja Patricija Bratina z Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Nova Gorica, ki je leta 2005 na Šilentaboru opravljala arheološko sondiranje.
Arheološke raziskave pa potekajo še vedno na območju taborskega grebena, te vodi Narodni muzej Slovenije, dr. Boštjan Laharnar pa je o teh raziskavah podrobno spregovorili v oddaji. Pri tem je arheologom v veliko pomoč lidarska tehnologija preslikavanja (skeniranja) zemeljskega površja.
Posebna znamenitost Šilentabra je cerkev sv. Martina.
Pogled na cerkev iz zraka,2017.
foto: KAP Jasa.
Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in tudi zdravstveno središče slovenskega Krasa. Ob vrsti zanimivih stavb in drugih kulturnih spomenikov se Sežana lahko upravičeno ponaša tudi z Botaničnim vrtom ob vili Mirasasso. Začetki vrta segajo v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramanga iz Trsta na robu Sežane kupila posest in na njej zgradila letno rezidenco – vilo Mirasasso. V obdobju nacionalizacije leta 1948 je bila celotna posest z vilo in vrtom vred družini Scaramanga odvzeta, pri čemer je njena lastnica leta 1957 postala Občina Sežana. Ta je vrt kmalu predala v vzdrževanje pravnim prednikom današnjega Komunalno-stanovanjskega podjetja d. d., ki od začetka leta 2018 vrta ne vzdržuje več, ampak ga upravlja. Zaradi izjemnih naravnih in tudi kulturnih prvin je bil lani Botanični vrt ob vili Mirasasso zavarovan tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Omenjeni vrt bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Če v gozdu srečate skupino približno dvajsetih ljudi, opremljenih z lopatami, krampi, motikami in drugim orodjem, ki ustvarjajo nekaj še najbolj podobnega mešanici med stezo za bob in pešpotjo, potem ni ne z vami ne z vašim vidom nič narobe. Na slovenskem podeželju lahko opazimo čedalje več gorskih kolesarjev in kolesark, ki gradijo steze za kolesa. Njihovo početje se v pogovornem jeziku imenuje trail building, kar pomeni ... No, točno to je skušal v oddaji Nedeljska reportaža ugotoviti novinar Jure K. Čokl. Podal se je v Cerkno, kjer je potekala ta skrivnostna dejavnost.
Čarovnic je v Sloveniji kar nekaj, a če jih hoče popotnik uzreti zgoščene na enem mestu, mora v Lenart. Pozabite na Slivnico, pozabite na duhomorne zgodovinarje, ki razlagajo o “čarovniških procesih”! Čas je, da čarovništvo in čarovnice končno uporabimo kot turistično priložnost znotraj EU projektov in podobnih reči. Grmade gorijo tokrat v Nedeljski reportaži, v kateri se odpravljamo v preteklost in v gledališče.
Nekoč je bilo res tako, svetilniki so pomenili predvsem luč v temi, luč, ki je ladjam kazala pot in jih vodila mimo nevidnih čeri. Tako je bilo od antike naprej in tudi še v 19. stoletju, ko je bilo na vzhodni obali Jadranskega morja zgrajenih 63 kamnitih svetilnikov. Danes jih stoji še 52, vse po vrsti pa je obiskal in popisal Mitja Zupančič, pisatelj, pesnik, publicist, urednik, morjeplovec in preučevalec pomorske dediščine tega dela Jadrana. Med drugim nas je opozoril, da so ti svetilniki, ki jih je vse po vrsti dala zgraditi avstro-ogrska monarhija, pomenili konec piratske obrti. Prvi izmed njih je bil zgrajen v sosednji Savudriji, in sicer leta 1818. Slovenska obala ima enega samega, piranskega. Stoji na rtu Madona na piranski punti. Zgrajen je bil leta 1872, svetilniško stanovanje pa je zadnji svetilničar zapustil leta 1976. Kaže, da je bil zgrajen na mestu, ki so ga že pred tisočletjema uporabljali za osvetljevanje morske poti.
Sedem desetletij Koroške osrednje knjižnice, poimenovane po dr. Francu Sušniku, je strnilo spomine in ponudilo priložnost, da na ustanovo pogledamo tudi drugače. Govorili smo o bralnih navadah, koroškem biografskem leksikonu, o knjižnici kot o kulturnem središču širšega okolja, pa tudi o tem, kaj bralci vse pozabljamo v knjigah in kolikokrat knjižničarji naletijo na kakšen pozabljen denar, ljubezensko sporočilo, zdravniško napotnico ali kaj tretjega … Tokratno oddajo smo posvetili knjižnici v luči njenega temeljnega poslanstva, prostora številnih dogodkov ter kot okolja druženja in ustvarjalnega navdiha.
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pravljice so po svojem izvoru ena najstarejših oblik besedne umetnosti in veljajo za najbolj neposreden izraz človekove domišljije in duhovitosti. Do 18. stoletja so bile v zabavo predvsem odraslim, zatem pa tudi otrokom. Danes so bolj v veselje otrokom kot odraslim. Svet pozna veliko različnih vrst pravljic, kolikor jih je pač človeška domišljija zmogla ustvariti. Pravljica kot literarna zvrst je tudi danes enako priljubljena, kot je bila včasih. Tako za bralce kot za njihove snovalce. Jurija Popova je zanimalo, kakšen je občutek biti oče ali mati pravljičnih likov. Zato se je odpravil v dva svetova, svet Močvirnikov in svet Mokronožcev. Skupno jima je to, da sta oba pravljična, čeprav med seboj zelo različna svetova. Tako po svoji pravljični podobi kot po avtorjih. Svetu Močvirnikov je življenje vcepila dr. Barbara Simoniti, poklicna pisateljica in prevajalka, poleg tega tudi pesnica, sicer pa Ljubljančanka iz Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa Stane Peček, ljubiteljski pisatelj, predvsem pa glasbenik in dirigent, tudi zborovodja in organizator kulturnega življenja v Mirnski dolini, sicer pa sokrajan svojih junakov, torej Mokronožan ali Mokronajzar, kot si pogosto rečejo sami. Svet Močvirnikov je v velikem in skrivnostnem gozdu, ki se imenuje Zelena Dobrava in je nedaleč od Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa je Mirnska dolina. V Močvirnikih nastopajo živali, predvsem močeradi, poleg vseh drugih, ki so značilne za mokrišča, pa so glavni junaki Pečkovih pravljic škratje iz Mokronoga in okolice. Stane Peček je verjetno še edini živeči oče škratov na Slovenskem (mogoče tudi širše). Razlik je še več.
Neveljaven email naslov